Biserni jubilej nadškofa Jegliča.
^BBbBBB^BBBH|        Saj še poznate bivšega
^^^^^^^^H^^^H^B škofa ljubljanskega Antona ^^^^^^HJ^^^^^^^H Bonaventuro Jegliča. Če-J^^^^^^^mBH^^^BI Prav bo kmalu minilo tri ¦^^^^^^D^^SfljH leta, kar se je poslovil od BLa^^^^RHj^K?|^H| bele Ljubljane in šel v po-|^U^^^S9^^^H^H| koj v tihi Gornji grad, je I^^^^HB^^^^^B^Hl vendar spomiu nanj še ved-H^^H^H^H^^B^H no tako svež. Vsi smo ga l^^^^lh^A vft^^^H ^ako radi imeli in čeprav I^^Kj^^^^^SEJ^^^I imamo zelo radi tudi seda-I^^BI^^^^^^^I^^^H njega svojega škofa Gre-^^j^^^mm    gorja,   nočemo   nikdar   po-
zabiti škofa Antona Bona-venture.
Toliko je v letih svojega škofovanja v naši ško-fiji napravil in ustvaril. Saj ni mogoče vsega našteti na teh-le straneh »Angelčka«. Versko življenje je po-živil, katoliško zavest je utrdil, narodno zavednost je vzbudil. Koliko je delal in molil in spovedoval in pridigal. Od zore do mraka, od mladosti do visoke starosti je šel le za enim ciljem: delaj in molil 32 let se je žrtvoval kot škof za nas Slovence in če ne bi bil nič drugega storil, kakor da je ustanovil in se-zidal velikanski zavod sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, bi bil vreden, da bi mu mi Slovenci po-stavili spomenik.
Glejte, ta veliki sin slovenskega naroda bo ob-hajal letos konec meseca julija izreden mašniški jubilej. Dočakal je, da bo mogel obhajati biserno sv. mašo, to je šestdesetletnico, odkar je bil posvečen za duhovnika. Ta jubilej je zelo, zelo redek in malo-kateri duhovnik ga učaka. Pomislite — šestdeset let! Pa šestdeset let dela, truda, žrtev, naporov in skrbi, dan za dnem, uro za uro! Tako je tem bolj čudovito, da kdo preživi šesideset let raašništva in je ob koncu teh let še vedno čil, živahen, zdrav in prožen na duhu in telesu. Kajti tak je naš prevzvišeni gospod nad-škof. Malo, zelo malo se mu pozna, da je šestdeset
154                          .    ¦.     .
let duhovnik, da je bil 32 let škof v težki in naporni Ijubljanski škofiji in da je že 83 let star. Bog ga poživlja in ohranja na poseben način, da more zdrav iu čvrst živeti in v tihem Gornjem gradu tam za Kam-uiškimi planinami moliti in se premagovati za nas, samo za nas, saj on zase ne potrebuje nič več, ko vsi vemo, da je svetnik.
Mi vsi tudi veino, da je nadškof Jeglič velik pri-jatelj otrok. Kakor je v vsem postal posnemovalec Ijubega Jezusa, tako ga je posnemal tudi v tem, da ima zelo rad otroke. Ali ste ga kdaj videli, kako je na birmovanjih objemal otroke, roke nanje pokladal in jih blagoslavljal? Kako prisrčno se je razgovarjal ž njimi. Kako je ves oživel med njimi. In v šoli! Kako prisrčno jim je govoril in s kakšnim veseljem jim je delil podobice.
Zato moramo tudi mi njega radi imeti. Skazujmo mu ljnbezen s tem, da molimo zanj. Za biserni maš-niški jubilej  pa še posebej kaj  zanj žrtvujmo.
Takole naredimo: v juniju in juliju darujte vsa sv. obhajila, molitve (rožni venec, križev pot, litanije, četrt ure pred Najsvetejšim, vzdihljaje in kar si še samii izmislite) za biserni jubilej gospoda nadškofa. Zapišite si vse, kar boste zanj storili, do 20. julija pa pošljite »Angelčku« vse lepo na papirju napisano. Urednik bo vse zbral iu uredil ter na dan biserne maše gospodu nadškofu izročil kot vezilo »Angelč-karjevc.