'• v _X~~' Cx V. nedeljo dne 17. oktobra je bila cerkev sv. Jakopa slovesno posvečena. Po liturgiških pravilih je to potrebno, ker je bila cerkev znotraj vsa okrušena, tu in tam prezidavana, na novo ometana in vsa z nova okrašena. Ozrimo se o tej priliki v njeno zgo¬ dovino prejšnjih stoletij ter si jo konečno oglejmo v sedanji obliki. I. Kolikor (zdaj) vemo iz zgodovinskih zapisnikov, *) ne more se natanko določiti, kedaj je bila na tem kraji zidana cerkev sv. Jakopa. Poročila segajo blizo 500 let nazaj v preteklost. Kot zanesljivo nam pripoveduje „Valvazor“ (VIII. B. str. 703 ... pa XI. 689 . . .), da je bil pri tej cerkvi cesarski špital, in 1. 1494 so cerkev in samostan prejeli redovniki Avguštinci, ki so se v turških bojih morali iz svojega porušenega samostana pred špitalskimi vrati izseliti. Prvotna cerkev je bila majhna, zato je 1. 1513 škof *) Po črticah, sestavljenih za stoletnico 1885, gl. „Dan.“ št. 45 in 46. 1 — 2 Krištof Kavbar za novo postavil temeljni kamen. Dobrih 100 let so jo imeli Avguštinci v lasti. L. 1596 pa so jo dobili oo. Jezuitje, ktere je bil poklical tedanji nadvojvoda in pozneji cesar Fer¬ dinand II. na Kranjsko, da bi posebno nasproti de¬ lovali krivi veri Lutrovi, ki je bila tudi na Kranjskem in v Ljubljani napravila veliko zmešnjav. A ker je bila tedanja cerkev premajhna in pretemna, sklenili so popolnoma novo zidati. Slavni škof Tomaž Hren (šentjakopski rojak iz Hrenove ulice) blagoslovi te¬ meljni kamen 1. 1613 dne 1. maja, in čez dobri dve leti 1615 jo posveti z velikimi slovesnostmi med vdeleževanjem celega mesta. K zidanju so deželni stanovi pripomogli v začetku koj z 2000 gld. in še pozneje z odpustom davkov oo. Jezuitom. K tej cerkvi se je prizidala 1. 1669 Frančiškova kapela po obljubi deželnih stanov v zahvalo za od- vrnenje kuge, ki je v tistih letih ljudi zelo pobirala. 5500 gld. so v to svrho darovali deželni stanovi. Dne 3. avgusta 1670 je bila posvečena po knezo- škofu grofu Jožefu Kabatti. L. 1709 so ji dobrotniki darovali prelep marmornasti altar. Oo. Jezuitje so tedaj oskrbovali tu vso službo Božjo, pa vodili tudi vse katoliške šole. Zraven cerkve proti Virantu je bil njih kolegij, v bližnjih hišah so imeli svoja vzgojevališča (seminare) in v sedanji reduti pa gimnazij sozidan 1657.1. In res se je po prizadevanji škofa Hrena, po marljivem pastirovanji oo. Jezuitov in drugih duhovnov, po dobrem šolanji v pravem krščanskem duhu lutrovstvo zgubljevalo, — 3 meščani so se zopet vrnili v naročje' edinozveličavne matere Cerkve in večina odpadencev po deželi se je odpovedala krivi veri. Sentjakopski oddelek mesta so večkrat obiskale razne velike nesreče, potresi, kužne bolezni in požari. Tako je razsajal 19. septembra 1660 strašen požar v sedanjih Florijanskih ulicah, kije veliko hiš upepelil, pa je bila nevarnost še toliko večja, ker se je bilo bati za smodnišnico na Gradu, na ktero so že padali ognjeni žarki, in bi bilo, da se vname, veliko mesta pokončanega. V tej največi sili so se ljudje zaobljubili patronu zoper ogenj, sv. Florijanu, sozidati cerkvico, kar se je po dovoljenji tedanjega škofa Jož. grofa Eabatte in mestnega magistrata tudi zvršilo, in cerkev sv. Florijana stoji še dandanes. Dne 31. julija 1767. 1. krog polunoči je nastal velik ogenj, ki je v Hrenovih in Rožnih ulicah krog 60 hiš upepelil. In kmalu potem, 9. septembra, je zopet krog jezuitovskih hiš razsajal ogenj, ter po¬ končal 72 hiš. Kako so naši spredniki častili B. D. M. brez madeža spočeto, spričali so po spominku, ki so ga postavili na trgu ravno nasproti velikim vratom te cerkve. Že 1. 1664 so deželni stanovi sklenili na priporočbo cesarja Leopolda, da se bo obhajal praznik brezmadežnega Spočetja B. M. D. za vse čase naprej, in v poveličanje tega prepričanja hočejo postaviti tudi Marijin spominek. Valvazorje naredil zanj obris, in kip Marijin je vlil zvonar Krištof Schlagš 1 * — 4 v svoji livarni pred Karlovškimi vrati. L. 1682 je bilo Marijino znamenje zgotovljeno. Ker je bil proti koncu 17. stoletja potres cerkev zelo poškodoval, so jo oo. Jezuitje lepo pre¬ novili in popravili 1. 1701 v tej obliki, kakoršna je še dandanes, to nam potrjuje tudi napis nad velikimi vrati: Magno Deo et sanCto IaCobo. To se je zgodilo za rektorja o. Rudolfa pl. Lowenberga. Oo. Jezuitje so s pomočjo mnogih dobrotnikov cerkev polagoma zalšali in z altarji oskrbljevali. Se¬ danji marmornati altarji, ki jih po pravici občudu¬ jemo kot mojstersko delo, so večinoma iz 18. stoletja (večina od 1710 do 1780). Veliki altar je narejen 1. 1732 po slavnem umetniku Francu Robba-tu za 3520 gld. tedanje veljave. Ali krivi duh, ki se je takrat širil po Evropi, posebno iz Francoskega, tudi v Avstriji ni ostal brez upliva. Brezverci so se najbolj zaganjali v red oo. Jezuitov, ker so bili oni največja zaslomba kato¬ liške vere in državljanskega reda. Nesrečne politiške razmere so nanesle tako, da je papež Klemen XIV. z bulo 21. julija 1773. 1. razpustil red oo. Jezuitov. Tudi v Avstriji so bili Jezuitje razpuščeni. Tako so morali tudi oo. Ljubljanskega kolegija zapustiti to cerkev, kjer so blagonosno delovali 177 let. Leto potem, 28. junija 1774, zadene to cerkev velika nesreča. Popoldan pred sv. Petra praznikom nastane grozen požar, ki upepeli v Krakovem 51 in krog sv. Jakopa 58 hiš. Poprejšnji kolegij in cerkev z obema zvonikoma pogori, zvonovi se stope — 5 v pekočem plamenu. Tako ostanejo gole stene cerkvene kot žalostna podrtija skoro leto in dan, in še le po dreganji tedanjega deželnega glavarja Jožefa grofa Auersperga dobe streho za silo. Prelepe presne slikarije, s kterimi je bila prej ozalšana vsa cerkev, *) so bile po dimu tako zaka¬ jene in poškodovane, da jih ni bile moči popraviti. (Mittheilg. 58. p. 69.) Zato je bila vsa cerkev le pobe¬ ljena, edino freska pri velikem altarji se je popravila in ostala do 1. 1868, ko je slikar f Wolf sedanjo izgotovil. Za oskrbovanje te cerkve sta bila izvoljena dva cerkvena ključarja: Janez Adam Fantom pa Ignacij Friedl; duhovno vodstvo je bilo izročeno ex-jezuitu o. Antonu Wolfu; tako je postala tu kapelauija (stolne fare sv. Nikolaja), ktero so 10 let oskrbovali ex-jezuitje. Tako je bilo pred sto leti. Cerkev sv. Jakopa je kot samostanska imela zmiraj svoje predpravice in redno službo Božjo; a ta oddelek mesta spadal je ves čas k stolni fari sv. Nikolaja, kar nazaj segajo spominska poročila. Stolni kanonik-župnik je imel tedaj duhovno oblast čez vse notranje mesto, pred¬ mestja pa so spadala drugam. Tako so stolni župniki oskrbovali vedno cerkev sv. Florijana. Za cesarja Jožefa II. so se godile, kakor je znano, velike premembe v državljanskem in cerkve- *) Pri ostrgavanji zidu na pevskem koru našli so na obeh straneh velikega okna ostanke slik, ena je predstavljala angelja- varuha, druga nadangelja Mihaela. Tudi na svodu pokazala se je tu in tam slikarija. — 6 — nem obziru, če tudi ne sploh v pravo srečo države, a gotovo v škodo sv. cerkve. L. 1784 je potoval cesar sam na Laško in pri povratku iz Eima ostal je nekaj časa tudi v Ljubljani. Dne 21 . marca obiskal je tudi cerkev sv. Jakopa, ter jo odločil v bodoče za posebno farno cerkev. Da se je vkljub mnogim oviram til ustanovila mestna fara in se zelo poškodovana in drugih svojih dragocenosti oropana cerkev s potrebnimi paramenti preskrbela, ima posebne zasluge cerkveni ključar Ignac Friedl. Po povelji cesarja Jožefa II. in s po- razumljenjem duhovske gosposke naj bi faro oskr¬ bovali 1 župnik in 4 kaplani. Dne 5. junija 1785 so bili tu nastavljeni mestni župnik s tremi kaplani; in tako je lani minulo ravno 100 let, odkar se pri tej cerkvi nahaja samostojna župnija. Od tedaj je imela fara 5 župnikov, sedanji je šesti v vrsti. Prvi je bil Jan. Nep. Kristijan od 5. junija 1785 do 12 . septembra 1796. Drugi, Jožef Pinhak, ob enem častni kanonik, 1796 do 1810 v dobi francoske vlade na Kranjskem, kakor deloma tudi naslednji. Tretji, Janez Pohlin od 1810 do 1850, toraj skozi 40 let. četrti, Franc Hrovat od 1850 do 1867. Peti, Gustav Koestl od 1867 do 1880, in šesti Jan. Nep. Kozman od I. 1881. O vseh ranjkih župnikih se bere, da so bili dobri in goreči duhovni pastirji, ki so zelo skrbeli za olepšavo te farne cerkve. Že za prvega župnika našli sta se dve veliki dobrot¬ nici, Rozalija Kariš pa Marija Rosenkranz, ki sta vsaka po 1000 gld. darovali za novi veliki zvon — 7 (krog 26 centov težak), ker so se bili v požaru zvonovi stopili. Nadškof Mihael baron Brigido ga je 12. junija 1788 posvetil in s tem prvo škofovo opravilo v Ljubljani izvršil. Po potrebah so župniki s pomočjo blagih dobrotnikov cerkev zališali in pre- skrbljevali z raznimi paramenti. Duhovnih pomočnikov se v preteklih 100 letih šteje 73. Med njimi je bil marsikteri bistra gla¬ vica in zaslužen pisatelj. Imenujem naj le slav¬ nega Valentina Vodnika, znanega pesnika sloven¬ skega, ki je bil tu od 1. 1796—1798, kteri je s svojimi pesnimi, ki se še zdaj prepevajo, zdramil zanikrne Slovence, kterih mnogo se jih je že sramo¬ valo svojega slovenskega jezika. Nov duh je prešinil ob Napoleonovem času po Vodniku tudi Ljubljančane in od takrat vidoma napreduje Slovenstvo. V tem stoletji je omeniti, da je bilo znamenje Marijino 1. 1844 zarad nevarnosti izpred cerkve od- nešeno; Marijin kip se je hranil v kapelici sv. Križa ob steni, ter je čakal zopetnega postavljanja. Po velikem trudu je bilo s pomočjo mnogih dobrotnikov s fare, mesta in od drugod za f župnika Koestelna o malem Šmarnu 1. 1870 zopet postavljeno na se¬ danjem mestu. Stroški so znašali krog 17.000 gld. Dokaj poprav in ozalšav je izvršil f župnik G. Koestl v ddbi svojega trinajstletnega pastirovanja. A korenito prenovljenje in popravljanje farne cerkve sv. Jakopa čakalo je na sedanjega župnika Janeza Nepomuka Kozmana. — 8 — n. Vsak prijatelj umetnosti se je z veseljem po¬ mudil v tej cerkvi ter občudoval mojstersko izdelane altarje iz mnogobojnega marmorja. Med drugimi veščaki jo dr. IIg v Dunajskih izvestjih o stavbin- skih spominkih kar naravnost imenuje »pravi muzej raznega marmorja". A tej dragocenosti ni odgovar¬ jala ni druga znotranjost ni zunanjost. Vsak je čutil to golost, praznoto, to zgolj navadno pobeljenje brez primerne okrasbe. To veliko nalogo srečno izvršiti je previdnost božja odločila sedanjega župnika. Ko je bil dne 6. februvarja 1881 slovesno umeščen, bral se je pri vhodu pred cerkvenimi vrati sledeči pomenljivi napis: Srčno stopi, župnik blagi, V novo službo in oblast: V blagor sebi, cedi dragi, Večnemu Bogu na čast! Njegovo dosedanje delovanje kaže, da je razumel takratni pozdrav. Zaupaje na božjo pomoč lotil se je leta 1883, ko se je stolno mesto Ljubljansko v obče pripravljalo, ljubljenega svojega vladarja Nj. Veličan¬ stvo cesarja Fran Josipa I. dostojno sprejeti, naj prej zunanjega olepšavanja. Krog velike noči se je prenavljanje pričelo. Zi¬ darska dela je vodil stavbinski mojster France Faleschini, kije po svojih načrtih zunanji obliki cerkve tako na pročelji kakor ob strani in na stolpih vdihnil več življenja. Prej je bilo zidovje vse samo gladko; a zdaj so se uložili kamniti podstavki — 9 — (postamenti) krog cerkve, nad njimi naredila se razna polja po razliki nadstropij pri stolpih, razvrstile so se lizene med stranskimi okni in na pročelji, izpeljali so se til in podstrešjem lični zidci z zobčastimi olepšavami. Delo naj bi se dokončalo do prihoda cesarjevega, kar se pa ni dalo popolnoma izvršiti, ker je pri¬ manjkovalo delavcev, ki so imeli obilo posla po vsem mestu, saj je skoro vsak gospodar dal svojo hišo po- snažiti in prebeliti. Vsa stran proti trgu je bila vender srečno do- gotovljena začetkom julija meseca, tako, da so se odri lahko odstranili. Druga stran proti hišam s kapelo sv. Frančiška se je pa pozneje kar navadno pobelila. Zunanje lice je namreč pobeljeno tako, da je natorna prstena barva že ometu primešana, in ko se je vse zidovje opraskalo, se je zid na novo s tem barvanim ometom izlikal, kar je bolj trpežno, pa tudi veliko dražje, kakor navadno površno beljenje. V razliko od drugih cerkev — stolne, fran¬ čiškanske, trnovske, šentpeterske — ki so bile tedaj tudi obnovljene, izvolila se je za šentjakopsko blodo- zelenkasta barva (erbsengrun) s svitlejšimi lizenami in drugimi vzbokanimi zalšavami. Ko se je od zunaj tako marljivo popravljalo, izgotovil je tudi za na kor znani mojster Fr. Goršič skoro čisto nove orgije, in mizarski mojster L. Vidmajerje postavil v cerkev nove klopi iz trdega hrastovega lesa. Tolike poprave stale so tudi obilo novcev; a čast Bogu, dobrotni darovi so tudi zmirom dohajali. Vseh — 10 — znanih dobrotnikov štelo se je 252, a mnogo je takih, kterih imena so zapisana samo v bukvah življenja. Na jesen 1. 1883 je bila cerkev od zunaj do- gotovljena v sedanji obliki, ki na gledalca napravi kaj prijeten utis. Preden spregovorimo o znotranjem obnovljenji, naj pristavimo tu posnetek popisa te znamenita cerkve, kakor ga je priobčil že zgoraj imenovani g. dr. A. II g. Ta veščak namreč piše v svojem sestavku: „Kunstnotizen aus Laibach“ med drugim sledeče: ... „Po svojem dragocenem marmornem bo¬ gastvu odlična stavba je Sv. Jakop. Kakor se cerkev dandanašnji kaže, je ona lepa stavba z dvema stol¬ poma v slogu zrele (godne) italijanske renesanse, od Jezuitov 1613—1615 na mestu stare avguštinske bolnišnične cerkve postavljena, 1669 z eno kapelo povečana in vsled potresa 1701 prenovljena. Nek¬ danjo fresco-slikarijo je 1774 razdejal ogenj, zato je bila pobeljena, izvzemši oddelka krog velicega altarja. Y okviru pisanih sten je moral ta drago¬ ceni marmor altarjev dajati čarovito bogat pogled. V skulpturah velikega iz marmorja narejenega al¬ tarja se nam kaže znamenit umetnik, o čegar živ¬ ljenji pa ni dosti znano, Prancesco Robba. Rakvi podobna menza nosi lično sostavljen tabernakelj s stebriči iz rujavega marmorja, z arhivoltami in s potegneno kupijo, vsi deli s pisanim marmorjem vloženi. Najnežniši kinč so pa kipi angeljčkov in na konceh (altarne) mize dva velika klečeča kerubina. — 11 — Oni na desni je posebne lepote, kako roke na prša pritiska ter globoko zamišljen z deviško bojazljivostjo pobesi svoj pogled; oni na levi je nekoliko živah- neji. Tabernakelj novo streho obdaja pet „putti“, vsi svirajoč. Posebno mikaven je oni na desni spredaj, ki s sladko pobožnostjo nasluša svoje igranje na goslih, oni na levi brenka na tamburinu glavo nagibajoč; dva druga na tabernakeljnovem vznožji držita rogove (Fullhorner) kot svečnike, dva klečita spodaj ob menzi, manjši so razpostavljeni krog trona v molitev vtop- Ijeni. Ti kipi se odlikujejo z veliko mikavnostjo ob¬ čutenja ter spadajo med najlepše, kar jih jaz iz tiste dobe — delo je iz 1. 1732 — poznam . . . . . . Vsak zmed 8 stranskih altarjev je pravi biser veličastne marmorove tehnike, vsa cerkev pa pravi muzej zanjo, posebno tudi iz istega blaga ob¬ stoječa prižnica. (V primeri s cerkvijo bi utegnila biti nekoliko premajhna. Opaž. pis.) Značaj altarjev je (v glavnih potezah) s kipi svetnikov ob straneh zmirom isti . . . ... Na strani je cerkvi osmovoglata kapela sv. Franca Ks. 1669 prizidana. Marmorjeva obilnost presega še ono v cerkvi, oblike so pa manj pleme¬ nite, poraba raznega kamenja za lep vtis je teatra¬ lična. Polja kuplje imajo najbogatejši okras štuka¬ ture, ktera spominja na slog Carlon-ov. Nad altarjem je posvečenje pa letnica 1669 iz marmorja postav¬ ljena, altar je bil 1709 izgotovljen. Ta kaže veliko izvirnost. V altarni mizi, kot rakev mišljeni, leži kip svetnika kot mrliča, tabernakelj se blišči kot dra- — 12 gotinska skrinjica najžlahtniših kamenov, iz kterih je vse narejeno, na vratieah njegovih se vidi smrt sv. Franca Ks. iz srebrne plošče vzbokneno delo, polo¬ ženo na rudeč žamet (ne marmor, kakor pravi pisec), ob desni in levi so pa kipi malih angeljčkov. Štirji zamorci-putti, se ve da iz črnega marmorja, služijo kot karijatide ob menzi, nad tem sta pa dva ve¬ lika angelja, ki podpirata zgornji zvršitek; eden drži knjigo, drugi pa (rudeče-marmorno) srce. Ar¬ hitekturo samo iz črnega pa belega marmorja lično obrobujejo draperije iz žoltega marmorja, prav zgoraj še sedita dva angelja, med njima stoji peti. Poleg menze je postavljena na desni klečeča podoba kro¬ nane žene v naravni velikosti iz belega marmorja, na levi pa zamorca, tudi klečečega, njegovo telo, perjanica (šop) i. dr. je iz črnega, belega pa žol¬ tega, blazini obeh klečečih iz rudečega marmorja. Vse to je silno zanimiv poskus okusa iste dobe, ča- rovite lepote in tehnike, če je tudi kapricijoznost do skrajne meje izražena. — Na blazini zamorca je izklesan napis: Jacobus Contierus Patavinvs scvlpsit. Brž ko ne je umetnik v sorodu Domeniku Contiero-tu, ki je bil iz Padove ter je v svojem rojstnem mestu izdelal kip sv. Mateja za cerkev sv. Lucije." *) *) Mittheilungen der k. k. Central-Cominission zur Er- forsehung und Erhaltung der Kunst- und historiseben Denk- male ... von Dr. Baron v. Helfert ete. Wien 1884. X. B. EU. H. p. CXVin. sq. Aus: Kunst-Notizen aus Laibaeh von Dr. Albert Ug. 13 — m. Stopimo zdaj v notranje svetišče, obstanimo v začetku ladije, kak pogled! Kolik razloček med prej in zdaj! Prej krasni altarji med golimi stenami, a zdaj tudi te prenovljene, okrašene. Vže lani je naročil g. župnik načrte za ob¬ novitev ter jih raznim veščakom izročil v presojo in blagohotne nasvete. Prvotni z zunanjo opravo somerni načrt naredil je gosp. stavbeni mojster Pr. Faleschini, ki se je poslal v odobritev v Gradec veščemu arhitektu J. Mikovicsu, kteri ondi vodi zidavo cerkve Jezusovega Srca. Zbog konečne uredbe si je slednji dvakrat osebno pregledal vso cerkev ter spopolnil načrt. Ker je bila poprej znotranjščina preveč prazna, moralo se jej je vdihniti več življenja, skrbeti za lepšave, z raznimi bojami povzdigniti živahnost — a vse slogu primerno. Zidovi med osmerimi kapelami dobili so čisto nove lizene na kamnitih podstavkih (posta- mentih), ktere je iz navadnega kamna izdelal znani kamnoseški mojster Feliks Toman. Lizenino podnožje je lično sestavljeno iz vzboknenega svitka in manjših sklepajočih členkov. Lizene završujejo krasni zglav- niki ali kapitelji, za ktere je kalup načrtal in izdolbel kipar in modelir Anton Mlakar. Kapitelji so korintski, ktere rada rabi tudi renesanca; za okrasek jim je ob robeh drobno narezljano akantovo pero s cvetlico na sredi nad zavoji. — 14 — Nad kapiteljskimi ploščami (abaki) je krog in krog izpeljan snežnobel arhitrav, nad tem pa bogat friz, čegar okraski iz mavca vliti predstavljajo ideali- zovano listovje in sadje. Vdelani so na živožolto pobarvano ozadje (auf gelbem Grand), tako da se ves friz od daleč vidi kakor bi bil pozlačen. Na to se vzdiguje v enaki črti ob vsej ladiji in presbiteriji do freske velicega altarja venčni zidec, prehod od friza do zidca posredujejo zobčasti in jajčni okraski. Presbiterij ga poprej celo imel ni, zdaj se je z nova uzidal tudi med velikimi okni, tako da je zdaj v glavnih potezah jednoličen z ladijo. Ta zidec (gesims), na kterem so vdelane dra- tene vrvi, ob kterih se bo lahko držal ometalec pri snaženji, nosi glavni (podstrešni) svod, ki je pa nad stranskimi kori zopet razdeljen v trikotne ploskve (Gewolbekappen), ktere so v presbiteriji nekoliko ožje kot v ladiji. Ondi, kjer se bližata spodnja konca ploskev, je v ozalšavo vdelanih 6 kari- jatidnih glav, ki kakor konsole, nosijo rebra teh manjših svodov. Kjer se rebri stikati na vrhu, je udelana sklepna roža. Vsa ta štukatura, kakor tudi okviri za medaljone slik, je delo akademiškega kiparja Pr. Zajca. Barve so srečno izbrane, kaj nježne in prijazno dejo gledalčevemu očesu. Glavna boja se vjema tudi z zunanjo in ta je bledo-zelenkasta, s ktero so prevle¬ čena obstenska polja v presbiteriji in v kapelah. Lizene so belkaste, venčni zidci pa svetlo beli. Veliki svod v ladiji in presbiteriji je nekako žoltkastobele barve. — 15 — K tem bojam se lepo prilegajo in živo venkaj stopijo med lizenami in oboki stranskih kapel temno- višnjevo barvane kozice na obeh straneh obokovega, iz mavca ulitega sklepnika. Nad linami stranskih korov je polkolobar nježnorudeč, v sredi imajoe nekak medaljon z belobarvano angeljevo glavo. Trikotne ploskve svodne kape so nebesno- višnjevkaste; njih mavčno rebrovje pa bolj rumen¬ kasto s pozlačenimi obrobki na vrhu ima sklepno rožo, kar ves sostav zelo povzdiguje. Glavni svod med temi ploskvami krasijo nježno rudeče kozice z belkastimi arabeskami. Vsa ta mnogoličnost ob straneh tako rekoč nosi svodovo srednjo okrasbo — in to so štiri presne slike, ktere je dogotovil g. Jurij Šubic. Tri so razvrščene na ladijinem svodu razmerno nad prej imenovanimi ploskvami ter imajo vsaka po 4‘8 m. dolgosti in po 3'40 m. širokosti. Ona v presbiteriji pa je čez 6 m. dolga in čez 4 m. široka. Vse štiri slike objemajo plastični, iz sadre uliti okvirji v podobi križastega ovala, svetlosivkasto obojani ter z arabeskami poslikani, dočim je bisernik okvira po¬ zlačen. To kakor tudi vse drugo zlatenje izvršil je ljubljanski zlatar Franc Toman. Pri ustopu skozi velika vrata nahaja se na oboku 1. slika: Poklic sv. Jakopa med apostole. Ta prizor v življenji Eristovem popisuje nam sveti evangelist Matej v 4. pogl. 18—22 v. ali Marko v 1. pogl. 16—20 v. To se je vršilo ob bregu Gene- — 16 — zareškega jezera. Zveličar, ko je bil že v apostolstvo poklical Petra in Andreja, pride memo, ko sta Oe- bedejeva sina ravno izpirala mreže ter ju pozove rekoč: „Hodita za menoj !“ Zato vidimo na sliki kot glavno podobo Krista Gospoda, obrnenega proti Jakopu in Janezu. Jakop, začuvši Jezusov glas, ves prese¬ nečen, razprostre svoji roki Gospodu nasproti, kakor bi mu hotel s tem razodeti vso svojo udanost. Jakop je tu kaj živahen, slikar je hotel že tu izraziti njegov značaj, ker ga sv. pismo imenuje: Boanerges — gorečnik. Odzad je njegov brat Janez, v čolnu pa njijin oče že priletni Cebedej. Za Kristom sta v ozadji že prej pozvana Simon-Peter in Andrej. 2 . slika predočuje: Izpremenjenje Kri- stovo na gori Taborski. To epizodo pripove¬ duje sv. Matej v 17. pogl. Na sredi lepo razvrščene skupine plava Krist v božanskem svojem veličastvu. Obraz mu je v zmislu evangelija svetal kot solne e in oblačilo njegovo belo kot sneg. Koki ima raz¬ prostrti, kakor bi slavo prepeval svojemu Očetu ne¬ beškemu. Na desno in levo v svetlih oblakih sta mu Mojzes in Elija. Mojzes drži kamniti tabli s hebrejskimi črkami, pomenjajočimi deset božjih za¬ povedi, Elija preroško knjigo. Pod oblakom ob vznožji so razvrščeni tri ljubljenci Gospodovi: Jakop, Peter in Janez. Ta si z levico zakriva oči zbog prevelicega bleska nebeškega. Peter ves opanjen po božjem žaru ima glavo obrneno k tlom, in Jakop, tu kot glavna oseba za Kristom v ospredji, zre zamaknen Gospodu v žarno obličje. — 17 3. slika predstavlja: Obglavljenje svetega Jakopa. To se je po legendi vršilo na Kalvariji. V sredi kleči sv. apostol z rokama na lahko k molitvi sklenenima, zamakneno zroč proti nebesom. Za njim na desno stoječ orjaški krvnik zamahuje z mečem po njegovem tilniku. Mučeniku na levo sedi v belo togo zaviti sodnik. Za tem je njegovo spremstvo, med kterim zapazimo na belci sedečega vojaka s plapolajočo zastavo. Za krvnikovo nogo leži truplo in odsekana glava sv. Jozije, ki ga je bil sv. Jakop malo prej pridobil za Krista. V levem ozadji se je nagromadilo radovedno ljudstvo, kteremu vojak zapira pot s poprečki držano sulico. 4. slika nam kaže: Proslavljanje svetega Jakopa. Tu vidimo sv. apostola že poveličanega, kako s svetniško spremenjenim milobnim obrazom gori zroč plava na svetlih oblakih v družbi angeljev, nosečih atribute njegovega mučeništva — meč, palmo, zmagoslavni venec — v nebeške višave. Spodaj pa je razpostavljena skupina romarjev, kteri se vidi v ozadji komposteljska cerkev, najslavnejša božja pot tega apostola, ki hrepeneče zre za povišanim apo- stolom-mučenikom, kar pač opominja i sleharnega obiskovalca te cerkve, kam naj kot zemeljski romar zaupljivo obrača svoje duhovne oči. O freskah si tu pač sodbe ne prisvajamo; opo¬ zorim le na izjave po raznih naših listih, ki so se sploh pohvalno, nekteri celo laskavo o njih izrazili. A to, mislim, sme brez pretirave vsak reči, da v slikarju, ki je prej opisane ideje, razodete i pojasnjene 2 18 — mu po g. župniku, s svojim čopičem tako plastično oživil ter ves kolorit tako prilagodil v obče bujnemu slogu te cerkve, imamo slovenskega moža, ki si resno prizadeva postati pravi umetnik. Kjerkoli torej v slovenski domovini potrebujejo slikarja za enake cerkvene podobe, smejo se brez pomisleka obrniti na sina naše gore Jurija Šubica, kteremu želimo, da bi še z mnogimi proizvodi širom po svetu proslavil domovino slovensko. Vse svodovje je še prepasano s tremi obloki. Dve oprogi, prva nad pevskim korom in druga v apsidi nad velikim altarjem sta enako široki in ozalšani z mavčnimi arabeskami na temno-zelenkastem pasu. Srednji mejilni ali slavolok med ladij o in pre- svetiščem je enako okrašen, njegove in prej ime¬ novane štuko-arabeske so se še iz prejšnjih časov ohranile skoro nepoškodovane. Ta slavolok ima proti ladijini strani ovalno rudeče obojano ploščo z na¬ pisom : Renovatum et consecratum MDCOCLXXXVI. V presbiteriji pri oratorijih na desni so se line prezidale, da so zdaj vse enake velikosti in oblike; in eno polokroglo zgornje okno se je znova prebilo, da ravno velikemu altarju s trga sem daje potrebno svetlobo. Stranske kapele so drugi cerkvi primerno po¬ barvane, zelenkasto in višnjevkasto, le na kapelinih obokih so sivkasti rombi (z odrezanimi vogli), ki bi se bili — kakor menijo nekteri — boljše za- menili s kolobarskimi črtami, ker tako oko preveč vznemirjajo. — 19 — V zidu teh kapel so vložena nova okna, ktero delo je vodil tukajšnji steklar Peregrin Eajzelj. Naročena so bila iz slavnoznane tovarne za kate¬ dralno steklo Alberta Neuhauser-ja v Inomostu na Tirolskem. To so šarenična okna (raznobarvana po¬ sebno z živahnišimi bordurami). Teh 7 manjših oken je zdaj vdelanih, ona 4 velika v presbiteriji pa že 1. 1879. Prekrasno je veliko okno na koru, čegar slika nam predstavlja B. D. M. z Jezuščkom v naročji. Ko se popoldansko solnce vanj upre, razlije se ča¬ robna svetloba po cerkvi. Nad pragi v začetku presbiterija na evangeljski strani ravno pod i za prvim oknom je prizidana iz temnikastih skal lurdska jama ali kapelica Matere Božje, kjer se je postavil krasen njen kip, naročen v Monakovem. Od tod nazaj se obrnimo memo altarja Matere Božje vnebovzete, dospemo čez par pragov v ka¬ pelo sv. Frančiška Ksaverskega. Zidana je v oktogonu s kupolo ter je pravi „unicum“ štukature v naši domovini, pa brž ko ne tudi še daleč izvan nje. Te bogate vihraste štukature se prikladajo črtam stavbe in njenim členom. *) Silno mučno je bilo to delo, vse mavčne reliefe je bilo treba osnažiti, z nožkom ostrgati apno, s kterim so bili pobeljeni; kar sta spretna in vztrajna zidarja že meseca svečana pričela ter do velike noči srečno končala. Vsi okraski *) J. Flis: Stavbinski slogi. . st. 141. 2 * — 20 — so se morali znova izlikati, in po nasvetu arhitekta Mikovicsa so se stene na lahko prevlekle z nježnimi bojami. Tu po stenah na okrog razpostavljene stare slike iz življenja sv. čudodelnika Frančiška je lepo osnažil in popravil domači slikar J. Jebačin. Eavno te dni se je obesil novi svetilnik v presbiteriji, kterega je darovalo nekaj častilcev svetega Jakopa na prizadevanje g. K. Lahajnarja, ki je kot cerkveni ključar neumorno delujoč. Pasar Leopold Tratnik ga je po svojih načrtih krasno izdelal ter bogato pozlatil. Na spodnjem kolobaru ima 20, na zgornjem pa 10 sveč. Ako še omenimo, da je ključavničar Jos. Ferjan napravil ob krstnem kamnu in pri lurdski kapelici prelepo ograjo iz kovanega železa, našteli smo bistvene poprave od znotraj v cerkvi. A tudi zakristija se je vsa prebelila in pre¬ barvala, posebno okusno na svodu. Dobila je večja vrata, na novo jih je iz trdega hrastovega lesa izdelal mizarski mojster L. Vidmajer. — Ta in vsa druga vrata so bila osnažena in vnovič namazana. Pleskarska dela je vodil A. Hauptman, tesarska mojster J. Je¬ rančič, kleparska J. Stadler. — Koliko je bilo po¬ trebnih še drugih snaženj i likanj po altarjih, korih, cerkvenih posod i svečnikov, le tisti ve, ki včasih pogleda v gibanje i pospravljanje pri tako obsežnih cerkvah. Tako se je, hvala Bogu! brez vsake večje ne¬ sreče delo dokončalo 15. oktobra. Opozoriti nam je — 21 — še to, da so vse stroke te obnovitve izvršili skoro sami domači sinovi, večina njih udomačeni Ljub¬ ljančani, in tako se je v prvi vrsti tudi zaslužek nakionil domačinom. Bazni dobrotniki tako vedo, da s svojimi darovi podpirajo marljive svoje rojake ter jih s tem spodbujajo k vstrajnemu delovanju, k večjemu napredku. Slovenski domoljubi naj se v potrebi tudi obračajo na take vrle obrtnike in umetnike. Mestni župnik Iv. Bozman pač ni mogel lepše ven- čati svojega petindvajsetletnega pastirovanja v Ljub¬ ljani, kakor s to srečno obnovitvijo cerkve sv. Jakopa. Pa tudi sebi je on, ki je bil duša vsega podjetja — kakor mu je gratulant na čelu več drugih voščilcev ob petindvajsetletnici omenil — v resnici postavil „monumentum aere perennius". Vsem župljanom pa je taka neumorna delavnost njegova glasen klic, da ga blagohotno podpirajo po¬ sebno z milimi darovi, ker gotovo mu ogromni troški prizadevajo dokaj skrbi. A te vrstice se obračajo tudi do vseh čč. Ljubljanskih prebivalcev in drugih obiskovalcev cerkve sv. Jakopa, da prihite po svojih razmerah na pomoč. In ti tempelj Najvišjega, ves okrašen, poln harmonije, ponosno se vzdiguj pod sinje nebo in na stoletja še pričaj potomcem, da je tudi v naših srcih plamtela ljubav in navdušenost za čast Božjo in slavo sv. Jakopa. — r. IV. Vse je bilo pripravljeno. Slavnostni dan, ob kterem se je imel položiti venec vsej obnovitvi cerkve, se je približal. Naj ga faranom v spomin, drugim nenavzočim v spodbudo nekoliko opišem. Po zahtevi cerkvenega obrednika izpostavljene bile so že v soboto popoludne v desni kapeli Plorijanske cerkve relikvije onih svetnikov - mučenikov, ki naj bi se uzidale v grob velieega altarja. Farna du¬ hovščina opravila je ob četrti uri jutranjice in hval¬ nice na čast svetim mučenikom: Kastu, Fortunatu in Diodori. Tako namreč se zovejo svetniki, kterih svete ostanke krije veliki oltar šentjakopski. Eeči moram, da je tudi vernikov lepo število počastilo svetinje, da so ondi pobožniki pozno v noč molili. Po Marijinem zvonenji pa je četrturno zvonenje v obeh cerkvah oznanjalo imeniten dan in pomenljivo slovesnost cerkve šentjakopske. Tudi farani niso ma¬ lomarni ostali. Že v soboto, še bolj pa v nedeljo na jutro razobešali so zastave na onih krajih mesta, kjer so imeli priti mil. knezoškof. Ondi pa, kjer je bilo dogovorjeno, da pojde slavnostni sprevod, ozalšali so okna s cvetlicami, venci, preprogami in svečavo. V nedeljo ob sedmi uri sprejela je farna in druga duhovščina z bogoslovci premil, g. knezoškofa. Med molitvijo spokornih psalmov se opravi višji pastir v pontifikalno obleko in p odd se na to pred velika vrata šentjakopske cerkve, kjer se začno obredi za posvečevanje hrama božjega. Po trikratnem po- škropljenji stene cerkvene na okrog z blagoslovljeno vodo se poda duhovščina s Prevzvišenim v cerkev in ondi nadaljuje svete obrede. O posvečevanji velikega altarja preneso se relikvije iz cerkve florijanske v slovesnem sprevodu; zdaj smelo je tudi ljudstvo v cerkev. Sledilo je med koralnim petjem ulaganje svetinj v oltarni grob, maziljenje oltarja s svetimi olji, maziljenje dvanajsterih križcev na cerkveni steni. Ob enajstih bilo je posvečevanje pri kraji. Petje, kakor ga zahteva obrednik, izvrševali so nekateri pevci Ljubljanskega semenišča vseskozi pravilno, kakor je načrtano v obredni knjigi: „Pontificale Romannm“. Po posvečevanji stopi na lečo viši pastir sam. Zahvaljuje se v prijazni, blagoglasni, domači besedi za trud in skrb, za požrtvovalnost in veselje, ktero kažejo za obnovitev cerkve župnik in farni verniki. A skrbimo — pravijo nadalje — da ne stavljamo Bogu samo unanjih hiš božjih, marveč naše srce bodi naj pravi tempelj božji. Cerkev stoji na stebrih. Prav taki stebri našemu srcu bodo naj zapovedi božje; na njih sloneč bodemo zvesto premagali viharje tega življenja. Cerkev mora imeti tudi zvonjenje, vabeče vernike k službi božji. Glas našega srca bode naj vest, oznanjajoč nam voljo božjo. V cerkvi so luči, posebno ena luč, goreča pred tabernakelnom — večna luč. Ta, ki nam pomeni „luč sveta “ Kri¬ stusa naj nam bode opomin, da luč svete vere vedno v našem srci gori, opominjajoč nas k dobrim delom. In ako si vsak izmed nas lepo svetišče božje sostavi — 24 — v svojem srci, hodili bomo gotovo z veseljem molit v svetišče, ktero je danes zopet službi božji odprto. Tega pa še tembolj upajo, ker dobimo v cerkev nov kip in kapelico lurške Matere Božje, kamor naj bi se verniki zatekali v vseh zadevah in prilikah, dušnih in telesnih; saj vemo, da Marija nikogar ne pozabi, kdor se jej priporoča s srcem zaupnim. Tri četrti ure govoril je višji pastir, ljudstvo pa je pazljivo slušalo milodonečim, do srca segajočim besedam. Tihota in neka skrivnostna pazljivost v cerkvi nam je priča, da so besede tako prisrčne in ljubezni polne tudi pot do srca našle. O naj bi ondi donele in odmevale na dolgo časa! Po pridigi bila je slovesna pontifikalna maša, ktero je služil mil. knezoškof z obilno asistencijo. Glavne dele svete daritve oznanjali so z Grada topovi, kar je slovesnost dneva dokaj povzdignilo. Navajeni smo bili vsako nedeljo slišati raz cerkveni kor lepo ubrano, pravo cerkveno petje. V Ljubljani ni skriv¬ nost, da cerkveno petje pri sv. Jakopu je v najboljšem imenu. Tega se lahko prepričaš vsako nedeljo, ko uvidiš, da se k veliki maši zbira izredno veliko občinstva ne samo iz priprostih marveč tudi iz omikanih krogov, ktere več ali manj tudi spodbudno petje vabi k službi božji. Da toraj tudi pri današnji slovesnosti petje ne bo zaostajalo, smo si bili po¬ polno v svesti. Trudoljubivi in za pravo cerkveno glasbo ves vneti „regens-ehori“ g. ravnatelj Leopold Bel ar vedel si je za ta dan svoj navadni pevski zbor še pomnožiti, tako da je mogočno in veličastno 25 — v resnici srce povzdigajoče donelo po obnovljeni cerkvi petja in glasbe lepo ubrano valovje. Naj nam bode dovoljeno na tem mestu pridejati spored glasbenih proizvodov, ki so spremljali mil. g. ponti- iikanta pri službi božji: Missa v F-dur vglasbil J. B. Benz za mešani zbor s spremljevanjem orgelj in orhestra. Graduale: Locus iste od J. B. Benz-a. Offertorium Domine Deus od Fr. Witt-a. Introitus in Communio: koral s spremljevanjem orgelj. Število pevcev: 5 sopranov, 2 alta, 4 tenori, 5 basov. Naj omenim, da so na koru vse posamne dele osobito pevci in pevke prav precizno izvedli. Vsa čast vodji in zboru! Po sklepu pontifikalne maše bilo je prenešenje sv. Bešnjega Telesa iz florijanske v novoposvečeno šentjakopsko cerkev. Tu se je v resnici pokazala glorifikacija naše vere v slovesnih sprevodih. Beči moramo, da vse je med seboj tekmovalo v izrazih največega veselja nad srečno obnovljeno farno cerkvijo. Bandera cerkvena, vihrajoče zastave raz poslopja, meščani ki so svetili pri Najsvetejšem, obilna du¬ hovščina z bogoslovci pevajoč svete pesni, belo oble¬ čene deklice in mnogo odraščenih žensk z gorečimi svečami, ozaljšane hiše, s kratka — vse je kazalo radost, sveto spoštovanje do Najsvetejšega, ki so zopet useli v krasno obnovljenem svetišči. Pač se je kipečega veselja solzilo marsikatero oko spremljajoč sprevod z Najsvetejšim v cerkev krasote se blestečo, kjer so vernike sprejeli mogočno doneči glasovi orgelj in pevskega zbora. — 26 A še k sklepu en sprevod. Mil. g. knezoškof podd se še enkrat v cerkev sv. Florijana. Ondi je krasno ovenčan kip lurške Matere Božje. Po slovesnem blagoslovu poprimejo štirje mladeniči podobo, ter jo nesejo v slovesni procesiji med veličastnim pritrka¬ vanjem zvonov, milim petjem gg. bogoslovcev in obilim spremstvom vernega ljudstva v šentjakopsko cerkev na odmenjeni prostor v nalašč iz novo po¬ zidano kapelico. S tem je bila slovesnost končana. Trajala je od sedme ure zjutraj do dveh popoludne. V resnici občudovanja vredna je vstrajna požrtovalnost in ne¬ umorna milost in dobrotljivost, s ktero je prevzvišeni knezoškof vso slovesnost vodil in s tem pripomogel k tako sijajnemu dokazu katoliške zavednosti. Cerkvene slovesnosti udeležila sta se tudi g. c. kr. deželni pred¬ sednik kot zastopnik patrona te fare in g. mestni župan Grasselli kot zastopnik Ljubljanske občine. Obema visokorodnima gospodoma odkazan je bil odličen prostor tik presbiterija. A tudi verniki so se vseskozi spoštljivo in pobožno obnašali; pri tolikej množici ljudstva, pri toliko časa trajajočej slovesnosti niti najmanjšega nereda, marveč vse redno, praznično in spodbudno, to je najlepše spričevalo pravih za- ' edno-vernih katoličanov. Po dokončani cerkveni slovesnosti bil je obed v duhovski hiši, kterega so se udeležili razen du¬ hovščine, s prevzvišenim gospodom knezoškofom, tudi c. kr. deželni predsednik preblagorodni gospod Andrej baron Winkler, mestni župan blagorodni gospod — 27 Peter Grasselli, nadalje: gg. c. kr. dvorni zvonar Albert Samassa in hišni posestnik Karol La¬ hajnar, kot ključarja farne cerkve, in dva naj¬ važnejša izvrševatelja cerkvene renovacije gg. Jurij Šubic slikar, in Fran Faleschini stavbeni pod- vzetnik. Med obedom vzdigne se prvi blag. g. deželni predsednik, ter v jako laskavih besedah kot zastopnik patrona farne cerkve čestita in nazdravi domačemu g. župniku k tako srečnemu vspehu, kterega je do¬ segel pri obnovitvi farne cerkve, povdarjajoč, da lepšega venca bi si ob petindvajsetletnici svojega delovanja ne bi bil mogel splesti, kakor s podvzetjem tega dela, ki je celej Ljubljani in deželi kranjski v čast in radost. — Vsi navzoči so tem toplo navdah- nenim besedam glasno pritrdili. Na to se dvigne č. g. župnik Ivan Rozman, ter se ginen v navdušenem govoru spominja sv. Očeta Leona XIII., ki z očetovsko ljubeznijo nosijo vse vernike po širnem svetu v svojem milem srci, želeč naj bi se povsodi pospe¬ ševala čast božja, kjer bivajo verni katoličanje. Skozi usta škofov pa govore želje sv. Očeta. Ravno danes je priča, kako skrbnega višega pastirja ima škofija Ljubljanska, kajti ne mene se za velik trud, ki jih je čakal, so ravno mil. g. knezoškof hiteli fari svetega Jakopa utisniti pečat slovesnosti in radosti. Izrekajoč jim toraj iskreno zahvalo za vso milost, s ktero so se potrudili na novo posvetiti hram božji v čast sv. Jakopu, kliče jim iz dna srca: „Slava!“, v kar so vsi navzoči iskreno pritrdili. — Spominja pa se na¬ dalje v svojem govoru mestni g. župnik tudi Njih Veličanstva presvitlega cesarja Franca Josipa I., ki pod mogočnim svojim žezlom strinjajo vse razne narode avstrijske, ki v resnici mej soboj tekmujejo v ljubezni in zvestobi do presvitlega prestola. Kot župnik fare, kterej patron so presvitli cesar, usoja si vzdigniti čašo in vsklikniti trikratni „ Slava!“ na pre¬ svitlega cesarja in njega namestnika blag. g. dežel¬ nega predsednika. Vsi zbrani gostje so temu burno pritrdili. Na to vstane še g. mestni župan, ter po- vdarjajoč zasluge šentjakopskega župnika mu izroči prekrasno izdelano, z zlatimi črkami pisano diplomo meščanstva, ki se tako-le glasi: „Pismo o Meščanstvu. Mi župan in občinski svetovalci spričujemo, da je občinski svet deželne stolice Ljubljane v svoji javni seji dne 14. septembra 1886. leta prečastitemu gospodu Ivanu Rozmanu, mestnemu župniku pri sv. Jakopu in škof. duh. svetovalcu o priliki petin¬ dvajsetletnice njegovega duhovniškega službovanja v Ljubljani v hvaležno priznanje vsestranski blagonosne delavnosti njegove, zlasti z ozirom na zasluge, ktere si je imenovani v dolgi vrsti let pridobil za mestno ljudsko šolstvo, dalje na izredno njega skrb za župljanske ubožce in naposled na njegov vspešni trud za umetelniško okrašenje cerkve sv. Jakopa podelil meščanstvo stolice Ljubljane." G. županu se s toplimi besedami zahvali gosp. župnik Rozman, zagotavljajoč, da tudi v prihodnje — 29 — hoče delati po svoji moči v blagor faranov mu izro¬ čenih kakor tudi v blagor mesta Ljubljanskega. Kot zaključek cerkvene slovesnosti bil je ob polupetih popoludne govor, na to rožnivenec in pete litanije, potem darovanje za cerkvene potrebe, ki so prav sedaj ob konci obnovitve silne in nujne. Slednjič pela se je zahvalna pesem, pač č. g. župniku in mestnim faranom iz srca, da se je započeto delo pri cerkvi tako srečno in v splošno zadovolnost do¬ končalo. Ljudstva zbralo se je tudi k tej slovesnosti toliko iz vse Ljubljane, da je bila velika cerkev natlačeno polna. Bog milostljivi dodeli tudi v bodoče krasnej farnej cerkvi mnogo dobrotnikov in obilo pobožnih obiskovalcev! Vse v čast božjo in slavo sv. Jakopa! — n. Sveti Jakop na podobi in v srci. (Ob osmini posvečevanja cerkve: dne 24. oktobra 1886 govoril Andrej Karlin, mestni kapelan.) Bodite moji posnemalci, kakor sem jaz Kristusov. (I. Kor. 4, 16.) Trojni praznik danes obhajamo. Spomniti se nam je prvič Gospodovega dne, 19. nedelje po bin- koštih. Osmino posvečevanja obnovljene naše farne cerkve praznujemo. In ker poprej ni bilo ugodne prilike svetkovati v čast farnemu patronu sv. Jakopu, ponuja se nam danes za to najlepša priložnost. — — 80 — Evangelje današnje nedelje pripoveduje o svatovskem oblačili, katero naj bi imel vsak, ki stopi na ženit- nino nebeškega kralja. Prav tako željo izraža nam tudi farna cerkev. Odeta je v prelepo svatovsko obla¬ čilo; vsa je obnovljena, vsa okrašena. Pač tudi nam vzgled, da se bližajmo v svatovskem oblačili pobožnih željd in čistega sreč, temu posvečenemu kraju. In dolžnost naša je posebno danes, ko smo tu zbrani prvič k redni farni službi božji, zahvaliti se našemu patronu, da se je delo, gotovo na njegovo obilo pri¬ prošnjo, srečno dokončalo. A prositi moramo tudi svetnika, naj bi on se svojo priprošnjo naše želje tudi v bodoče podpiral, da postanemo njegovi po- snemalci, kakor je tudi on bil posnemalec Kristusov. Preljubi! Na svodovji obnovljene cerkve imate čvetero krasnih slik, ki nas spominjajo sv. Jakopa. Lepe so, a tudi polne pobožnih naukov, če jih z vernim srcem premišljujemo. Kar je knj iga učenim — piše sv. Gregor — je priprostim podoba. Kaj druzega bi torej mogli želeti, kakor da te podobe tudi v našem srci obude pobožnih čutil in trdnih sklepov za vse življenje. In menim, da ustrežem današnji slovesnosti, ako vas v tem govoru popeljem po cerkvi sv. Jakopa, vam drugo za drugo opišem slike, ki so na stropu cerkvenem, ter pokažem: kakšna čutila naj vam slike iz življenja sv. Jakopa v srci zbujajo. Gospod blagoslovi na priprošnjo sv. Jakopa to naše premišljevanje! — 31 — 1. Takoj ko vstopiš pri velikih vratih v to cerkev, če se ozreš na strop, razvije se pred teboj krasna podoba oznanjujoč poklic sv. Jakop a v ap ostol- stvo. Da pa boš to podobo razumel, prestaviti se moraš v svojem duhu nazaj v leto 30. po Kristusovem rojstvu, daleč tja na vzhod, na obrežje Galilejskega morja. V ladjici, plavajoči po bistri vodi tik obrežja, sede trije ribiči: Oebedej in njegova sinova Jakop in Janez, krpajoč mreže svoje. Tu vstopi Vzveličar pred nje, prišedši preko holma na skrajni rob obrežja. Vže si je izvolil dvoje spremljevalcev, Simona-Petra in Andreja, ki za njim stojita. Sedaj pokliče tudi Jakopa in Janeza. Jakop začuvši glas Gospodov, stopi ves navdušen po konci ter nagnen z vsem svojim životom daleč naprej čez ladijo razprostre obe roki Kristusu naproti, kakor bi ga hotel objeti, ter mu na tak način izraziti svojo popolno udanost. Ta pri¬ jazni prizor predočuje nam prva slika. „Hodita za menoj", — kliče Vzveličar — „in vaju bom storil ribiča ljudi. Ona pa sta precej mreže in očeta z najemniki po¬ pustila in sta šla za njim". (Cf. Mat. 4, 18—22 in Mark. 1, 16—20.) Kristijan predragi! Ta podoba je vredna, da si jo vt.sneš globoko v srce. Kristus pokliče Jakopa; kakor njega, tako tudi tebe. Ob vodi jezera geneza- reškega kliče svojega apostola, ob krstni vodi klical je tebe. Ko te je namreč oblila voda prvega zakramenta, takrat si bil poklican hoditi za Kristusom, svojim Vzveličarjem. Vpričo očeta kliče Jezus sve- tega Jakopa. Tudi tebe je klical po besedah po¬ božnih tvojih starišev, ki so v zorni mladosti učili te spoznavati Boga, hoditi po njegovih zapovedih. V družbi z bratom pozivlje Jezus za soboj Jakopa. O kolikrat je klical tudi tebe! Pobožni bratje in sestre te vabijo, učeniki in prijatelji, spovednik in pri¬ digar ti kličejo: hodi za Kristusom! Nenadoma stopi Jezus k apostolu in ga pokliče. Kolikrat je tebe, ki si ga z grehi zapustil, vabil — nenadoma klical! Lastna tvoja sreča, katero ti Bog da, še celo nesreča, ki ti jo pošilja previdnost božja, bolezen tvojih domačih, smrt tvojih blagih, vse to te opo¬ minja : hodi za Kristusom! — Jakop in njegov brat ne vesta, kaj ju čaka, sreča ali nesreča, čula sta samo o Mesiji, da ima priti osrečit človeški rod, in sedaj, komaj zaslišita prijazni glas, gresta neobotav- Ijaje se nemudoma za njim. Ti pa si čul pogosto besede: „Kdor hoče za menoj priti (v ne¬ beško kraljestvo), naj zadene svoj križ na rame in naj hodi za menoj 11 . (Mat. 16, 24.) Čemu torej čakati, čemu zaostajati, čemu nasproto¬ vati volji božji? — Jakop samo čuje glas Kristusov; »Hodi za menoj“ in zapusti očeta, mater, prijatelje, svoje rokodelstvo in gre za njim. Kolikrat pa si ti čul določnejše besede Jezusove: „Kdor ljubi očeta, ali mater, ali brata, ali sestro, ali prijatelja . . . bolj kakor mene, mene ni vreden". In vendar koliko jih je, ki vkljubu takim klicom božje besede, nočejo hoditi za Kristusom, marveč tavajo v temi pregrehe! Toda proč z vsem, kar te pritiska na zemljo, kar ti brani za Kristusom hoditi, proč z grehom, zakaj: nečimernost čez nečimernost in vse je nečimernost, razenBoga ljubiti innjemu samemu služiti. (Gerson I. 1. 3.) O naj bi torej prva podoba tebe iz grešnih sanj zbudila! Naj bi te vabila vedno ko jo ugledaš z milo besedo Kri¬ stusovo: „Hodi za menoj!“ 2 . „Glej, mi smovse zapustili, in smo šli za teboj; kaj tedaj nam bo (v plačilo)?" (Mat. 19, 21 .) Tako vpraša Peter svojega Učenika. A ne samo, da Kristus obljubi apostolom posebno slavo nebeško, že na tem svetu jih včasih poplača. Ozrimo se le na drugo podobo. Kristusa ugledamo izpremenjenega, z nebeško svitlobo oblitega, v božjem veličastvu. Obraz se mu sveti, kakor solnce, oblačila so mu bela ko sneg. Ob straneh prikazala sta se Mozes s tablo in Elija s proroško knjigo, oba utop¬ ljena v žarečo okrog Kristusa razlito bliščobo. Svetal oblak je ogrnil Vzveličarja. Ob njegovem vznožji pod oblakom pa so mu razvrsteni trije ljubljenci: Peter, Jakob in Janez. Poslednji gleda izpod leve nad čelom povzdignene roke poveličanemu Učeniku svojemu v izpremenjeno obličje. Peter prešinjen Kristusovega blišča, obrnil je obraz k tlom; Jakop pa poklekujoč v ospredji, strmi ves zamaknen božjemu Sinu v ble¬ steči obraz. Levo roko je položil pobožno na prsi, z desnico pa, stegneno nazaj v zrak, izraža svoje strmenje in češčenje poveličanemu Učeniku. Ta prizor iz Jezusovega življenja je najskrivnost- nejših eden. Oko naše namreč ne more videti, uho 3 34 — ne slišati, srce ne občutiti božjega veličastva, ne¬ beškega veselja. Tudi apostoli osupneni le strme, a vendar kličejo: Gospod dobro nam je tukaj biti! Kar so apostoli z očmi gledali na gori Taborski, to gledamo z očmi sv. vere tudi mi na oltarji. — Skrivnosten oblak obdaja na gori Jezusa, Boga- človeka — nam pa je Jezus v Naj svetejšem zakramentu v podobi belega kruha pri¬ krit. Apostoli strme molijo poveličanega svojega Uče¬ nika, dolžnost naša je moliti ga kot Boga-človeka v zakramentu ljubezni. Kar so torej apostoli na gori Taborski gledali in občudovali, tega deležni smo tudi mi postali. In še več. „0 sveta večerja — sldve cerkvena molitev — v kteri se Kristus spre¬ jema, ponavlja spomin njegovega trplje¬ nja, duša napolni z milostjo in zadobi za¬ stavo večnega življenja!" Mi torej celo smemo vživati Jezusa Kristusa, katerega so apostoli na gori le gledali. In prav zato, da bi se ga ne ogibali, pred njim ne strašili, zakril je pred nami božje svoje veličastvo, ter se ogrnil z oblačkom kruha in vina. če smo pa to in še več dosegli, nego ljubljenci Jezusovi, posnemajmo vsaj apostole v nji¬ hovem obnašanji. Osupneni so, strme; — strmimo, občudujmo tudi mi preveliko ljubezen Jezu¬ sovo, s ktero se je odrekel nebeškemu veličastvu in se nam podal v hrano za večno življenje. Peter vsklikne: Naredimo tri šotore . . . tukaj poleg Jezusa želi s svojimi tovarši ostati za zmirom; tu se mu zdi pravi raj. Tako tudi ti, ko stopiš v cerkev in — 85 — ugledaš podobo izpremenjenja, vzdihni: Gospod tukaj je hiša božja in vrata nebeška, dobro nam je tukaj biti! Ko častiš v tihi molitvi svojega Vzveličarja, in klečiš pred izpostavljenim sv. Kešnjim Telesom, spomni se vseh dobrot, katere si že zadobil na tem svetem kraji in reci hvaležno: Gospod dobro nam je tukaj biti! In ko klečiš pri mizi božji in je mašnik položil Jezusa na tvoj jezik, o kliči takrat v svojem srci: Gospod ostani pri meni, dobro mi je biti tukaj pri Tebi! Inveni, quem diligit anima mea, non dimittam! Našel sem, katerega ljubi moja duša, nič več ga ne izpustim! — O da bi se to vsem tako zgodilo! J. „Iz shodnic vas bodo devali, inpride celo ura, ko vsak, ki vas umori, meni, da Bogu službo stori". (Jan. 16, 2.) S temi bese¬ dami pripravlja Vzveličar učence na bodoče trpljenje, ki jih čaka. Taka osoda zadela je tudi sv. Jakopa. Goreče je oznanoval Kristusov nauk, s tem pa si je nakopal srd svojih rojakov, ki ga tožijo in njegovo smrt zahtevajo. Apostol se smrti ne boji. Tacega nam kaže tretja podoba. Zunaj mesta Jeruzalema na gori Kalvariji vrši se žalosten prizor. Jakop kleči s povzdignenima, v molitvi sklenenima rokama; za- makneno zre v višavo. Po obličji razlit mu je nebeški mir. Ve komu je veroval, za Jezusov nauk priprav¬ ljen je tudi življenje dati, kakor je bil na vpra¬ šanje Vzveličarjevo (Mat. 20.) obljubil piti kelih trpljenja. Že mu angelj z nebes podaje lavorov venec mučeništva, kajti krvnik je zamahnil z mečem — sedaj bo odletela glava od telesa, in ž njo 3 * — 36 življenje pozemsko. Za rabeljnom leži odsekana glava in truplo sv. mučenika Jozije. On je bil izdal sv. Jakopa zatiralcem Kristovega nauka. Po¬ zneje pa se je skesal, ter prestopil sam h krščan¬ ski veri, za katero je spremil v smrt učenika svojega. V ozadji slike je dvojna skupina. Na eni strani po¬ ganski sodnik s svojim spremstvom, izmed katerega se kaže vojak držeč v roki vihrajočo zastavo. Na drugi strani množica gledalcev, med katerimi si smemo misliti tudi več prvih kristijanov, ki sprem¬ ljajo svojega apostola v smrt ter v solzah zro za svojim učenikom. Ta slika kaže nam osodo pravega kristijana na zemlji. Vsi, ki hočejopobožno živeti v Kri¬ stusu Jezusu, bodo preganjanje trpeli. Trpljenje in slednjič smrt — to je naš delež na zemlji. Trpeti moramo na telesu, trpeti na duši. Bolezni, skrbi, nesreče nas tarejo. Žalost, preganjanje, zasramovanje nam stiskajo dušo. Toda nič ne ma- rajmo. Ozrimo se v podobo svetega Jakopa! Poln miru obrača svoje oko proti nebu, od koder mu sije tolažba. Ne meni se za sramotilna očitovanja svojih spremljevalcev, zaupajoč na svojega Učenika udano trpi. Saj je tudi Kristus trpel in nam vzgled dal, da hodimo po njegovih stopinjah. A tolaži svetnika pobožna udanost vernih, ki za njim vzdihujejo v tihi molitvi. Naj se torej tudi tebi posvetnjaki rogajo, naj tvojo pobožnost sramote, naj ti krive namene podtikajo, naj te z najgršimi priimki pitajo — ozri se na podobo sv. Jakopa, — 37 — kakor njemu tudi tebi iz nebes žari sveta tolažba, a tudi na zemlji te pobožni kristijanje ne bodo za¬ sramovali, ne zapustili, marveč z molitvijo in tola¬ žilno besedo bodo prigovarjali ti, da v največih bridkostih zvest ostaneš svojemu Bogu. — A poglejmo še enkrat na podobo. Le še en trenotek, en zamahljej z mečem, en zdililjej, ena želja: Gospod sprejmi mojo dušo, in — rešen bo, angelji poneso njegovo dušo v naročje poveličanega Učenika. Tako se tudi tebi odpira po kratkem trpljenji na tem svetu večna slava nebeškega poveličanja. Le nekaj let, mesecev, dni, — in prost boš trpljenja, prost zaničevanja, prost bolečin, prost solzi, prost vsega, kar ti tu tare ža¬ lostno dušo. Inpatientiavestra possidebitis animas vestras. V potrpežljivosti izveli- čali bote svoje duše! In kaj pa potem? — To kaže nam 4. podoba. Z razprostrtima rokama, zamakneno zre sv. apostol Jakop nebeško veličastvo, katero mu nasproti sije z višave. Po jasnem obličji razlit mu je mir in rajsko blaženstvo, ki mu je izbrisalo iz spomina prebite muke in vso pozemeljsko bedo. V spremstvo se mu je pridružilo šestero angeljev, ki mu kažejo lavorov venec zmage, palmovo vejo mu- čeništva, meč, ki mu je pom ogel do nebes, katera so mu odprta. — To je poveličanje sv. Ja¬ kopa. Tacega gledajo v svojem duhu romarji, ki so se sošli iz daljnih pokrajin, da pomolijo na nje¬ govem grobu, ter se izroče svetniku v varstvo. Na cilji dolzega pota pred vratmi slavne cerkve kompo- — 88 steljske zro pobožni romarji milo podobo svetnika, ki jih vabi za soboj v nebeški raj. Kristijanje! Sv. Jakop se slika kot romar; — romarji ga — kakor kaže podoba, — proslavljajo. Ro¬ marji smo i mi. Popotniki smo, iz tuje dežele v do¬ mačo gremo. Ozirajmo se torej radi na podobo sve¬ tega Jakopa. On poveličan v nebesih nam kliče: Bodite moji posnemalei, kakor sem bil tudi jaz posnemalee Kristusov. Milo nas vabi, naj gremo za njim po potu trpljenja, pokore, pobožnosti v sveto domovino nebeško. Ne glejmo na desno, kamor nas vabi široka pot posvetnega veselja, ne na levo, kamor nas kliče burni klic duha hudob¬ nega. Kviško srca! Tja, kjer je naš priprošnik v družbi svojega božjega Učenika, hrepenimo in hi¬ timo ! Bodimo sedaj s svojim patronom v zvezi z iskrenim priporočevanjem in zvestim posnemanjem njegovega vzgleda. Potem postanemo tudi enkrat de¬ ležni večne njegove slave. In v to svrho: Sveti Jakop, prosi za nas! NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 0 00 .