24 Na žabe! Jože Plot. (Daljc.) trav blizu rupe, kakih deset korakov vstran za grmovjem stoji kajža Boštjanove Majle. Žena je dninarica in je čez dan večinoma zdoma. Tisti dan, kc sta imela naša dva paglavca lov v Stoniku, je bila privlekla Majla staro, pajčevinasto mentrgo k rupi. Oči-i stila jo je pajčevin in jo namočila v vodi. Potem jo je pa pustila na obrežju, kjer se je solnčila in sušila ves dan. Popoldne je iia k Bcdnjaricvim obirat repo. — In kdo naj bi iztuhtal kako pametno, če ne Tončetova glavica! »Tako ne bo šlo,« je ponovil, »Žabe so se najbrž skrile na sredo rupe. 1 Ne doseževa jih.« J Potcm je pa z važnim, veselim glasom razložil tovarišu svoj načrt. »Viž, barko bi rabila, čoln, kakor ga imajo ribiči na moriu.-------No, in tista-le mentrga.. - Kaj praviš?« »Ju, ju, saj res!« je zaukal debeli Janezek. »Oh, barčica!« Mlada navihanca sta odložila trnkc in urno skočila na obrežno trato. Zavihala sta si hlačnice do kolen in privlekla mentrgo v rupo. Prostorno, široko kbrito se je lepo obdržalo vrhu vode. Prvi je stopil na »barko« mali Janezek. Prednji del krušnice je obtičal v blatu, zadnji se je pa prijetno zibal na razburkani vodi. Janezku je to ujčkanje neskončno dobro delo, in skoro samaposebi rau je privrela na dan vesela pesem: •Barčica po morju plava . . .¦» Tonče je še prinesel žabolovske inštrumente in potrcbščine, potem je pa tudi sam zlezel na »barko«. Vsled njegove nerodnosti je pa koriio pri njegovem vstopu močno zapljusnilo po vodi, in Janezek se je že pre-strašeno zganil in obupno zaklical: >Tonče!« A ni bilo hudega; čoln je bil kmalu zopet v ravnotcžju. »No, ti si.za morje, strahopetcc!« mu je po prestani nevarnosti ju-naško pozabavljal iovariš. »Vsakega valčka se zbojiš.« »Nič sc ne bojinv se je spet ojunačil Janezek in v dokaz vcsclo za-ukal s svojim močnim, tenkim glasom. Oba brodarja sta bila naenkrat silno zadovoljna. »Hej, mornar! Alo, veslo v roke!« jc zaukazal Tonče. »Čas je, da od- I rinemo na delo. Vidiš, k tistemu štoru se popeljeva,. Tam zadaj so žabe; same žabe morajo biti, tako ti rečem.« Janezek je pokorno sledil njegovemu ukazu in pogledal na odkazani mu cilj. »Takoj, gospod, kapitan!« je rekel resno in važno. Slišal je večkrat, kako je bil odgovarjal s temi besedami svojemu gospodarju Čurnov Jaka, ki je bil prišel iz Amerike. Potem je Janezek urno vzcl svoja lovsko pa-lico, zasadil nien debelejši konec na obrežno kamenje in sc z vsemi močtni oprl nanjo. A krušno korito je le tičalo v blatu ter se ni genilo. Kajne, letos že pogrešate fake zimske zabave? 26 »Ah, saj vidim, da si zanič!« se je vznevoljil Tonče in hotel stopiti na Janezkovo mesto. A Janezek ga je samozavestno odrinil. »Pusti! Bomo videli, če gre ali ne!« Podvojil je svoje moči in se z vso silo svojega malega, debelega telesca uprl ob močno, suho prekljo. Takrat — resk! Drog je izpodrsnil na polzkem kamnu in sc prelomil čez sredo. Groza! Sunkoma je zdrsnila barka z blata in zajela s prednjim koncem umazano vodo. S prestrašenim krikom je omahnil Janezek v lužo. Tonče je bil že takoj ob prvem sunku skočil v obrežno blato. »Ojoj! Ti Bog pomagaj!« je zavpila takrat od kajže sem Boštjanova Majla. »Fanta, kaj pa delata?« je viknila vsa iz sebe in letela na kraij ne-zgode, v desnici dvignjeno motiko. A fanta ji nista mogla odgovoriti na njeno prestrašeno vprašanje, ker se še sama nista mogla povsem zavedeti, pri čem da sta. Tonče je čepel do kolen zarit v blatu, Janezek se je pa krčevito oprijemal gugajoče se barke in molel iz vode samo roke in blatno glavo, »O te mrcine!« ju je pozdravila skrbipolna Majla, ko je prihitela blizu. Tonče se je prvi zavedel položaja. »Saj ni nič, tetai« jc zajecal, se izkobacal iz blala in jo mislil ubrati j mimo hude žene. A koščena roka ga je zgrabila za kamižolec. \ »Paglavec ti, tukaj počakaj!« je zakričala Majla, stopila z bosimi no-gami v vodo in pomolila Janezku motiko. »Janezek, motike se primi, trdo se primi!« Tončc se je sescdel na mestu in s strahom jc gledal na Janezka. Ja-nezek je že gagal v umazani luži, z eno roko je krilil obupno po zraku, z drugo se je pa držal še za korito. Venomer je zapiral oči vsled mokrotc, ki mu je curljala in silila od las po obrazu, pa je grgral, a bescde ni bilo iz njcgovih ust. Zadnji čas je bil — dušilo ga je. Ko ga jc dosegla Majla z mo-tiko, je izpustil krušnico in se oprijel motike krčevito kakor utopljenec re-šilnega pasu. Majla je z vsem naporom vlekla držaj, Janezek je pa z za-prtimi očmi kobacal po udirajočem se vodnem blatu. »Hvala Bogu!« je nehote globoko vzdihnil Tonče, ko je bil Janezek pri kraju. Res jc bil ves blaten in moker po vsem životu, z obleke mu je kar curljalo. Majla ga je držala za srajco in kamižolec in ga vlekla., napol pa nesla na siiho. Ko rešcnec ni več čutil vode pod nogami, je obstal, razprl oči in se stresel od mraza in mokrote. »O ti pokora bcžja! Fanta, kaj sta pa vendar delala?« je izpraševala, stokala in tožila stara Majla. Tonče je še zmerom kakor pribit ždel na obrežni ruši in se pogrezal v svojo grešno vest. Nic: ni odgovoril. A Janezek je široko razprl oči, kakor da se hoče dodobra zavedeti, pogledal je Tončeta ter Majlo in povedal z grgrajočim, skrušenim glasom: »Žabe, veste, žabe .. .« Več ni mogcl povedati, Streslo ga je vnovič po životu in klecnil je oslabljen na tla. Majla ga je dvignila s svojo koščeno roko, z drugo roko 27 je pa prijela Tončeta in tako obtovorjena je stopicala in ju je vlekla proti 'svoji kajži. »Oj ti paglavca!« je rentačila medpotoma. »Zdaj sta iztaknila žabc. Boga zahvalita, da vama je poslal mene na pomoč! Sicer bi spala danes pri žabah, Janezek, razumeš, pri žabah bi spala v rupi... Čakajta, nepridi-prava žabarska! To pravim, Boga še zahvalita, zanikarneža poniglava!« — Zgodilo se je tako, kakor pravijo Ijudje: Vsako veselje ima en žalo-sten konec. Jojmene, in ta reč je imela klavrn, hudo klavrn konec! Ko je Eoštjanova Majla odvzela Janezku premočeno olbleko in ga zavila v gorko koštrunovo plahto, je še enkrat oba prav temeljitoi oitela, potem pa na-podila Tončeta iskat ovce. Sama si je pa oprtala ogromni koš — s skoro nezavestnim Janezkom v njem, »Sicer mi še umre,« je rcsno presodila in nesla požrtvovalno težko fareme po klancu v \as, Kaj se je še potem zgodilo, to si lahko vsak sam prav živo prcdoči. Tako hudega dne še nista prestala v življenju — ne Janezek, ne Tonče. Doma je bilo šele pravo gorje! Na Tončeta so lctelc batine kakcw toča ob hudi uri. ln ko so domači sedli za mizo večerjat, jc moral sedeti poleg njih in gledati, kako so dmgi srebali sladko mlečno kašo. Sain pa ni dobil nič večerje. Ubogemu Janezku je bilo seveda ta večer nekoliko prizaneseno. Večerjal pa tudi on ni nič — saj je imel še poln želodec mlake, »Škoda, Janezek, da nisi prinesel žab, da bi ti jih ocvrli!« se je izku-šala pošaliti dekla. »V tvojem želodcu bi gotovo1 spet precei oživele, ko je zdaj v njem toliko luže ...« Hudo pokoro je moral delati Janczek za svoje grehe. Cel večcr je pljuval vodo in moral poslušati grenke pridige in grozeče obljube svojih domačih. Ko je drugi dan nekoliko o-zdravel, so tudi njemu prisodili oče par gorkih. A šc nekaj važnega moram omeniti. Važno, ker je usodepolno povi-šaTo jczo in obenem tudi udarce, ki so padali na račun stoniških žabo-lovcev. Lončar, tisti hudi mož z dolgimi, strašnimi brki, je takoj drugi dan spoznal, da so bile ovcc v njegovi detelji. In Majla mu je povedala, kdo je tam včeraj pasel. Tako je bil nov ogenj v strehi! Ubogi Tonče, ubogi Ja- t nezek! Cel teden zatem sta še dobivala plačilo na račun stoniških žab, kakor so posmehljivo pripominfali domači. Gospod Fortunat s svojo družino se je preselil sredi septembra iz naše vasi v bližnji trg, Rekel je pri odhodu, da pride spomladi spet po-gledat našc rupe. Zatrdil je, da bo takrat šele pravo življenje. Spomladi ob toplih vcčerih je urhov po lužah kot kobilic po travnikih, Takrat — jc obljubil — pride lovit vsak večer in bo nosil kar v žakljih urhe domov ... Radoveden sem, kako se bosta kaj takrat obnašala Janezek in Tonče. (Dalje sledi.)