\
" il " SLOVENSKI BOLL % älf1
Leposloven t e d n i k. ì'isio it. v éetvertek 11. marca 1852. III. t.eéaj.
U s p
K
**rasne nase so gorice, Tak veselo zelene; Zvončki, pevčice, zlatice Cvetke ženejo mlade. Jasne jih rose nebesa, Zlata luna, zvezdice; Iz nebeškega očesa Zliva mir se jim v sercé. — Sladko dije po planjavi Duh budeči vigredi, U dolini, na višavi Vse povsod se veseli. Val jezera igrajoči, Ziblje ladijo lahno, Po ledini šumljajoči Potok žene vodico.
Ptičov glasne melodije, Se po logu zlivajo, Kjer se perce s percam vije, Sence s senco objemajo.
m 1 a d i> *)
Kupe gor v nebó moleče, Tak ponosno tu stoje ; I zmir višej, se versteče U oblakih zad kipe. I kaj serce bi tož' vaio, Celo kaj oblak mračil'? Kaj bi tužno žalovalo Od sovražnih ptujih sil ? Prosto vstaja zora zlata Se cvetica sreberni, Pomlad krasna i bogata Prosto sama oživi! — I zató pielite vence Si veselja, radosti; Proč moreče plahne sence, Proč tugobe in skerbi! Vedno stari Bog saj biva, Zvezde nam še svetijo, Val valove naj spodriva, — Upa rožce še cvetó! — Milica Z.
Ponaglimo se uverstiti pričujočo mično pesmico, ktero je nam pred nekaj dnevi mlada iskrena domorodkinja iz Krajnskega poslala. Lèpo znamnje, da se domorodni duh tudi med našim krasnim spolom čedalje bolj zbuja in razvija. Priložen je bil sledeči listič : »Sprejmite tudi iz naših krajev vzbujeni glas inajke Slave; dalječ u naših gorah sim ^ačula mile glase Josipine, cvetice našega spola. S tako mičnimi glasovi uzbuja vse nje posestrime Slovenke za domovino, da se pri vsi svoji nemogočnosti vunder nisim mogla zderžati nje uzbujajoči ljubezni odpisatil Tukaj mala poskušnja, ako jo uverstiti blagovolite, da tudi ona začuje, da nje besede niso u veter govorjene, da zaznade kakšen duh pri nas, u »raju Slovenije« biva! Ako ta mala poskušnja svojo pot doseže, ini boste dovolili, da u bodoče še kake veče stvarice pošljem. Živili Slaveni !«—Serčno prosimo za obljubljene reči. Prav radi jih bomo po »bčeli« razglasili.
Vred.
r>	•	a
Žganje pusta.
Zimsko solnce se čez poldan nagiba in jo urno proti zatonu spè; v prostorni kmečki veži skerbna gospodinja semtertje teka, ne ustavi nog, da bi z očmi skup trenula, ne opešajo jej roke, vedno jih giblje, sadaj mesnino v razbeljeno peč pristavlja, ali okusne klobase prevrača, sadaj zarumenelo pečenko verti ali praži.
Nad večernimi holmi že ^adnje solnce v tancih hlapovih miglja, še enkrat se ozre na veseli dan, ter zderkne za hribe, da bi jutrašnjega dne spet tiho puščobo obsijalo. Bolj in bolj preganja svitlobo mrak iz doline; le še ledene kopice zračnih planin se zlata leskečejo in okroglo nebo spreminjavastih barv igra
Tihola, vedna spremljevalka mirne noči, se po vasi razleguje, tolčenje in ropotanje neha, vpitje in krik obmolkne; že se tudi nad hišami visoko v cerkvenim stolpu veliki zvon svečavno oglasi in po večernim zraku done vse prebivavce k molitvi spodbada. Z gorečimi željami se vsak zahvali za odrešenje sveta, kar velik hrup po občinski ledini zaženi». Kaj mora neki to biti? Ali je nas Bog s hudo nesrečo ognja obiskal, ali se je kaka druga nesreča pripetila? Odvračuj Bog od nas vselej požare; nobena nesreča naj se nam ne naključi, sadaj le vesela mladina pust zažiga. Pustni večer je mladeži, kar mi je znano vsaj med Mengšem, Kamnikom, Cerkljami in Kranjem čas neznane radosti. Hlapčiči in dečle vsake vasi oklepane metle, na drogih nataknjene škopnike, otepe, brinove butare s perišem tlečih šibinj zaneté, slama se ko blisk oblizne, brinje prasketa, verše ga plamteč zubelj zagerne in očem perkrije. Lahkonožni otroci se z gorečimi baklami na široki pašnik v teku spuste, ondi po trati skakljajo in cincajo, verte se in plesaje bakle kviško lučajo in šter-kajo. Kakor zvarjeno goreče železo pod kiadvom svitel curk brezbrojnih isker odsiplje, da po tleh padaje cverketajo, ravno tako se od bakel po zraku plavajoči oblačič žarnih ogorkov utrinja, se guglje in ziblje po nemirni sapi, da vso dolino v ognjeno morje spreoberne. Tudi dečki vpijejo in vriskajo, da šunder do nebes rine. V okolnih brežinah, planinskih berdih hočejo tudi prebivavci pokazati, da pri njih živo vkoreninjenih šeg čislanih preddedov pluje navade še niso spodrinule. Nakopičenim vejam podtaknejo žerjavice, dim suklja, ognjen steber se veselo kviško zaganja ; vsa dolina je tako z rudečim vencem gorečih germad obdana. Mnogoteri občulljeji dušo gledavca spreminjajo, ko bliš in svitloba noč premagata, ko kervava zarja po oblačili stopi, da se po drevji in po ljudeh rudeča luč razlije.
Nevedaina se misel ptujcu vrine, kaj bi to žganje neki pomenilo. Radovedno se oberne h kacemu domačemu, spominj tega otročjega praznika zvedeti. Pa malo se še ve od pomembe; le stara navada pravijo, je to. Domač sim, pa meni se je doletas ravno taka godila, dokler mi ni sivobrad mož povedal, da so naši predniki vsako leto obsorej povesmo prediva zažgali, ga po zraku naravnost zagnali ajdovski Boginji (morde Kupali?) v čast. Dalje ko je po zraku goreče predivo derknulo, veči lan je druge pomladi zrasel. Odtod ta navada izvira ; le mesto prediva sadaj metle, slamo in brinove veje zažigajo. Včasi si tudi več vasi le eno ledino zbere ; semkej prihrume vsi dečki pust žgat ; velike burke uganjajo, nekteri se naslednje še celo kej spulijo in skavsajo, In tako preteče veseli pustili večer.
J u t
e r n i c a.
Zbudi se mi trudno oko, Zri u nebo se visoko ; Zora lepa, zora zlata Ze odpira svilla vrata ! Na visokih gor verhonce Rujne žarke zliva sonce; Veličastno se dviguje Mileg' Boga oznanuje! Iz pod gore u dolice Bistre tekajo vodice; Po karnencih se drobijo Božjim glasom žuborijo!
Po germicih, po gosavah Svillo zlatih zelenjavah, Truma plicic žvergoleva Dobrem Bogu hvalo speva! Mili glasi iz berdine Zlegajo se u doline; Spe vajo pastirci zali, Da so s Bogom opet vstali! Tako tudi serce moje Bogu spevaj čute svoje: Mili — blagi — jaki Bože Vse oj vse se s teboj može ! !
Orožen.
Svete ptice Slavjanov.
l«ed druzimi živalmi so stari Slavjani posebno nektere ptice v visokej časti imeli. Vzrok lega spoštovanja je mende v podobnosti ptice in človeške duše iskati. Kakor se plice lahkega krila visoko pod nebó zaženo, se povzdiguje tudi naš duh na nevidljivih perulah do nebeških višav. Pobožni Slavjani so jeli laj to priliko časlili in posvečevali. Naj svetejše ptice so jim bile:
Kukavica./
V verozakonu starih Siavjanov se pripoveduje, da se je naj višji Bog v omenjeno ptico spreobernul, da bi ljudem življenja namen in konec razodel. Zató je bila naj veča pregreha kukavico umorili. Kdor je kaj tacega storil, je bil naravnost k smerti obsojen. Da ima ta ptica lastnost prorokovanja, še dan današnji marsikdo po praznej véri inéni in misli, da mu zna kukavica število let, kalere bo še živel, oznaniti. Zatorej se o spomladi pazljivo posluša, kolikokrat bo kukavica pervič zapela in mu skoz to število zdravih let napovedala. Jedna česko-slovenska pesem poje: Zakukaj kukačka Z visokého bučka: Kelko mi rokov daš Kym puojdem na sobaš.
Serbi imajo prav inične pravlice o kukavici; med drugim tudi pripovedujejo, da je kukavica takole poslala: Kukavica biaše (je bila) od začetka zala dévojka. Imela je jedinega brala, kterega je čez vse ljubila. Vderó Turčini v drago domovino in vse, kar puško nositi more, se jim postavi v bran. Tudi brat omenjene devojčice se vojšakom pridruži. Vendar osoda hoce, da mora na bojišču za dom in vero junaško svojo kerv preliti. Sestra to zvedeti se poda na breg žuborečega potoka in meša svoje solze z bistro vodico. Tu se tako dolgo plače in žalosti, da se
Bog nje vsmili ter jo v kukavico premeni. In se dandanašnji se čez lice Serbinke solzice vderó, če kukavico zasliši in če je popred dragega brata v vojski zgubila.
Tudi v maloruskih pesmah je kukavica ptič žalosti in bridkosti, in ruske pravlice še pristavijo, da je-mlada dèvojka po nekej vračarici (copernici) v kukavico premènjena bila.
La stav i ca.
Ta je Slavjanom od nekdaj posvečena ptica. Ni le sladka oznanica mile vigredi, temuč tudi ljubezni. V hramu svitlega Boga Rugevita so duhovniki lastavice celo nad podobo Boga gnjezdice delati pustili. Tudi sedaj se vsakdo veseli, če ljubo ptičico pod svojo streho gnjezditi vidi. Nobeden Slovenec ne bo te premile živalice razžalil ; rad jej še kako dilico na kak tram pribije, da si ložij gnjezda narejati zamore.
Sokoli.
Kralodvorski rokopisi pripoveduje, da so se lini pticam lastni gaji redili. Zaboj v oinenjenej zbirki svetega serda poln, da jim ptujec pravice krati in véro predédov zatira, takole poje:
i vihanie z haiev vse krahuje, plašihu krahuje z lèsov.
Iz tega se vidi, da so sokole ali krahuje, kakor jih Zaboj zove, tudi u velikej česti imeli.
Golobice.
Bile so te milotice podoba človeške duše, ki je že svoje mertvo prebivališče zapustila. Pomembna je tudi po priči nekega starega pisatelja navada Dolgobradcev, ki takole pripovèda: Ce kdo nenaravne smerli zamerje, mu žlahta na njegovo gomilo ranto zasadi, ki ima na zgornjem koncu iz lèsa zdèlano golobico. Ta se proti tistemu kraju oberne, kjer je njih prijatel smert storil.
Ga vrani.
Porfiri spričuje, da so gavrani podoba Svantevita bili. Svantevit je bil pa Slavjanom Bog prerokovanja. Tudi Apolonu je gavran posvečen. * Zato se je tudi gavrana ta lastnost prijela. Naš pisatelj Murko v svojem slovarju pripovèduje, da med prostim ljudstvom pravlica živi, da je neki mož nekega gavrana imel, kateri mu je, kolikorkrat se je domu vernul, vsevedoč vse zakrito in nerazodeto odkril in povèdal. Gavrani so bili poslanci Bogov, kakor jih v narodnih pèsmali pogosto najdemo. Lèpa navada Serbov, se med seboj pobratiti in posestriti, se je clo čez gavrane razširila, kakor nam neka pèsein kaže, u kterej žlahtnica dva gavrana svoja pobratima pozdravlja.
Današnje dni imamo Slovenci posebno lastavico, plisko in čemjevko za ljubo. Bog prenesi, jim gnezda razdreti ali kako clo vmoriti ali vstreliti.
J. bukve iz Iliade.
(Dalje.)	>
l^ekši tako ju odpošlje, silno povelje naročiv, Nerada se podasta, ob bregu pušenoga morja,
Dokler dosegla sta mirmidonske šotore i ladje. Najdila sta le tam pri šotoru i ladii cerni 330. Njega sedeti, ju vgledavši pač ni vesel bil Ahilej, ln ona osupnjena i spoštovaje vladarja Tam stojita, ničesar ne govore ne prašaje, V duhu spoznal pa je nju naročilo i lak beseduje : Dobro došla poročnika — poslanca človeška i božja, 335. Stopita bliže, kriva nista vidva temuč Agamemnon ! Ki je vaju poslal zavolj deklice, Brizove hčeri; Cuj taj bogorojoni Patrokles, pripelji deklino, In jima jo daj, da odpeljeta jo, pa sama naj^ Pričata pri zveličanih bogeh i ljudeh umerjočih 340. In pri besastem kralju, kadar enkrat še bi -moje Treba bi o pripomoči, neslavne pogube branili Druge; zares v nesrečni divjosti on buri vihraje, Da ne vidi ničesar celò ne spredej ne zadej, Tak na primer bi Ahajci se bili, da srečno izteče. 345. Tak govori, Patrokles pa dragoga sluša tovarša, Iz šotora pripelje Brizovo hčer lepolično Iti jo odda, ona se pa verneta k ladjam Ahajcev Ino nevoljna potovala z njima je ženska. Ahilej Pa pretakaje solze sedi od lovaršev odločen, 350. Tam na brežini sinjega morja in gleda u vodo,
Mnogo pa prosil predrago je mater, roké dvigovaje: Mali, ker si me rodila za kratko življenje le lukaj, Mi dodelili vender bi čast Oiiinpovi mogel Cen, gromeči v višavah., pa da! mi ni zdajci nar manjše, 355. Ko mi Atrejevič, mogočni vladar Agamemnon
Storil nečast je, ker vzatnši mi dar, ga posede. — Tak je govoril solzé se, ga slišala mali preslavna Tain sedijoča v globini morja pri starem očetu, Kakor oblak prišine iz sinjega morja na komljo, 360. In se vsede potem na siran jokajočega doli ln ga boža z roko ler reče besede i pravi : Dete, kaj plakaš? kaka britkost ti dušo obšla je? Nuj, povej in ne hrani u sercu, da veva oba saj! Nagovori jo globoko ječe berzonogi Ahilej : 365. Znano ti je, cium ki veš vse. praviti lolo ; Sli smo bili prot Tebi, Eelija svetomu mestu In smo razderli jo ter unesli vse od ondoti, In sinovi Ahajcev zdelé si spodobno med sabo, Zberejo Atrejeviču Brizovo hčer lepolično ; 370. Ali Krizes, duhovnik dalekoslrelca Apola
K ladiain votlim prišel je Ahajcev, jeklom obdanih Hčer oprostili hoteč, prinesel nezmerno odkupo, Venec pa deržal v rokah je dalekoslrelca Apola Zezlu na zlatem in poprosil vesoljne Ahajce, 375. Naj bolj pa Atrejeviča oba, vreditelja ljudstev; Vsi na mestu sicer polerdijo drugi Ahajci Spoštovati duhovna i drago odkupo prejeli; Ni pa dopadlo Ielò Agamemnu, Atrejeviču;
Ampak odpošlje ga z gerdo i silno besedo mu reče. 380. Starček, razžaljen, zopet odšel je i njega molitev Vslišal Apolo je, ker mu je neskončni prijatel, Ter spusti v Argive zlo strelieo, gostoma zdajci Padajo ljudstva, pušice boga pa letijo po širem Tabru Ahajcev čez in čez i dobro vedoči 385. Vedeževavee pove naročilo nam dalekostrelca.
(Dalje sledi.)
Književni pregled.
* l ežko pričakovani serbsko-nemško-latinski slovar Vuka Št. Karad-žiča je popolnoma donalisnjen. Kmalo ga bodo vsi naročniki v rokah imeli. — Komej je to obširno delo tiskarnieo zapustilo, se je od njega spet nova knjiga pod naslovom: „Narodne pripovedke," nabrane v različnih krajinah serbskega naroda (iz Bačke, Srema, Serbije, Hercegovine, Boke Kotorske), ravno tiskali jela. Knjiga bode okoli 15 tiskanih pol obsegla in za tiste, ki si jo do konca mesca junija naročijo, 1 gld. sr. v bankovcih veljala. Naročnina se ima spisatelju (Landstrasse, Heumarkt Nr. 517) na Dunaj pošiljali. Tudi vredništvo bčele bo rado naročilne denarje prejemalo in na svoj kraj odpravljalo. — G. spisatel je menil pred vsim drugim svoj spis o običajih in životu serbskega naroda tiskali dati, vendar ga je za zdaj, dokler ravno imenovane pripovedke tiskane niso, odložil, ker mu morebiti še mnogo vèsti, te spis dopolnili, iz različnih krajev priti more.
s * Veliko dèlo ravno zamerlega Jana Kollarja: „Staroitalia pia v j an s k a«, ki se na deržavne stroške tiska, prav pridno napreduje, ervi del je že dokončan.
*	Kakor je znano, je lani g. Dr. Pichl u knjigoskladu Jaroslava Pospišila v Praze precej obširen: „češki společenski zpevnik« izdal, kteri je moral berž drugokrat natisnjen biti. Ravno kar so_ k taistemu od Fr. Martineca, uda slanovskega igrališča, tudi napevi izšli. Knjižica, 8 pol debela obseže 123 napevov in veljä le 20 kr. sr.
*	Izverstni poljski romanopisec J. L. Kraše sky je komej romane: Kordecky in Hrycko izdal, že spet novo povest: „Zlu té j ab I k o" v 4 delih oglašuje.
Z m e s.
Iz živlenja Petra V eli ce g a.
Peter I. Veliki je že od mladih nog zniiram s nepokojnimi puntarskimi Slrelci veliko opravili imel. Njegova sestra Sofija bi bila sama rada kraljevala; torej se je s pomočjo Strelcev vedno na ruski prestol vzdignuti poskušala. Le s naj ostrejšimi pripomočki se je Peter svoje prebrisane vladohtevne sestre ohranil. Kako je car nepokojneže kaznoval, pokaže sledeče za vse omikane narode gnjusno ravnanje. Zavolj prejšnih pregreh
t političnih zadevah je Peter svojo sestro, ki mu je vse vkljub delala, v samoslan zapreli dal. Trije jej zvesto vdani Strelci se prederznejo jo naprositi, da bi še enkrat poskusila, se vladarstva poprijeti. Peter to zvedeti, se strašno razserdi in da vse tri v izgled, kako naj se puntarji kaznujejo, pred oknoin svoje sestre obesiti. Glavarju teh treh nesrečnežev pa prosivni list tako v roko naveže, da je njegova roka v Sofijino sobo molela. Visela je na oknu tako dolgo, da je strohnjena iz zaveze padla. V resnici, ljuto je bilo to ravnanje; vendar Rusija svetovladna je tirjala, kar bi človeško serce zavreči moralo. Sofii je potem vse veselje do vladanja prešlo.
*	Znano je, kako so pred novim letom nekleri nepokojneži v Sulc-bachu žandarje napadli in zmandrali, da so skorej inerivi obležali. Naš iskren domorodec, g. Anton Wolf, okrajni sodnik v železnej Kapli si je pri tej priložnosti vse prizadjal, imenovanim žandarjem pomagati, da jih gotove smerli reši. Njemu gre posebno hvala, da so vsi trije še pri živlenju ostali. Za to njegovo človekoljubno prizadelje mu je Nj. veličanstvo cesar 21. januarja t. 1. zlati zaslužbni križec podeliti blagovolil. S veliko slovesnostjo vpričo vsih vojaških in civilnih glavarjev mu je 29. februarja predsednik deželne nadsodnije, baron Buffa s pristojno besedo v dvorani deželne sodnije zlati križec na persi pripel. — Ednoglasna : slava nj. veličanstvu cesarju je zadonela na koncu slovesnosti.
*	Vsi slavjauski listi naznanujejo oporoko rajnega Jožefa Smid-ingera, duhovnika na Ceskein, kteri je pred nedavnim v Hastomicu zameri in kteri je bil eden naj iskreniših čeških spisateljev in podpornikov slavenske književnosti. V oporoci se najdejo saino tak darovi, ki so za dobrodelne namene določeni. 1. Strakoničkej cerkvi 100 zl. sr. na svele meše; 2. prirodopisnemu in arheologičnemu oddelku museuma po-sebio za časopis 200 zl. ; 3. obresti iz 400 zl. na zakladanje čeških knjižnic po domovini; 4. za olepšanje cerkve sv. Martina v Strakonicah 100 zl. seveda obresti; 5. obresti iz 200 zl. za pridne rokodelsks učence v Strakonicah; 6. za Strakoničko češko knjižnico 1000 zl. sr.; 7. učiteljem, ki bojo rokodelske deliče in tovarše v prirodnih vednostih učili, obresti iz 100 zl sr.; 8. matici českej obresti iz 1000 zl. sr. za tiste ude, ktere je on pregovoril, da so k matici pristopili, in ki so poznej osiromašili in ves znesek plačali ne morejo: 1000 zl. sr. je matici za istnigo prepustil, da bi se obresti iz te istnige na podporo Slovakov, Serbov, Horvatov in sploh Jugoslavjanov obračali ali jim ti denarji za pristopnino k matici podarili.
Zraven tega je zapustil še neke podpore pražkemu katoliškemu družtvu, potem zavodu za gluhoneme in družtvu za zboljšanje cerkvene glasbe in petja.
Milostljivi g. minister uka grof Leo Thun je dragovoljno na se prevzel skerb izveršitelja te oporoke — Bratje! glejte oporoko slavjanske-ga, domorodnega duhovnika.
*	Sopet smo zgubili ednega zmed malega števila tukajšnih domoljubnih Slavjanov. Občno spoštovani c. k. okrožni ranocelnik, Janez Germovnik, je namreč po dolgej bolezni 1. marca, 56 let star na vodenici v Bogu zaspal. Vselej se je skazal zvestega Slovenca in podpornika domorodnih naprav. Pred dvema letama, ko je u tukajšnej bolnišnici babištvo učil, jo spisal tudi precej obširne porodoslovne bukve za
babice v slovenskem jeziku, ktere so vendar doslej samo v rokopisu ostale. Naj mu bo lam na božjej desnici obilna plača za njegove trude in dobre dela!
* Spominski penez na smert Jana Kollarja od Sajdana je že dokončan in se v broncu po 1 zl. 20 kr in na srebru po 4 zl. sr. prodaja — Tudi popersje Kollarja od Melnicky-ga bo kmalo dogolovljeno. Samo poslednje roke še potrebuje. Bo neki prav izverstno delo. — Cisti donesek iz slav bala na Dunaju bo za Kollarjev spominik obernjen.
S m t* s u i c e.
—	Živela sta dva zakonska v vednem prepiru. Žena je hlače nosila, kaj čuda tedaj, če je mož dostikrat slabo kosil! Lahko gaje strahovala in včasi mu jih je še nekaj po herbtu naštela, da je bilo kej. Primeri se, da enkrat ko se mož beže pred serdito ženo pod mizo skrije, ravno sosed v hišo stopi. Vidili babjega moža pod mizo se tresti, se grozno začudi, ter ga popraša, kakó je to, da pod mizo sedi. »Jez sini hišni gospodar in sedem, kamor se mi zdi" — mu odgovori mož spod mize.
—	V družbi so vganitve zastavljali in vganovali. Vsak je povedal, kar je vedil. Kar hlapec, ki je zraven prišel, reče: Kaj pa je to? Enkrat poči, pa trikrat vdari. — Ker noben ni mogel vganiti, pravi: To je bilo takole: Enkrat sim v Ljubljani meni svetovavnice peljal in na inoč enkrat z bičem počil. Kar me policaj vstavi, prime in sebo pelje. Rečejo mi na stol leči, in ini tri gorke naštejejo, ker so rekli, da je v mestu pokati prepovedano. To je: Enkrat poči, pa trikrat vdari.
Driixho sv. Mohora v Celovcu.
Dalej so pristopili g.g. 85. g. Jož. Rozman, korar v St. Andražu (drugikrat); 8G. si. Semeniška knjižnica v Št. Andražu; 87. g. Mih. Stojan, dekan v Brazlovčah ; 88. g. Jernej Majhar, fajm. v Očjejvesi; 89. g Jož. Skarbina, kapi v Naborjetu; 90. g. Andr. Milar, fajm. pod Ljubeloin; 91. g. Miha Piki, korar v St. Andražu; 92. g. Drag. Riipšl, kapi. v Brežcah; 93. g. Šiin. Praprotnik, okr. komisar v Brežcah; 94. g. Bal. Kozjak, c. k. svetvavec dež. sodnije v Brežcah; 95. g. Drag. Dfirnwirlb, kapi. v Bekštajnu; 96. g. Ivan Posat, kurat vSekavi ; 97. g. Mart. Kopšič, opravitelj v Sekovskem gradu; 98. g. Anton Fras, namestnik derž. pravdn. v Lipnici; 99. g. Drag. Parti, bogosl. II. 1. v Celovcu; 100. g. Dr. Janez Hladnik,vc. k. namestnik derž. pravdn. v Velkovcu; 101. g. M. Sodia župnik u Št. Janžu; 102. Dr. Malia Robič, začastni korar v Gradcu; 103. g. Ant. Klemenčič, špiritval v Gradcu; 104. si. slov. knjižnica v Gradskem semenišču; 105. g. Fr. Rošker, podžupn. pri sv. Petru poleg Radgone; 106. Janez Einspieler, kapi. v Rožece; 107. Fr. Ožgan, kapi. v Žabnicah ; 108. g. Rud. Endlicher, uradnik c. k. sodnije v Ložuj 109. g. Št Pernajusl, kapi. pri sv. Janžu na dravskem polju; 110. g. Fr. Ornik, učitel Št. Janžke šole na dravskem polju; 111. g. Fr. Vučnik, učitel pri devici Marii v Puščavi; 112. g. Martin Terstenjak, učitel verozakona v Mariboru.
(Dalje sledi.)
Odgovorni iidatel in tiskar: F er d. Žl. Kleinmajr v Celovcu.