Rudi Miškot
Štiri pesmi
MALA BALADA     Vrata zaprta —
čez prag se mrači. Lovec v brezzvezdju na pesem preži.
Goltna ujeda iz hrama srca izgrebla bo s kremplji ptička dva!
Prvi je ptiček — zasanjan poet. Kraljičica-ptička, ki zvablja jo svet.
Kraljiček na sanje cvetlične igra; njegova kraljična plesati z njim zna.
933
934
Rudi Miškot
Zakrita ujeda, v hramu srca! Ujela je ptičja plesalca dva.
LABODNICA    Kličem, te kličem — iz ruše temin; čakam te, čakam, da te zagledam! Da te zaslišim iz gluhih samot in se ob tebi, od teže, spočijem.
Kjer kot vrtnar si ljubezen sejal, z dobro besedo razdajal veselje, tod so porasli bodljikavi grmi.. . Od tod so užaljeni slavci vzleteli!
Ni melodije — in ni jih, besed, ki mogle bi skriti ranljivosti sled! Kot mnogorodno sadno drevo, zamišljen sprašuješ jesenjo zemljo.
BELA PESEM     Iz koče, je stara ženica na pot odšla. V bližnji gozd poiskat sina svojega.
Kakor veliki cvetovi,
se usipa venomer sneg.
Neme bele ptice
se spuščajo na drevje in breg.
Sneg, sneg, sneg!
Vse težji postaja korak. Tiho pojoče šumenje — pristaja v vijolični mrak.
Kot glas potopljenih zvonov zdaleč prihaja val pod oboke molčečega gozda: daan, daan — in dan, noooč — noč in dan . . .
935
Štiri pesmi
2e je gozd katedrala — in smreke arhangeli vsi; kot mavrična sonca in sveče, sneženi kristali bleste.
Sprostrla je mati roke. Nekoga sprejema v objem. Med glorijo luči in petja, se bliža ji — sin njen.
Kot beli veliki cvetovi, se nanju usipa sneg ... Neme bele ptice pokrile so polje in sneg.
Volčje češnje, rdečkasto oranžne, v tišinah čakajo prihod noči. Okoli krošenj, zobčasto pahljavih, sonce pred odhodom pordeči.
V odsevu bližnjega predmraka, svetlikajo prozorna se telesa. In predvečerne ptice zadrhte, ko se zefir jim vprede med peresa.
Slednji žar, izza gora temnečih,
zlato zrnje siplje v goščavo.
Kmalu somrak bo zamišljen legel
v visoko praprot med dehtečo travo.. .
Zašelesti na jasah in vrhovih, listje zašumi večerni ples. Z vetrom, momljajočim po goščavi, objemajo se veje vseh dreves.
Po logu gode veščina piščal... Začudene poslušajo živali! Začarane privzdigajo glave velikih in svetlečih se oči.
JULIJSKA ROMANCA
936                                                                                                                           Rudi Miškot
Žarni nebes se približa zemlji, — videti željan, kaj se godi. Utripajo, z nočjo priplule zvezde, prižigajo si zlate obrvi...
Svatujejo v polnočnem ritmu prikazni, vstale iz samot. Ob svitu zginejo plešoče sence; zardi v tišino volčjih češenj plod!