POGOVOR Z MARJANOM KAVČIČEM
Zadnji boji za Ljubljano in prvi dan v osvobojenem mestu
Prav gotovo je že vsak Ljubljančan slišal ali prebral v številnih knji-gah, ki optsujejo zgodovino NOB, da so se neposrediu boji za Ljub-ljano pričeli že 7. maja zjutraj, to je dva dni prej. preden praznujemo obletnico tega dogodka. Tega dne so namreč brigade XV. divizije kre-nile iz grosupeljske smeri proti Ljubljani, XVIII. divizija seje približe-vala mestu s Skofljice, XXIX. diviztja pa z zahodne strani, t. Viča. Prav brigade XV. divizije so prve trčile na sovražnika, in sicer pod vasico Orije na molniški strani. Oboroženi boji so tu trajali ves dan; prihod-njega dne, 8. maja, je bil sovražni obroč pri Orljem že močno razrah-Ijan.
Eden tistih borcev, ki so sode-Jovali pri osvoboditvi sloven-skega glavnega mesta, je bil tudi Marjan Kavčič, s partizanskim imenom Marko, ki je bil takrat sekretar SKOJ v 15. Belokranj-ski brigadi, eni izmed štirih bri-gad XV. divizije. Čeprav je mi-nilo že štirideset let, so dogodki tistih dni našemu sogovorniku že živo v spominu. Bojev za Ljub-Ijano se spominja takole:
»Naša 15. Belokranjska bri-gada je pričela z boji za Ljub-ljano 7. maja popoldne. Šli smo v smeri proti Podmolniku, četrta Gubčeva in deseta Ljubljanska pa sta napadali na Orljem. Raz-pored je bil tak, ker so Ncmci na grebenu vrh Golovca naredili zadnjo obrambno črto pred Ljubljano. Boji so bili ostri. So-vražnik nas je z Gradu, Rožnika, z Barja in s starega letališča v Mostah obstreljeval s topovk Šele 8. maja zjutraj je silovitost jurišev z obeh strani ponehala. Popoldne pa so se boji spet okre-pili. Bilo je veliko žrtev, zlasti v Gubčevi in Ljubljanski brigadi.«
Okrog polnoči jc bitka pone-hala in ob poldrugi uri zjutraj je tudi Marjan Kavčič s 15. brigado prišel na Orljc. Videli so prazne rove in vojaško opremo, ki jo je sovražnik odvrgel, ko je v naglici zapuščal položaje. Se v temi se je Marjan z bojno patrolo spustil mimo Urha v dolino, v kateri so bili bunkerji in žica, ki je obda-
jala Ljubljano. Ker ni bilo ne v bunkerjih ne drugod videti so-vražnikov, je nadaljeval pot skozi Bizovik v Dobrunjc, Hru-šico in Štepanjo vas, nato pod hribom po Litijski in Hradec-kega cesti do mostu, ki pelje čez Gruberjev kanal na Poljansko cesto. Tam je še pobral vžigal-nike iz min, da ne bi vrglo mostu vzrak. Približnoob polštirihzju-traj se je znašel pred domačo hišo, kjer sta mu pritekli naproti sestra in tcta, nato še oče in mati.
»Potem sem sedel na tleh sredi kuhinje, zbralo se je vse živo, staro in tnlado, vsakdo me je hotel potipati in se na svoje oči prepričati, če setn to res jaz. Mama mi je rekla, da sem videti suh. Kako tudi ne bi bil,
saj smo kot burja šli nad Ljubljano, tako da niti jesti nismo utegnili, sem ji odvrnil,« oživlja trenutke srečanja z do-mačimi Marjan Kavčič, ki mu je bilo takrat, ob koncu vojne, šele 22 let, a so bila za njitn že tri leta partizanščine.
»Imel sem pravzaprav veliko srečo, da sem pomagal pri osvo-boditvi rojstnega mesta, saj sem partizanil domala po vsej Jugo-slaviji. Sodelovati pri osvobodi-tvi Ljubljane je bila goreča želja slehernega borca, še zlasti Ljub-ljančana. Vcdeli smo, da srca prebivalcev tega mesta bijejo za nas, saj so nam pomagali v vsetn: z obleko, hrano, zdravili. Misel na Ljubljano nas je bodrila v tež-kih trenutkih in nam dvigovala moralo,« razmišlja naš sogovor-nik.
Zato ni čudno, da je to doži-vetje — dan osvoboditve Ljub-Ijane — med najlepšimi doživetji njegovega življenja. Z njim se lahko primerjajo le še rojstva njcgovih štirih otrok in prihod prekomorske brigade, ki je prišla v Slovenijo prek Kolpe pri Vini-ci, v Črnomelj. »Tega sprejema v osvobojeni Ljubljani. tega spon^ tanega navdušenja ni mogoče pozabiti. Nismo se poznali, pa
smo se objemali med seboj. Dekle mi je zatlačilo cvetlico v brzostrelkino cev, pa se sploh nisem razjezil, kar bi sicer storil v drugačnih okoliščinah, saj mora biti orožje vedno pripravljeno na strel,« obuja spomina na 9. maj 1945 nekdanji borec 15. Belo-kranjske brigade.
Vsako leto ob obletnici osvo-boditve Ljubljane se Marjan Kavčič odpravi na pot, ki jo je prehodil v zgodnjem jutru 9. maja pred štiridesetimi leti. Kot takrat se tudi zdaj ustavi pri hiši Minke Pogačarjeve ob Hrušev-ski cesti; kot takrat mu tudi zdaj vedno postrežejo s keksi in ciga-retami. Na tej poti ga velikokrat spremljajo tudi njegovi vnuki in vnukinje, ki ponosni na svojega dedka — partizana poslušajo pripoved o tistih dneh.
DARJA JUVAN