GLASILO HMELJARSKE ZADRUGE z o.j.vŽALCU Leto IV. Štev. 2 ŽALEC, MAREC 1949 Ocenitev in kemične analize hmelja Ili. hmeljske razstave v Žalcu 79 hmeljskih vzorcev, ki je bilo razstavljenih na III. hmeljski razstavi v Žalcu, je bilo zbranih po večini iz vseh hmeljarskih krajev in zastopane vse kvalitete Savinjske doline. Ocenitev hmelja na pogled je izvršila petčlanska ocenjevalna komisija. Komisiji predloženi vzorci so bili označeni s tekočimi številkami, brez imena in oznake kraja, tako da je bila vsaka pristranska ocenitev nemogoča. OCENA HMELJA NA POGLED III. HMELJSKE RAZSTAVE Ocenitev po točkah Številka vzorca Nagrada Ime Kraj Ocenitev v dobro + točke Ocenitev v slabo — točke Skupaj O C» T m 1 Aroma 1 — 30 Zaradi napada po peronospori plesni in dragih rastlinskih škodljivcih Zaradi napada po rdečem pajku in drugih živalskih škodljivcih Zaradi napačnega ravnanja -hmelj zdrobljen, presušen, i slabo sušen, zažgan lupulin in dr. Obiranje 1 — 5 Sušenje 1—5 Barva in lesk 1 — 1 Zraščenost kobni i Vsebina lupolina 1 -|- točke — točke Ocenitev 3 I. Rančigaj Avgust Kaplja 5 5 9 8 25 26 — ■ —’ — 78 78 67 I. Vranič Katarina Prekopa 5 5 9 10 26 26 3 — — 81 3 78 65 I. Vipotnik Silva Žalec 5 5 9 9 26 28 3 — 4 82 7 75 7 I. Kamičnik Fani Prekopa 5 5 9 8 26 27 3 — 2 80 5 75 36 11. Privošnik Anton Žalec 5 4 8 9 26 27 2 — 3 79 5 74 35 II. Maršič Riko Braslovče 5 5 9 8 25 28 3 — 3 80 6 74 6 II. Uranjek Antonija Podlog 5 5 8 9 26 27 2 — 4 80 6 74 77 II. Kralj Franc Zg. Ložnica 5 4 7 0 25 23 — — — 73 — 73 64 II. Piki Ana Žalec 5 5 9 9 24 26 4 — 2 78 6 72 23 II. Prislan Jože Polče 5 4 8 8 25 27 2 — 4 77 6 71 48 II. Jelovšek Stanko Petrovče 4 5 9 8 23 24 1 — 2 73 3 70 76 II. Lešnik Štefan Zg. Ložnica 4 5 7 8 22 26 2 —• — 72 2 70 Kakor je iz tabele št. 1, v kateri so po vrstnem redu navedeni ocenjeni hmelji hmeljarjev, ki so prejeli 1. in 2. nagrado, razvidno, je dosegel najbolje ocenjen hmelj 78 točk, najslabše za drugo nagrado ocenjen hmelj pa 70 točk. Najnižja ocena točk, katero je dosegel razstavljeni hmelj je 40. To nizko ocenitev so povzročile minus-točke, katere je prejel hmeljar zaradi napačnega ravnanja na sušilnici, deloma zaradi napada po peronospori. Ocenjevalo se je na ta način, da se je prvo vnesla ocena v dobro (+ točke), nato ocena v slabo (— točke). Dodelitev točk za posamezne faze je sledeča: Ocenitev v dobro (+točke) Ocenitev v slabo (—točke): Obiranje 1—5 točk Zaradi napada po perono- Sušenje 1—5 točk spori, plesni in drugih Barva in lesk 1—10 točk rastlinskih škodljivcih 0—8 Zraščenost kobul 1—10 točk točk. Vsebina lupulina 1—30 točk Zaradi napada po rdečem Aroma 1—30 točk pajku in drugih živalskih škodljivcih 0—-7 točk Zaradi napačnega ravnanja, hmelj zdrobljen, presušen, zažgan lupulin in drugo 0—15 točk. Kakor smo že omenili, so imeli slabo ocenjeni hmelji tako nizko številko točk zaradi napačnega in slabega ravnanja na sušilnici in deloma zaradi napada hmelja po peronospori. Iz tega lahko sklepamo, da je treba posvetiti vso pozornost pravilnemu sušenju in shranjevanju hmelja ter pravilnemu in pravočasnemu pršenju hmelj-skih nasadov. Poleg navedene ocene v točkah so bili vsi hmelji 1. in 2. vrste kemično analizirani kot je to razvidno iz tabele št. 2. KEMIČNA ANALIZA HMELJA III. HMELJSKE RAZSTAVE Metoda Wöllmer Štev. vzorca Nagrada 1 Ime Kraj Hmelj vsebuje V °/o V sku smola 3nih h je Po Wöllmeru grenčica es e >o P. &> Vi C < Voda konv. met. Skupne 1 smole Mehke smole d smole Humulon ß smole Lupulon y smole trde smole Mehkih smol Humulon smole Lupulon smole Trde smole Zračno suho Brez vode Zračno suho Brez vode Zračno suho Brez vode Zračno snho Brez vode Zračno suho Brez vode 3 i. Rančigaj Avgust Kaplja 7.28 17 00 18.33 15 92 17.17 8 90 961 7.02 7 56 1.08 1:16 936 52 3 41.3 6 4 10.4 12.1 67 i. Vranič Katarina Prekopa 10.10 16 75 18.66 15.78 1753 8 8 9 80 6 98 7.73 0 97 1.13 94.2 52.7 41.5 5.8 10.6 12.3 65 i. Vipotnik Silva Žalec 8 51 16.16 17 65 14.42 15.77 8 34 9.11 6.08 6.66 1.74 1.88 89 4 51 7 37.8 0.5 98 11 3 7 i. Kamičnik Fani Prekopa 9 33 16 91 18 68 15.19 16.75 8.89 9 81 6.30 6 94 1.72 1.93 89 8 52 5 37.2 10.3 10.6 11.1 36 n. Privošnik Anton Zale c 9 53 16 20 17.90 14.49 16 04 8 55 9 46 5 94 6 58 1 81 1.86 89 7 52.9 36 8 103 102 11 7 35 n. Marš.č Riko Braslovče 14.70 13 19 15.98 12 10 14 19 694 8 15 5.16 6.04 1.09 1 29 91.5 52 7 38 8 8 5 8 8 10.2 6 n. Uranjek Antonija Podlog 9 35 16.89 18.65 15.82 17.45 8 73 9.63 7 09 7.82 1.07 1 20 93.6 51 7 41.9 64 10.5 12.2 77 ii. Kralj Franc Zg, Ložnica 9 18 16.79 18 49 16.11 17.75 8.33 9 73 7.78 8 02 0 88 0 74 96 0 52 6 43 4 40 10 6 12 4 64 n. Piki Ana Žalec 9 56 14.57 16.11 1379 15 25 7.39 8.18 6 40 7.07 0.78 0 86 94 7 50.8 43 9 5.3 90 10.5 23 n. Prislan Jože Polče 938 17 18 18.96 15 72 17 34 9.05 9 98 667 7.36 1.46 1 62 91 5 52.7 388 8 5 10.8 12.4 48 n. Jelovšek Stanko Petrovče 11.30 14.71 16.60 14 23 16 06 7.58 8.57 6 65 7 49 0.48 0 54 96.4 51.2 45.2 3.6 93 11 0 76 n. Lešnik Štefan Zg. Ložnica 9 00 16.30 18.10 14.92 16.58 8 52 9.46 1 6.40 7 12 1.38 1 52 91 6 52 3 1 39 3 8.4 10.2 11 8 Če pregledamo to tabelo z ozirom na vsebino hu-mulona, to je alfa smol in s tem v zvezi grenčično in antiseptično vrednost, pridemo do zaključka, upoštevajoč analizo brez vode, da je izmed 12 analiziranih vzorcev 9, ki vsebujejo nad 9% humulona. Trije vzorci v drugi vrsti nagrajenih hmeljev, pa vsebujejo pod 9% humulona. Zakaj je pri teh hmeljih vsebina humulona proti ostalim, enako ali celo slabše ocenjenim hmeljem nižja, je zaenkrat še težko ugotoviti. Kolikor smo to dosedaj raziskali, smo ugotovili, da vpliva na kakovost hmelja najbolj sestavina zemlje in gnojenje. Prepričali smo se, da pomanjkanje humusa v zemlji delno zmanjša odstotek humulona. Poleg zemlje pa ima zelo važno vlogo izvor in vrsta hmeljske rastline. Ugotovili smo, da ima pozni hmelj, čeprav raste pod istimi talnimi in podnebnimi razmerami kot naš »Savinjski golding«, polovico manjši odstotek humulona in s tem v zvezi manjšo grenčično in antiseptično vrednost. Ko je peronospora s svojim nastopom uničila nasade poznega hmelja v Savinjski dolini, ni povzročila dejansko nobene škode, temveč je bilo to le v korist našemu hmeljarstvu. Pozni hmelj so hmeljarji izruvali in mesto poznega je v celoti zavzel naš »Savinjski golding«. Pod gornjim naslovom prinaša belgijski pivovarniški list »Le Petiti Journal du Brasseur« izpod peresa M. J. De Wever-ja, profesorja na visoki šoli za fermentacijo v Gandu sledeči članek, ki ga v prevodu prinašamo. Poleg vode, slada in kvasnic ne moremo pogrešati pri fabrikaciji dobrega piva važne surovine hmelja — kljub njegovi, često visoki ceni. V naših krajih so začeli uporabljati hmelj okrog leta 1300. Iz raznih zapiskov zvemo, da so se že leta 1620. pojavili odloki v zvezi z embalažo hmelja, zaradi pre-prečavainja potvorb (J. A. Emmens). Pivovaritelj Jac- Iz navedenega sledi, da ne bomo v bodoče skušali pozni hmelj usposobiti za nadaljnje razmnoževanje, čeprav bi to bilo glede njegove dolgotrajnosti in zaradi izredno močnega koreninskega sistema, želeti. Bodoča vsmeritev našega dela bo v pomladitvi in izboljšanju goldinga, ki ima kot kvalitetni hmelj vse pogoje za nadaljnjo razmnoževanje. Izredno je odporen proti peronospori ter v vseh ozirih popolnoma odgovarja našim podnebnim in talnim razmeram. Pri sedanjem razvoju tehnike in znanstvenega raziskovanja raznih produktov ni dovolj, da se oslanjamo za ugotovitev kvalitete pri hmelju samo na dosedanje bonitiranje na pogled, ampak je nujno, da se istočasno poslužujemo kemičnih analiz, ki stopajo povsod vedno bolj v ospredje, ker se da samo skupno z njimi ugotoviti res prava pivovarniška vrednost posameznih vrst hmelja. Znanstveni razvoj gre tudi glede kemičnih analiz po novi poti, po kateri bomo v bodoče tudi mi usmerjali naše delo. Upamo, da nam bo za prihodnjo hmeljsko razstavo uspelo, da ocenimo vse razstavljene vzorce hmelja obojestransko, to je na pogled in kemično ter ugotovimo res pravo pivovarniško vrednost razstavljenega hmelja. E L J ques Buys nam leta 1799. pripoveduje, da se pivo ne vari več brez hmelja in da se čestokrat namesto njega uporabljajo nadomestki. Lahko rečemo, da se že okrog pol stoletja uporablja hmelj izključno za varenje piva in da je ostal zmagovalec v borbi z mnogoštevilnimi nadomestki. Iz prakse je vsem znano, kako važna operacija je hmeljenje piva tako iz ekonomskega vidika, kot iz vidika kvalitete piva. Če primerjamo ceno slada, odpade pri lastni izvozni ceni piva ena osmina na hmelj, pri namiznem pivu pa odpade ena četrtina cene na hmelj. To razmerje ni nobena matematična formula, temveč čisto trgovska kalkulacija in je funkcija mnogih faktorjev, ki lahko varirajo od pivovarne do pivovarne, iz leta v leto. Iz tega torej sledi, da igra hmelj v računovodstvu pivovarne zelo važno vlogo, čeprav njegove zaloge ne predstavljajo posebno velikih količin. Kar se tiče kvalitete in značilnih karakteristik, ki jih daje hmelj pivu, ima predvsem besedo varitelj, ki se opira na svojo prakso in izbor. Za določevanje kvalitete hmelja imamo na razpolago mehanično analizo, ki dopušča kvantitativno določevanje odstotkov lupulina, stebelc, lističev, vretenc in semena. Kljub temu, da nam ta metoda pokaže iz količine stebel in semena, kakšna skrb se je posvečala obiranju in stanje oploditve, rie pogrešimo, če jo opustimo in nadomestimo z bolj zanimivo kemično analizo. Kemična sestavina povprečnega hmelja je naslednja: Vlaga Celuloza Pepel Glucidi 12 % 40 % 8 % 3 % Esenčna olja ....................... 0.5 % Pektini......................... 10 % Tanin ...............................3% Dušične snovi ........................17 % Grenčični delci.......................15 % Hmelj ne sme vsebovati preveč vode, ker se težko konzervira, ne sme biti tudi preveč suh, ker izgubi v tem slučaju del lupulina. Izgleda, da celuloza ne igra nobene vloge zaradi tega, ker jo odstranimo s hmelje-vimi tropinami. Hmelj ima mnogo pepela, ki vsebuje v glavnem alkalične fosfate. Glucidi, ki jih hmelj vsebuje v glavnem v manjši meri, so glukoza in levuloza. Soglašamo z drugimi avtorji, ki trdijo, da so glavne sestavine hmelja, ki igrajo vlogo pri fabrikaciji piva: 1. esenčno olje 2. pektini 3. tanin 4. dušične snovi 5. grenčični delci. Esenčno olje je slabo topljivo in ga para okrog 80 do 90 % zelo hitro odstrani. Izgleda, da ne igra one važne vloge, ki so mu jo včasih pripisovali. Vendar pa lahko rečemo, da mala količina, ki je ostala, prispeva k buketu piva. To je napotilo nekatere varitelj e, da delno hmeljijo pivo pri kraju vrenja, da bi s tem preprečili premočno izhlapevanje. Dosedaj so se malo ukvarjali s pektini v hmelju. Pivo jih vsebuje zelo malo in po Fincku vplivajo ugodno na koloidalne lastnosti piva. Ni še točno ugotovljena važnost tanina in njegovega flobafenskega anhidrida. Znano nam je, da se del tanina veže z dušičnimi snovmi, ki jih najVlemo v moštu (hladnem pivu) ter jih pospešuje, po drugi strani pa Hartong pripisuje taninu, ki je ostal v pivu povezan s proteini, razne nevšečnosti. Kaj naj rečemo o dušičnih snoveh v hmelju. Okrog ena četrtina teh snovi je topljiva, dočim 50 % asimilirajo droži. Na kilogram hmelja bi jih prišlo približno 20 gramov. Z enim kilogramom hmelja hmeljimo približno 400 litrov mošta na 4°. V tej količini mošta nam ostane po vrenju približno 2 kilograma dušičnih snovi, ki so topljive in nestrdljive. Če dostavimo, da se pri normalni fermentaciji asimilira 50% dušika v moštu, lahko napišemo: asimilirani dušik, ki ga je izločil hmelj proti asimiliranemu dušiku v moštu, je v razmerju 1 proti 50. Dušične snovi v hmelju ne igrajo torej posebno važne vloge, predvsem pa ne iz kvantitativnega stališča. Preostane nam še, da zaključimo, da so grenčični delci v hmelju najbolj važni. Potrebno je v mejah mogočnosti ustanoviti njihovo količino. Hayduck je leta 1885. prvi klasificiral smole, oslanjaj oč se na iz vestne karakteristike topljivosti v: alfa smole z zelo visoko antiseptično vrednostjo beta smole s slabšo antiseptično vrednostjo gama smole brez antiseptične vrednosti in torej neuporabne za pivovaritelje. V teku dolgih raziskovanj so prišli do sledeče formule, ki daje variteljsko vrednost hmelja beta 9 V = alfa -j- — Številna varjenja izvršena na osnovi gornjih vrednosti so dala nepričakovane rezultate. Iz tega se je moralo zaključiti, da ni formula točna, ali pa da je formula točna in da so se pojavile še nekatere sestavine, s katerimi je treba računati. Že pred nekaj leti je pričel profesor Govaert s svojimi asistenti in v sodelovanju z ustanovo Andre Van der Stricht proučevati grenčične delce v hmelju. Prinašamo vam v principu njegovo metodo doziranjia, ki je bila pred kratkim objavljena. Fino zmlet hmelj se ekstrahira z metilnim alkoholom. Raztopina se filtrira in izpira s petrol-etrom, v katerem niso trde smole topljive. S pomočjo izhlapevanja te raztopine dobimo usedlino, ki vsebuje: alfa in beta kisline ali humulon in lupulon ter alfa in beta smole. Kislina, ki oksidira in polimerzira, to se pravi, da se dvoje ali več molekul spojijo, se pretvori v smole, katerih lastnosti niso več iste kot pri kislini. To usedlino izpiramo z bencinom in raztopino prelijemo preko hromotografskega stebra, napolnjenega z aktivirano kremenico. Steber zadrži smole, alfa in beta kisline pa prepušča. Bencinsko raztopino ponovno izhlapimo in jo vlijemo v metilnd alkohol. Metilni alkohol zadrži v raztopini alfa in beta kisline. Nato določimo alfa kislino ali humulon, ki je optično aktivna s pomočjo polarizacije, lupulin ali beta kislino pa s potenciometrijo. Hoteli so določiti, v kakšnem razmerju se nahajajo v pivu kisline alfa in beta in odgovarjajoče smole. Iz laboratorijskih in industrijskih varenj se je moglo zaključiti, da mehke smole, ki nastanejo iz alfa in beta kislin, ne povzročajo grenčice v pivu. Zaželjeno grenčico dajo pivu alfa in beta kisline pri vrenju mošta. Seveda ne pridejo kisline v tej obliki v pivo. Tekom varjenja pretrpi humulon molekularno transformacijo, iz katere dobimo nov produkt nazvan izo-humulon in njega najdemo v gotovem pivu. Ko so tako določili izo-humulon v pivu, so ugotovili, da se pri varitvi piva, kjer se uporablja še klasičen postopek, izgubi preko 50% alfa in beta kislin zaradi oksidacije in polimerzacije. Iz čisto ekonomskega stališča in predvsem pa zaradi kvalitete piva je potrebno preprečiti to ogromno kvantitativno izgubo alfa kisline. Ta problem se je rešil z uporabo katalizatorja, ki preprečuje oksidacijo alfa kisline tako, dia se le-ta skoro kvantitativno pretvori v izo-humulon. Iz tega sledi, da se s to novo metodo prihrani ca. 50% pri hmelju, ki ima normalno količino alfa kisline. Jasno je, da takšnega rezultata ne moremo doseči pri 9tarem hmelju, ki še vsebuje okrog 2% humulon a, kajti iz tako male količine humulona ne moremo dobiti tudi zadostne količine izo-humulona. Pretvorba smol v kisline je po vsej verjetnosti mogoča, toda spada še v domeno bodočnosti. Za fabrikacijo svetlega piva tipe Plzen, pri katerem igra odločilno vlogo kvaliteta hmelja, je uspeh po mojem mišljenju zasiguran takoj, ko uspemo dodati velike količine hmelja, ne da bi s tem dosegli neprijetno trpkost. Da dosežemo ta rezultat, moramo poznati sestavine vode, slada in hmelja. Te sestavine se določujejo v laboratorijih. Laboratoriji vedno bolj upravljajo s praktičnim delom. Besede kot so: prima hmelj, hmelj najboljše kvalitete, bodo v trgovini izginile, ker ne predstavljajo nobene tehnične vrednosti in jih bodo kmalu nadomestili tehnični podatki. Ko končujem, izražam željo, da bi se veliko število raziskovalcev bavilo s proučevanjem hmelja, ki je važna surovina in ki nas po svoji raznolikosti postavlja pred vedno nove probleme. Hmeljarji pozor! Na letošnjem in lanskoletnem občnem zboru naše zadruge kakor tudi na raznih sestankih smo med drugim razpravljali o slabem sušenju oziroma močenju hmelja pred basanjem. Ker se število teh nedostatkov veča, je upravni odbor prisiljen, proti takšnim kršilcem zadružne skupnosti izdati primerne ukrepe in ločiti dobre zadružnike od slabih. Vsakemu zavednemu hmeljarju je dobro znano, da mora imeti dober in pravilno suh hmelj primeren odstotek vlage, ki se giblje med 8 in 11 %. Za naš savinjski golding je najbolj primerna vlaga med 9 in 10 %, ki popolnoma odgovarja 23a basanje kakor tudi za vskladiščenje hmelja. Res je, da moramo s hmeljem, ki ima 9 do 10 % vlage pri basanju malo previdneje ravnati, da se hmelj ne zdrobi, toda vse to je dvakrat povrnjeno, ker takšen hmelj obdrži svojo naravno barvo neizpremenjeno skoraj do novega pridelka. Kako dosežemo pravilen odstotek vlage, smo že pisali in obravnavali v raznih člankih. Pred obiranjem se na to zopet povrnemo. Pri prevzemu hmelja moramo zaenkrat, žal, odstotek vlage določati samo z otipavanjem z roko. Ko pa bo gotov naš prepotrebni »Hmeljski inštitut« in bodo v njem nameščene vse potrebne naprave, bo točna ugotovitev vlage kaj lahka. Dokler še tega ni- - mamo, se moramo pač posluževati sredstev, ki so nam na razpolago. Prvo smo že navedli. Drugo naše sredstvo pa sloni na tem, da vpišemo vse bale prevzetega hmelja od vsakega posameznega hmeljarja, jih opremimo s tekočimi številkami in klasifikacijo ter sumljive vskladiščimo posebej. Take vreče stalno nadzorujemo, da se ne vnamejo, ker lahko občutno poslabšajo kvaliteto. Toda pri vsej pazljivosti se še vedno dogaja, da se del tako izločenega hmelja ali vname ali pa zgubi barvo in aromo. Na ta način smo prisiljeni, da ga prodamo za nižjo vrsto kakor smo ga prevzeli. Vse takšne nedostatke komisionalno ugotovimo. Zato bodo odslej prejeli tisti hmeljarji, ki so hmelj preslabo posušili oziroma so ga pred basanjem zmočili, priporočeno pismeno obvestilo, da so se njihove bale hmelja številke te in te vnele, oziroma se je v njih poslabšala kvaliteta. Istočasno bodo obveščeni, da se jim bo v jeseni hmelj sicer v redu prevzel, toda plačal se bo šele proti koncu januarja ali februarja in to tedaj, ko bo dokončno ugotovljeno stanje njihovega hmelja. V kolikor se bo med tem časom kvaliteta takšnega hmelja poslabšala, toliko nižje bo potem ocenjen in plačan. Zato opozarjamo že danes vse hmeljarje, da uredijo in primerno pripravijo prostore za spravilo in sušenje hmeljia. C H. VERMEULEN: Marsikaj neznanega o hmelju (Nadaljevanje) Te formule so imele svojo vrednost. Dela de Clercka in Tombeurrja nam to dokazujejo. Iz njihovih del vemo, da obstoji »beta-frakcija« hmelja večji del iz lupulona neposredno po obiranju, ko še razkroj ni tako daleč napredoval. Neka strokovna belgijska revija je prinesla zelo interesanten članek, ki je bil napisan na podlagi študija o različnem staranju nekega žateškega hmelja v Holandiji. V zvezi s temperaturami vskladiščenja (pri 0° do 6° in 8° C). Po enem letu konzerviranja pri normalni temperaturi je padla množina alfa-kisline od 5 na 1,1%, medtem ko se je beta-frakcija povečala od 6,9 na 10,3%. Cisto preprosto razmišljanje nas privede do zaključka, da mora beta-frakcija v tem trenutku predstavljati mešanico, ki jo je težko indentificirati, Kljub temu pa avtor tega članka navaja rezultate, ki so bili izračunani na podlagi dveh klasičnih formul o vrednosti grenčice in antiseptičnosti. 2e davno sta dokazala de Clerck in Tombeurr, da se te formule lahko uporabljajo tedaj, ko je razkroj popolnoma končan. Čeprav v gotovem pivu ni več humulona niti lupulona, se do zadnjega časa niso nič bavili s prirodo produktov, ki iz njih nastajajo. Prof. Govaert je pravkar izoliral produkte transformacije, izohumulon, ki se zelo razlikuje od humulona glede variteljskih lastnosti. Go-vaertu, ki je krenil na novo pot, se je posrečilo ločiti slabe sestavine od lupulona. Ni še dolgo od tega, ko se je vršila v pivovarni Excelsior v Gentu poskušnja piva, ki so ga dobili pri poskusnem varenju z elementi v laboratoriju ekstrahiranega hmelja. Pri tem so ugotovili, da se pivo, ki je varjeno z lupulonom odlikuje po prijetni in izvrstni grenčici. Zanimivo bi bilo zasledovati napredovanje ekstrakcije pri mladem pivu kakor tudi pretvarjanje sestavin hmelja med varenjem. Vse, kar je meni o tem znanega, je le delo M. Moen-sa, ki je raziskoval hmeljske tropine po kuhanju. Ugotovil je, da so znatne razlike pri različnih hmeljih z ozirom na njihovo poreklo. Imamo tudi študijo M. Wal- herja, ki je že stara nekoliko let. Ta je raziskoval bak-tericidne vrednosti mladega piva med kuhanjem hmelja. Empirično so sicer pivovarnarji že prej izdelali postopek, ki sloni na trajanju kuhanja hmeljevega dodatka in na izvlečenju s paro, o katerem je izčrpno poročal M. Goaar itd. V ilustracijo neznanja, v katerem še vkljub znanosti vedno tavamo, se ni treba čuditi zanimivemu dogodku, ki se je dogodil na nedavni seji skupine instituta of Brewing v Angliji. Na tej seji je neki pivovarnar ugotovil, da so med 117 članki o hmelju, ki so izšli v »Jour-nalu« tega inštituta, samo 3 obravnavali izvleček hmelja pri kuhanju piva. Dodal je, da se v teh treh člankih, ki so bili natisnjeni v Združenih državah, obravnava izvlečenje z mletjem in raztopljenjem v alkoholu in je mišljenja, da ni iz njih zvedel tistega, kar je želel. Mnogo denarja se je potrošilo za izboljšanje hmelja, na drugi strani pa se je prav malo izvršilo za zboljšanje metod izvlečenja, ki bi se lahko uporabili v pivovarnah. Znana je vloga, ki jo ima hmelj za vzdrževanje pene piva. To je dokazal M. Chabot. Kakor vemo imajo trde smole hmelja slab sloves. »La Petit Journal du Brasseur« je prinesel v prevodu poročilo Wallensteinovih laboratorijev, ki ga je napisal V. Bermann, glavni kemik v pivovarni Caracas v Venezueli in se glasi: Vloga, ki jo imajo alfa in beta smole, ni brez sodelovanja trdih smol pomembna. Če primerjamo vse dobljene rezultate, ki so se nekoč ugotovili na eni strani za skupne smole, na drugi strani za mehke in trde smole, je iz tega razvidno, da nastane iz mešanice nestalnih in še manj stalnih trdih smol dobro obstoječa rastopina. Trde smole imajo dejansko veliko vlogo, kajti že sama njihova prisotnost pri mehkih smolah omogoča stabilizacijo hmeljevega učinka. Ce bi genetiki nekega dne uspeli vzgojiti hmelj, ki bi vseboval le mehke smole, bi se lahko zgodilo, da bi takšen hmelj ne zadovoljil pivovarnar jev. (Konec sledi)