sLo\)€nsk<\ IIA 1 International Youth Year 1985 -mmmm m hm ■ mmm m m mmm* wi Annee international« I de la jeunesse ] IMS t Volume - Letnik XXXVI. MAJ 1985 No.: 5 Se že dani Štirideset let tone v zgodovino te dni. Najprej se spominjamo tiste žalostne procesije slovenskih ljudi, ki se je kot velika valujoča reka vila po vsej naši zemlji in se stekala na Koroško. „Ubij me, če sem koga izdal! Svojega praga ne prestopim!" Tako so se isti ljudje upirali partizanom, ko so prihajali nadnje in jih odganjali v smrt. Toliko jim je bilo za zemljo in dom, ki so jo iz roda v rod zalivali z znojem in branili s svojo krvjo. Zdaj so brez besede zapuščali vse in odhajali v svet, da si rešijo golo življenje. Če to ne piše grozne zgodbe o „svobodi", katero je komunistična partija vtepala v preprosto pamet naših ljudi, potem na brskajmo po spominih, kajti udarjeni smo s slepoto, da ne vidimo resnice, premalo imamo srca, da bi nas sploh še kaj ganilo. Spominjamo se tudi vsega, kar je sledilo zadnje dni maja 1945 -vrnitve naših fantov domobrancev. Množico iz domovine sem primerjal z valujočo reko, transporti nasilno vrnjenih iz izdanih pa so haHcr potoki krvi, ki se vrače domov in poji našo zemljo. Zunaj meja naše domovine je bilo o tej moriji že veliko napisano. Molčali so samo komunisti, so pač vedeli, zakaj. Kot klavno živino so jih zganjali v taborišča, iz teh pa v brezna Kočevskega Roga, v teharske jaške, v trboveljske rudnike, v gorenjske gozdove in v nešteto drugih krajev po slovenski zemlji. Do nezavesti so jih mučili, nazadnje pa jih brez sodbe pobijali, kot da opravljajo najbolj zaslužno narodnostno delo. Na vse te žrtve so vrgli pečat „narodnega izdajstva", narodu pa so prepovedali govoriti o tem barbarskem klanju. Molčala je Partija v upanju, da zgodovina o tem ničesar ne ve in da bo tudi narod počasi pozabil na vse. Molčala je trideset let... Bog ve, koliko je bilo zaprtih in mučenih, ker niso mogli biti tiho, kot je ukazal režim! Pred desetimi leti pa se je sprožil plaz - Edvard Kocbek je spregovoril o poboju domobrancev v Kočevskem Rogu. To gotovo ni bilo kesanje za svoje politične zablode, tudi ni mogoče verjeti, da bi revolucionar tako blizu korita kot je bil on, šele čez leta zvedel o poboju domobrancev, toda začel je naravni proces razčiščenja, ki bo komunistično revolucijo v zgodovinski luči končno prikazal tako, kot je v resnici bila. Od Kocbekove izjave - „Prvo dejanje narodne sprave je priznanje te krivde, te naše velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno prihodnost" - je Partija kot železna kletka, pod katero gori. Zavedajo se velike kolektivne in osebne krivde, a ne padejo na kolena; gredo v drugo smer, namesto da bi to krivdo priznali, hočejo ta ubogi, krvaveči narod popolnoma uničiti. Zamerijo Kocbeku, ki je klonil pod to strašno težo zločinov, obtožujejo tudi Jožeta Javorška, ki vprašuje: „Kako je mogoče?" Kako je mogoče, da je njegov lastni sin raje napravil samomor, kakor pa da bi živel v brezrazredni socialistični družbi, ki je sanjaška pridobitev Partije. Poslušajo Bojana Stiha, ki jim, sam komunist, bere levite o krivdi za moralno, kulturno in gospodarsko propast slovenskega naroda, zraven pa se tudi on previdno dotika vprašanja pobojev v Kočevskem Rogu. Berejo Igorja Torkarja, ki jim očita grozodejstva nad lastnimi tovariši (partijci). Vladni krogi samo buljijo v vse to in se umikajo, da se še bolj ne opeče-jo. To je le nekaj utrinkov, ki so zadnje desetletje vrgli vsaj pramen svetlobe na zločine priviligirane družbe, in groze, da vsak čas zago-re v mogočen kres, ki bo razkrinkal vsa dela komunistične partije, za-grešena proti narodu pod krinko zlagane OF (osvobodilne fronte). Partija tudi to že dobro ve, da ta dan gotovo pride, kakor gotovo so vse parole in gesla o svobodi le laž in boj za oblast. Da je dan poravnave verjetno že zelo blizu smemo sklepati iz eseja. Krivda in greh, ki ija je kutturnžs delavka Spomenka Hribar napisala za Kocbekov zbornik, ki pa zaradi vsebine tega sestavka ni izšel. V njem se poteguje za spomenik vsem padlim, tudi domobrancem. Med drugim piše: „Svojo zgodovino si moramo odpreti. Ključ do teh zgodovinskih vrat pa ni iskanje krivca, zavedajoč se svoje edine Resnice in Pravice, temveč je to ključ premisleka te in take zgodovinske poti naroda prav tako kot zgodovinske v epohalnem smislu. In če se kot narod ne bomo naučili objokovati vse naše žrtve, tega ključa ne bomo nikoli našli. Jasna in pogumna zavest bi zmogla ne le priznanje tega zločina kot zločina, temveč bi zmogla tudi to, da bi ti množični grobovi, kjerkoli že so, postali eno od svetih mest na naši zemlji, dostopni ljudem, da jih obiskujemo - če ne že to, da se te žrtve prekopljejo in dostojno pokopljejo, kakor je to primerno naši civilizaciji in kulturi. Ne zato, ker so bili domobranci, ampak ker so bili ljudje. Mrtvi so mrtvi, drugega zanje pač ni mogoče storiti. Dostojni pokop ni bil dogodek za nas žive; z nami bi se dogodila bistvena sprememba naše zgodovinske biti, saj bi bili sposobni sprave s smrtjo in s svojo lastno zgodovino. Da bi že enkrat nehali sektašiti med mrtvimi! Sredi Ljubljane, v njenem srcu, bi moral stati obelisk, ki bi kričal v nebo o tragediji malega naroda, ki je v boju za svoj obstoj po nedoumljivi človeški usodi postal obenem svoj lastni krvnik in kaznova-lec. Na tem obelisku naj bi preprosto pisalo: "Umrli za domovino". Res so vsi umrli za domovino. Vsak za svojo ljubljeno, izsanjano. Mi pa smo ostali. Torej smo mi, vsi mi in vsak med nami, dediči tega hrepenenja in žrtvovanja. Če kot narod nismo zmožni vzeti nase vsega trpljenja kot trpljenj našega Nadaljevanje na str. 11 1945 1985 SPOMINSKA SVEČANOST PADLI ZA BOGA, NAROD, DOMOVINO V soboto 1. junija 1985 se bomo spomnili štiridesetletnice vrnjenih in pobitih slovenskih domobrancev ter drugih žrtev komunistične revolucije. Ob 6:30 zvečer bo sv. maša, katero bo daroval škof dr. Alojzij Ambrožič v slovenski župniji Marije Brezmadežne na Brown's Line. Po sv. maši bo vdvorani kratkaspominskasvečanost. Prosimo vse, ki imajo slovenske narodne noše, da se te spominske svečanosti udeleže v čimvečjem številu. Dokažimo našim mrtvim, da še cenimo njihovo veliko žrtev! TABOR in VESTNIK Po njih sadovih jih boste spoznali... Tisti, ki zaradi duhovne praznine in zanikanja svobode v ječi domovine ne bi mogli živeti in ki nam je uspelo oditi v širni svet svobode kot žive preživele priče resnice, pa imamo kot ideološko-politična emigracija dolžnost, da z objektivnimi informacijami svetu poročamo o položaju doma, da ohranjamo in nadaljujemo Slovenstvo, njega krščanske in duhovne vrednote ter tako pomagamo domovini do svobode Tistim, ki imajo v domovini dejansko oblast, ki so si jo s silo in Stalinovo pomočjo prilastili, pa odločno povejmo, da jim absolutna oblast nalaga tudi absolutno zgodovinsko odgovornost za usodo naroda. Ce pa te odgovornosti ne morejo ali nočejo prevzeti, naj ne bodo ovira večini v domovini in v zamejstvu, ki hoče, da slovenski na- rod raste v svobodi in politični enakopravnosti z drugimi suverenimi narodi sveta. Naša prvenstvena skrb mora biti, kako obogatiti veličino našega naroda, ki je na najbolj iz-postavljenam križišču Evrope skozi 15 stoletij svoje viharne in bogate zgodovine preživel vsako nasilje, nikdar padel na kolena pred močnejšimi in po naši zemlji grabežljivimi sosedi in končno vedno znova zažarel v siju svobode ter da ima po naravnem in mednarodnem pravu pravico, da v lastni državi in popolni svobodi uživa sadove svojega dela in truda skupno z drugimi svobodnimi narodi in državami. Svobodnemu svetu pa moramo tudi pričati o krivici, storjeni našemu narodu, ki je izgubil svobodo, ne po lastni krivdi, ampak po izdaji in sklepu vele- sil. Čas je, da Slovenci v domovini in svetu žrtvujemo svoje o-sebne skupinske interese, da storimi vse, da nas najde čas v odločilnem trenutku pripravljene pokazati svojemu narodu in drugim, da smo Slovenci vredni živeti kot svoboden narod pod svobodnim soncem in da tudi od drugih narodov to zahtevamo. Da bo slovenskemu narodu spet mogoče živeti v svobodi, pozivamo vse Slovence, ki jim je ljubezen do rodne grude in materinega jezika pri srcu, da se z vsemi močmi združimo in neomajno sodelujemo za čimprejšnjo osvoboditev našega naroda in za uresničitev naše SUVERENE SLOVENSKE DRŽAVE. Planinko slovenska •v«,. FOR A FREE SLOVENIA Subscription rates $12.00 per year $1.00 single issue Advertising 1 column x 1"$4.20 Published monthly by Slovenian National Federation of Canada 646 Euclid Avenue. Toronto. Ont M6G 2T5 SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu Glavni urednik: Vladimir Mauko Urednik za Argentino: Martin Duh Letna naročnina znaša: Za ZDA in Kanado $12, za Argentino in Brazilijo po dogovoru. Anglija. Avstrija. Avstralija, Francija, Italija in druge države $12 US. Po letalski pošti po dogovoru. Za podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatelja. NAŠE ZABAVE:. Pomlad je tu. Letovišča bodo zopet zaživela. Na vrsto pridejo najrazličnejše zabave, ki smo jih prinesli iz stare domovine. Vendar ima človek občutek, da se je na tem področju naših aktivnosti čas ustavil. Naši domovi in letovišča ne kažejo pravega napredka, obstali smo v dobi izpred 40 let. Na „farmah" smo se povzpeli do plavalnih bazenov, dokaj skromnih, ponekod smo zajeli vodo za poletno kopanje. Kvalitetnih kulturnih prireditev je vedno manj, veselice pa so enake staro-kranjskim izpred 40 in več let. Mladini se nudijo nogomet, ali odbojko nikjer pa še nimamo enega ali dveh tenis igrišč. Mladina prihaja dokler v so majhni in odvisni od starišev, ko so samostojni, zginejo. To se še posebej vidi pri porokah, ke imame 90% mešanih porok. Zadnji čas je. da se moderniziramo, drugače nas bo čas prehitel. Nobena tajnost ni, da je v Ontario vsaj en dom in eno letovišče v krizi radi minimalnih aktivnosti. Tu je potrebno, da se zadeve popravijo ali pa naj se prodajo in izkupiček iz prodaje lahko priključi fondu starostnega doma. Samo s čakanjem se bodo zadeve zadolžile in končno prodale brez koristi delničarjem in skupnosti. Precej pritegne balinanje, vendar je sezona kratka. Med povsem negativne zabave lahko prištevamo konjske dirke. V tem gre namreč za resno ambicijo, da bi se na ta način prišlo do denarja. Kako prazno upanje, ki pa je povzročilo tragedijo v družinah in med posamezniki. Še huje je bila strast igranja piramidske igre. človek ne bi verjel, da so celo resni ljudje igrali. Izgubili so lepo število tisočakov. Hlava Bogu, da so prekinili to zmotno zabavo brez večjih tragedij. Od kart, prekletstvo mnogih družin v domovini, je samo „poker" pograbil nekaj denarja. Lepša je kartna igra Tarok, ki nikakor ni hazard. To inteligentno igro širi predvsem lovsko društvo a Allistonu z vsakoletnim turnirjem. LOVCI so pripravili v njihovem domu v Allistonu dne 28. aprila turnir v igranju taroka. Udeležba je bila dobra, preko 40 igralcev. Med prvake v taroku so se uvrstili Peter Urbane, Joe Muhič in Lojze Babič. Za kosilo so lovci postregli z izvsrtnimi ribami, ki so jih ujeli zgodaj zjutraj. Dne 5. maja so imeli na istem mestu šahovski turnir. Udeležba je bila srednja - 16 dobrih igralcev. Turnir je vodil podpredsednik Scarborough šah kluba naš rojak g. I. Vučko. Pri brzoturnirju sta Toronto zmagala ga. C. Lesar in P. Urbane, dočim so se v glavnem turnirju plasirali po petih igrah trije igralce s štirimi točkami: to so bili gospodje: I. Vučko, V. Gojtan in P. Urbane na prvem mestu. ZABELEŽITI moramo vsaj 4 važne dogodke pri fari Marije pomagaj, da se je g. J. Erjavec, rojen v Argentini je po treh in pol leta pomoči kot laični misjonar na Madagaskarju ustavil v Torontu in imel v obeh župnijah zanimivi predavanji s skioptičnimi slikami. DA SO SE otroci in možje dobro postavili za materinski dan, ko so za več kot 400 udeležencev pripravili okusno kosilo - za matere brezplačno - in da je mladina pripravila prikupno akademijo. DAJE BILA slovenska šola s primerno prireditvijo zaključila šolsko leto. DA JE slovenska hranilnica in pogojilnica J. E. Kreka z denarnimi nagradami obdarovala tako počaščene otroke. Vsak dobitnik je dobil $20. Čestitamo za to primerno akcijo odboru. (Urednik) IN DA JE sprejela na posebni prireditvi Marijina družba nove članice! Vsem, ki so bile sprejete v družbo, naše častitke! HIHMilBHII^HIMH Novice iz Slovenije NOVI KARDINALI: Italijani, ki imajo že tako zadosten vpliv na katoliško cerkev in imajo največ kardinalov, so dobili pet novih kardinalov. Poljaki so dobili poleg dveh prejšnjih še dva nova in Avstrija še enega novega. Tudi Slovaki so bili počaščeni z novim imenovanjem (Jožef Tomko). V olajšanje konfrontacije s komunizmom sta bila imenovana kardinala iz Nika-rague in Etiopije. Težko pa razumemo, da ni imel slovenski narod v vsej svoji zgodovini razen Misije nobenega cerkvenega kneza, ki bi bil imenovan za kardinala. Ali res domovina prvih in najčistejših oporečnikov proti početju brezbožne in nečloveške komunistične revolucije ne zasluži iz svoje srede te časti? Ali bomo res morali čakati trenutka, ko bo tudi Slovenija postala povsem poganska dežela? Dr. Peter Urbane NOVI ŠKOF: Koprska škofija ima novega pomočnika škofa Metoda Piriha, v pomoč škofu Jenko. Novi škof je rojen 9. maja 1936 v Lokov-cu, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. V gimnazijo in malo seme- nišče je pa hodil v Pazin, Hrvaška. 10 let je bil tajnik sedanjemu škofu Jenku, potem je pa bil spiritual v Ljubljanskem semenišču. Od lanskega poletja pa je bil generalni vikar v Kopru. S tem imenovanjem je cerkev izpolnila dolgoletno željo Primorcev imeti škofa, ki je izšel iz njihove srede. TRIBUNA, glasilo študentov ljubljanske univerze, je objavilo pogovor Aleksa Djilasa, Milovanvega sina, danes emigranta v Angliji, ki ga je imel na radio postaji Deutsche Welle. Tribuna je pogovor imenovala kot pobožno željo Djilasa. No, tudi to ni pomirilo oblasti, ker je v pogovoru namreč Djilas povedal „povprečni državljan doživlja organe naše oblasti kot diktaturo". V SFRJ res ne veš kaj govoriti, saj so vendar vedno trdili da je njihova oblast „diktatura prole-tarjata". (Novosti 3, 3, 85). NARODNA SPRAVA: kot je bilo za pričakovati je partija v Sloveniji sedaj napravila konec debati o tragičnih junijskih dnevih. Na mariborsko založbo je bil napravljen pritisk in Kocbekovega zbornika, predvsem radi članka Spomenke Hribar ne bodo dali v prodajo. Hribarjeva in tudi Matevž Krivec sta tudi pod Bog ve kakim pritiskom izjavila, da nikakor ne mislita na spravo s političnimi nasprotniki revolucije in še manj z domobran-stvom. Tako bo ostalo od poplave člankov, ki so bili za in proti pomir-jenje samo priznano dejstvo okrutne likvidacije političnih nasprotnikov v mirnem času. Naša domovina bo še naprej živela v lažni pravljici junaških partizanov in koaliciji slovenskega ljudstva v OF, ki je zaslužna za „tolikšne pridobitve" za slovenski narod! Le kako dolgo bo še narod hotel živeti v tej žalostni burki in v današnjem tragičnem stanju? ROJSTVA so v Sloveniji leta 1983 padla na najnižjo stopnjo: 15.2 otrok na tisoč prebivalstva! Ta številka postavlja slovenski narod na mejo, ki kaže jasno, da se naš narod številčno ne množi več. To je povsem logična posledica današnje revščine, enostavnega postopka za odpravo plodu, razkroj družin in družbe v porevolucijski dobi. Rešitve tega problema moramo iskati samo v spremembi političnega sistema, ki bi narod zopet postavil na pravo pot in v povezavo z zdravo emigracijo, ki pa mora zav zeti povsem druge forme kot je to bilo v slučaju in v okviru samo-upravega socializma. V MNOGIH časopisih smo brali o uspehu slovenskih zdravnikov. Ljubljanski mikrokirurski ekipi pod vodstvom dr. M. Godina je namreč uspelo ponesrečenemu delavcu iz Virovitice povsem odtrgano roko zopet prišiti in oživeti. Lep uspeh, ki vsaj malo zakrije drugače temno sliko slovenskega zdravstva. Premnogi obiskovalci namreč vedo povedati, da se strahotno veča število smrti ali življen-ske pohabljenosti, zakrivljenih po bolnicah radi nemarnosti. Najbolj zgovoren primer je slovenskega CANADA HOUSE OF COMMONS Equality Rights Section 15 of the Canadian Charter of Rights and Freedoms, in force from April 17. 1985. guarantees the equality of all Canadians and prohibits discrimination. A Committee of Members of Parliament will now hold hearings to see what federal laws should be changed to ensure equality If you want to participate, or would like more details, please contact: Clerk. Committee on Equality Rights. House of Commons. Ottawa. Ontario KIA 0A6 Telephone: (613) 996-1438 J. Patrick Buyer M.P. Chairman Pauline Browes M.P. Co-Vice Chairman Roger Clinch M.P. Mary Collins M.P. Sheila Finestone M.P. Svend J. Robinson M.P. Maurice Tremblay M.P. Co-Vice Chairman SL O VENSKI SPOMINSKI DAN v nedeljo, 26. maja 1985 v Clevelandu, Ohio pod pokroviteljstvom slovenskih župnij v Clevelandu in okolici. Spominske svečanosti: Ob 3. uri popoldne koncelebrirana sv. maša v katedrali sv. Janeza — St. John's Cathedral — na 9. cesti v Clevelandu. Glavna maševalca: prevzv. škof dr. Edward Pevec in Rt. Rev. msgr. Louis B. Baznik ob somaševanju slovenskih župnikov in duhovnikov. Za dostojno izvedbo te vseslovenske žalne svečanosti za žrtve vojske in komunistične revolucije s posebnim poudarkom na žrtve Vetrinjske tragedije po končani vojni v maju in juniju 1945. Slovenske župnije v Clevelandu: Marija Vnebovzeta sv. Vid sv. Ciril in Metod, Lorain mladeniča iz Toronta. Stopil je na steklenico in kljub temu, da je oče skrbel, za obilen honorar prizadetemu zdravniku je bilo delo tako nemarno opravljeno, da so drobci steklenice ostali v nogi.Šele v Toronto so zadevo popravili. LETOS so v Planici še posebno lepo proslavili jubilej naše največje smučarske skakalnice. Andrej Marine je bil glavni govornik jubilejnega odbora.Kakega poudarka nato, da je Planica produkt predvojnih let ni bilo, vendar je bilo omenjeno ime Bloudka, Kerštajna, Janez Polde predvojnih funkcionarjev te naše najbolj imenitne športne naprave. Spomin pa nas povede tudi do največjega športnega trgovca Gorca predvojne Ljubljane, ki je toliko doprinesel zimskemu športu in tudi skakalnici Zanj nova družba ni imela mesta, zgubil je trgovine na Titovi cesti, dobil ni nobene službe, tako da sta iz obupa pred materialno revščino on in hčerka izvršila samomor. MURSKA SOBOTA Research Center for Slovenian Culture naznanja da bo 2. junija izšla v angleščini knjiga z naslovom SLOVENIJA — LAND OF COOPERATORS ki jo je pripravil dr. Rudolf Cuješ, profesor na St. Francis Xavier Univerzi v Antigonishu v Novi Škotski. Knjiga v glavnem popisuje zgodovino naše hranilnice in posojilnice J. Ev. Kreka in zgodovino zadružništva v Sloveniji pred zadnjo svetovno vojno. Priporočamo jo vsem, zlasti dordščajoči mladini v Kanadi in USA. Vsi, ki so stari od 14-18 let v Kanadi jo dobijo brezplačno, če pišejo na naslov R. C. or S. C. in priložijo naročilnice potrjene rojstne podatke ter $1 za zavojnino in poštnino. P. O. Box 393, Stn. A Willowdale, Ont. M2N 5T1 Knjiga, v prikupni opremi stane $5. Cena je minimalna in krije samo stroške, in tej je treba priložiti $1 za'poètnino in zavojnino.' V nedeljo 2. junija bo po zadnji maši pri brezjanski Mariji Pomagaj na Manning Ave. v Torontu bo odbor R. C. za S. C. pripravil skromno tiskovno konferenco, ki se je bo udeležil tudi pisec knjige. Vabljeni. Research Centre for Slovenian Culture Kaj pišejo drugi... ...o bratom nedobrodošlih političnih emigrantih Melodija, knjižni prvenec Saše Martelanca. Pisatelj, sin primorskih staršev, je bil rojen leta 1934 v Ljubljani. L. 1948 se je preselil v Trst in sedaj dela kot časnikar na Radiu v Trstu. Markantna osebnost, vedno prisotna in delovna v slovenski skupnosti Trsta. Njegove črtice, 12 po številu, se odlikujejo po lepem jeziku, globokem občutku in prisrčnost. Poseben užitek za (bivše slovenske) povojne ideološke emigrante, katerih probleme - deloma iz lastne skušnje - izvrstno pozna. (Martelanc) krasno opiše slovenske politične emigrante, ki so se zatekli vTrst:„Njihoy naziv je bil begunec, besedo je bilo treba po pravilu izgovarjati sovražno in zaničevalno. Odhajali so v Prekomorje, ker jih je mesto zavrnilo na dveh ravneh. Uradni Trst - italijanski . jim ni dal pogojev za obstoj, ker se je bal njihovega slovenstva. Slovenci -Tržča-ni, pa so videli v njih neprijetne priče o neki resnici, ki se ni skladala z njihovo, in so jih zato psovali z izdajalci. Po osebni liniji pa je bilo bolje, to se je videlo, ko so se (begunci) poslavljali, na stotine ljudi je prišlo do vlaka ali ladij, ki so jih odpeljale za vedno." Pisatelj je zadel v črno, zamejci so se predali pritisku od zgoraj (iz Jugoslavije), na tem se ni nič spremenilo. Ta ideološki in značajni umik pa je zamejstvo plačalo z osipom slovenske zavesti na široki ravni..." ZU v oceni letošnjih knjig Mohorjeve družbe v Gorici, Amriška domovina, Cleveland, 14. aprila 1985). ...o knjigi našega sodelavca „Bravci revije Slovene Studies in drugi, ki jih zanima slovenska književnost, bodo uživali ob tej knjigi Mirka Javornika. Pero in čas II je izbor iz avtorjevega pisanja, obsegajoč obdobje petdesetih let. G. Javornik je mož vsestranskih skušenj in izobrazbe. Že zgodaj je izbral poklic svobodnega pisatelja, na daleč potoval po Evropi in Srednjem Vzhodu ter v enaki meri pisal pripovedno (fiction) in stvarno (non-fiction) prozo. Pero in čas II zajema snov Iz Javornikove obsežne izkušenosti. Knjiga ima sedem delov. Prvo poglavje vsebuje med drugim zanimiv zapis ob dvajsetletnici smrti Ivana Cankarja. Toda jedro tega Javornikovega dela je četrto poglavje, ki obsega vrsto novel, dramo in prevod Rilkeja. Ostala snov je po obdelavi časnikarska, njen razpon gre od Španije od Andreja Gidea, od Franceta Prešerna do slovenske besede. Zadnji del sestavljajo ocene njegovega dela, komentarji, ena pesem in avtorjeva bibliografija. Pero in čas II ima nekaj za vsakogar. Pisateljev slog sega od resnosti do humorja, brati njegov jezik pa je vedno užitek". (Ocena v angleščini, ki jo napisal William W. Derbyshire, profesor na Rutgers University New Jersey, za ameriško revijo Slovene Studies, N. Y. 1984/2). ...o narodni dolžnosti poklicanih „Ta zgledni slovenski menih (frančiškan p. Fortunat Zorman v Lemontu) je eden zelo redkih slovenskih duhovnikov, ki mu je močno pri srcu problem aktivne slovenske prisotnosti v tujem svetu. Škoda, da je tako sam, ko je vendar na tem obširnem prostoru (ZDAO še kar lepo število drugih slovenskih duhovnikov, ki v tem oziru zvesto molčijo, a bi s svojim zanimanjem za vprašanja slovenske besede in našega kulturnega izročila s pisano besedo v tem jeziku neizmerno obogatili naše skromne in pojemajoče publikacije. Tudi v drugih področjih bi lahko odločilno pomagali vzdrževati slovensko skupnost. Kar nas je Slovencev prišlo v to deželo po drugi vojni, smo bili v duhovniku vajeni gledati vsestranskega agilnega verskega in kulturnega ter celo socialno in gospodarsko - zadruge! - vodilnega delavca, ki ga je ljudstvo spoštovalo in visoko cenilo. Ali so spremenjene okoliščine res morale vse to tâko temeljito pre-drugačiti, da je čisto zamrla sleherna iniciativa (poklicanih) za širši pogled na naše skupne slovenske zadeve v tujini? Gre predvsem z? jezik in narodno zavednost. Prav nikakega dvoma ni, da se nam naš ma-terni jezik in vrednote naše kulturne preteklosti stalno, dosledno in z veliko naglico pogrezajo v kosila in večerje, v krofe, klobase in potico ter pretirane plesne zabave, ki ne vsebujejo nič kulturnega in narodnostno vrednega. Tam se ne goji slovenska beseda, ne naša pesem, tam se ne kujejo zavedni značaji in kremenite volje. Mislim, da moramo pri obravnavanju in iskanju izhoda iz našega kulturnega in verskega položaja v tujini bolj previdni v izražanju in kar mogoče objektivno nepristranski. Ne odgovarja v celoti resnici prikazovanje slovenske kulture v obliki in na način, iz katerega logični sklep mora biti, da so se slovenske kulturne vrednote ustvarjale, razvijale in bogatile samo iz vernosti. Ta podmena ne odgovarja izkustveni resnici. Med vrhunskimi tvorci slovenske umetnosti in znanosti najdemo ljudi, ki so bili versko brezbrižni ali celo neverni, pa so ustvarili neprecenljive kulturne vrednote. Tudi ni pravična teorija, da navade in običaji preprostega ljudstva kar navadno označujemo z besedo (slovenska) dediščina - izvirajo le iz vernosti; razni rituali pri ohcetih ali na sejmih ali na vseh mogočih žegnanjih in proščenjih ter nešteto drugih navad nima z vernostjo nič opraviti." (L. P. - dr. Ludovik Puš-Amer/sIca domovina, Cleveland, 23. aprila 1985). (Kar je v oklepajih, so pojasnila in dopolnila pripravljavca te rubrike. P. K ). Združeni v svobodo Urednik Slovenske Države vTorontu g. Vladimir Mauko je na obisku v Argentini v lepih slovenskih domovih ugotovil velike duhovne, kulturne in narodne značilosti in pridobitve. Posebno ga je ogrelo srečanje s profesorskim zborom in z učenci petih razredov srednješolskega tečaja pod vodstvom ravnatelja g. prof. Tomaža De-bevca. Slovenska skupnost v Bs. Airesu in v drugih krajih po Argentini je po njegovi izjavi lahko ponosna na velike uspehe pri vzgoji slovenske mladine in podpiranju slovenskega tiska. Ob tej priliki je pojasnil kanadsko za-konadajo za številne narodne (etnične) skupine, katere naš šolnik, časnikar in politik g. Mauko predstavlja kot predsednik že desetletja pri Osrednji in pokrajinski torontski vladi. Kanada slovi skoro kot edinstvena država na vsetu po svoji značilni univerzalni zakonodaji za svoje narodne skupine. Teh je nad 60. Vlada tako povezuje večinska naroda airgleške in francoske krvi z različnimi narodnimi rodovi in bogati angleško-francosko kulturo z oživljajočo narodnih skupin. Taka povezava pozitivno vpliva na Kanadčane in njihove državljane socialno. gospodarsko in politično. Uspehi posameznih narodnih skupin zavisijo v prvi vrsti seveda od prizadevanj in zvestobe njihovih članov, zlasti duhovščine in izobražencev. V tej zvezi omenjamo, da tudi slovenski zdomci v Argentini - g. Rezelj s svojo gledališko skupino in pasijoni v kas-težanščini, ga. Gaserjeva in ge. Finko-ve s pesmijo, g. Nose v radiju - in drugi-uveljavljajo na vzoren način slovensko poslanstvo v svetu. Senator dr.Lajovic je v Avstraliji dosegel, da slovenščino poučujejo celo na vseučilišču. Akcija za podpise slovenskega memorando-ma iz Avstralije v obrambo slovenskega jezika je živ dokaz zaskrbljenosti slovenskega zdmostva in izseljenstva v svetu za ohranitev materinščine v domovini. Ni skrivnost, da kanadske etnične skupine soodločajo pri državnih in pokrajinskih volitvah in so že nekajkrat dejansko pripomogle strankam z zmagami, ki so jih hotele podpreti. Ne bo več, če ob tej priliki, ko z zadoščenjem slavimo prizadevanjaija naših vzgojiteljev za ohranitev slovenske besede v svetu, pribijemo, data ljubezen do tople slovenske besede živi z zdomstvu in izseljenstvu ter s Slovenci v zamejstvu poveličuje naše rodove in spopolnuje slovensko matico v domovini. To je v času svetovne univerzalnosti, ko se milijoni različnih narodov selijo po vseh kontinentih, za majhen slovenski narod velikega življenskega pomena, posebno še, ker je znanstveno tehnološka zapovedujoča združitev časovnega sveta nasilno prevladala meje in s svojo zakonitostjo postala skoro domača in prešla že v mednarodnost. J ' ACCUSE Pisatelj Emil Zolà: 1840-1902 v. Ob 40. obletnici komunističnega bratomora KRIŽ - Simbol trpljenja in končnega Vstajenja. Pred nami, ki smo se rešili, še zmeraj visijo v modrem zraku zanke, spletke za naše vratove — še zmeraj se polnijo ure z našo kapljajočo krvjo... Mi, ki smo se rešili, vas prosimo: pokažite nam počasi svoje sonce, peljite nas korak za korakom od zvezde do zvezde. Naj se spet potihem priučimo življenju... Mi, ki smo se rešili, stiskamo vašo dlan in prepoznali smo vaše oko — toda druži nas samo še slovo, slovo v prahu prsti nas združuje z vami... Mi, ki smo rešili, ki je iz naših vot-_ lih kosti smrt že rezljala svoje piščali... Nelly Sachs -Nobelova nagrajenka Preteklo je že 40 let odkar so nam naše edinstveno lepe planine, še vse pokrite s negom, pošiljale svoj zadnji pozdrav, ko smo odhajali iz naše ljubljene domovine Slovenije, razbičane in krvaveče iz neštetih ran, ki so jih ji zadali nacistični in fašistični okupatorji, ter odkar so komunisti, slepi sužnji Stalinovega terorja, omamljeni od zmage sovjetske armade in Rooseveltove prodaje petnajstih evropskih narodov protinarodnemu in brezbožnemu komunizmu, X ropom, požigom in umorom uničili v naši domovini neštete življenj, družin in domov. S krvjo mučenih in poklanih slovenskih mož in fantov po končani vojni in z vpostavitvijo najhujšega totalitarnega komunističnega sistema partije, ki zanika in zatira vse naravne in osnovne človeške pravice, uniči vsako zaupanje v sočloveka in vse človeška odnose, kakor jih pojmujemo mi v svobodnem svetu, in vsako njim nasprotno idejo, so komunisti hoteli in upali z molkom preživelih prič zapečatiti svoja zločinska dejanja. Nihče ni nasedel lažem nacistov in fašistov, da so nas prišli osvobodit, kajti vsakemu je bilo jasno, da hočejo uničiti slovenski narod ter si razdeliti njega ozemlje kot so storili krvniki s Kristusovimi oblačili, neznatna komunistična partija Slovenije pa je z lažjo in prevaro pod krinko Osvobodilne Fronte zamenjala okupatorja in v sodelovanju z njim pomorila tisoče najbolj narodno in versko zavednih Slovencev. Jugoslovanska komunistična partija, ki se je s pomočjo sovjetske armade in proti volji jugoslovanskih narodov (in proti volji vseh ostalih vzhodnoevropskih narodov) polastila oblasti, je s poklanjem slovenskih protikomunis-tičnih, za svobodo in demokracijo se borečih borcev po končani vojni zagrešila najstrahotnejši bratomor v petnajststoletni zgodovini slovenskega naroda. Pred izbruhom druge svetovne vojne so nas le tuji okupatorji in zunanji sovražniki morili, mučili ter metali v ječe in koncentracijska taborišča. xxxXXXxxx Pot do svobode mora iti včasih skozi solzno dolino ječ in morišč, mučenj in preganjanj, streljanj in pobijanj, toda če bomo vztrajali, bomo zmagali. Naša neomajna vera v naroda svetlejšo bodočnost, v končno zmago resnice in pravice, naš idealizem in vztrajno delo ter neomajna zvestoba slovenski državni ideji so naše najmočnejše orožje. V svojem delu Na Ozarah pokojni pisatelj Karel Mauser takole pravi: „... Vso zgodovino so nas pobijali, pa še živimo! Za mrtve so nas imeli, pa smo vriskali. Pokopali so nas, pa smo vstali - in danes po vseh kontinentih žubori slovenska beseda, pesem polj in gozdov, morja in gora..." Prisluhnimo tudi Cankarju:,,...Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, a izkrvavel nisi! Narod mehkužnih bi dušo izdihnil, že sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne peli - ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: "Nikarte! Ta burka je stara že tisoč let!"..." Slovenci smo navajeni podobnega razglaševanja tako imenovane asimilacije in smo jo desetletja sprejemali. Nekateri so jo uveljavljali s tako imenovanimi akademskimi načrti in s čustvenimi izlivi, z goljufivimzanešenjaštvom, prefrigano zakonodajo in s posebno politično oblastno strategijo. Vse to smo doživljali v prvi državi, še bolj občutili na svojem narodnem telesu v drugi - po revoluciji. Celo mlajši komunisti v domovini se upirajo načrtom, ki predstavljajo za slovenski narod resnično nevarnost. Vladujoča stranka v Sloveniji hoče z vojsko, pretiranem preseljavanjem južnjakov in z izselja-vanjem tisočev najbolj sposobnih rojakov na tuje izsiliti jugoslovansko integracijo samo zato, da bi lažje in dalj časa še lahko sama vladala nad narodi, ki vsak dan odločnejše zahtevajo izpolnjevanje na papirju napisane narodne in državne zakonodaje. V domovini lahko danes ugotovimo, lahko bi rekli, različne gete , ki že presegajo ljubezen „bratskih zagrglja-jov", kakor to slovenski komunisti samo poudarjajo. Nesreča slovenskega naroda tiči v njegovi pasivnosti, ki so posledica spominov na grozne dni v revoluciji in po njej, ko so komunisti zverinsko pobijali ideološke nasprotnike in celo svoje z različnim gledanjem na politični razvoj. Slovenski zdomci ne pričakujemo v domovini nikakršne demokratične revolucije, smo pa pripravljeni podpreti vse, kar bi pripomoglo k demokratizaciji v državi, zlasti v Sloveniji. ( Združeni v svobodo Nadaljevanje s str. 3 Ta proces ni in ne bo enostaven, zahteval bo še mnogo truda in časa, da bo uspel. Uspeh pa bo, kerse bo KPJ in njen vodstveni vrh moral sprijazniti z resnico, da sama vec ne more vladati nad narodi, ki zahtevajo končno ureditev v državni strukturi, ki že dalj časa vpije o resnični nevarnosti za mir v deželah ob Jadranu in na Balkanu. Potrebna ni samo demokratizacija v vseh obstoječih republikah, temveč tudi stvarna možnost, da naši narodi svobodno odločajo izvedbo po državni zakonodaji zagotovljeno odcepitev in razglašenje svojih samostojnih držav. To je najzaneslivejše jamstvo za bodočnost naših narodov, svobodo in mir Slovenski narod ima kot drugi narodi po svojem strnjenem ozemlju, lastnim morjem, s kakovostno in množično industrijo in obrtništvom ter naprednim, četudi majhnim poljedelstvom, s turizmom, premogom, živim srebrom, bogatim električnim omrežjem, posebno pa še s svojo tisočletno zgodovino in visoko evropsko kulturo, ki jo lahko primerjamo z nemško in italijansko, pravico do svoje državne samostojnosti. Trpel je toliko, da je mu niti Bog nemore zanikati! Saj je ustvarjen po božji podobi! Zdomci v svetu z veseljem ugotavljamo, da slovensko ljudstvo in izobraženci iščejo ravnovesje med resničnim uporom slovenskega naroda v času po strani vsiljene revolucije in bodočnostjo zanesljive demokracije, ki jo slovenski narod zasluži. Slovensko zdomstvo, izseljenstvo in zamejstvo morajo zvesto vztrajati v svojem poslanstvu izven domovine in podpirati vsa prizadevanja Slovencev, podpirati vse, kar nas druži s slovenskim narodom - to je boj za njegov obstoj in svobodo. To nam zapoveduje naše krščanstvo, kateremu se slovenski narod nikoli ni odpovedal. Slovenski narod bo v prvi vrsti sam odločal o svoji bodočnosti in svobodi. Slovenski književniki so v domovini zavrnili obsodbo disidentstva, predsednik Partljič in drugi so bili jasni, da „različno mnenje ni desidentstvo ker bi partija s tem priznala, da je celoten narod disidenten". Slovenski narod poseduje popolno sposobnost za aktivno sodelovanje v mednarodni politi-ki-in to po svojem svobodnem kriteriju in je za svoje odločitve odgovoren kakor tudi zdomci in izseljenci. Nesmi-sel bi bila, slovenskemu narodu odrekati pogoje za ekumenske načrte. To se pravi, kar narod izpričuje na zunaj, lahko uveljavi tudi v svojem narodnem okolju. Abstraktni univerzalizem in integracija, ki jo KPS pogosto poudarja, danes že ni več stvarna. Zato morajo slovenski narod, zamejci in zdomci imeti jasen narodni cilj. Po zgodovinskem poizkusu se nacionalizem in eku-menizem ne izključujeta. Svobodni narodi in neodv/snosf so najmočnejša jamstva svobode-mnogo bolj kot geti z nižjo kulturo in dvomljivo zvestobo za sožitno življenje. Slovenski narod se v svojih ciljih lahko sklicuje tudi na slovensko zdomstvo v svetu. Smo maloštevilni, pa polni želja po svobodi našega naroda. Naj nas družijo želja in zahteva po svobodi in življenski imperativ za obstoj slovenskega naroda v Svobodni državi Sloveniji. Slavko Skoberne ZBLIZANJE MED CERKVIJO IN DRŽAVO NA HRVAŠKEM? Po poročilu dopisnika Kleine Zeitung (31. januarja 1985] je obžaloval predsednik hrvaškega parlamenta Ivo Latin, da so komunisti kritizirali zelo uspeli kongres pri Mariji Bistriški (lanskega septembra, ki se ga je udeležilo med 300.000 in 400.000 oseb). Obžalovanje je izrekel na letnem sprejemu zastopnikov verskih skupin. Tudi nagovor kardinala Kuharica je bil zadržan, vendar je poudaril željo, da bi vlada dovolila papežu Janezu Pavlu II, da bi obiskal Jugoslavijo. Na drugi strani pa niso prenehali nekateri komunisti, predvsem Srbi, ki žive na Hrvaškem, dolžiti cerkve, da je povezana s "hrvaškim nacionalizmom". Tudi so pred kratkim poklicali na zaslisanje Zivka Kustica, glavnega urednika cerkvenega lista Glas koncila. SLOVENIJA SE BORI, DA BI OBVLADALA PRETEKLOST Carl Gustaf Strohm je objavil v Kleine Zeitung (18. januarja 1985) daljši sestavek o treh dogodkih preteklosti, ki so na dnevnem redu v Sloveniji. To so t.zv. dachauski procesi, ko so bili na smrt obsojeni nekdanji slovenski zaporniki v Dachauu, ceš da so sodelovali z Gestapo; razmere na Golem Otoku, kjer so bili zaprti po 1. 1948 stalinovci; ter pokolj 12.000 domobrancev. Zaradi teh dogodkov je izstopil iz Zveze komunistov in iz partije docent Matevž Krivic, sin komun§i±cnega državnega tožilca pri dachauskih procesih. Ob Krivica se je spotaknil Mitja Ribičič član presidija komunistične partije Jugoslavije. Na zborovanju časnikarjev v Radencih je izjavil, da trpi Krivic očitno na kompleksu, ker je bil njegov oče "Višinski v tej družbi" (Višinski je bil glavni tožilec pri stalinističnih procesih tridesetih let). Krivic je odgovoril Ribičiču v Mladini, kjer je zapisal: "Rad bi vprašal Ribičiča, če je ze imenoval z imenom •slovenskega Višinskega": Kdo pa je bil 'slovenski Berija' in njegovi asistenti, ki niso samo krivi, da so verjeli zlaganim obtožbam, marveč so tudi fabricirali take zlagane obtožbe?" (Berija je bil pod Stalinom šef sovjetske tajne policije in koncentracijskih lagerjev). Komunistični tisk je med tem ponovno priznal, da je tajna policija mučila obtožence dachauskih procesov (1. 1848 in 1949) in izsilila zlagana priznanja. Ribičič se je javno Čudil, ali je obnavljanje teh dogodkov v zvezi z dejstvom, da je bil takrat oficir varnostne službe ali pa zaradi njegovega sedanje položaja v Zvezi komunistov Jugoslavije. Ribičič je izjavil, da kljub visokemu položaju ni vedel, kaj se je dejansko dogajalo z obtoženci. Kot državni tožilec je bil prepričan, da so bile vse obtožbe resnične. Glede pokolja v RoafJ je Ribičič izjavil, da je slo za "objektivno nujno mero" v zaključni fazi osvobodilne vojne. "izdajalci" in del SS organizacije. Tudi Francozi so po njegovih podatkih pobili v Parizu 1. 1944 120.000 kolaboracionistov v večini brez sodnega procesa. Razen tega navaja tudi, da J»0F odredila že 1. 1941, da mora biti vsak "izdajalec" avtomatično usmrčen, tetudi bi bilo izdajstvo izsiljeno od sovražnika. Vresnik tudi trdi, da se je s to odločbo strinjal tudi Kocbek, ki je pozneje protestiral proti pokolu. Po Strohmovem mnenju priča ta javna debata, da je tudi med komunsti, zlasti med intelektualci, želja, da bi prišlo do narodne sprave glede preteklosti, da pa na drugi strani marksisticno-leninistična komunistična doktrina take sprave ne dopušča. Jugoslovanskemu komunizmu oiiita kot hibo, da do danes še ni zmogel "skočiti preko lastne sence in s tem notranje premagati državljansko vojno ter bratomor". Strohm navaja tudi dopis Božidarja Lakote (objavljen v Delu 29. decembra 1984), v katerem ta zatrjuje, da je bil masovni pokol domobrancev "nevreden svobodoljubne in humane države". K tej trditvi je dodal še vprašanje: "Zakaj smo takrat to dopustili? Zakaj smo to tolerirali? Zakaj smo doslej molčali o tem, kako je moglo priti do tega. In kako moremo vedeti, da se kaj podobnega ne utegne zopet primeriti?" SLOVENSKI PISATELJI V SLOVENIJI NAGLASAJO SLOVENSKO SAMOBITNOST V intervjuju s Sodobnostjo je postavil pisatelj France Klopcic med drugimi tezami tudi zahtevo po "skrbni uveljavi državnosti in suverenosti slovenskega naroda in vseh njegovih narodnostnih posebnosti". Samostojnost republik v okviru jugoslovanske federacije je treba okrepiti. Slovensko gospodarstvo je treba temeljito modernizirati in zmanjšati upravni aparat. Izobrazencsm je treba priznati večjo vlogo. Vojaško službo morajo opravljati Slovenci samo v Sloveniji. Poseben program za pospeševanje rojstev in podporo družine mora ustaviti nevarnost, da bi slovenski narod izumrl. 0 takih in podobnih vprašanjih so potem razpravljali na posebni dvodnevni "Tribuni", ki jo je organiziralo Društvo sloven skih pisateljev v Cankarjevem domu in ki je občasno privabila do 1500 poslušalcev. Predsednik društva Tone Partljič je izjavil, da se čutijo Slovenci "ogrožene", ker se govori o enotnem jugoslovanskem narodu in ker uvajajo enotne učne programe. Od dr£ave je zahteval, naj določno pove, koliko morajo Slovenci žrtvovati za državno skupnost in koliko lahko ohranijo zase. Slovenska javnost je vznemirjena zaradi visokih cen in težkih življenjskih pogojev, ne pa zaradi nekaterih nekonformističnih leposlovnih del, ki so na leposlovni način legalizirali dogodke, o katerih ni hotela partija spregovoriti. Vec govornikov je bilo zelo pesimičticnih. Marjan Rožanc predvideva smrt slovenskega naroda in propad Srednje Evrope, katere sestavni del je Slovenija. Slovenci so sanjali 1. 1918 o skupnosti katoliških slovanskih narodov, pa so se znašli dva meseca pozneje v povsem drugačnem položaju. "Jugoslavija ni naš organicen, družbeni in gospodarski prostor, v katerem bi se mogli uveljaviti kot družbena in gospodarska sila. Tudi ni nas edini kulturni prostor, marveč politična zveza." Tudi komunistična partija ne more obvarovati Slovenije pred "temno usodo". Neki drugi govornik je povedal, da izda Slovenija desetkrat vec za razvoj nerazvitih predelov Jugoslavije kot za lastno kulturo. Boris Pahor iz Trsta (visoki strankini funkcionarji so protestirali, da je bil povabljen) je označil kot negativno in škodljivo, da je popolnoma izločena krščansko socialna komponenta * */ iz sodobnega slovenskega življenja. Slovenije rešuje po njegovem narodnostno vprašanje ideološko, kar je bolj škodljivo kot je bilo razkosanje slovenskega naroda 1. 1918. Po mnenju Strohma (Članek v Kleine Zeitung, 1. februarja 1985) ima slovenska KP mešane občutke glede Tribune. Po eni strani jim je prav, da se javno pokaže volja po slovenski samobitnosti kot protiutež centralističnim tendencam, toda po drugi strani jih skrbi, kje bo ta debata končala. Franc Šetinc je mnenja, da je "toleranten dialog" sicer potreben, ne sme pa voditi do "nevtralnosti" ali do "enačenja levice in desnice". Strohm navaja tudi kritiko zagrebškega časnikarja Joža Vlahoviča, ki se je zgražal v Vjesniku, da govore v Ljubljani mnogo o katoliškem pesniku in filozofu Kocbeku, pa zelo malo o Kardelju. w - , TM :H Komnistični domobrancev zgodovinar Drago Vresnik pa zagovarja pokol v Rogu kot upravičen, ces da so bili domobranci ✓ v P0M0C DEŽELAM V RAZVOJU Zadnje letno poročilo kanadske agencije za mednarodni razvoj (CIDA - Canadian International Development Agency) za poslovno leto 1983-84 vsebuje mnogo zanimivih podatkov, ki ponazorujejo, da ni nudena pomoč zaman, čeprav predstavlja samo malenkost blagostanja razvitih držav. Nekaj takih pozitivnih dejstev: Prvič v zgodovini človeštva je število pismenih preseglo število nepismenih (na žalost narašča v razvitih deželah število ljudi, ki so "funkcionalno" nepismeni: znajo sicer pisati in brati, toda nimajo dovolj znanja, da bi mogli sodelovati v polni meri v sodobni družbi). Število deklet v ljudskih šolah se je skoraj trikrat povečalo v primeri z 1. 1960. Nadaljevanje na str.5 Drama iz Spodrožce Smrtonosno zaupanje Britancem Slovenski Katyh Ingomar Pust Ingomar Pust je izdal knjigo Koroška pod Titovo zvezdo (Samoizdaja Kart-ner Abwehrkampferbundes, Klagenfurt). Pod naslovom Totgeschwiegene Tragedien opisuje angleško predajo Domobrancev. Ta članek je izšel v Neue Ordnung 8. 9. 1984 „Das Drama von Resenbach". Podroška avtomobilska cesta skozi tunel je pred uresničitvijo. Šla bo ob železniškem predoru skozi Karavanke. Ta podroški železniški predor pa je v zvezi s tragedijo, ki še ni bila izmerjena, ne ocenjena. Prav tukaj so koncem meseca maja 1945 Angleži izročili 12.000 mladih slovenskih antikomunistov Titovim partizanom naravnost v smrt. Množični upor poljskih častnikov v Katyriu je šel v zgodovino kot zverinska podivjanost. Znano je izročanje Kozakov in Hrvatov, vendar klanje 12.000 mladih Slovencev, popolno uničenje slovenske antikomunistične mladine še do sedaj ni prišla v javnost. Ko so partizani zasedli Ljubljano v maju 1945 niso več imeli nobenega aktivnega vojaškega nasprotnika. Vsi so že odšli iz dežele, vendar največji del njihovih nasprotnikov so jim Angleži v zaprtih,, živinskih vagonih pripeljali nazaj, vedoč, da jih bodo pobili. Slovenska antikomunistična vojska je bila do konca pobita od rdeče čistke krvavih rok. Svetovna javnost tega slovenskega katyriskega pokolja še ne pozna. Morda je temu krivo, da so Domobrance isto- vetili s pojmom fašizma. Toda to je temeljna, usodna zmota. Ko so začeli Komunisti moriti Slovence kot svoje nasprotnike, se je dvignil „Domobran" (Landwehr) kot vojaška organizacija izključno proti komunizmu in v obrambo katoliške vere. „Sie namen Waffen von den Deutschen, weil ihnen die Briten keine gaben, sondern die Kommunisten unterstutzen": Vzeli so orožje od Nemcev, ker ga jim Angleži niso dali, pač pa so podprli komuniste. Vendar ideološko niso imeli ničesar skupnega z nemškim nacionalnim duhom („Aber ideologisch hatten sie mit dem Nationalsozialismus nicht zu tun"). Ko so Domobranci zapuščali Slovenijo, zgleda, da niso bili brez vsakega upanja. Mislili so, da je v Italiji že neka kraljevska vojska, da so imeli zaupanje v Angleže in da so mislili na povratek v domovino ni nič tako izrednega v tedanjih razmerah, še v nemški vojski je bilo mnenje, da se bodo Angleži in Amerikanci obrnili proti Sovjetom. V Sloveniji je bilo to mnenje najbrže precej razširjeno. Saj je celc nemški general Gehlen dal objaviti sporočilo, da se v Sloveniji organizirajo oddelki z angleškim orožjem, ki delajo za Angleže, ker v kratkem bo Anglija sama šla proti Sovjetom; taka je ustna propaganda). V tej zvezi je tudi govorica o neki „kraljevi armadi", kar je vse izšlo iz britanske tajne službe in stare vlade, ki komunistom ni bila naklonjena. Tudi niso vsi angleški komandanti na Koroškem tedaj soglašali z ukazom iz Londona - z izročitvijo Domobrancev. Dr. Ariprand Thurn-Valsassina je bil tedaj tolmač pri 38. britski brigadi, kateri je poveljeval Haudegen Patrick Scott. Ta grof Thum je priča dramat-skih telefonskih razgovorov v Prevaljah ko je šlo za izročitev Hrvatov, Ogrov, Nadaljevanje na str. 12 Nadaljevanje s str. 4 V zadnjem Setrtletju se je pove&ala pričakovana življenjska doba v deželah v razvoju za nad 10 let. Razvite dežele so rabile za tako podaljšanje 200 let. V zadnjih 20 letih se je polovico. znižala umrljivost dojenčkov za V zadnjih 20 letih se je dohodek na osebo v defelah podvojil - in to kljub velikemu povečanju prebivalstva. razvoja Dežele v razvoju so po 1. 1945 podvojile kmetijsko proizvodnjo. Indija pridela izvaža. sedaj dovolj žita za lastne potrebe in ga celo Dežele v razvoju so prispevale same 87% potrebnih finančnih sredstev za ta napredek. Pomoč razvitih držav je bila seveda pri tem tudi važna, ker jim je posredovala predvsem boljšo tehniko. Podatki o uradni pomoifi razvitih dežel za razvoj so tudi zanimivi. ZDA so sicer na prvem mestu po vsoti prispevkov, toda z ozirom na svoje bogastvo so Šele na 21 mestu. Prva Štiri mesta pripadajo Slanicam OPEC. Podatki za 1. 1982 kažejo naslednjo sliko: Celotna uradna pomoč Kot % GNP Država Vrstni red v milijonih USA $ Kuwait 1.295 4.86 1 Qatar 250 3.80 2 Saudi Arabia 4.428 2.82 3 United Arab Emirates 563 2.06 4 Nizozemska 1 .473 1.08 5 Švedska 987 1.02 6 Norveška 559 .99 7 Danska 415 .77 8 Francija 4.028 .75 9 Belgija 501 .60 10 Avstralija 883 .57 11 Avstrija 355 .53 12 Zapadna Nemčija 3. 162 .48 13 Kanada 1.197 .42 14 Anglija 1.793 .37 15 ZDA 8.202 .27 21 Iz gornjih podatkov je razvidno, da prispeva samo 9 držav It? ( TpiSr ) o] J Toronto — MAJ 1985 — SLOVENSKA DRŽAVA — stran 5 V' -çfêj _ Iščemo ljudi ki potrebujejo začetka na svoje Spring /Summer 85 the Job book Ontario Youth Corps Our Investment in Tomorrow. §NTAR10 BilP ÖUTH ONTARIO» PPORTUNITIES ¡Sssr Naše podvzetje je dobro. Dela za mlade može in dekleta, ki nimaj^ zadostne izvežbanosti; dela za dela nezmožne; delaza mladince Indijancev. Vi ste zato odobreni, če ste stari med 15 in 24.letom, če imate manj kot 12 razredov šole, če ne posečate več šole in če ste brezposla več kot 12 tednov. Za nadaljne informacije pridite po knjižnico The Book Job v krajevni urad Youth Employment Counselling Centre, Community Information Centrem ali YM/YWCA. Ali če preprosto kličete: Youth Hotline Številka: 1-800-263-7777. To vam bo koristilo. Call the Youth Hotline at 1-800-263-7777 OTARIO ÖUTH PPORTUNITIES BILD ONTARIO® Youth Secretariat T«You m -M & kot je bilo sprejeto kot norma za prispevek razvitih deželam v razvoju, namreiž .7% bruto narodnega pridelka (GNP) držav Verjetno je malo slovenskih političnih emigrantov, ki so se rešili pred krvavim mučenjem in pobijanjem med vojno ter takoj po njej, ki ne bi poznali čudovite življenske poti zdravnika dr. Janeza Janeža. Vsako poveličevanje njegovega edinstvenega dela na azijskem kontinentu bi žalilo človeka, ki vidi svoj cilj edino v požrtvovalnem in nesebičnem delu za ljudi, ki so pomoči najbolj vredni in potrebni. Tukaj je le par vrstic iz njegovega pisma našemu sodelavcu Planinku od 27. marca letos: „Dragi gospod doktor: Prisrčna hvala za prijetno iznenade-nje - pismo on priložen dar. Zase res nimam prav nikake potrebe. Poslali ste dar z dobrim namenom in ga bom za dober namen porabil, saj takih prilik ne manjka, zlasti v mojem okolju, ko zlo udari ljudi, ko so v največji stiski. V pismu omenjate Vetrinjsko tragedijo... maja bo mimo 40 polnih let... osebno sem v polni meri in prav od blizu to tragedijo doživljal... Maja bo zame tudi 37 let odkar sem odšel na Kitajsko. Kitajska me je toplo in z ljubeznijo sprejela. Za menoj je 37 let dela v tej deželi... res zelo bogatih... a mi lahko verjamete, da trnja na tej poti ne manjka. Ko je trnje preveč boleče, mi misli vedno pohite nazaj v Vet-rinje - Pliberk - Vetrinje... Zlasti na kolodvor v Pliberku, kjer sem videl zdrave naše mladiče bledih obrazov, poveše-nih glav, ko so jih rdeči gnali na vlak in potem... Trnje več ne boli in se le Njemu zahvalim, da mi je dal čast to pot živ hoditi, čeprav je včasih malo trnjeva... Skoda, da niste zdravnik - takoj bi Vas k sebi povabil... Jaz še vedno enako delam - in čakam večnega pen-zijona..." Planinko Še o Kočevskem rogu Mladika - Trst, št. 1/85 Spomenka, Ribičič in ostali Nekaj novih, večinoma »pravovernih« odmevov v ljubljanskih listih, nov poseg Spomenke Hribar, dolga zapisa bivšega sokola Zorana Poliča v Ljubljanskem dnevniku in Mitje Ribičiča v Naših razgledih. S tem se je v zadnjem času nadaljevala v osrednji Sloveniji razprava o pokolih domobrancev v Kočevskem Rogu in drugje po vojni, o kateri je Mladika že dvakrat zaporedoma kar obširno poročala. Zdi se, da so v osrednjem dnevniku ustavili izmenjavo misli, ki pa se je tu pa tam pojavila tudi v drugih okoljih. GOVORI IN ZASEDANJA Tako so o pokolih spregovorili na že sloviti dvodnevni tribuni Društva slovenskih pisateljev o slovenskem narodu in o slovenski kulturi, ki je bila sredi januarja v Cankarjevem domu v Ljubljani. Iz poročil se da razbrati, da sta se obregnila ob pisanje Spomenke Hribar Miloš Mikeln in Marjan Pungartnik, češ da je lahkomiselna v svojih trditvah in da zlorablja literaturo v politične namene. Obema je sama odgovorila in S2 zavzela za pluralizem mišljenja ob odklanjanju ideoloških ekskluzivizmov. V Gradivu za razpravo za sejo Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije o kulturi, ki bo maja, je med drugim ugotovitev, da se v zadnjem času množijo težnje po prevrednotenju ali drugačnem vrednotenju naše preteklosti. Čeprav so težnje razumljive, se z njimi pojavljajo tudi »enostranske, neobjektivne, zgodovinsko popačene o-cene, ki niso daleč od stališč mednarodnega antikomunizma in slovenske politične emigracije«. In še: »V zadnjem obdobju posega literatura po raznih travmatskih dogodkih iz naše preteklosti (Goli otok, dachavski procesi, moralno problematične epizode iz narodnoosvobodilnega boja itd.), čemur načelno spet ni oporekati, ker umetnost zmerom išče konfliktne in dramatične dogodke za upodabljanje človekovih značajev in usod. Politično problematično postane to šele tedaj, ko začne prevladovati reakcionarna politična tendenca in začne postajati sred stvo reakcionarne politične manipulacije. Tega pa za večino sodobne umetni- / ške produkcije — z izjemo nekaj posameznih fragmentov — ni mogoče reči.« 19. decembra 1984 je v Skopju spregovoril o delu varnostnih organov D. čulafič. Izjavil je: »Naša revolucija nima kaj skrivati pred tehtno znanstveno obravnavo ter pravo objektivno zgodovinsko obdelavo.« Malo pred tem pa je dejal, da se številni doc-odki prikazujejo neustrezno, tendenciozno ali s potvorbami. »Nasprotniki sedanje druž bene ureditve to zlorabljajo za svojo propagando in se brez pomislekov zavzemajo celo za rehabilitacijo izdajalcev, vojnih zločincev in kvisiinških gibanj.« (Delo, 20. dec. 1984) V Sloveniji pa je predsednik borcev Bogo Gorjan med govorom o dražgoš-ki bitki podobno razvijal misli: »Tudi mi smo za to, da se še nedorečene stvari razčistijo do kraja. Hitreje kot doslej. Vendar se bomo še naprej odločno upirali preveličevanju slabosti .. Mislim celo, da smo že doslej preveč popuščali tistim posameznikom in organiziranim grupam, ki sicer v imenu kulture, demokracije in svobode vendarle iščejo samo prostor za ustvarjanje idejne in politične razdvojenosti pri nas.« (Delo, 14. jan. 1985) BOR IN BOREC Z dvema epigramoma, ki sta sicer v medsebojnem nasprotju, se je v Književnih listih Dela oglasil v zadevi tudi pesnik Matej Bor, v isti prilogi pa je omemba, da 12. lanska številka revije Borec v razdelku Na naš naslov prinaša pismo Zdenka Zavadlava o pokolu domobrancev in odgovore Milice Str-gar, Dušana Bibra, Borisa Mlakarja ter Francka Bohanca. Slednji je zapisal, da revija sicer zavrača »politikantsko prerivanje«, se pa zavzema za to, »da je treba z vso resnostjo preučevati tudi dogodke, ki z vidika humanistične presoje presegajo meje umljivosti, so pa tragična posledica neštetega števila družbenih, zgodovinskih in osebnih de strukcij.« (Delo, 17. jan. 1985) »UGOVORI IN PRIPOMBE« V rubriki Književnih listov Ugovori in pripombe, kjer je imela polemika do konca lanskega leta največ prostora, je bilo ta čas še nekaj odmevov. Dne 13. decembra 1984 so objavili pismi Zvoneta Lebarja in Alojza Hafnerja. Prvi zaključuje: »Zgodovina je potrdi- la, da so bile žrtve na oni drugi strani zmota. Ali naj torej to zmoto vsakega posameznika, ker je hotel biti belogardist, črnosrajčnik ali karkoli drugega (le partizan ne), zdaj še z zlatimi črkami vklešemo v obelisk? Ljubim domovino. In ker jo res ljubim, sem zanio in v njenem imenu pripravljen obsoditi (kaznovati) zločin. Zgodovina nam je vendarle postregla z dovoli dokazi — zato se tudi očitkov o čistkah ne sramujem — vprašanje je le, komu je potrebno posvečenje?« Pri tem si bralsc ne more kaj da ne primerja teh stališč z vsenarodno humano vizijo Spomenke Hribar. Ali pokol vojnih ujetnikov morda ni bil »zmo ta«? Čemu si želi danes kdo deliti odgovornost s krivci, saj ne gre Is za filozofiranje o krivdi in kazni, temveč za konkretne pomore množic in — tudi — za kršitev jasnih določil mednarodnega prava. Hafner pa zavrača misel, da so tudi domobranci umrli za domovino. Pomor opravičuje s položajem v Sloveniji in s podobnimi dejanji po drugih deželah. Ob koncu dodaja: »Vendar, da bi ne 'sektašili med mrtvimi' (izraz S.H.), bi se pa končno lahko le sporazumeli za poseben spomenik samo za padle domobrance, kjer bi pa morali izbrati u-strežen napis. To pomeni, da bi morali napisati, da so domobranci po zmotnih usmeritvah svojih vodstev slepo verovali fašistom in nacistom in da so pri tem zaigrali svoja življenja.« Tudi Lojze Tomšič (Delo, 20. dec. 1984) zavrača misel, da so se domobranci borili in umrli za donrovino, ker da so se borHi le proti komunizmu. Tudi okupatorski vojaki po njegovih besedah v Sloveniji nimajo urejenih grobov: »Nesmiselnost predloga o postavitvi spomenika je več kot -očitna.« (V Italiji taka pokopališča so, in drugje — deloma ce!o v Sovjetski zvezi — tudi.) V isti številki Božidar Lakota zavrača očitke, da pomenijo take razprave antikomunizem in spravo z izdajalci. Izraža tudi bojazen, da očitki politikov grozijo prekiniti dialog, kar bi povzročilo nove travme. Tu se pojavi vprašanje mitiziranja NOB ter ustvarjanja psihoze o notranjih in zunanjih sovražnikih. Ko pa se miti majejo v splošnih družbenih težavah, »prav to odrinjeno, potlačeno, prikrito, tabuizirano, pa nam prav zato postane sedaj nenadoma bližje, pomembnejše, usodnejše in grozlji-vejše, saj pričakujemo, da nam bo prav ta 'manko' dal zadovoljivo pojasnilo o tem, zakaj da se je pri realizaciji mita zataknilo«. Lakota razmišlja dalje: »Če se kultu ra nekoč ni smela spraševati o nečlo-veškosti stalinizma, o metodah lomljenja osebnosti na Golem otoku, o ne dolžnih žrtvah dachavskega procesa, o množični, svobodoljubne in humane države nevredni povojni eksekuciji v Kočevskem Rogu, se mora o tem skladno s svojim humanim in zgodovinskim poslanstvom vpraševati danes, — tako o tem, o čemer se ni smela, kot o tem, zakaj se ni smela. To je njen dolg zgodovini in človeštvu!... Moral pa bi se tudi vprašati, zakaj smo to tedaj dopustili, zakaj smo tolerirali, zakaj smo vse doslej o tem molčali, kako js lahko do tega prišlo ... In, če ne bi smeli govoriti in pisati o stvareh, ki so se v vsej svoji tragični razsežnosti že zgodile, toliko manj lahko verjamemo, da smemo govoriti in pisati (da sploh smemo vedeti) o stvareh, ki se danes dogajajo!« ŠE O KOCBEKOVEM ZBORNIKU V Književnih listih Dela z dne 27. decembra 1984 je mogla Spomenka Hribar ponovno odgovoriti na napade. Celotnega pregleda njenega spisa ni mogoče podati, saj je spet nabit z vsebino in številnimi izhodišči za razmišljanje. Med drugim zvemo, da je med vojno na partizanski strani izgubila očeta - komunista in večji del družine. O Kocbekovem zborniku pa pove, da sta ga recenzenta Milan Apih in Andrej Inkret ocenila pozitivno, vsiljeni tretji recenzent ivan Križnar pa je pregledal le njen spis in ustavil knjigo. Napisala mu je 66 strani pojasnil, a še vedno zaman. V Delu je še enkrat jasno zapisala, za kaj ji gre: »Domovina, narodnost, je takšna mati, ki naj pokoplje svoje sinove, kajti njeni so. Pokoplje naj jih z ljubeznijo, ki je dopuščanje njihovih zmot in poklonitev njihovi veličini. Domovina je tista mati, ki svojih sinov ne more sovražiti in jih ne preklinja in ne zametuje, temveč jih pokoplje, da počivajo v miru.« »Ne gre mi torej za to, da bi zbujala pretekle strasti, temveč da bi bili sposobni pozabiti, namreč pozabiti sovraštvo, ki je pripeljalo do bratomorne- ga boja; pozabiti tisto sovraštvo, ki nas je tako usodno razdvojilo kot narod. Razmišljati skušam bitno. Ontološko, ne ideološko-politično. Belogardi-zem kot pojav odklanjam in izdajstvo obsojam. Toda — tudi domobranci so bili ljudje in del svojega naroda. Pa tudi samo vprašanje izdajstva ni nekaj samoumevnega; od kod, zakaj in kaj pomeni izdajstvo; ta vprašanja je treba šele zares osvetliti in odpreti. Stvari niso tako črnobeio preproste. Izdajstvo, ki je nedvomno bilo, ni nastalo iz kakšnega apriornega sovraštva ali iz neke čiste hudobije (kar velikega števila) ljudi in iz njihove takorekoč naravne afinitete do okupatorja, temveč v imenu antikomunizma. Nastopili so zoper komunizem, ki so ga edino poznali — stalinski, tega pa je slovenska buržoa-zija (in slovenska cerkveno-fevdalna gospoda) iz svojih razrednih interesov še kako potencirano grozljivo predstavljala ljudem. Reči pa je treba, da je Partija tej antikomunistični propagandi močno 'šla na roke', s tem da je tako ekskluzivistično nastopala, propagirala in uveljavljala komunizem kot edino rešilno pot, po kateri naj gre slovenski narod v svobodo. Ta 'edina rešilna pot' je bila z Dolomitsko izjavo sankcionirana ... Ideološki ekskiuzivizem na podlagi dileme komunizem-antikomunizem je bil tisti, ki je tako tragično razcepil narod na dvoje... Natančneje rečeno, dilema je potekala tako: ALI zoper okupatorja k sovjetizaciji ALI zoper sovje tizacijo z okupatorjem. Sredine ni! Tragično je, da se je prav na našem ozemlju ta dilema zaostrila do skrajnosti. Da je prav pri nas prišlo do usodnega trčenja dveh ekskluzivizmov, ki smo ga tako tragično plačali kot narod.« Spomenka Hribar pa tudi analizira pomen »narodne sprave« v luči enakopravnosti ljudi v Sloveniji in ideološkega ekskluzivizma vodilnih komunistov. (konec prihodnjič) + Univ. prof. dr. * 18. sept. 1878 LAMBERT EHRLICH + 26. maja 1942 ...Ker je bil slovenskim komunistom pokojni univerzitetni profesor dr. lambert Ehrlich s svojo „Vi-šarsko idejo" o rešitvi Slovenije v napoto, so ga pred triinštiridesetimi leti umorili, misleč, da bodo s tem krvavim dejanjem zadali smrtni udarec tej za vsestransko ogroženi slovenski narod rešilni ideji. V svojem sovraštvu in zlobi so šli komunisti še dalje: izkopali so njegov grob, njegove zemljske ostanke razmetali v neznano in s tem podlim dejanjem hoteli za vedno izbrisati njegovo ime. Zmotili so se! Danes po štirih desetletjih komunističnega suženjstva, snovnega in duhovnega razdejanja, njegova „Višarska ideja" o svoboc/ni, duhovno izgrajeni Sloveniji, živi, raste in vedno bolj prepričuje o pravilnosti njegove vizionarne slovenske državne zamisli številne zaskrbljene Slovence v matični domovini, zamejstvu in zdomstvu... Quaderni VII Stalinizem in mi »Stalinizem kot fenomen nasilja nad človekom, kot fenomen nasilja nad človeškim življenjem, obstaja, odkar obstaja človeška družba kot razredna družba« Književna reč- Zdenka Ačim - Nedvomno je stalinizem zgodovinska preizkušnja, kateri komunistične partije niso bile kos. Ali je -okuil* tudi Komunistično partijo Jugoslavije? Kaj menite o trditvi, da naša partija nikoli ni bila stalinistična? »Mislim, da bi naprej morali razčistiti r.ekatere, tudi njy-bolj preproste stvari v zvezi s tema pojmoma, namreč, k^j je stalinizem in kaj partija. Ne enega nrosvetljenega'. Bcrimo Machiavellija.,. To so znane stvari, toda prave težave se začno Me tedaj, kadar komunistične partije -natančneje: posamezne frakcije ali njihovi oblastniški sloji - začnejo uporabljati načelo ,ciU oporavičuje sredstvo'. To je ena od oblik stalinizma, ne glede na osebno vlogo samega Stalina. Med velikimi uspehi stalinizma, ne samo v ZSSR, temveč povsod, kjerkoli se je stalinizem pojavil in ohranil, tudi pri nas, je nastajanje malomeščanskega družbenega sloja Paradoksno, vendar resnično je, da vsaka etatistično-birokrmUk* moč vselej proizvaja malomeščanstvo kot svoje najmočnejše politično oporišče. Malomeščanščina v vedenju, pri izbiranju vrednot, v umet-nsti. Paradoksno vendar resnično je, da sta se nacionalsocializem in Stalinov 'socializem' s skoraj enakimi argumenti, skoraj enakimi besedami spravila, na moderno slikarstvo - nacisti proti 'entartete Kunst?, stalinisti pa proti 'dekadentni' umetnosti. Primer konvergentnosti totalitarnih sistemov. Tako je v. državi, ki je nekdaj slovela po uveljavljanju novih smeri (Maljevič, Kandinski in drugi), zavladalo gerasimovstvo. Zmagal je sladkoben kič, zmagala je mla-kuža. To je bilo prijetno za malomeščane in oblastnike, prava 'socialistična' španovjja. Tudi Francija, sicer z močnimi demokratičnimi tradicijami, je poznala kult osebnosti Mauricea Thoreza. Danes pa ga gojijo tudi do Marchaisa, saj priznavajo, da je tisto, kar pravi on, nedotakljivo, da je tako in nič drugače. Kako bi sicer lahko pojasnili, da je njegovo priznanje afganistanske okupacije minilo brez večjih pretresov v francoski partiji? Do pretresov je sicer prišlo, vendar samo v tankem sloju intelektualcev « ■— Zaradi ilustracije se spomnimo, daje že omenjeni Maurice Tborca kot voditelj KP Francije leta 1938 menil, da so fxavosodni organi v Sovjetski zvezi naredili zelo veliko uslugo stvari miru, ko so neusmiljeno udarili po trocki-stiino buharinovskib »izdajalcih«, .ter »morilcih« in »agentih« gestapa, »petokolonaSih*. Čez dvajset let je prispe/ v Moskvo in zelo zavzeto, kot opisuje Roy Medvedev, prepričeval Hruščova, saj sodbe, izrečene na procesih 1838 in 1S3S, ne razveljavijo, in tako niso Buharina, Zinovjeva in Kamenjeva vse do danes rehabilitirali »Dejali smo, da je stalinizem družbenopolitični fenomen, fenomen kulta osebnosti, absolutne monolitnosti partije, absolutne discipline brez kritičnega duha, brez kritičnega razmišljanja o dani situaciji- Dana situacija je pogosto videna takšna, kakršna Je, vendar je drugače Izpovedo-vana. Dobro veste, da je dva in dva štiri, jaz pa sem na višjem položaju kot vi in trdim, da je to devet, in vi boste lepopriznali: 'Ja, res je. Genialen je ta naš voditelj, ki pravi, da dva in dva devet' Čez nekaj časa bo voditelj dejal: 'Kaj ne veste, da je dva in dva štiri? Kdo si je drznil misliti drugače?'« ■■• ■ c - V) je tisto, kar me preganja, čeprav je morda naivno: kako morejo razumna bitja, ki so celo svojo moralo znala utemeljiti na razumu, to dopustiti? •Pa smo pri stvari. Prišli smo hkrati Se do enega povzročitelja stalinizma, in to je gnoseološki faktor. Stalinizem je tudi gnoseo loški, to je spoznavoslovni pojav. Človek je pri. svojem zaznavanju omejeno bitje. Povprečnež rad sprejema neresnice sa resnice. Povprečen človek se ne poglablja V bistvo stvari, temveč želi biti podložnik, želi se pokoravati višji pameti nekoga, da mu ni treba misliti. Aleksander Jakimčehko: Ulica, 1921. Iz knjige »Ruska avantgarda« Aleksandra Flakci}« Ni mi znano, da se je doslej kdo lotil analize stalinizma tudi s takega, gnoseološkega stališča« -Morda psihoanaliza v tistih delih, ki obravnavajo psihologijo množic. Po drugi strani se je tej želji po pokorava-nju uprl te Kant Rekel je, da je človekova moralna dolžnost, da ni hlapec, kar naj bi hkrati pomenilo, da je nemoralno - ne misliti! »Nemoralno je biti hlapec - v pomenu laskal ca - vendar je, zelo prijetno. To človeku zagotavlja mir - nekdo misli namesto mene, nekdo mi daje drobtine kruha za moj obstoj, jaz pa uživam v tem, da sem pokoren in prav nič mi ni mar, kai se dogaja po svetu. Vidite, tudi jaz sem bil. nekaj časa. podložnik. Pravzaprav dolgo časa. Bil sem podložnik tudi v tistih svojih študentskih dneh, o katerih sem dejal, da so bili najbolj čisti, brez stalinizma. Kot dober podložnik sem tistikrat mislil, da je Stalin nesmrten. In če sem nepreklicno priznaval absolutno modrost in i-ezmotljivost vodstva, ki je bilo nekje visoko gori v nebesih, potem sem bil tudi sam stalinist. Vsako prostovoljno podložništvo je stalinizem. Vsako bogaboječe odrekanje pravicam, da kritično razmišljaš in dvomiš, je začetek drsenja v stalinizem. Zato se mi zdi, da v vsakem človeku dremlje tudi stalinist in čaka na trenutek - okoliščine - kdaj bo nastopil bodisi kot krvnik bodisi kot prostovoljna žrtev.« - O tem ste obširneje govorili v svoji knjigi spominov Korenina, deblo, srobot, toda ali ste že tistikrat, že v tistih dneh mladostnega zanosa, nekje globoko v sebi vendarle čutili nekakšno kritično distanco ? »Ko že govorimo o tej neumnosti - mislil sem, da je Stalin nesmrten in da je dialektični materializem vsemogočen ter da je mogoče s sovjetsko znanostjo kot vsemo: gočno ustvaijati čudeže, v kakršne smo verjeli: daje 'pše-nični klas velik kot koruzni storž' - tedaj sem verjel in si domišljal, da Stalin ne sme in ne more umreti.« - V katerem trenutku pa ste začeli kritično misliti o vsem tem? »Ne morem ujeti tega 'trenutka'. Kritične misli in dvomi so se pojavili tedaj, ko so se začeli procesi, to je bilo v šestintridesetem letu. Toda ti moji dvomi so bili takšni in drugačni. Sam pri sebi sem omahoval, razmišljal na samem - o tem nismo smeli javno dvomiti. Nihče ni smel dvomiti. Nihče. Andre Gide, ki se je vrnil v tridesetih letih iz Sovjetske zveze, je napisal knjigo o svojem bivanju v ZSSR - knjižico, blago kritično, nedolžno v primerjavi z vsem tistim, kar smo pozneje zvedeli. Mi pa smo to knjigo skorajda javno sežgali kot krivoversko. Omahoval sem torej. Vsi smo se vrteli v nekakšnem krogu. Procesi so trajali, glave padale, in to glave starih boljševikov - zakaj? Le kako more stari boljševik nenadoma postati ameriški, nemški ali kdove čigav vohun -mednarodni vohun, izdajalec? Kako to? In če je zdaj vohun, potem je moral postati že ne vem kdaj prej- Le kako je sploh mogel obstajati ta sistem pri toliko... - Sovražnikih. Kaže, da so revolucijo izpeljali sami »sovražniki«... »Ja. A kako gre vse to vkup? Takšne misli so se seveda podile po naših glavah, toda nikoli nismo o. tem javno razpravljali. Ta pokorščina, strah pred kritiko, prostovoljna zaslepljenost, obračanje glaye stran od očitne resnice - vse to je konec človeške želje po spoznavanju in zmožnosti za to. To ni nič novega v človeški zgodovini^ jaz temu pravim gnoseološke korenine stalinizma« Doklej samoslepitev - Toda zak^jje bilo treba čakati na lete. 1948. - saj je bilo vendar znano, da so potekali šestintridesetega, sedemintridesetega, osemintridesetega, devetintridesetega procesi - da smo prekinili s Stalinom T Če smo vendar vedeli za njegove zločine... »Vedel je vsak po svoje. Tito in vodstvo sta my brž vedela. Prav gotovo jima je bila znana zlaganost teli procesov. Toda niso nam o tem govorili. In prav je, da nam niso govorili« - Zakaj »prav, zakaj seje molčalof »Zato, ker je včasih resnico bolje skriti, da bi ohranili človeka, zlasti tistega, ki je posegal v tako grobo igro, kot je revolucija Kdor ne doume nujnosti revolucije, ta tudi ne razume neizogibnosti tega absurda Danes vam je lahko postavljati takšna vprašanja, toda rad bi vas videl v tistem času: ali bi bili 'sUillnistka' ali pa brezbrižna gospodična, morda pa tudi izdajalka...« - Zares vas ničesar ne obtožujem. Samo vprašujem in moje vprašanje ima namen le to, da bi danes bolj razumeli genealogijo tega molka. Rada bi, da mi poveste kuj o svojem gledanju na to, kakšen je bil v resnici smisel molka, zamolčevar\ja resnice o stalinističnih zločinih. O sebi pa moram povedati, čeprav bi si morda želela biti brez skrbi in celo gospodična, če to pomeni rešena moža, da tudi danes ne bi hotela, tako kot ne bi hotela tistikrat, biti brez skrbi, ki mi jih nalagata čisto navadna človeška vest in žefja, po svobodi. Toda če bi morala izbirati med prikrivanjem resnice (in zarotniškim selekcioniranjem tistih, ki jo smejo poznati}, celo v imenu kakršnekoli splošne blaginje in splošne sreče, v imenu nekakšne Obljubljene dežele, v katero na koncu pridejo, kot vam je znano, samo izbranci, če bi morala torej izbirati na primer med stalinistko in »izdajalko«, ki sprašuje, izpodbija dogme, ki išče pravico do tega, da se ne strinja, da dru-gače misli in govori v okviru nekakšne disciplinarne organizacije, sem že ob spraševanju izbrala. Nisem ne prva ne zadnja. Tudi v času, o katerem govoriva, so mnogi levi intelektualci in pisatelji prav tako podobno izbrali in zato so jih razglasili za »izdajalce», »trockiste« in podobno. Po drugi strani pa na takšni logiki, kot jo nakazujete, temefji tudi cerkev: v revolucijo ljudje verjamejo prav zato, ker gre vštric z absurdom. Credo quia absur-dum. Ta absurd pa črpa iz človeških življenj in dokler se ne streznimo, absurd požre tudi revolucijo. Brez resnice ni upanja, četudi nas resnica boli in če tudi je obrnjena proti nam. Nadaljevanje na str. 8 Slovenska razmišljanja: Slovenska pomlad — ali le kratkotrajna od jug a? Slovenci smo bili kot majhen narod ns meji treh svetov vso svojo zgodovino izpostavljeni in nemalokrat tudi življenjsko ogrožani. Germanski pritisk nas je ogrožal skoraj od naselitve pa vse do prve svetovne vojne. Na Koroškem ta pritisk še ni bil prekinjen. Položaj slovenskega naroda v stari Jugoslaviji ni bil zadovoljivo rešen, prav tako ne v povojni. Zadnjih deset let pa se je občutek ogroženosti med Slovenci v domovini tako povečal, da je narodna ogroženost postal vse pogostejši predmet javnih razmišljanj. Tokrat se Slovenci čutimo ogrožene s strani Balkana. IZBRUH KRITIČNEGA MIŠLJENJA Občutek narodne ogroženosti bi gotovo ne prišel do tako jasnega izraza če bi fr temu ne pripomoglo kritično miselno ozračje, ki se v republiki Sloveniji krepi že nekaj let. K temu je brez dvoma pripomoglo tiskanje knjig, ki so slovensko javnost prvič po vojni seznanile s kočljivimi vprašanji slovenske polpretekle zgodovine kot tudi s sedanjim položajem. Sledili so pogumni nastopi pisateljev, mislecev, kulturnikov, vrstijo se kritične analize o položaju slovenskega naroda in kulture v povojni Jugoslaviji. Vedno več ljudi si upa kritično razmišljati o zatiranju svobodne in kritične misli, ki je bilo najhujše v povojnih letih, a je z majhnimi presledki trajalo vse do leta 1965 in se spet okrepilo po letu 1971. Zdi se, da so v zadnjih letih Slovence posebej vznemirile tri stvari in odločilno vplivale na vedno tesnejše povezovanje kritičnih glasov. Zahteva po javnem razčiščevanju1 ozadja „dachauskih procesov" in s tem v zvezi zaporniških taborišč na Golem otoku, poskus „skupnih programskih jeder" in uvedba depozita, ki je nas Slovence, razdeljene med štiri države, še posebej prizadel in skoraj onemogočil komaj začeto tesnejše kulturno sodelovanje s slovenskim zamejstvom. S tem so bile poteptane vse lepe besede o skrbi za zamejske Slovence. Da so bila „programska jedra" in depozit poskus centralistov, da bi prišli na oblast, večina Slovencev več ne dvomi. Da pa je istočasno in prav zaradi tega lahko prišlo do javnega in skoraj vsesplošnega odpora, dokazuje le, da centralist zaenkrat niso bili dovolj močni. Prav ta poskus centralistov pa je Slovencem do kraja odprl oči. Splahnele so še zadnje utvare o bratstvu, ki so si ga za parolo izbrale prav tiste sile, ki so ga v temelju same spodkopale. BITKA ZA „NOVO REVIJO" Od leta 1980 do 1982 je potekal boi za in proti zasnovi „Nove revije", ki jo je izdelala pretežna večina slovenskih izobražencev, mislecev in literarnih ustvarjavcev. Na tem mestu velja spomniti na revije „Beseda", „Revija 57" in „Perspektive", ki so zaporedoma izhajale med sredino petdesetih in sredino šestdesetih Ist in bile tudi ena za drugo ukinjene zaradi kritičnega mišljenja, ki so ga širile. Okrog „Nove revije", ki izhaja iz izročila zgoraj navedenih revij, so se zbrati številni bivši sodelavci teh revij kot tudi veliko število mlajših sodelavcev. Tako „Nova revija" že nekaj let združuje skoraj vsa vidnejša imena in predvsem kritične duhove v Sloveniji. Zato je tudi nekakšno duhovno-kulturno zbirališče „opozicije". Nič čudnega, če je že nekajkrat prišlo do žolčnih napadov na „Novo revijo" in do tihih groženj. „Nova revija" je te poskuse osvetlila kot znane stalinistične metode nasproti drugače mislečim. POSKUS OMEJEVANJA SVOBODE MISLI Preteklo poletje se je zataknilo pri tiskanju Kocbekovega zbornika, v katerem naj bi bili objavljeni prispevki desetih avtorjev, ki govorijo o Kocbeku in njegovi vlogi v polpretekli slovenski zgodovini in o njegovem prispevku k slovenski kulturi. Tiskanje zbornika je preprečila skrita „cenzura" zaradi prispevka filozofinje Spomenke Hribar pod naslovom „Krivda in greh", ki govori o usodi dvanajst tisoč slovenskih domobrancev, ki jih je slovensko politično vodstvo dalo sramotno pobiti že po koncu vojne brez slehernega sojenja in ugotavljanja osebne krivde. Josip Vidmar je v ljubljanskem „Delu" začel z iolčnimi napadi na to še neobjavljeno besedilo Spomenke Hribar, s tem se je začela burna pol leta trajajoča polemika in ostri napadi na avtorico besedila. Slovensko javnost je posebej vznemirilo dejstvo, da so napadali in po svoje razlagali besedilo, ki še ni bilo objavljeno in slovenski javnosti doslej še ni znano. PRIHODNOST SLOVENSKEGA NARODA IN NJEGOVE KULTURE ^ Sredi januarja tega leta je društvo slovenskih pisateljev pripravilo dvodnevno javno zborovanje na predme; „Slovenski narod in kultura". To zborovanja, ki je bilo istočasno prva javna tribuna na to tirno v Sloveniji, je znova pokazalo, da je nekaj takega mogoče le v kritičnem ozračju novih iskanj, ki se krepi že nekaj let. Zdi se, da je to zborovanje prelomnica v povojni zgodovini Slovenije, saj je bilo prvi spontani in neovirani poskus demokratičnega in parlamentarnega pogovora o številnih žgočih vprašanjih, ki zadevajo sedanjost in prihodnost Slovencev. Slovenci prvič v povojni Jugoslaviji javno in z vso odgovornostjo postavljamo vprašanje o svoji prihodnosti brez utvar In brez hromečega strahu. Eden vodilnih slovenskih komunistov France Klopčič je s svojo knjigo „O preteklosti drugače", ki je izšla preteklo leto pri Cankarjevi založbi, moralno podprl vse tiste, ki vidijo nevarnost novega centralizma velikosrbskega kova, ki ima globoke korenine v predvojni Jugoslaviji. Bojan Štih in še nekateri javno govorijo o negativnem vplivu marksistično-lenlnlstičnega nauka o pomenu naroda na nas Slovence. ZLI DUH STALINIZMA Razmišljanje o pogubnem vplivu stalinizma na Slovence je zadnja leta v Sloveniji zelo živo. O tem je bilo zadnje čase objavljenih veliko člankov in kritičnih analiz. Videti je, da se ob tem vprašanju globlje razhajajo slovenski komunisti sami. Leto 1938 je bilo v tem pogledu usodno, saj je takrat Tito obračunal s komunistično levico, ki je bila prepričana v demokratični socializem pri nas. S tem se je tudi slovenska partija oklenila Stalinovih metod obračunavanja z drugače mislečimi komunisti, kaj šele z ne komunisti in v jedru zatrla vsako demokratičnost. Kot taka je slovenska partija stopila v drugo svetovno vojno in z „dolomitsko Izjavo" leta 1942 prevzela izključno oblast nad Osvobodilno fronto in vse drugače misleče proglasila za sovražnike naroda in jih tako namerno porinila v naročje okupatorja. Kar se je dogajalo po letu 1945, je bilo le posledica te usmeritve. Leto 1948 je sicer pripeljalo do Titovega spora s Stalinom, a Tito se je še naprej posluževal Stalinovih metod, posebej še nad komln-formovci. Goli otok je nema priča Slovenska pomlad Nadaljevanje s str. 7 nečloveških mučenj, ustrahovanj, poniževanj. (Cvetko Zagorski: Moje leto oseminStirideseto). Mladi rod, ki je Sele zadnja leta (po Titovi smrti) zvedel za te stvari, osupel sprašuje, kako je bilo to mogoče. Dimitrij Rupel dokazuje, da nas zli duh stalinizma še vedno spremlja, saj še vedno delujejo sile, ki skušajo preprečiti svobodo mišljenja in izražanja in s tem zapirajo pot v resnično demokratizacijo. MATIČNA SLOVENIJA IN SLOVENSKI ZAMEJCI Že nekaj let trajajoče ožje sodelovanje med Slovenijo in zamejskimi Slovenci na področju kulture je novost v povojni Sloveniji. Saj je imela slovenska politika ves povojni čas do zamejskih Slovencev zelo dvoličen odnos. Predvsem ji je šlo za uveljavitev komunističnih ciljev, katerim je velikokrat žrtvovala resnično narodno korist zamejskih Slovencev. Tako je slovenska partija nemalokrat razdvajala zamejce in jih naravnost porivala v potujčeva-nje. O tem je na javni tribuni v Cankarjevem domu spregovoril tržaški pisatelj Boris Pahor, prepričan socialist. KAKO DALEČ SEGA SLOVENSKA »DEMOKRATIČNOST"? V zadnjih dveh letih so dogajanja v Sloveniji tesneje povezala med seboj vse kritično in narodno misleče duhove. Žeja po svobodi Izražanja In javnega razpravljanja se zdi nezadržna. Dokaz, koliko duhovne moči se je nabralo v letih sorazmernega „molka". Dokaz, da Imamo Slovenci svoje demokratično izročilo, ki ga ni mogoče kar tako zatreti. Tisk In televizija pa sta tem kritičnim glasovom odprta le v majhni meri. Videti je, da je strah pred širjenjem demokratlčnejšega in kritič-nejšega mišljenja med širše plasti naroda še zelo močan. S tem pa se tudi jasno pokaže stvaren položaj „opozicije", če smemo vedno večji krog kritično mislečih tako imenovati. Takšna „opozicija" ima seveda le zelo omejeno moč In vpliv, saj nima v svojih rokah političnih odločitev, ki bi nujno morale slediti. Vendar pa tega „opozicijskega mišljenja" ne gre podcenjevati, saj le-to onemogoča samoumevno manipuliranje uradne slovenske politike z narodom, socializmom, samoupravljanjem itd. To kritično mišljenje bi lahko pomenilo, če bi se globlje zasidralo v narodu, začetek demokra-tičnejšega odločanja. Za sedanji položaj je značilno, da je vzela v svoje roke politično vprašanje o prihodnosti slovenskega naroda slovenska kultura. Razkol med slovensko politiko in kulturo se je s tem začel. Marsikdo v Sloveniji se boji, da so bile s tem že dosežene zgornje meje slovenskih možnosti. Vprašanje je, kako bo na te težnje odgovorila tista „uradna" politika, ki Ima v svojih rokah odločanje. Je tudi v slovenski politiki čutiti večjo demokratičnost? Zaenkrat skoraj nI mogoče odgovoriti pritrdilno, saj je v političnih vrhovih Slovenije zadnje čase čutiti nelagodnost In živčnost zaradi vseh teh pojavov. Pokazalo se je, da sta za slovenske politike nedotakljivi dve vprašanji: dokončni odgovor na ozadje „dachauskih procesov" In vprašanje odgovornosti zanje, saj je jasno, da odgovornost sega v sam vrh slovenske politike. Drugo nedotakljivo vprašanje je slovenski NOB In s tem v zvezi vprašanje o pokolu dvanajst tisoč slovenskih domobrancev v juniju leta 1945. S temi vprašanji so neločljivo povezane tudi težnje po popravkih polpretekle zgodovine, kakor jo razlaga režim. Te težnje so še posebej podprle tri knjige Vladimirja Dedi-jerja, bivšega ožjega sodelavca Tita, .Novi priloži za biograf i ju Josipa Broza Tita", ki prinašajo važne dokumente in pričanja o najbolj burnem obdobju slovenske zgodovine. Mit NOB-ja in črno-belega slikanja druge svetovne vojne na slovenskih tleh se je s tem zamajal. To pa je verjetno za režim najbolj "sporno vprašanje, ki so ga sprožili kritični duhovi. Vprašanje, ki ga verjetno še dolgo ne bo mogoče doma nepristransko reševati. Pač pa je vse bolj čutiti poskuse s strani uradne politike to kritično mišljenje prikazati kot poskus razbitja režima in povezanosti teh ljudi s sovražniki Jugoslavije In socializma. „Sovražnik naš vsakdanji", kot piše Spomenka Hribar v „Novi reviji" št. 31/32, je spet dobrodošla Iznajdba stalinističnih metod za omejevanje In zatiranje vsakega kritičnega mišljenja. TRI MOŽNE SMERI RAZVOJA Smer nadaljnjega razvoja v Sloveniji pa ni odvisna le od političnega vrha v slovenski politiki, saj je ta vrh sam odvisen od razvoja znotraj Jugoslavije. Kaže, da tudi Srbi In deloma Hrvati težijo za svobodnejšim in de-mokratičnejšim ozračjem v kulturi in politiki, kot tudi za večjo narodno samostojnostjo, kar je leta 1971 Tito nasilno zatrl s Karadjordjevom. Odločilno vlogo pri tem Igra sklicevanje na ustavo iz leta 1974, ki republikam daje pravni položaj državnosti. Nič čudnega, če si centralistl že nekaj časa prizadevajo dokazati, da je ustava iz lata 1974 vprašljiva in škodljiva. Bo šel razvoj naprej v smeri demokratizacije in večje samostojnosti posameznih narodov? Potem bo verjetno prej ali slej moralo priti do neke oblike konfederacije, do večje narodne, kulturne, gospodarske in politične samostojnosti posameznih narodov v okviru republik. Ali pa bo iz strahu, da bi se s tem utegnil zamajati sedanji sistem, prišlo do novega centralizma, ki bo skušal Jugoslavijo spet poenotiti, kar bi imelo usodne posledice ne le za Slovence, ampak za vse narode v Jugoslaviji? Ali pa bo prišlo do vmesne rešitve, do zmernega centralizma v okviru sedanjega sistema, torej do poskusa utišati kritične glasove in omejiti svobodo mišljenja, kolikor se da? Vse kaže, da do te zadnje rešitve že prihaja. Če to drži, potem je v bližnji prihodnosti pričakovati močnejše zaostritve tudi v Sloveniji. To pa bi za Slovence pomenilo gotovo vsaj eno desetletje „molka". „Slovenska razmišljanja", ki bodo v nadaljevanjih sledila, bodo poskušala podrobneje razčleniti posamezna zgoraj zastavljena vprašanja o prihodnosti slovenskega naroda v luči knjig, časopisov in stališč, ki so v zadnjih letih na novo odprla to problematiko. S tem naj bi imel tudi slovenski zdomec in izseljenec priložnost seznaniti se z življenjskim utripom matične Slovenije ter z napori in prizadevanji slovenskega naroda za bolj demokratično mišljenje in odločanje. I. H. Naša luč, april 1985 Stalinizem in mi Nadaljevanje s str. 7 »Pri tem pa se zastavlja vprašanje, kako daleč iti v sam($-slepitvi. To je že drugo vprašanje. Prav imate in koristno je, da ste to vprašanje zastavili, toda pravim vam, da je bilo tistikrat - pred vojno in ob začetku vojne, pa vse do njenega konca, ko smo naposled tudi Ruse videli v živi obliki tu pri nas, prek njihovih predstavnikov Rdeče armade, ko smo videli njihovo ravnarye in njihovo vedenje, ko smo videli Rdečo armado, kaj počne po Srbiji, po Vojvodini (njeno nasilnost, ropanje in podobno) - vse dotlej smo morali... Naj se vrnem k tistemu vprašanju, ali je bil. stalinizem v naših predvojnih razmerah res nujen in koristen. Trdim, da je bil, seveda pa ga moramo pojmovati zgolj v eni obliki, kot gnoseološki pojav, kot prostovoljno samopodrejanje absolutistični disciplini, kot popolno vero v vse, kar prihaja 'od zgoraj', iz višjih forumov, kot vero v partijo, kot abstrakcijo, ne pa kot človeško konkretnost, obremenjeno z zablodami in napakami. Interes revolucije v tistem času je terjal, da abstrakcijo ljubosumno in budno varujemo. Tako pojmovan stalinizem, kot vera v nekaj, kar je pozneje izkazalo kot neresnica, je vera, da bi ohranil sebe, svojo integriteto in svojo moč, s katero bi se uprl zlu. Lahko bi si zastavili vprašanje: doklej vztrajati v slepilu ali samoslepilu, kateri je pravi zgodovinski trenutek, ko je treba brezpogojno poseči zgolj po resnicah? Če bi na primer vedeli - to vam lahko povem vsaj zase - če bi jaz vedel, da so stari boljševiki Sli v smrt nedolžni, bi zaprl knjigo in rekel: 'Konec, s tem nočem imeti nikakršnega opravka več'. In tako bi storili še tisoči in tisoči ljudi Prav gotovo bi tisoči komunistov podobno ravnali, to pa bi pomenilo onesposobitev za revolucionarno akcijo. To bi bil razpad, čeprav razpad ob resnici To bi bilo zgorevanje zaradi resnice. In temu plamenu se je bilo treba izogniti nekaj časa, da bi ohranili sebe. Ali me razumete?« - Razumeti še vedno ne pomeni tudi opravičevati... Toda povejte mi, kdaj se začenja proces 'Stieznjevanja* ? NKVD v Španiji »Kakor za koga Sam sem prijel v Španijo sredi leta 1937. Procesi v Moskvi so trajali, padale so glave, glave maršalov. Tistikrat sem bil v bolnišnici skupaj z nekim zdravnikom intemacionalcem mojih let, kije bil poprej v Sovjetski zvezi na specializaciji Po naravi je bil živahnega duha, malo ciničen. Ko sem zagovarjal procese v Sovjetski zvezi, se je nasmihal Dejal mi je: 'Boš že videl, kaj je to*. Toda še naprej sem vztrajal pri stališču, da so procesi pravilni in da jim ni mogoče nič očitati Verjemite mi To je bila Španija 1937. Čeprav se je pojavljal tudi dvom. Dvom in zaupanje. Razumite me, kakšne muke je trpel človek - nositi v sebi prvo in drugo. Bojuješ se v Španiji proti fašizmu, tam v ZSSR pa koncentracijska taborišča, simboli in paradigme fašizma.« - Mnogi ne bi zdržali te notranje napetosti, razdvojenosti In prav to je bilo psihološko izhodišče, iz katerega so lahko izhajali »procesi*. Vi bi bili idealen »material* za stalinistične preiskovalce, tožilce in sodnike. »Hvala vam za tako odlično oceno mojih stalinističnih sposobnosti Tudi jaz bi rad analiziral vas, kako bi ravnali v tistem času.« - Če bi me radi analizirali, vam tega ne branim. Ko sem rekla »material za stalinistične preiskovalce«, sem imela v mislih samo to, da bi bili zaradi svojih notranjih dvomiov kot nalašč plen za stalinistično -lovsko* mašinerijo, nikoli pa njen »vijak«, kar je lahko samo človek, ki je popolnoma zaslepljen, zapeljan, popoln enoboiec... Ko smo te pri Španiji, ali ni búa v tej revolucionarni vojni Stalinova vloga še zlasti groba in z enim samim premetenim ciljem? Ali ni v špansko državljansko vojno pošiljal »trockiste«, za njimi pa enkavedqevce, da so jim streljali v hrbet? »Kar zadeva Stalinovo vlogo v španski revoluciji, sem mnenja, da sta on in Sovjetska zveza z vso koncepcijo svoje zunanje politike, svoje zunanjepolitične strategije precia odgovorna za naš neuspeh. Ponavadi pravijo: .Republika je propadla zato, ker je bil Franco močnejši v orožju, mi pa šibkejši' To je površno tolmačenje in samo polovična resnica. Res je, da je imel Franco več orodja, tudi nemškega in italijanskega. Hkrati pa je imel tudi nemalo ljudstva za seboj - povedal vam bom, zakaj -zato, ker so se na strani republike izvajali teror, podoben tistemu, ki so ga takrat imeli v-Sovjetski zvezi -Enaki ljudje, enaka organizacija, enaki rezultati NKVD je bila sila, ki je žgala in sežigala v republikanski Španiji Tudi tam so padale glave kot muhe. In prav to je bilo tisto, kar nam je spodmaknilo tla pod nogami, moralna tla, saj ljudstvo tega ni moglo razumeti Ni moglo razumeti, da mu lahko čez noč odženego brata, sina, očeta in da izginejo brez kakršnegakoli sodišča. Lahko vam povem, da je bilo zaupanje ljudstva v Ruse sprva brezmejno, brez primere, vse do oboroževanja. Prav grozljiva je misel, kako je bilo mogoče to zaupanje izničiti. Le malo podobnih primerov je v zgodovini, da bi kaka država zapravila svoj ugled, kot ga je Stalinova v Španiji« - Stalin in njegov politbiro sta bila, kot je videti, skupaj s policijskim aparatom na skrivaj zainteresirana za propad španske revolucije ali pa so mislili, da mora povsod iti tako, kot je šlo v sami Sovjetski zvezi, in to za vsako ceno. »Ne bi rekel, da jim je bilo do propada, pa tudi ne za zmago prave revolucije, takšne, kot se je lahko porodila iz objektivno danih notranjih socialnih odnosov. Poglejmo, zakqj. Po mojem mnenju je Stalin tako počel - vztrajam pri tem, da moramo mi .Španci' ob pomoči zgodovinarjev to vprašanje razvozlati in ga objaviti črno na belem -predvsem zato, ker je tam deloval enkavedejevski avto-matizem. Brali ste o tem. kaj vse se je dogajalo v tistem času v ZSSR in dobro veste, da ni nihče nikomur verjel da je oče izdal sina, sin očeta, brat brata. Nastalo je ozračje vsesplošnega nezaupanja: človek človeku vohun. To ni bilo geslo, temveč resnica. Ta policijski avtomati-zem, ta mehanizem dela se je torej prenesel tudi v Španijo prek enkavedejevskih predstavnikov, ki jih je bilo zelo veliko in ki so nadzirali zaledje, pa tudi v vojaških enotah so imeli svoje zaupnike in sodelavce. K¡ú je Stalin v resnici mislil storiti s Španijo? Zastavlja se vprašanje, zakaj ni Stalin izdatneje pomagal z oroijem in zakaj ni tega storila Sovjetska zveza Je pomagal - to sem videl na lastne oči, videl sem ruska letala, moderna, videl sem težke topove n;ynovejše proizvodnje, modele iz šestintridesetega, toda to je bilo na fronti ob Ebru osem-intridesetega. Videl sem pogumne in požrtvovalne vojaške svetovalce, pilote, tankiste. Vse to drži. Toda to ni zadostovalo. Zakaj ne? Zato, ker je Stalin tehtal, ali naj Španija zmaga ali ne. in kakšna Španija naj zmaga. Hotel je, da bi zmagala, toda Španija njegove barve, njegovega modela, siva Španija, v kateri n.ij bi imela odločilno vlogo komunistična partija - le-ta pa je bila del lntcmacionale. z drugimi besedami bila je pod njegovo pestjo, čeprav se je španska partija, kolikor mi je znano, temu upirala in ni hotela biti zgolj eksekutorica Stalinove volje; imela je svojo samozavest, toda imela je je žal premalo. Stalin je hotel prek komunistične partije ustvariti Španijo svoje vrste. In ker stvari niso potekale tako, kot si je želel, pa tudi niso mogle .potekati po njegovem, je sklenil da bo najbolje, če se Španiji odreče. Tudi sovjetski velikodr-žavni interesi in obziri do buržoaznih vlad so ovirali bolj intenzivno angažiranje v prid republike.« Pediotnlika U kritična misel - Zdi ae mi, da je tisto, kar ste imenovali »gnoseološka komponenta' stalinizma, če ae povrnemo k stari niti, nekako povezano s človeško psihologijo. Ljudje si telijo jarem... •Na splošno človeštvo noče razmišljati. Takšno je moje prepričanje na temelju izkušenj, ne pa na temelju kakih od filozofije prevzetih tez. Trdim, da stalinizem kot fenomen nasilja nad človekom, kot fenomen nasilja nad človekovim mišljenjem, obstaja, odkar obstaja človeška družba kot razredna družba. Se danes se je ohranil po vsem svetu, na vseh vzporednikih in na vseh poldnevnikih. .Povsod tam, kjer obstaja državna sila kot izraz razredne vladavine. Kjer obstaja v večji ali manjši meri despot-stvo birokracije saj so tam tudi ljudje, Iti so se temu prostovoljno podredili Torij stalinizem ni povezan samo z nastankom boljše-viške partije, z Leninom ali s samim Stalinom. Stalinizem je stoletni pojavv zunaj časa in prostora. Enkrat je to Neron, drugikrat Veliki Inkvizitor ali pa Hitler, McCarthy ali kaka .tolpa četverice'. Pol Pot, Idi Amin Dada, vietnamita okupacija Kampučlje In tako dalje.« - Jflste optimistični, hkrati pa je videti, kot da ne bi bil nihče zgodovinsko odgovoren za stalinizem, da je to v santem bistvu države, daje ta skrajna oblika totalitarizma Ocar ne pomeni, da ne bo jutri še bolj skrajna, sqj so človekove zmotnosti neizčrpne, zlasti, kar zadeva »totalno mdbilizacjjo*) vzniknila skoraj po nakjjuiju in daje aunes našla ugodna tla, v naročju in na račun socialističnih idealov. Ali je potem sploh mogoče stalinizem povezovati » takimi ideali? "•••s »Ne vem, kako bi bilo to mogoče povezovati To je nezdružljivo, tega absolutno nI mogoče povezati. V tej smeri tudi razpredajo svoje misli ti naši .prekleti' intelektualci - filozofi, .praksisovci'.« " - Zakaj pravite »prekleti- 7 »Prekleti so, anatemiziranl od oficialne filozofije in politike.« ' - Ali mislite, da to »prekletstvo« onemogoča svobodo mišfje^fa? . »Ne, ne mislim tega. Nasprotno, prepričan sem, da je kritična svobodna misel neuničljiva, da se ohranja tudi .pti nas, tako kot nekatere oblike ali ostanki stalinizma. Bojuje se nenehen bo¡j ob nekaterih oddaljevanjih, nastopih, zdaj «ne, zdaj druge fronte, toda mislim, da je bilo za svobodno mišljenje, svobodno kritično mišljenje narejeno v zadnjih nektg letih marsikaj. In prepričan sem, da se ta proces - Če ne bo prišlo do kakih hudih perturbacij in dogodkov svetovne narave in svetovnih razsežnosti -ne bo zaustavil in da se ne more zaustaviti« - Kritično mišljenje je vsekakor eden od mynih pogojev procesa osvobajanja človeškega sveta. Toda vi bi radi povedali, da je dañes, v nasprotju z včeraj, ta pogoj politično precej legitimnejši. Ah je res tako? Na temelju česa sodite o razcvetu kritičnega mišljenja, kaj odločilno vpliva na ta razcvett •Razcvet kritičnega mišljenja spodbuja huda kriza družbe, a te krize in tega razcveta so največ krivi tisti, ki poskušajo kritično misliti Hkrati z ono podložniško naravo človeške misli je v zgodovini vselej obstajala tudi svobodna kritična misel. In vedno je bila žrtev grmad in vislic. Vedno. Začenši pri Sokratu, ne glede na to, ali so se z nJim strinjali ali ne, toda moral je spiti strup. Pitagorov! nasledniki tako imenovano pitagoñjsko društvo, so bili izobčeni, izobčila jih je suženjskolastnlška atenska demokracija kot .sovražno' aristokratsko društvo, njihove knjige so sežgali pa tudi njih so žive sežgali To se je zgodilo pet stoletij pred našim štetjem. Nato je prišlo na vrsto sežiganje kristjanov. sežigali so jih pogani potem so sami kristjani seži-gali luis tja ne-reforma to ije, vse v Imenu tako imenovanih .višjih idej' In pravo vem os ti, pravzaprav v imenu oblasti.« - Ali nqj iz tega sklepamo, da smo napredovali, ker ne sežigamo več ljudi, temveč samo knjige... »Na splošno gledano kot človeštvo nismo veliko napredovali. Iz dneva v dan se vrstijo povsem iracionalna prelivanja krvi imperialistične vojne, vqjne pod rdečimi prapori, hegemonistične vojne, državljanske,,svete vojne', nasilja vseh vrst, od peklenskih strojev in atentatov pa do sodnih pregonov kake pesmi ali šale. Grke so žive sežigali v hišah, mi pa občudujemo svobodnjaško Grčijo, svobodni čas. J a, bil je svoboden, toda za koga, za kateri razred?« - Tako kot vselej - za tisti razred, ki vlada in ki reproducirá svojo oblast »Tako je. Ta razred je lahko dal tudi Praksitela in svoje filozofe, druge pa so sežgali ali kaznovali z izobčenjem. Tudi v srednjem veku so sežigali mislece, reformatorje in znanstvenike, pozneje pa jim je zgodovina dala prav in priznala, da so govorili resnico.« - Gre torej za vprašanje o sodobnem prodoru kritične inteligence pri nas... »Naši filozofi, naša tako imenovana prekleta leva inteligenca, izobčena, je morala priti na dan po sami nuji zakona človeške misli: človeška misel se prebija kljub grmadam. Drugič, kot sem že dejal, \ je položaj na zemlji takšen, da je bil pogodu kritični misli, saj se d ograjo največje nesmiselnosti, dogajajo se absurdi, ob katerih kritična misel zlahka zmaguje. Če se po mnogih zapravljenih milijardah in milijardah dinarjev in dolaijev izkaže, da kak Obrovac ni nič vreden in da je to danes staro že lege, s katerim ne vemo kaj početi, kaj to potem pomeni? To ni samo .napaka', to je neumnost In opozicija proti neumnosti ima pravico obstoja. Ne vém, zakaj nas tako moti beseda .opozicija', če gre za takšno, kot jo imam jaz v mislih. Z opozicijo proti neumnosti se ohranja nekakšno upanje. Sam sem privrženec takšne opozicije. Poglejte, pred kratkim smo se sestali španski borci na Reki in peljali so nas na otok Krk. In ko sem tam videl to znamenito Dlno - kot bi bila iz kakega futurološkega filma. To je velikansko polje - kot so nam povedali vodniki, bi bilo na njem prostora za sto nogometnih igrišč - prekrito s fantastičnim spletom aluminijastih cevi, aluminijastih stolpov. In vse to stoji mrtvo in nihče ne ve, k^j bodo s tem.«' Partenogenexa Idej - Mrtva je tudi odgovornost za to. In kdo je pravzaprav odgovoren? »Konec koncev je odgovoren stalinističen način mišljenja in urejanja; to je voluntaristični, monovalentni, umlate-ralni način urejanja - kar je značilna stalinistična .odlika'. Stalin je bil voluntarist Po lastni volji vse zaradi samoohranitve, je sekal ekonomijo in estetiko, pa lingvj-. Iščemo vzdrževalne starše: dolge delovne ure, težko delo, veliko poplačilo. Biti eden od vzdrževalnih staršev je težko delo. Zahteva veliko časa. Ves dan, to je štiriindvajset ur na dan. Večkrat je to delo polno preprečenj in vedno zahtevajoče od vas mirnosti, odločnosti in ljubezni. Čeprav je polno zahtev ali tudi vsled njih, tisočeri ljudje sprejmejo vzdrževalne otroke v svoje domove vsako leto. Nekateri so otroci, nekateri so mladostniki. Nekateri potrebujejo določene fizične in duševne potrebe. Toda vsi imajo neko isto posebnost, ki jim je lastna. Potrebujejo občutek prostora in gotovosti v pomoč skozi težko dobo njihovega življenja, da se tako pripravljajo za čas, ko se povrnejo k svojim družinam. Obstoja vsesplošna podlaga veselja, ko delite z otrokom ali mladostnikom gotova bogastva, ki vam jih je dalo življenje. Ste v tisti zvezi ljudi ki so socialni delavci in drugi strokovnjakov, ki pomagate vzdrževalnim otrokom in njihovim starišem takrat ko je vaša pomoč najbolj potrebna. Istočasna pa pomagate tudi samemu sebi postati zrela in odrasla oseba. Če se hočete poučiti več, kako lahko postanete eden od vzdrževalnih staršev, stopite v stik z lokalnim uradom Children Aid Society ali družinske in otroške uslužnosti (Family and Children'Services). To ni lahko delo. To delo zahteva polnega človeka. Toda manj jih je, ki dajo več v zameno. Ministry of Community and Social Services ©Ontario Stalinizem in mi Nadaljevanje s str. 8 stiko in biologijo, vojaško misel iu teorijo itd. Vse je izhajalo iz njegove - Zevsove - glave. In dokler misli in odločitve izvirajo iz glave enega človeka ali ene skupine ljudi - iz Zevsove glave, najsi bo še tako pameten -dotlej ni sreče. Nekoč sem to imenoval partenogenetski način rojevanja misli, to je rojevanje iz neoplojenega jajčeca - med čebelami so to troti - brez heteroseksualne oploditve, torej gre za monoseksualno razmnoževanje idej in odločitev. Enako se je dogajalo tudi v stalinizmu. V glavi enega človeka se je spočela misel, na forumu jo je pojasnil in vsi so se tej misli klanjali in jo občudovali, postala je zakon. Spomnite se spet na omenjeni odstavek iz Herodotove zgodovine!« - Stari zgodovinarji imqjo v svojih delih polno takšnih odstavkov, ne samo Herodot, temveč še pogosteje Tuki-did in zlasti Tacit... Neumnost, ki funkcionira v sistemu, je vselej zločin, sistem jo samodejno spremeni v to. Hudobni duh nekega aparata, ki odgovorne osvobaja odgovornostit nedolžne pa obtožile in prisiljuje, da sami pozneje iščejo ,odgovornost' za svojo izmišljeno krivdo. »Nsusi ljudje danes še toliko govorno proti stalinizmu, in to tisti, ki so v svoji duši, po načinu mišljenja in po načinu dela najbolj zakleti stalinisti, bodo tudi človeka, ki je najbolj daleč od stalinizma, krstili za stalinista. Med vsemi -izmi, ki jih pndčU^jo ljudem, je tudi stalinizem. Liberalizem, anarholiberalizem, revizionizem, dogmati-zem, stalinizem, neostalinizem..: vse to naprtijo enemu samemu človeku ha glavo. Tudi tak način obračunavanja z \judmi je stalinizem. Če ni demokratičnosti v bazi, če je baza apatična - je tako, kot je v Rusiji. Nihče za nič ne skrbi, mar mu je samo, da bo njel vrsto za tisto, kar prodajajo. Oportunizem, klaryanje pred oblastjo, misliti eno, govoriti drugo, delati pa tretje - tudi to je eden od pojavov stalinizma...« Gola In klavrna resnica - V svoji knjigi omenjate tudi srečanje s Stalinom. »To je bila večerja s Stalinom januarja 1945. Ko so bile vse faze vroče-hladno končane, je Stalin stopil k vsakemu posebej in vsakogar je poznal po imenu in funkciji- Z gornjega konca mize je stopil k nam, da bi trčil in se poljubil z nami.. - Šarm oblastnika in sleparja!? »Ja, pa ne samo to. Hotel nas je še enkrat ponižati s svojim navideznim človekoljubjem. Jaz sem bil med zadnjimi, nekje na tevem koncu mize. Stalin mi je rekel natančno takole: .Prihadi ka milje moj moj daragoj sani-tar,' Stopil je k meni, trčila sva in skorajda bi zjyokal od sreče in razneženosti, da sem lahko trčil s Stalinom in se poljubil z njim. Takšna je čista in klavrna resnica.« - Čista in klavrna resnica nekega kulta, kulta Očeta ljudstva, Voditelja, Prvega zaščitnika socializma na svetu. Idolatría seveda ni edini element stalinizma kot totalitarizma, kot sva se že zedinila, toda prav zdaj, po vašem kratkem opisu tega, kako ste medleli od razneženosti, je pravi trenutek, da ne pozabiva na neposredno in vodilno vprašanje: Ali smo bili stalinisti? •Na kratko povedano: odgovor je deloma pritrdilen. Kaj je fenomenología stalinizma? Kaj je stalinizem? Ali zgolj sistem oblasti, ali zgolj ideologija, ali samo morala oziroma nemorala, kdaj se je začel - ali po Leninovem odhodu ali že prej, kdo je bil njegov pobudnik - ali Stalinova osebnost ali vsa družba, ki seje podredila, da bi lahko neumni del vsega človeštva... Odgovor je moten le kot kompleksen, večpomenski...« Boj, ne pa alepa pokorščina - Vsemu se v hipu prilepi naziv protirevolucije. Poljsko sindikalno gibanje Solidarnost so tudi razglasili za proti-revolucionamo, in to sindikat, v katerem se je po svojih interesih znašel skoraj ves delavski razred. »Pri tem se kaže znana taktika: ,Primite tatu!« Razglasiti delavski razred za protirevolucionaren - to je stalinistična ocena, toda primerjava med nami in Poljsko ni možna. Poljska ima klasičen delavski razred, takega iz časov 18. stoletja, enoten, ki dokaj dobro ve, kaj hoče. Mi imamo delavski razred na papirju, v ustavi, ki pa je v resnici razbit in med seboj v antagonističnem razmerju, zlasti po tozdih. Prvi tozd je ločen od drugega z žico. Delavski razred je deklasiran, nekomu je to prav gotovo v prid.« - Vaši sodbi o birokratski zaroti je nedvomno blizu pogosta politična potreba, da partijo na oblasti branimo pred izmišljenimi sovražniki, ki jih sama proizvaja.... »Resda jih .proizvaja', vendar se ne slepim s tem, da ne obstajajo tudi resnični, klasični sovražniki Težava pa je v tem, da nesposobna, birokratska sila > svojimi neumnostmi preprosto ponuja na srebrnem pladnju že pripravljeno propagandno gradivo, ne da bi bilo treba v to vložiti eno samo prebito paro. Zastavlja se vprašanje, kje je izhod. Če drži moja teza o protirevoluclji, potlej sledi iz tega politična ugotovitev - potrebna je repriza revolucije. Kakšne? Demokratične, narodnodemokratske, delavske, proletarske? Zastavlja se težko vprašanje: ali obstajajo sile, da začnejo takšno revolucijo? Nimate delavskega razreda kot celote, imate kmetstvo, ki živi bolj ah manj dobro, ihiate malomeščanstvo. .Proizvodnja sovražnikov' je nujna posledica nemoči, da bi se spoprijeli s pravimi sovražniki in stvarnimi problemi v življenju. Imate malo-meščane, ki se na vse načine bogatijo, kopičijo rezerve. Med njimi je sloj, ki si želi trdo roko in disciplino, tudi Ruse, da bi prišli .napravit red'.... Večinoma drobna bur-žoazija, uradništvo in malodušneži med delavstvom. Rusi naj bi napravili red! Dovolj je že te zmede, pa četudi pridejo še oni, toda naj bo red. Ti reveži pa ne vedo, da bi ta njihov ,red' povzročil še daljše vrste .pred prodajalnami!« - In da bi privedel do represij. »Lahko pripelje do represije oblasti, pa tudi do krize, hujše, kot je ta; do prave katastrofe, do bratomorne vojne, do medrepubliških obračunov, do obračunavanj med narodi in narodnostmi - in to vse čez noč. Samo da se ukre&e ena iskra. Druga pot bi bila evolutivna, to je, da bi vladajoči sloj začel v resnici spoznavati vse napake, ki jih je naredil, in da bi z nekakšno .samoevolucijo' - ki se sicer doslej v zgodovini ni še nikoli zgodila - izviekii državo iz te krize. Z nekakšno lastno katarzo. Do zdravega poskusa je prišlo v ČSSR leta 1968. Poraja se mi v glavi kot teoretična možna pot, vendar ne vidim možnosti, da bi ta garnitura veteranov to lahko izpeljala, a naslednike si izbirajo natanko po svoji podobi. Virus jim vcepijo že, ko so še študenti Po oseminšestdesetem so jim dali avtomobile, stanovanja, položaje...« - Po drugi strani pa so pred kratkim prepovedali knjigo Nebojša Popova Družbeni spopadi - izziv sociologije, v kateri teče beseda o oseminšestdesetem. Knjiga je bila prepovedana, čeprav ima za seboj vso poprejšnjo demo-, kratično proceduro in čeprav je šla skozi vse ostre znanstvene kriterije. S tem se je sodišče postavilo ne le nad znanost, temveč tudi nad zakon, kot je upravičeno odozo-ril Ljubomir Tadič, eden od tistih, ki so protestirali proti takšnemu sodnemu sklepu. Sodišče je svojo odločitev IZLOŽBA OSLARIJ KOMUNISTIČNA PARTIJA ITALIJE / ✓ TRŽAŠKA AUTONOMA FEDERACIJA.-SEKCIJA "P. TOKAŽIČ" V soboto 15 decembra 1984 ob 18 uri bo J na sedežu sekcije ulice Madonnina 19 KOMEMORACIJA Domača vaja: ✓ ^ j koliko napak P. TOMAZICA IN TOVARIŠEV OB 43 OBLETNICI je v tekstu? NIJHOVE USMETITVE. 26. oktober 1954 - 1984 Ob potekanju časa, ob spreminjanju okoliščin, ob ostrenju sodb, ob zglajevanju razporov ostaja za Trst nedotaknjena trdna prepričanost o njegovi pripadnosti Italiji, ki jo je narekovala bolestna izbira. (Plakat tržaške občine, oktober 1984) med drugim »pojasni/o« s tem, da je nedopustno prikazovati -študentske dogodke iz leta 1968 v takšni luči, kot da bi to bila možnost družbe za zavrnitev domačega stalinizma in za pot demokratizacije«... »Toda če želimo obnoviti ljudsko zaupanje v politično vodstvo in če vemo, da brez samoiniciative in zaupanja ljudstva ni graditve socializma, se moramo resno vprašati: kako to doseči? Ne vidim drugega načina, kot javno priznati napake in odstraniti krivce z oblasti, četudi prek sodnih procesov. Zaluy je to mogoče na Poljskem ali v Argentini, ne pa tudi pri nas? A vemo, kdo vse so krivci. To ni skrivnost To so na primer investitorski megalo-mani ali tisti, ki se delajo, da deset let .niso nič vedeli', kqj se dogaja na Kosovu. Zamenjave morajo biti konkretne, poštene in dosledne, revolucionarne, brez igračkanja jjamenjevanja' na kako vzporedno ali še višjo funkcijo. Se vedno verjamem v moč ZKJ, v to, da se partija lahko sama očisti od znotraj. Brezpogojna predpostavitev za to dejanje pa je obnovitev demokratičnosti v njenih vrstah in neposredna demokracija v vsej družbi. Za vse to pa je spet nujno potreben odkrit, demokratičen, pošten boj v ZK. Boj in spet boj, ne pa slepa pokorščina. Če do tega ne bo prišlo, se izpostavljamo nevarnemu tveganju, da bodo nekatere sile od zunaj, zunaj ZKJ, poskušale vzpostaviti .red'. Rekel sem že, da bi to pomenilo naglo se približevati splošni katastrofi. Mar nam nič ne pove nauk carja Aleksandra II.: .Bolje je odpraviti kmetstvo od zgoraj kot pa čakati, da se bo samo začelo odpravljati od spodaj'...« Razgledi po domovini, 22. februarja 1985 Roosevelt in Srbska država Smer je že pisala o Rooseveltovem mnenju o potrebi slovenske in hrvatske države, t. j. o razbitju Jugoslavije. Predsednik USA je o tem vprašanju resno razpravljal z ameriškim kardinalom Spellmanom. Dedijer na strani 420 priloge k Titovi biografiji piše, da se je Fotič, poslanik jugoslovanske vlade,3. aprila 1941 raz-govarjal z Rooseveltom o „srbskem vprašanju". Fotič je zapisal naslednje predsednikove besede: „Mar vi ne mislite, da bi za vas Srbe bilo mnogo bolje, če bi na novo postali homogena država in da bi se odcepili od zapadnih pokrajin? Tako bi znova postali močni in ne bi več izgubljali sil z neprestanimi domačini problemi in prepiri." Pred kratkim so v Rooseveltovem osebnem arhivu našli listine, ki potrjujejo, trditve nekaterih njegovih sodelavcev, da je ta ameriški predsednik zares razmišljal o nujnosti razbitja Jugoslavije, ker je bil prepričan, da te države po končani vojni ne bo mogoče obnoviti kot celote. Roosevelt je zvedel za tajno Churchillovo obljubo, ko je britanska vlada 14. julija 1941 uradno obvestila jugoslovansko kraljevsko vlado, da želi obnovo Jugoslavije z razširjenjem njenih mej na zahodu, vključno s Trstom. Roosevelt je ostro zavračal Churchillovo stališče in je v posebnem pismu še isti dan (14. julija 1941) obsodil notranje prepire med jugoslovanskimi narodi, ko je zapisal: „Nihče med nami ne ve, ali je v korist bodočega miru modro pognati Hrvate proti Srbom ali obratno." Ne pozabimo, dajeSimovičeva vlada 6. aprila 1941 v Moskvi podpirala dogovor o prijateljstvu in nenapadanju med ZSSR in Jugoslavijo. Kmalu nato je Moskva začasno prekinila diplomatsko stike s kraljevsko vlado, prav tako kot z Belgijo in Norveško, ki sotudi bile žrtve nemške zasedbe. KPJ je v Stalinovih načrtih videla nevarnost razbitja Jugoslavije ke je Moskva hotela pridobiti zase makedonske in hrvatske komuniste. Roznej-ši nesporazumi so potrdili resničnost te bojazni. MAKEDONSKI KOMUNISTI PROTI TITU V kolikor moremo verjeti Dimitrovu, tajniku bolgarske partije, in njegovemu ožjemu sodelavcu v dunajskem središču Kominterne za srednjo Evropo Prežihovemu Vorancu- Lovru Kuharju, je Stalin že leta 1936 zahteval Titovo glavo. V CK KPJ so bili neprestani spori in jugoslovanski komunisti so drug drugega ovajali v Moskvi. Dimitrov je baje pravočasno na to upozoril VValter-ja - Josipa Broza Tita, da se je mogel rešiti. Tajnik makedonske partijske organizacije M. Šatorov (v Moskvi Šar-lo) je odklonil Titovo povabilo za obisk v Zagrebu. Pozneje je Šarlo prav tako odrekel sodelovanje s Titovimi partizani pri organizaciji upora v Makedoniji. MOČ KPH Na strani 423 piše Bedijer: „Hrvatska partija je bila najmočnejša v Zagrebu, saj v nobenem drugem mestu Jugoslavije ni bilo toliko komunistov kot ravno v glavnem mestu Hrvatske. Prav tako kot v Sloveniji je tudi hrvatsko partijo podpiralo izobraženstvo. Njena prisotnost se je najbolj čutila na zagrebškem vseučilišču z velikim številom črnogorskih, bosanskih in hercegovskih študentov. Jaz [Dedijer] se tu nisem slabo počutil, ker sem bil Srb". Zagreb je po listinah, objavljanih v Titovem življenjepisu, bil središče KPJ. Tuje bilo tudi vojaško-obveščevalno zatočišče sovjetske partije in rdeče vojske. Načeloval mu je Srebrenjak -Antonov. Politbiro CK KPJ je po uničenju komunistov v Kerestincu obdolžil Kopiniča, da je on bil kriv za ponesrečen napad na Glavnjačo. Tam so padli stari in preizkušeni hrvatski komunisti: to je bil del njegove taktike v borbi za nadvlado. Za Kopiničem je Tito postal sekretar CK KPJ, Notranje razlike med KPJ in KPH so prišle več ali manj na dan že med revolucijo; Tita so podpirali Edvard Kardelj, Bakarič in Aleksander Rankovič, Kopinič pa je neprestajno trdil, da mu Kominterna ni ukazala razbiti KPJ. Dedijer zaradi „zgodovinske točnosti" omenja velika nasprotstva med CK KPJ in hrvatskimi komunisti in si dovoljuje sodbo, da je tudi Kopinič bil separatist. Zgodovinarjem očita potvarjanje resnic in se strinja s Titovo kritiko hrvatskega separatista Hebranga, ki ga dolži nacionalizma in šovinizma. Vsi ti dogodki kažejo na dejstvo, da je v hrvatski partiji bilo veliko separatistov, ki so hoteli Hrvatsko ločiti oz. izločiti iz Jugoslavije. POMANJKLJIVA ANONIMNA TRDITEV Kardeljeva pisma in Kidričeva poročila zavzemajo v Titovem življenjepisu 29 strani (od str. 1166do 1195) drobnega tiska obširnih podatkov o stanju OF v Sloveniji. Zdomski politologi bi jih morali preučiti in bi našli v njih mnogo odgovorov o razvoju politike KPS, OF in njenih sopotnikov. Potrošniški gospodarski izvedenec je bil znan po svojem pikolovskem značaju, zato je njegova anonimnatrditev (nastr. 1173) Dedijerjeve knjige - zelo pomanjkljiva, ko trdi, da se mu je s Kidričem posrečilo pregovoriti kolebave bivše bane in ministre za skupen nastop v OF. Kardelj o tem ves presrečen in zadovoljen piše Titu in ne more prikrivati svojega veselja nad dejstvom, da seje pridružil OF in pristal na komunistično linijo „eden najstarejših voditeljev SLS" Kardelj je v pismu podčrtal ta tako važen dogodek, ime tega „voditelja SLS" pa je zamolčal. Jože Zabkar o Rožmanu Pokojni Jože Zabkar je bil naslovni škof in je imel tudi vplivna mesta v vatikanski diplomaciji. Ko je še živel.ni mogel ali hotel odkrivati stvari, ki se tičejo slovenske problematike, kolikor jo je zasledil v Vatikanu ali v pogovorih tudi s škofom Rožmanom samim. Brat Jošt v „Zalivu 8"sedaj objavlja naslednje: V pogovoru sredi 1942 v Rimu mu je škof Rožman pravil da bo po vojni Slovenija končala zopet v stari Jugoslaviji, ki bo še vedno krivična do Hrvatov, ali pa v komunistični Jugoslaviji. Na kake druge rešitve ni mnogo dal, še posebej ne ne kake povezave z avstrijskimi Nemci. Ko sta se zopet videla po vojni mu je škof Rožman potrdil, da je na pobudo dr. F. Rainerja Koroškega nacističnega Gauleiterja se z njim sestal na Bledu. Sestanek v Ljubljani je Rožman odklonil, češ, da je Rainer kriv premnogih zločinov nad našim narodom. Rožman je po spominu govoril o sestanku enkrat po sept. 1943 dočim F. Dolinar, slovenski zgodovinar, ki ježivel v Rimu, pa pravi v Kolaričevemu življenjepisu, da je to bilo dne 25. julija 1943. Na sestanek je šel, da bi mogoče olajšal narodu težki položaj. Rainer mu je izjavil, da govori v Hitlerjevem imenu, ki predlaga da naj okliče samostojnost Slovenije. To misel je škof Rožman odklonil z sledičimi besedami: „Nemci so zakrivili nad Slovenci take krivice in taka grozodejstva, da slovenski narod in tudi jaz ljubljanski škof, nimado njih nobenega zaupanja. Slovenski narod od Nemcev ničesar ne pričakuje in samo želi, da bi Nemci to deželo za vedno zapustili. Slovenski narod pričakuje lepšo bodočnost samo od svojih lastnih dejanj in od Zaveznikov, ki so v vojni z Nemčijo, ter od njihove zmage..." Po datumu, ki ga podaja Dolinar bi se dalo sklepati, da so Nemci računali z izdajo Italije in vojaško gledano bi jim Slovenska država, odvisna od Nemčije takrat prišla prav. Taka „država" bi bila povsem odvisna in podložna Nemčiji, toda če bi se Rožman izgovoril za premislek bi se mogoče zadeva dalatoliko zavleči, da bi se po 8. sept. dogodki razvijali drugače. Vaške straže namreč niso vedeli, če se je varno zateči v Ljubljano in tudi je možno, da bi Italjansko orožje padlo v roke njim in ne KPS. Škof Rožman je potem dodal še tole pojasnilo: „Nekateri mislijo, da sem Ljubljano zapustil ne da bi vedel, da se ne bom vrnil več. Pravijo (tako Kolarič), da sem mislil iti samo v Celovec na nekakšen posvet s tamošnjim škofom. Vse to ne drži. Jaz sem Ljubljano zapustil samo zato, da sem se izognil maltretiranju s strani nahujskane drha-li. In tudi s to možnostjo sem računal, da se ne bom nikdar več vrnil". Rožman je še povedal, da je od Italjanov pri intervencijah dobival samo obljube, konkretnega pa niso dali nič. Za Nemce pa pravi, da je nekatere hude reči le uspel preprečit. Glede Italjanov je bil Rožman preoster, znano je, da je rešil mnogo internirance. Žabkar v drugem pismu Monsinjorju (Dolinar?) razvija potem svojo teorijo o domobrancih. Do njih čuti strašno usmiljenje. Priznava, da je njihova akcija hotela biti v službi slovenskega naroda. Vendar smatra domobranstvo za veliko politično in taktično pogreško. Pravi, da je možem slovenske desnice ¿e jeseni 1943 nakazal rešitev v veliki, splošni narodni vstaji proti Nemcem. Izklical naj bi jo Ljubljanski, zagrebški škof, srbski patriarh, sarajevski muslimanski veljak in kak macedonski velmož. To isto idejo je svoječasno že izrazi brat Jošt Žabkar. Taka „rešitev" pa je seveda zadeva čiste in bujne fantazije. Realnost, kot smo jo videli v Varšavi je bila taka, da se do marca 1945 z Nemci ni dalo šalit. Ne glede na to, da bi tako vstajo ovirali in zadušili komunisti sami! ZU Tempora mutantur Slovenski zdomci z zadovoljstvom spremljamo v domovini pomembne politične pojave, ki s svojimi revolucionarnimi dogodki v Sloveniji, zamejstvu in po svetu, kjer naše organizacije oživljajo politično delo prav ob 40 letnici revolucije izpričujejo da je slovensko ljudstvo dočakalo čas, ko se odloča za svojo svobodo - tako kot jo po žrtvah zasluži ko suveren narod. Ta razvoj zanika trditev, da smo Slovenci na tujem po svojem značaju zaprti, saj je naš politični razgovor vsak dan bolj življenski in stvar-nejši. V 40 letih smo razjasnili mnogo politično zgrešenega, pomanjkljivega in krvavo žgočega. Slovenski izobraženci, med njimi celo nekaj mlajših vodilnih komunistov, so na zborovanju v Cankarjevem domu v Ljubljani izrazili zaskrbljenost za svobodo slovenskega naroda. Ta nastop se precej vzporedno in politično približuje zahtevami slovenskega zdomstva in njegovega pred.-stavništva z razglasom SLS in Slovenskega državnega gibanja po svetu v na novo prei-menovanem Slovenskem narodnem odboru. Načelni razgovori med predstavniki SLS in poverjeniki SDG so potrdili dobro voljo in pripravljenost za pluralistično politično delo v zdomstvu, - vse v skladu zahtev in političnega razvoja v domovini. Vse to vžiga v srcih vseh Slovencev v domovini in v svetu iskre itavega upanja, da slovenski narod vstopa v novo zgodovinsko razdobje, ko bo odločal o svoji bodočnosti. Njegova tisočletna zgodovina dokazuje, da je slovenski narod v raznih dobah vedno načelno odklanjal kakršnikoli politični absolutizem. Če ga je moral večkrat sprejeti, je to storil le zaradi nestvarnih političnih odločitev, ki so mu jih vsilili politični zanešenjaki s svojo nenačelno miselnostjo in ne redko tudi z egoističnimi nameni. Teh zmot ni pripisovati samo komunistom, temveč tudi nam, ki smo sanjali o bodočnosti panslavizma in pomagali razbiti samostojnost slovanskih držav v srednji in južni Evropi. Bližnja preteklost z nacizmom in fašizmom to potrjuje; samo razdelitev Poljske med Hitlerjem in Stalinom zadostuje. Isto velja za Slovaško in Češko, nič manj za obe Jugoslaviji - kraljevo in Titovo. Wilsonove želje in načrti o svobodi evropskih narodov so se razblini prav zaradi zgrešenega zaupanja v neko rešilno „mat-juško Rusijo", ki je z revolucijo leta 1917 zašla pod oblast nasilne kremeljske nomen klature. Po drugi svetovni vojni je po krivdi Rooseveltovih sanj o večnem miru med Sovjeti in svobodnimi narodi isto razširila čez polovico Evrope in Azije. Marksizem je bil nekoč alternativa kapitalizmu. Razlika med današnjim demokratičnim socializmom se je pokazala šele po mnogih notranjih nasprotjih. Rusija je doživela oktobersko revolucijo in z njo se je začelo popolno razvrednotenje marksizma. Čas je postavil marksistično miselnost. Ta je s časom postala začetek „človekovega osvobajanja". Znanstvena strogost marksistične teorije je zajela izobraženstvo, ki je videlo v tej ideji možnost, da se v razrednem boju polasti oblasti. Ta nova kolektivna družba je kmalu zamenjala marksistično utopijo z Leninovim boljševiškim poizkusom. Proletarska diktatura je postala prvi in najvažnejši cilj „velike osvoboditve" - postala je dejstvo. Vladajoči fevdalni razred in ustvarjenje meščansko posedujočih sta bila uničena, privatna lastnina je postala občestvena kolektivnost. Marksistična resničnost je že prva leta zvodenela in pokazala svoj ničevni obraz. Nad proletariatom je zavladal državni aparat. Namesto nekdaj vladajočega meščanstva so nastopili komunistični funkcionarji s krvavimi medsebojnimi obračunavanji. Marksistična miselnost je služila samo kot sredstvo za pobijanje nasprotnikov - in to z najbolj surovimi in uničevalnimi načini za t. i. čisto marksistično zmoto. Degenerirani marksizem se je izničil v strupenih bojih med samoizvoljeni-mi s splošno znanimi političnimi in gospodarskimi ukrepi. Vsi, ki niso soglašali, so bili uničeni. Boljševizem je za svoj obstoj žrtvoval milijone ljudi v Siberiji, Ukrajini, Poljskem in tudi v Jugoslaviji. Strahovlada, lakota in živalsko komunistično divjanje so značilnosti 70 letnega obstoja stvarnega komunizma. Rusija po 1.1917 ne predstavlja več neke duhovne sile, ki naj bi bila vzgled poštenega življenskega sožitja, temveč le vojaško silo. Zadnje desetletje sicer ugotavljamo začetne iskre sprememb tudi v Rusiji žal da je lenlnizem ostal vkljub vseh žlvljenskih neuspehov še vedno vademecum za ruske in vazalske komunistične stranke v deželah pod strahovlado kremeljske nomenklature. Ta še vedno nestrpno gospodarsko in politično nadzira svoje vazalske partnerje in v satelitskih državah uveljavlja svojo diktaturo. Ne pretiravamo, če trdimo, da komunizem žanje delne uspehe še danes, ne samo zaradi nasilja, temveč zaradi komunistično-puritanske miselnosti na papirju in tej podobne vztrajne propagande v svetu, ki jo boljševizem povsod širi, rekli bi skoro s fanatizmom. To propagando in njen vpliv lahko zasledimo celo v ameriškim parlamentu, ki ne podpira Reaganovih načrtov v Srednji in Južni Ameriki. Po tem se lahko vprašamo, ali niso tudi nekateri Slovenci sprejeli komunistično idejo kot sekularizacijo nekrščanskega gledanja? Krščanstvo so razglasili kot opij za množice, marksizem pa predstavili kot končni cilj nerazredne družbe. Marks je kot Hegelov učenec bil ponosen da je njegov nauk postavil „z glave" (duh, razum) v noge (materijo). Marksizem je bil že od vsega početka teoretični jezdec materialnega suženjskega sveta, v katerem politični tehniki izkoriščajo človeško bitje kot stroj. 0'Brien je trdil, da ta vladajoči sistem služi samo enemu cilju: posluževati se ljudstva kot kanonske hrane za uresničenje svojih ciljev - in za vzdrževanje nad-oblasti krivih prerokov. Ta utopija se še danes uvejavlja v Rusiji in v satelitskih državah. Koroške novice MOHORJEVA. Prvič po letu 1945 bodo prodajale na veliko v Sloveniji knjige celovšek Mohorjeve. V Družini 11/85 je prvič objavljen velik oglas z mnogimi knjigami, ki jih je izdala CM. Med knjigami seveda manjka Rožmanov življenjepis, koledarji in sploh vse, kar diši po slovenski opoziciji. Cene za Slovenijo so prikrojene matičnemu književnemu trgu! CM tudi nudi revijo Celovški Zvon, ki pa pot od Celovca do Ljubljane pretolčez zamudo treh mesecev! Tozadevno kritiko ki jo je podal pisatelj Boris Pahorju iz Trsta, je neki „debater" v Cankarjevem domu zavrnil s tem, češ, da je krivda pri avstrijski pošti. Vse take šale mora prenašati naša, nekoč bela Ljubljana! Novice iz Jugoslavije KRAJA. V zapadnih državah iz-rodajo banke, zlatarjce v stanovanjih pobero samo dragocene stvari. V SFRJ so bolj skromni. Blizu Bosanskoga Petrovca so tatovi podrli daljnovod, da so pobrali nekaj delov in kovine (baker?) Nekaj vasi je bilo brez luči. Ogromna škoda mogoče za ceno kraje 100 dolarjev izkupička. V Beogradu so ukradli 50 metrov velik žerjav, ki je končal kot staro železo (Nov. 3. 3. 85). VOJNI ZLOČINEC: Prof. Slobo-dan Jovanovič je I. 1942 prevzel mesto predsednika Jugoslovanske vlade. V tej dobi Titova vlada še ni bila priznana. Jovanovič ni bil niti izrazit politik, nego zelo cenjen mislec In pisatelj. V Beogradu so izdali pred kratkim nekaj njegovih del politične narave. Že po izidu teh del je nastalo razburjenje, kako je mogoče, da se tiska v SFRJ knjiga prof. Jovanoviča, ki so ga sedaj imenovali za nič manj kot „vojnega zločinca" (Nov 3. 3. 85) Politika. Izgleda, da bo SFRJ in tudi Slovenija dosegla svetovni rekord po številu vojnih zločincev in narodnih izdajalcev. Poleg onih iz I. 1941/45 vedno odkrivajo nove. V BEOGRADU so z vsemi častmi sprejeli poglavarja Nicarague, G. Ortega, ki je iskal pomoči v Moskvi in vseh vzhodnoevropskih državah Država se namreč nahaja v strašno težkem ekonomskem položaju. Sedaj ko so Amerikanci prekinili vse trgovanje, bo položaj zelo enak Kubi. Nikaragua bo lep primer kam privede levičarska diktatura gospodarsko stranko naroda. Že sedaj primanjkuje bencina, sladkorja, aspirina itd. Sovjeti bodo po njihovi stari navadi „prisotni" z orožjem, ne pa z dolarji. V slučaju Nikara-gue so Jugoslovani zopet pokazali svojo pravo barvo, namreč, če gre za važne interese svetovnega komunizma, se oni požvižgajo na Ameriko. Amerikanci pa po eni strani komunizem z vso odločnostjo odklanjajo v Ameriki, ne pa v Jugoslaviji. To je zelo nevarna nedoslednost! INFLACIJA je znašala v prvih treh mesecih letos 22.9%, kar odgovarja letni inflaciji okrog 90%. Ako bo res šlo tako naprej, bo SFRJ verjetno prva dežela Europe z Južnoameriško inflacijo. Oblasti se na vse kriplje trudijo, da bi dobili ekonomijo pod kontrolo. Samo na ta način bi povezava z zapadom ostala živa. Vendar po 40 letni skušnji s socializmom je edina rešitev samo v tem, da radikalno menjajo druž-beno-ekonomski sistem. tfer pa oblastniki tega ne marajo, ker se bojijo za njihove kariere, bo preostala alternativa: nazaj v sovjetski sistem centralnega planiranja. Da bi si nabavili nova sredstva bodo v bodoče obdavčene in to precej visoko „razvedrilne hišice". Močno namigujejo, da bo vsako potovanje Hotel je najlepši in največji v Gorici, ima 80 sob z najsodobnejšo opremo, dva salona, restavracijo, taverno, kongresno dvorano in autoparking. Nahaja se v najlepši promenadni ulici, Corso Italia. Je prve kategorije in kljub temu so cene nizke in res vsem dosegljive. N. pr. samska soba s kopalnico, klimatsko napravo in televizijo stane borih 20 US dolarjev. Dvoposteljna pa 32 US dolarjev. 34170 GORIZIA (ITALY) - CORSO ITALIA N 63 - TELEFONO N. (0481) 82166/7/8 - TELEX 461154 PAL GO I fej,;*'; " i 'Mm «rv F ¿H. * * > -SEJ ** » * L KÄ- ■ i • h 1 ■flr^wi m£J>. Jf" ' Vinko LEVSTIK Včeraj v Rimu hotelir danes v Gorici v inozemstvo obdavčeno s pristojbino ND 1.000. V pričakovanju za ta odlok, za te pristojbine, je samo za Veliko noč iz Maribora, poleg automobilov korakalo na kratek obisk v Austrijo 7000 pešcev (NH9, 85). Austrijci se norčujejo iz tega cenenega turizma. V premislek: Kongresa književnikov se je udeležilo 2000 literatov. Novi predsednik zveze je postal Slovenec Ciril Zlobec. Glavna tema je bila odprava kazenske sankcije, ki je predvidena za mišljenje, ki bi moglo biti nasprotno družbenemu redu. Uboga Jugoslavija po 40 letih svobode! Etiopija Tragedija etiopskega naroda zaradi nesposobnosti komunističnega režima, je komaj rešljiva. Režim je zadnjih 10 let žrtvoval ogromne vsote za vojaške akcije proti domači opoziciji, proti borcem za svobodo Eritreje in proti Somaliji. Za gospodarstvo se ni brigal. Dežela postaja puščava, ko je od nekdanjih 40% gozdne površine ostalo samo še 4%. Za posamične pokrajine, ki jih upravlja režim, ostane samo še rešitev izselitve. Izseleli bodo 1.5 miljona prebivalstva. SFRJ zaradi lastnih težav ni dala kake velike podpore v materialnem smislu, pač pa v političnem. V politiki beremo izjavo etiopskega ministra, ki ni zadovoljen s pomočjo zapada, ker je predvsem humanitarne narave v smislu najbolj perečih pomankanj. Kar bi Etiopija želela, je dolgoročni gospodarski plan in investicije v tej smeri. Z drugimi besedami, gospodarstvo naj vzame v roko zapad, ideologijo in politično usmerjenost pa Sovjetska zveza. Za etiopske Izraelce Falaše pravi, da bi morali ostati doma ne pa da so jih preselili v Izrael. Za zaključek pa višek: „Naše dolgoročne plane financira SZ. Revolucija je zelo močna. Ljudje jo masovno podpirajo in njene cilje. Cenimo humanitarno pomoč USA, vendar ne more vplivati na revolucionarno ideologijo." Po vsem gornjem izgleda da bo Etiopija še naprej najbolj zvest zaveznik SZ. Gospodarstvo bo šlo še bolj rakovo pot. Tako bo še v bodoče za dolga leta obstojal paradoks: podpiranje s pomočjo demokratskega zapada sovjetskemu satelitu. Albanija Enver Hodža albanski komunistični diktator, ki je vladal vse od I. 1944 je umrl v starosti 76 let. Njegov naslednik Ramis Alia bo imel težko delo, ker je dežela najbolj zaostala v celi Evropi. Opozicija režimu, ki tudi uradno ne dopušča verskih aktivnosti, mora biti dokaj močna. Pred mnogimi leti je opozicija s pomočjo zapadnih tajnih služb organizirala udar; ko se je ladja s preko 200 borci za svobodo Albanije približala Albaniji, so jo zajeli komunisti. Cel podvig je namreč izdal visoki član angleške špijonažne službe, ki se je po tem podvigu umaknil v Moskvo. Sin kralja Zogu, ki živi v Parizu je ob smrti Hodže izdal proglas albanskim nacionalistom naj se združijo in ustanove svobodno in demokratsko državo. Leka I, pre-tendent na albanski prstol je ob tej priliki tudi govoril o albanski etnični skupnosti v Jugoslaviji, kjer živi skorej 2 milijona Albancev. Se že dani... Nadaljevanje s str. 1 naroda, tedaj tudi nismo sposobni končati državljanske vojne, ki nas je zdesetkala". Kako junaške besede iz naše Ljubljane! Hvala ti, Spomenka, za tako veliko in iskreno poslanstvo! Med mlajšo generacijo ni osebne krivde, zahteva samo resnico, zato je toliko več vredna in Partiji toliko bolj nevarna. Kot je bilo pričakovati, saj je Spomenka Hribar sama zapisala, da se boji za svojo službo in za svojo svobodo, se je že začelo. Zaenkrat se je oglasil Savo Vilher-Sine, in je očita, da ne pozna zgodovine NOB in ne ve za domobranske zločine, katere opisuje v vseh podrobnostih. Temu staremu partizanu, saj ima tudi ilegalno partizansko ime, moram reči, da samo iz sestavke Krivda in greh vidim, da S. Hribar partizansko „osvobodilno borbo" veliko bolje pozna, kot pa partijski pri-ganjač Vilhar. Njene besede so tudi naša zahteva. Partija se vede, kot da se je naša zgodovina in narodna zavest začela šele z nastopom komunizma, v resnici pa so narodu že prvi dan zabodli nož v srce. Oznanjali so svobodo, obenem pa so pobili 1500 žrtev še preden se je narod uprl. Niti konec vojne ni mogel ustaviti tega klanja, tedaj se je začel končni obračun tega „boja za svobodo". Za vrnjene domobrance so se odpovedali Koroški, izgubili so Trst in velik del Primorske, v matični domovini sami pa je še po štiridesetih letih manj svobode, kot jo imajo naši rojaki v Avstriji ali Italiji. Partija kot ujeda sedi na slovenskem narodu in mu ne pusti živeti. To je zločin nad narodom, ne pa svoboda! Protinaravno, naravnost zločinsko je, že desetletja kiobasa-ti o napredku, narod pa je vsak dan bolj reven in obupan. Ljudje že ves čas „svobode" vedo, da je vse samo laž in krivica, zadnja leta so spregovorili, ker ne morejo nič več izgubiti. Eno najbolj pogostih vprašanj pa je: „Ali res ni rešitve iz tega kaosa, iz strahu in zločinov?" Tudi na to odgovarja S. Hriber: „Je rešitev... Toda rešitev ni Rešitev, ki bi začenjala na zanikovanju! Kakor se ne moremo delati, kakor da NOB ni bilo, se tudi ne moremo delati, kakor da poboja na Rogu ni bilo!" Tako je. Revolucija je bila, komunisti so jo začeli na ukaz Stalina, bilo je tudi domobranstvo, ker je narod hotel živeti. Oboje je zdaj že zgodovina. Ostala je le v molk zavita krivda in s krvjo oskrunjen režim, ki ne najde poti v bodočnost. Saj drugače tudi biti ne more: kar je zgrajeno na krvi, nima življenja v sebi! Narod pa hoče živeti tudi danes. Zdi se, da jasno vidi pot iz tega prekletstva, ta pot je popolna resnica in priznanje krivde. Šele potem bo narod znova zaživel življenje, ki bo vredno tako velikih žrtev. Zdaj gre zares. Spregovoril je narod, ki kliče na odgovor tiste, ki so izkopali toliko neblagoslov-Ijenih grobov in narodu zvezali zgarane roke. Vedno mogočnejši je ta klic in nihče več ga ne bo zadušil, dokler ne grobovih mučen-cev ne bo stal spomenik zahvale in časti. S. P. KOROŠKI komunist profesor Janko Messner je to imel dal komunistični vladi v Nikaragui. Nikaragua je toliko svobodna kot so resnični za njo atributi delavna (SZDL), ljudska, demokratska, ki si jih tako rade nadevljejo vse komunistične diktature. Profesor J. messner je bil letos v sklopu aus-trijske solidarnostne brigade na delu v managui. Ob tej priliki je predal izobčenemu in bivšemu duhovniku Ernastu Cardinalu, sedanjemu ministru, ček za $13.700 (Naše novine 21, 3. 85), ki so jih zbrali koroški Slovenci. Austrijsko solidarnostno gibanje je mnogokrat povezano z našo koroško problematiko. Ker je povsem levičarsko in ker ne najdejo nikake prave podpore med Austrijci jim prav pridejo tudi Slovenci. V tej zvezi so blamirali vseslovensko protestno manifestacijo lansko leto, ko so iz povsem slovenske zadeve napravili prokomunistični zbor, kjer so ob petju internacio-nale obravnavali tudi Nikaraguo. NOVO MESTO Drama iz Spodrožce nadaljevanje s str. 5 Četnikov in Domobrancev. Kot poroča Thurn, general Scott ni imel pojma za kake ujetnike gre na tem področju. Ves rdeč je ta general prihajal nazaj in spraševal: „Kakšni ljudje so to: Ustaša, Domobranci? Odkod so, kje so se bojevali?" Bojeval se je ta general v Severni Afriki, v Italiji in ni imel pojma o razmerah na Balkanu. - Vendar, njegovi predpostavljeni so vedeli za kaj gre. Bil pa je v štabu maršala Alexandra general Keatly, ki je bil zli duh. Dr. Thurn je slišal, kako se je general Scott protivil ukazu izročanja; ta je imel srce še na pravem mestu in je imel še nekaj političnega razuma, ki so ga oni v Londonu izgubljali. Tako je Scott govoril onim v Trstu, da to vendar ne gre, da bi te anti-komuniste izročali Titovim ubijalcem pod nož. Odgovor je bil gen. Scottu, tako trdi dr. Thurn, „Naj gredo k vragu! Z nacisti so se borili, naj imajo isto usodo." Kaj je komunizem pa ta general Keatly verjetno ni nič slišal. Tako trdi dr. Thurn. Druge komande so ta ukaz izročitve izvršile tako, da so črtali hrano tem na smrt obsojenim. „Boljše da se jih znebimo, predno pride do stavke stradanja" (Dr. Thurn). Ta hudičeva igra se je pričela sredi maja 1945. Vetrinjsko tragedijo izročitve je so-doživljal Vetrinjski župnik g. Jože Musger. Takole se jih on spominja: „Bili so mladi ljudje, dobri ljudje. Verjeli so kar so jim rekli: Da gredo v Italijo in od tam si lahko poiščejo pot čez morje. Peli so, ko so odhajali iz taborišča in vriskali, in drugi ljudje, ki so ostali, so jim mahali v slovo." To omenja ta župnik v svojih spominih, pisanih v slovenskem jeziku. Če se štirje regimanti kam prestavljajo je seveda treba poslati predstražo-, da se uredi bivališče. Tako so Angleži zbrali skupaj 40 slovenskih mož in jih poslali v Italijo 24. maja, da vse pripravijo za odhod 4 regimentov. Nihče v taborišču Vetrinje ni slutil, da bi bilo to mogoče, da so jih pod pretvezo poslali v smrt. Na Podrožci so jih Angleži predali partizanom, ki so jih pozneje z drugimi pobili v Kočevju. v Pa so rekli Angleži, da poleg pred-straže rabijo še druge oddelke, tako tehničnega kakor policijskega, da vse pripravijo in uredijo. Zbrali so med mladimi Domobranci 500 mož in jih 27. maja odposlali naprej, tudi ti so nenadoma izginili za vedno v Karavanskem tunelu. Sedaj je bila na vrsti glavna sila. Domobranci so bili razdeljeni v štiri regimente, in vsak regiment je obsegal 2.500 mož. Oddelek za oddelkom je odkorakal. V vojaški disciplini, vodeni od svojih slovenskih častnikov, vodeni v smrt. Naložili so jih na angleške tovorne avtomobile, peli so in mahali v pozdrav ostalim. Isti prizor, dan za dnevom, v kolonah v smeri proti Maria Elend (Podgorje) ali proti Podrožci. - In tam so jih čakali partizani. Dali so jih v vagone, zaprli in odpeljali v smrt. V dokumentaciji, ki je izšla v Buenos Aires leta 1968 „V Rogu ležimo pobiti" so sporočila onih, ki so tej smrti ušli. Ta pričevanja so izraz neverjetno naivnega zaupanja v Britance v vrstah na smrt obsojenih Domobrancev. Še naprej so jim verjeli, ko so jim povedali resnico in ko so že angleški oklopniki stali okoli kolodvora. Tako je za te mlade Domobrance prišel pekel na zemlji šele ob koncu te zadnje vojske. Ti Domobranci, ki so se v slepem zaupanju v pravičnost Angležev pustili naložiti v vagone kot živina na Podrožci in v Podgorju so bili obsojeni na smrt, ko so se vozili skozi Karavanski tunel. Toda prebiti so morali še dolge dneve mučeništva, predno je resnična smrt prišla. Pobili so jih končno v Kočevskem Rogu. Nekaj se jih je rešilo iz teh kočevskih grobov in tako je svet zvedel nekaj strašnih podrobnosti po teh pričah. -Te ujetnike so začeli najprej pobijati s puškami, zvlekli so jih na rob prepada in jih tam streljali, da so padali v globino. Tako eden od rešenih poroča: „Iz grobišča se je dvigala krvna sopara in grozen mrliški duh; trgali smo si cunje s svojega telesa prepojena z našim potom in si jih potiskali v usta in nosove. Vendar je ta kužni smrad postajal vedno hujši." „Tretji dan smo skušali najti v tem labirintu pot navzven. Nismo našli nobenega izhoda". Bilo jih je pet ali šest, ki so ostali pri življenju." Četrtega dne nismo več slišali strojnic od zgoraj in smo mislili, da so partizani že odšli. Telesa niso več padala v globino. Naslednjega dne smo slišali kakor, da nekaj vrtajo. Strašna detonacija -razstrelitev je pretresla našo mrtvašnico. Zemlja se je tresla in skalovje je padalo na nas. Popolna tema je bila okoli nas in sedaj, še nek dim je butnil v nas. Apno so začeli metati na nas, in ta prah me je stiskal, da sem izgubil zavest. To je bil konec četrtega dneva v peklu. Ko sem prišel spet k zavesti, je bilo vse tiho okoli mene. Eden mojih tova-riščev, ki je pred detonacijo še ležal poleg mne, se ni več premaknil. Bil je Domobranec, ki sploh ni bil na Koroškem, ampak se je v zavesti svoje ne-krivde sam predal partizanom. Sedaj je bil mrtev. Samo eden poleg mene je še prestal detonacijo. Na koncu petega dne sta našla bukovo vejo, ki jo je explozija vrgla v jamo. Še sta imela toliko moči, da sta splezala navzgor in ven iz grobišča. Bila sta sedaj živa mrliča. Bil je čudež. Po tej moriji so te luknje in prepade še razstreljevali. Polili so grobišča še z nafto in bencinom in jih požgali. Vendar duh po mrtvih se je še dolgo širil po Kočevskem Rogu, in vhod vanj je bil prepovedan. (Veliko jih je moralo vedeti za ta pokol). Koliko so jih tedaj poklali poroča Titov namestnik Milovan Djilas. V svoji knjigi Knjiga partizanov pravi: „Z Nemci so kapitulirali tudi oni naši nasprotniki, ki so svojo usodo navezali na fašiste. Vsi so bili poklani". „Koliko jih je bilo?", se vprašuje Djilas in pravi: „Mislim, da tega nihče ne ve in se nikoli ne bo zvedelo. Četniki, Ustaši, Domobranci so bili pobiti ločeno, vsak od teh v predelu, kjer so jih ujeli." V slovenskem centralnem komiteju so bile dve leti pozneje izražene pritožbe, da imajo težave s kmeti iz teh krajev: Kraške reke so namreč začele prinašati mrliče iz podzemlja. Tudi to je prišlo v javnost, v močvirnih masovnih grobiščih se je zemlja dvignila in napela in je izgledalo, da zemlja še vedno diha. „Kdo je dal povelje za ta pokol?", se sprašuje Djilas. „Tega ne vem. Mislim, da pisanega povelja zai to ni bilo; po naši komunistični hierarhiji, bi tega nihče ne izvedel brez pristanka vrha". Za tem navaja Tita: „Bilo je bolje tako, da za vedno naredimo konec temu". Ob koncu leta 1945 na seji CK je Tito rekel: „Naj bo konec s temi smrtnimi obtožbami in mrtvimi". Na nekem drugem mestu Djilas piše: „V tedanjem splošnem kaosu je bilo nemogoče preiskakti življenja 10.000 ljudi; najbolj preprosta rešitev je bila, vse postreliti." O izročitvi Jugoslovanov Titu piše Djilas v angleškem časopisu Encoun-ter (1979) tole: „Da smo odkriti, tedaj mi sploh nismo razumeli Angležev, zakaj nam ti te ljudi nazaj pošiljajo. Saj so bili samo preprosti kmetje. Niso nikogar pobijali; njih zločin je bil le strah pred komunizmom. Mnogo naših seje celo balo, da bodo Angleži za to od nas kaj zahtevali. Vendar nič takega se ni zgodilo, enostavno so jih nam predali. Njih glavni namen je bil, da se jih znebijo. Angleži so storili veliko zmoto, ko so te ljudi čez mejo poslali k nam, tako je bila zmota za nas, da smo jih postrelili." Avtor tega članka Ingomar Pust, konča ta članek z besedami: „Kar se je tedaj pred vrati Koroške dežele zgodilo je eden največjih zločinov človeške zgodovine, ki ni bilo poravnano." PRIPIS PREVAJALCA: Naj morilci vzamejo sveto pismo Starega Zakona in naj preberjo četrto poglavje: „Tedaj je Gospod rekel Kajnu: Kje je Tvoj brat? Odgovoril je: Ne vem. Mar sem jaz varuh mojega brata? In Bog je dejal: Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije k meni iz zemlje. Sedaj bodi preklet: Proč od zemlje, ki je odprla svoja usta, da je prejela iz tvoje roke kri tvojega brata. Ko boš zemljo obdeloval, naj ti ne daje več svojih pridelkov; blodil in begat boš po zemlji!" FKL Tempora mutantur Nadaljevanje s str. 10 Boljševizem ohranja pri življenju danes le še sila. Ta niha in krčevito išče nova pota. Gospodarsko je prepadel, razkraja pa se tudi v svoji notranjosti, kot doktrini. Ne pretiravamo, da je ta v začetnem razkroju v Rusiji, Kitajskem, Poljskem in drugod. Josip Broz je nekaj mesecev pred smrtjo zajokal nad izgubljenimi vajeti, ko je točil solze nad Jugoslavijo, ki „bi razbita na 4 ali 5 novih samostojnih držav od Jadranskem morju, ne predstavljala pred svetom več skupne moči." Dialektični dogmatik se je pozno zavedel, da južnoslovanski narodi nočejo niti kraljeve še manj Titove države, kjer vojska in stranka nasilno vladata nad nesvobodnimi narodi. Mož je prepozno spoznal, da je veličina narodov le prava svoboda in boj zanjo! Politični razvoj v Jugoslaviji v zadnjih letih to potrjuje. Južnoslovanski narodi, v največji meri prav slovenski narod, so si svesti svoje usode, svoje bodočnosti. V zmoti so tisti, ki mislijo, da so se sprijaznili z dejanskim, po komunistični stranki vsiljenim stanjem. Razočarani narodi iščejo nova pota, zahtevajo samostojne države. Ali se JKP zaveda, da je to edina rešitev za mir na Balkanu, ob Jadranskem morju in v Evropi? V zmoti so tudi še redki izven do movine, ki trdijo, daje centralistična država jamstvo svobode njenih narodov. Taka miselnost je v nasprotju s politično stvarnostjo, ki odklanja „določeno usodo" sedanje trhle in nemirne državne tvorbe.Južnoslovanski narodi;tudi slovenski narod, - ki je po svoji zgodovini in kulturi srednjeevropski narod, se ne smejo in tudi ne morejo sprijazniti z usodo, ki jim bi v bodočnosti pomenila nesigurnost In pogin. Morda bo še kdo trdil, da je danes še pre-uranjeno razpravljati o tem! Da v Jugoslaviji še niso dozorele končne odločitve, da obstoja nevarnost sovjetske invazije itd. Prav ti pozabljajo, ker ne sledijo razvoju v domovino da je revolucija spremenila slovenski narod, da je prišel do spoznanja v revoluciji in po njenih posledicah. Slovenski narod je krščansko globok, se ni spremenil, spremenili so se dogodki in ti so ga postavili pred politično stvarnost in pred jasno odločitev. K temu so pripomogla bridka spoznanja in razočaranja v polpretekli dobi in živi sedanjosti. Pri podajanju teh misli ne smemo preko važnih dogodkov v domovini in v zdomstvu: nastop slovenskih književnikov v Ljubljani, složni razgovori med predstavniki SLS in SNO s poverjeniki Slovenskega državnega gibanja, predavanja vseuč. prof. dr. Komarja v Osrednji slovenski hiši v Bs. Airesu o + prof. Kocbeku. Želja po nekem skupnem, slovenskem parlamentu izven meja naše domovine, je tako rekoč neki klic in znak političnega očiščevanja vseh slovenskih problemov« v domovini, zamejstvu in v zdomstvu. Doživljamo dogodke, v katerih moramo v zaupanju iskati pota, ki nam jih strežejo razvojne razmere doma in v zdomstvu. Kolektivnih in posameznih nastopov ne smemo podcenjevati! Pisatelj Malraux je po desetletjih spoznal na Kitajskem in v svoji domovini komunizem in našel pot, ki mu je zagotovila človekovo dostojanstvo. Njegovi ljudje so (po njegovem pisanju) „Umirali za tisto, kar se mu je v njegovem času osebno zdelo polno najglobljega smisla in največjega upa." Ni dvoma, da so pravi slovenski partizani in domobranci umirali prav tako. Zato je komunistična književnost in propaganda doživela odpor, ki je našel izliv v Cankarjevem domu. Narod že moti stalno in neresno poveličevanje revolucije, ki jo je sprožila in vodila SKS za svojo oblast in zlorabila narodna čustva slovenskega naroda v njegovi najhujši zgodovinski dobi. Mladina hoče vedeti resnico tudi o slovenskih domobrancih, hoče razpravljati o nuji slovenskega naroda po Svobodni slovenski državi, svobodni verski in književni tiskani besedi. Tudi zdomska mladina zahteva od nas vsak dan več odgovorov v vprašanjih naše politične polpreteklosti. Na predavanjih (dr. Komar), kjer se zbirajo v Bs. Airesu slovenski zdomci, se razčistujejo politični in ideološki problemi o nastopu krščanskih socialistov v Sloveniji pred vojno in v revoluciji, Tako se tudi zdomski mladini pojas-nujejo predvojne in revolucijske odločitve, ki so po krivdi KPS razdvojile slovenski narod v dve fronti in povzročile državljansko vojno. Takšno odkritosrčno menjavanje misli in razgovorov je zanesljivo poroštvo za razglašenje resnice,*/ jo moramo spremljati z globokimi občiitki prave in resnične krščanske ljubezni. Ta mora biti resnična v popolnem pomenu krščanskega nauka in tistih zvišenih ciljev in žrtev, za katero so padali in umrli slovenski domobranci in vsi pošteno misleci Slovenci. Mi smo - kakor je I. Cankar nekdaj zapisal - polni prahu svoje in tuje zemlje; smo uporniki in kritiki, borivci proti zaostalemu in pregrešenemu. Pripeljimo vendar slovenskega človeka na gore evropskih višin! I. Cankar je odpiral stare meje, rušil prepere-le zidove In gradil nov dom. Ta duh je zavel nad slovensko zemljo že pred stoletjem. Povezanost z domovino naj nam krepi našo zvestobo-po poti vere idealistov in upornikov in tudi poti tujine. Dvignimo prapor po našem notranjem prepričanju in iz življen-ske nuje za obstoj slovenskega naroda v Svobodni državi Sloveniji. Tomaž Akvinec je imenoval domovino [patria] kot veliko razširitev družine in sorodtva. Kot našim staršem, velja tudi domovini dolžnost hvaležnosti do nje, kot do naših družin za srečo in svobodo slovenskega naroda. SL. S. Stalinov naslednik je prejel sv. krst Gregorij M. Malenkov, Stalinov naslednik in nekdanji ministrski predsednik Sovjetske zveze, je v pravoslavni Cerkvi prejel zakrament sv. krsta. Rojen je bil leta 1902. Dolga leta je bil eden izmed najožjih Stalinovih sodelavcev. Ko je bil star 38 let, je postal član tajništva komunistične partije. Deset let nato je postal član politbiroja, najvišjega izvršnega organa KPSZ. Po Stalinovi smrti je bil od leta 1953 do 1955 predsednik ministrskega sveta. Zaradi „pro-tipartijske dejavnosti" ga je Hruščov izključil iz CK KPSZ. Potem je živel v pozabi. Sedaj se redno udeležuje verskega bogoslužja. Oznanilo, Argentina (Po zadnjih poročilih je umrl februarja letos kot kristjan).