MRAK
Ela  Peroci
ŽIVA
Še se razpenja dan
iz jutranje v večerno zarjo,
glava mi gori v soncu,
a senca ob nogah mi koplje jamo
za živo.
Pogrezam se.
konice zvonikov so visoko.
obletava jih oslepela lastovka,
bolečina je prevebka.
Izgubljam jutranjo in večerno zarjo,
roke prepletam z vetrom,
iz globine sijoče jih skrije noč.
Poslušam kramljanje mimoidočih
in njihov smeh,
vidim novo zarjo,
jutro v travi,
ne dosežem zelenih dreves.
¦
MRAK
Jabolka otroških glasov
padajo z visokega in se razkaljajo
ob oknu
za tem oknom zdim v zelenem hišnem hladu.
Poslušam.
Oko se ne premakne.
Nad mizo so se sklenile utrujene roke
in z zlatim robom se je prelomilo popoldne
v mraku.
V mraku izgubljam oči in čelo.
Zelena jabolka z visokega
me ne dosežejo.
Objemajo me pretrgane bilke minulega življenja.
525
ČAS
Čas mineva,
v minevanju odhajam,
trenutek za trenutkom,
in nosim s seboj ljubo uro
z domače omare —
pustim jo na travniku,
naj zapojejo ptice njen napev,
ki je domačnost
in mir
in slovo.
PRIČAKOVANJE
Ko zaživi stari grad nad mestom
in takoj nato umre,
ka'kor umrejo barve, ko zaide sonce,
zaživi večno pričakovani dan izpolnitve
in takoj nato umre
in še umrejo z njim
utrujeni ljudje in preutrujene ptice.
DE2
Šepetal mi je oddih pozabljenja
in umil senco z dneva.
V žuborečo tišino je vklesal
valujočo travo in pojoče rože.
Umil je prag mojega doma
in oddal zevajočemu golobu na strehi
nenaslovljeno vabilo,
napisano je iz srca.
Utrujena okna je zagrnil v panje.
šepetajoči dež.
526
IŠČEM
Iščem izgubljeno jutro,
zgubljen večer in poldne,
iščem cvetne liste z jablane,
jablanino milo senco,
sedem v travo v vrtu
in še čakam
kakor včasih na pomenek,
iščem izgubljeno slutnjo in radost,
zgubljen smehljaj
in tisto melodijo.
Najdem bel oblak na praznem nebu,
v mrtvi vodi svoj obraz.
NOVI DAN
Novi dan ima rumene liste v brezi
in v živi meji vrtnice,
v odprtih dlaneh ponuja pobeljeno hišo,
v hiši topel kot
s staro sliko na steni,
upanje v oknih.
Vse je še nedoživeto
in veter iz jesenskega gozda
mi prinaša govorico prihajajočih.
527