KATOLJSK CERKVEN LIST.
Danica izhaja vsak petek na eeii poli, in velja po pošti za celo leto 4 «rld. BO kr., za pol leta 2 gld. 40 kr.. za C-etert leta 1 eld. oO kr V tiskarniei sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld., začetert leta 1 gl.; ako zaaene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XXXV.	V Ljubljani, 6. vinotoka 1882.	List 40.
B o g-11.
Ti, ki iz milosti ustvaril si človeka, Mu dal čez zemljo moč si in oblast, Da hvali te od veka in do veka; Naj praha sin Ti v prahu spevarn čast!
Stvaritelj večni! moder preneskončno, Ki vse ohraniš, vladaš in živiš: Ploduješ zemljo z dežjem, lučjo solnčno, Očetovsko za vse stvari skerbiš;
Plazečega červiča Ti ohraniš, Le Ti življenje mu in hrano daš, Slabotne Ti nasproti močnim braniš, Neizumljivo nam, a vselej prav ravcdš.
Neskončni vir dobrote in ljubezni! Ki bitja vsa objemlješ noč in dan, Sosebno pa človeka, kadar besni Sovrag temote bliža se strašan;
Saj zarad njega si vse drugo stvaril, Iz serca svojega mu dušo dal, Naj z bistrim umom svet bi gospodaril, In Tebi slavo večno bi dajal.
In ko grešil je, z grehom um oslabil, Ko zarad greha zemljo si preklel;
V	ljubezni vendar nisi nanj pozabil,
V	nezmerni milosti si ga otel.
Odperl si zopet rajske mu prostore, S kervjo je lastno Tvoj edini Sin Pobratil nas seboj, da vsak zamore Te klicat': Oče mili vsih milin!
O naj glasi od veka in do veka Nebo in zemlja Tebi hvalo, čast; Ki k toljki slavi dvignil si človeka, Mu dal neskončne cene — dušo v last.
Radoslav.
Želje častnega stražnika.
Jezus naj živi!
To mi duše hrepenenje,
To goreče vse želenje
Bodi v sercu žive dni,
Ko počiva, ko bedi:
Jezus naj živi, — Jezus v meni naj živi!
Jezus naj živi!
V	mojem sercu naj stanuje, Ga pregreškov očiščuje, Čednosti naj vse sadi,
V	serce mi, in rast deli. Jezus naj itd.
Jezus naj živi! Naj v slabosti me podpira, Hude strasti mi zatira, On skušnjave mi zatri, Al' mi dd jih zmagati. Jezus naj itd.
Jezus naj živi!
V	mojem duhu naj kraljuje, Svete misli mu vdihuje, Vlada dušne vse moči, Sebi nje podverže si. Jezus naj itd.
Jezus naj živi!
V	moji duši naj prebiva, Svoje milosti v njo vliva; Var'je njo pregrešnosti,
K dobremu njej moč deli. Jezus naj itd.
Jezus naj živi! O presrečno to življenje, Sladko z Jezusom združenje! Druzga mi želeti ni, Razun Jezus naj živi! Jezus naj itd.
S. Frančiška Grizoldova.
Iškrozniva Xj. sreiosti papeža Leona 171 i tio ¿hofor re#oifae katuUniKe Ver kre.
Prečastiti bratje! Pozdrav in apostoljski , -»„	blagoslov!
'Ao pravem času ima kerščansko ljudstvo priliko kmali zaporedoma zopet praznovati spomin dveh mož, ktera sta že zdavno poklicana v nebesa vživat plačilo svoje svetosti, pa sta tudi na zemlji zapustila prav obilno število učencev, tako rekoč neizmerljivi vedno nepre-nebljiv zarod svojih čednosti. Nedavno se je obhajal stoletni spomin sv. Benedikta, očeta in vstanovnika menihov po zahodnjih deželah; zdaj pa je enaka prilika, očitno in slovesno počastiti sv. Frančiška Asi-škega, ki je bil pred 700 leti rojen. In po pravici menimo, da p-, dobrotljivem vladanji božje previdnosti se to tako godi. Kajti če Bog daja ljudem pri iko, slovesno obhajati spomin takih očetov, se vidi, da hoče ljudi opominjati, naj ?e njunih zelo velikih zaslug spominjajo in naj spre vidijo, da bi se redovi pobožnih mož, ki sta jih vstanovila, ne bili smeli tako nečastno in s kruto silo žaliti, posebno po onih deržavah, v kterih je olika in slava po njih delu, po njih duhu in prizadevanju rasti začela.
Zaupljivo namreč mislimo, da te slovesnosti nikakor ne bodo brez sadu za kersčansko ljudstvo, ktero dobro ve, zakaj je ude redovnih družb vselej cenilo za prijatelje; in kakor je zato ime Benediktovo z veliko vdanostjo in s hvaležnim sercem častilo, tako tudi zdaj goreče pripravlja slovesne obhajanja in premnogotere počeščevanja v spomin sv. Frančiška. In sicer se toliko vneto bkazovanje pobožne hvaležnosti in časti ne bo kazaio samo v deželi, v kteri je sveti mcž luč sveta zagledal, ter v sosednjih deželah, marveč daleč tje do skrajnih mej vseh dežel, kamorkoli je zaslovelo ime sv. Frančiška, ali koder cveto naprave včlikega očaka.
To gorečnost, ki jo kažejo duše za naj boljšo reč, Mi gotovo tako zeo hvalimo, da nihče ne bolj; posebno zato, ker smo bi!i od mladih dni vajeni, sv. Frančiška Asiškega občudovati in s posebno gorečnostjo častiti; ne le da si v čast štejemo, ker smo prišteti družini sv. Frančiška, temuč smo tudi na sveto Alvernsko goro iz pobožne hvaležnosti in z veselim sercem večkrat hodili; in tam nam je, kamor koli smo stopili, pred dušo prišla podoba velikega moža; ondotna samotnost. polna spominov, pa je nam povzdigovala duha v tihem premišljevanji Pa če tudi je ta gorečnost zelo hvale vredna, vendar še tu ni vse. Kajti misliti nam je, da časti, ki se pripravljajo sv. Frančišku, bodo mu tedaj naj bolj všeč, če bodo sad obrodile pri tistih, ki so mu jih ska-zovali. Pravi in stalni sad pa je v tem, da ljudje od izverstnih čednosti tistega, kterega občudujejo, nekoliko podobnosti na se sprejmo in se potrudijo posnemaje ga boljši postati Oe bodo to z milostjo Božjo pridno spolnovali, potem bo to zares zaželjeno, pripravno in zdatno zdravilo za sedanje nadloge. Zato hočemo vam, častitljivi bratje, govoriti, ne le, da očitno pokažemo svojo pobožno vdanost za sv. Frančiška, temuč tudi zato, da bi vam vneli ljubezen, da tudi vi z nami delate s takim pripomočkom za zveličanje ljudi.
Hešenik človeškega rodu, Jezus Kristus, je vedno iivi neusahljivi studenec vsih dobrot, ki nam pritekajo od neskončne ljubezni božje, tako, da On, ki je svet enkrat odrešil, ga tudi zveličuje v V3ih stoletjih. Zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v kterem bi mogli zveličani biti." (Ap. djanje4, 12.) Ce se je tedaj kterikrat po natorni napačnosti, ali po človekovem za-dolženji človeški rod v novič tako globoko pogreznil,
da je treba mogočne roke, ki ga vzdigne, takrat je potrebno, da za pomoč pribeži k Jezusu Kristusu, in ne-dvomljivo verovati, da močnejšega in varnišega zavetja imeti ni mogoče, kajti njegova božja moč je tako obširna in premore toliko, da le ona more odstraniti vse nevarnosti in rešiti iz vsega ziega. In rešenje bo prišlo gotovo, berž ko bo človeško družbinstvo zopet priznavalo vero Jezusa Kristusa in začelo njegove zapovedi spolnovati. Kadar pritiska tako zio, če je že za tako zdravilo vgodni, v dobrotnih sklepih Večnega aaznamnjani čas dozorel, božja previdnost navadno zbudi moža, ne tacega, kakoršnih je veliko, temuč prav velikega in nenavadnega moža, in njemu izroči delo, družbinstvu rešenje pover-niti. In tako se je godilo ob koncu dvanajstega pa v začetku trinajstega stoletja; sv. Frančišek je doveršil ono velikansko delo.
Dovelj je znan tisti čas, bogat v čednostih in pregrehah. Globoko v dušo vkoren;njena je cvetla takrat katoliška vera in lepo je bilo, da se jih je toliko v sveti gorečnosti vnemalo, ter so šli v sveto deželo pripravljeni zmagati ali pa umreti. Toda kmali je razuzdanost spremenila kerščansko vedenje in ničesar ni bilo ljudem tolikanj treba, kakor to, da se kerščansko mišljenje zopet poverne. Se ve, da naj glavniši del kerščanske čednosti je velikodušni duh zatajevanja, čegar podoba je v Križu, kterega mora na rame vzeti, kdor koli hoče nasledovati Jezusa Kristusa. Ravno ta duh zatajevanja zahteva: duha prostega ohraniti od posvetnih reči, samega sebe premagovati in zopernosti junaško z veselim in mirnim sercem prenašati. Gospa in kraljica vsih čednosti pa je ljubezen do Boga združena z ljubeznijo do bližnjega; njena moč je tako velika, da odstrani vse težave, s kterimi so dolžnosti obložene, ter dela ne le prenesljive, ampak se celo prijetne vse britkosti, naj si bodo kolikoršne koli.
V	dvanajstem stoletji je bilo veliko pomanjkanje teh čednosti, ker le preveliko jih je bilo, ki so popolnoma v človeške reči zatopljeni kakor zdivjani iskali časti in bogastva ter so v požrešnosti in razuzdanosti živeli. Premogočnost je bila takrat v rokah nekterih, ki so jo pa naj več obračali v zatiranje ubozega in zani-čevanega ljudstva; še cel6 tisti niso bili čisti takih pre greh, ki so bili po svojem stanu dolžni drugim dajati izgled lepega življenja. In v tej meri, kakor je ljubezen zginjala, nastalo je mnogo navadnih kužnosti v dušnem življenji, nevošljivost, zavist in sovraštvo, serca bila bo tako razdražena, misli tako sovražne, da so se sosednje mesta iz naj bolj malenkostnih pretvez grozovito napadala in meščani so se z meščani nečloveško bojevali.
V	to stoletje sežejo leta sv. Frančiška. On pa je pričel s čudovito priprostostjo in enako stanovitnostjo okuženemu svetu z besedo in z djanjem kazati čisto in pervotno podobo kerščanske popolnosti. In res, kakor je sv. Dominik v tistih časih serčno branil nepopačenost nebeških naukov ter hudobne zmote krivovercev preganjal z lučjo kerščanskega razodenja: tako se je posre čilo 8V» Frančišku, kterega je bil Bog s svojo milostjo povzdignil k velikim rečem, da je v kerščanskih sercih ljubezen za čednost zopet vnel in nazaj pripeljal k posnemanju Jezusa Kristusa one, ki so bili v zmotah in pregrehah od davno zgubljeni. Ni se zgodilo samo po naključji, da so mladenčeve oči zagledale v sv. pismu besede: ,, Ne imejte ne zlata, ne srebra, ne denarjev v svojih paseh; ne torbe na poti, tudi ne dveh sukenj, ne čevljev, ne palice." (Mat. 10, 9, 10.) „Ako hočeš biti popolnoma, pojdi, prodaj, kar imaš in daj ubogim... in hodi za menoj." Te besede je tako razlagal, kakor da so njemu posebej rečene, zdajci gre, se odpovč vsemu, do obleke, ki jo ima na sebi: zaroči se nepriklicljivo z revščino, in velike pravila evangeljske popolnamosti, ki jih
je bil že 8 toliko velikoserčnostjo sprejel, stori za podlago svojega reda. Od tega časa je v sredi največe mehkužnosti in naj bolj izbrane sladnosti sveta hodil v zanemarjeni in neolikani obleki, je prosil kruha od vrdt do vrdt in — kar velji za naj britkejše — zasramovanj derhali ni le samo prenašal, temuč požiral jih je s čudovito zadovoljnostjo. Nespamet križa Kristusovega je namreč polnoma v se sprejel in spoznal za naj viso modrost; in ko je s svojim umom natanko spoznal njegovo veličastno skrivnost, je sprevidel in spoznal, da si nikjer drugje boljše slave vstanoviti ne more. Ob enem z ljubeznijo do križa prevzame eerce sv. Frančiška mogočna ljubezen do bližnjega, ki ga je silila, da je pogumno začel ozuanovati ime Jezusovo in se zato tudi prostovoljno podal v očitno smertno nevarnost. Tako ljubezen je imel do vsih ljudi; veliko raji pa je imel revne in nizke, tako da so mu bili oni naj bolj ljubi, kterih se drugi ogibljejo in jih prevzetno zaničujejo. Zato ima prav posebno zasluge za tisto bratovsko mišljenje, ki ga je bil Kristus Gospod v popolnosti prenovil in po njem ves človeški rod tako rekoč v eno veliko družino združil, ki jo eni Bog Oče vlada.
Toraj s pomočjo toliko čednosti in posebno s tako spokornim življenjem si je prizadeval sveti mož, kolikor je mogel, podobo Jezusa Kristusa na se sprejeti. Pa videti je, da ga je tudi v tem božja previdnost vodila, ker je po nekterih zunanjih znamenjih podoben postal božjemu Odrešeniku. Po izgledu Jezusovem se je zgodilo, da je Frančišek v hlevcu zagledal luč sveta in da je ko dete enako posteljico imel, kakor ntkdaj Kristus sam, namreč malo slame na tleh. Da se doverši podobnost, kakor ae bere, po se v višavah prikazali angeljski kori in slišale prelepe harmonije, ki so se po ozračji prijetno raz-lijale. Kakor Kristus aposteljne, si je tudi on pridružil učencev, ktere je razpošiljal po deželah, naj oznanjajo ljudem mir v Kristusu in večno zveličanje. Ves reven, sramotno zaničevan, od svojih zaveržen, je imel tudi v tem podobo Kristusovo na sebi, da še toliko svojega ni hotel imeti, kamor bi mogel glavo položiti. Zadnje znamenje Kristusove podobnosti je sprejel takrat, ko mu je na verhu gore Alvernije, ki je bila tako rekoč njegova Kalvarija, došla do tistega časa nova milost, da so b:le njegovemu telesu vtisnjene svete rane, ter je bil na svojem telesu v nekem oziru križan. Pri tem omenimo neke dogodbe, ki je ravno tako sloveča po velikosti čudeža, kakor slavna po spričevanji stoletij. Enkrat je bil namreč prav živo zamaknjen v premišljevanje bolečin Jezusa Kristusa na križu, in koperneč po neizrekljivih njegovih britkostih, ter se je naj priserčnejše z Zveličarjem zedicoval; kar se mu neprevidoma serafin iz nebes prikaže, neka skrivnostna moč naenkrat zažari, Frančišek čuti roke in noge kakor z žeblji presunjene in svojo stran kakor z ojstro sulico prebodeno. Vsled tega je čutil v svoji duši silovit ogenj ljubezni in je odsihdob nosil na svojem telesu živo in vidno podobo rdn Jezusa Kristusa.
Te čudežne reči, ki so boli vredne, da bi jih an-geljske pesmi slavile, kakor pa človeške, nam dovelj kažejo, kako veiik je bil ta mož in kako vreden, da ga je Bog odločil, naj svoje verstnike h kerščanskemu življenju nazaj privede.
„Pojdi in podpri mojo hišo, ki se podira", tako je čul v cerkvici sv. Damijana nadzemeljski klic. In nič manj se nam ni čuditi prikazni, v kateri je videl Ino-cencij III, kako Frančišek z ramami podpira padajoče zidovje lateranske bazilike. Moč in pomen teh čudežnih dogodkov je jasen; to je pomenilo, da Frančišek ima biti za kerščansko občinstvo v tistem času veliko varstvo in podpora. Pa tudi ni odlašal, pogumno dela se poprijeti. Onih dvanajst, ki so se bili pervi podali v
njegovo vodstvo, je bilo najpred kakor majhno zernce, pa v varstvu božje previdnosti in oskerbovanji papežev imelo se je kmali razcvitati kakor naj bogatejša setev. Razdeli jim tedaj, ko jih je bil sveto za to pripravil, razne kraje Laškega in Evrope za oznanovanje evangelija; in še pred je bil nekterim zapovedal, naj gredo na Afrikansko. In brez odlašanja, čeravno brez pomoči, neuČeni in neolikani, se obernejo do ljudstva in kar na razpotjih in očitnih tergih, brez kakih priprav prostora, in brez lepotičja v govoru — začno ljudi opominjati, naj posvetno zaničujejo in mislijo na večnost. Čudno je, da za tako nespretnimi delavci, kalcor so bili videti, se je kmali pokazal tako vJIk sad njihove delavnosti. Kajti za njimi je kupona derla množica, željna pri njih slišati besedo Božjo, pred njmi britko obžaluje svoje zmote, pozabi razžaljenja, zapusti sovraštva in se poverne k miru nazaj. Skoraj bi ne verjeli, ko se pripoveduje, s kakim nagnjenjem in s kakšno dušno silovitostjo je množica hitela k sv. Frančišku. V velikih trumah so ga spremljali, kamor je sel, in večkrat so privreli vsi meščani iz tergov in celo iz močno obljudenih mest brez razločka, ter so moža na kolenih prosili, naj jih sprejme v svoj red. Vsled tega vstanovi Frančišek tretji red, ki naj bi sprejemal ljudi vsakega stanu, vsake eturosti obojega spola, pa ne bi pretergal družbinskih vezi in domačih okoliščin.
Ta red je prav modro vstanovil, ne tolikanj po svojih pravilih, ampak po splošnjih evangeljskih postavah, ki se gotovo nobenemu kristjanu ne morejo pretežke zdeti: namreč spolnovati zapovedi božje in cerkvene, varovati se strankarstva in prepira, bližnjemu ne škodovati, samo za vero in domovino orožje rabiti, v življenji in obleki priprost biti, zderžati se vs^ gizdosti ter «»gibati se nevarnih zapeljivosti plesu in očitnih iger (kazališnih).
Lahko je umeti, da je moralo veliko koristi prihajati iz take naredbe, ki je tako koristna sama na sebi, kakor čudovito priračrna za tisti viharni čas. To vgod-nost časa dokazujejo tudi enake družbe, ki so nastale iz dominikanskega in druzih redov, in pa njih vspeh, kajti visoko in nizko se je podvizalo, v velikem številu v polnem ognji in gorečnosti pristopiti v ta red »v. Frančiška. Pred vsem sta hrepenela po tej časti, Ljudovik IX, kralj francoski in sv. Elizabeta, kraljica ogerska: v teku časa so jima nasledovali mnogi papeži, kardinali škofje, kralji in knezi, kteri so spoznali, da se frančiškansko znamenje dobro zlaga z njihovo častjo. Udje tretjega reda so branili katoliško vero z ravno tako pobožno kakor močno po-rumnostjo, in če so brezbožni ki njihove čeduosti tako zelo čertih, so jih vendar v resnici modri in dobri vsikdar priznavali, in hvala teh je naj častniša in le za tako edino se je poganjati. Zato jim je tudi Naš prednik Gregorij IX eastital zarad njih vere in serčnosti in rad jih je 8 svojo veljavo zagovarjal, ter jim tudi dal častno ime „vojščaki Kristusovi'* in „novi Makabejci". In ta pohvala je bila tudi popolno zaslužena. Kajti v tem redu je bila zastavljena močra hramba za občni blagor, ker njega udie so čedno-ti in postave svojega vstanovitelja po naj boljši volji in moči pred očmi imeli, in so dosegli, da se je zopet razcvitala leoota kerščanske pravičnosti. Gotovo po njih prizadevanju in njih izgledih so večkrat prepiri in strankarski boji prenehali, ali bili saj pomanjšan!, razdivjanim je bilo orožje iz rok uzeto, vzroki kregov in pravd bili vo odstranjeni, revščina in zapuščenost prejemala je tolažbo in pom< č; požreanost pa, ta požiralo bogastva, to orodje zapeljevanja, bila je krotena. Zato iz tretjega reda kakor iz svojega debla izraste domači mir in očitni pokoj, poštenost in pohlevno obnašanje, prava raba m varstvo premoženja; vse to pa je naj boljša podlaga omike in
▼arnosti, in da so se te dobrote ohranile, zahvaliti se ima Evropa v veliki meri svetemu Frančišku.
(Konec nasl.)
Siomniek dijak — bogosioree. *)
Mnogo se je že pisalo o tem velikero, prečastitem možu ; naj mi dragi bralci ne zamerijo, ako }im narisam nekoliko iz življenja Slomšekovega, ko je študiral na gimnaziji in v bogoslovji.
Slomšek je bil po dokončanih ljudskih šolah v Ponikvi, kot naj starejši »iu, namenjen za dom. Nekdaj — tako pripoveduje njegov sošolec — je vodii vole, ko je oče oral, vzame knjižico iz žepa in tako pogleda večkrat skrivno vanjo, da bi ga oče ne vidil. Oče ven-der to zapazi in je bil tako hud, da bi ga bil skoraj kaznoval, rekoč: „Ti boš tukaj kmetoval; le mestni gospodje nosijo sabo knjige. Nikoli več ne smeš knjige saboj prinesti. A njegova mati je bila druzih misli. Hotela je, kakor marsikatera slovenska mati, dati sina študirat; zato se je večkrat sperla z možem. Oberne se zatorej do kaplana Pražnikarja, naj bi on posredoval pri očetu Marku, da bi dal sina v Celje v šolo. Kaplan Pražnikar. dobro poznajoč talente dečkove, se je trudil na vso moč, da bi očeta k temu sklepu pripravil, kar se mu je tudi posrečilo. Isti kaplan je mnogokrat govoril Slomšekovim starišem: „Vaš Anton bo še kedaj velik gospod postal."
Poslovi se res 141etni mladeneč od svoje rojstne hiše 1. 1814; stopi še to jesen v celjsko gimnazijo. Kako da se je na gimnaziji učil, tega mi ni skoro treba praviti pri tako slavnem možu, kakor je bil Slomšek. Bil je vedno med pervimi; posebno na gornji gimnaziji je izverstno napredoval. Takrat se je zbudila v njem tudi ljubezen do maternega jezika. Spodbudil ga je k temu tamošnji profesor Zupančič, kteri je svoje učence nagibal, naj izdelujejo doma naloge v slovenskem jeziku. A nobeden ni kazal do tega tolikega veselja kakor naš Slomšek. Neka slovenska naloga se mu enkrat tako posreči, da jo je prof. Zup?nčič v šoli očitno bral in ga
i'e pri tej priložnosti pohvalil. Prigodi se pa, da je bil :malo potem god nekega profesorja in gosp. Zupančič izbere izmed učencev 3, naj zlože vsak eno pesem v ta namen; eden latinsko, drugi gerško, tretji nemško. Občutljivemu Slomšeku je bilo jako žal, da ni tudi on bil izbran, da bi bil napravil slovensko pesem za to slovesnost. In kaj stori? Napravi lepoglasno pesmico, ter na omenjeni dan, ko so že vsi oddekiamovali, prosi profesorja, naj sme še on svojo pesmico povedati. To se mu res privoli, in njegova pesem je tako ginila vse navzoče učitelje in učence, da mu je Zupančič rekel: „Vi zamorete kedaj še veliko storiti v prid maternemu jeziku, zatoraj vam svetujem, učite in poprimite se marljivo maternega jezika." Te besede so zadostovale tako rahločutnemu sercu. kakor je bilo Slomšekovo, in od tega časa se je trudil in učil marljivo maternega jezika, pa njega literature. Dobro se je godilo našemu Slomšeku v šoli, a zunaj šole je moral kmalo skusiti gren-kosti in težave tega sveta. Dokler mu je živela še mati, pri nji ni imel le samo pribežališa pri vsih potrebah in skerbčh, temuč poživljal sc je njegov duh tudi z blagimi njenimi nauki, pesmicami in pripovestmi. Ali pre-
*) „Danica" je sicer imela nektere čertice iz mladostnega Slomšekovega življenja; ker pa je v tem spisa posneto obil-niše in z novih strani, bode tudi ta spis gotovo sprejet od čast. občinstva prav hvaleino; — posebno bodi slovenskim šolskim mladenčem priporočen.	Vr.
rano mu je umerla dobra mati: 2. jan. 1816, bila je še le 36 let star*; kako ga je ta zguba zadela, vč le tisti, kteremu je nemila smert pobrala mater v zgodnji mladosti. Sedaj se je pričelo za Antona hudo življenje. Oče, že prej nejevoljen, da sin študira, ni ga hotel več podpirati, da bi študije nadaljeval; slabe letine, hiša brez gospodinje, 5 nedoraslih otrčk — to so zares težave, ktere so očetu in Antonu, kot naj starejšemu izmed otrok, mnogo pregUvic delale. Toda, dobro materno serce skerbi za otroke, kolikor le more, tudi za prihodnjost; tako je skerbela tudi Siomš* kova mati za svojega sina na smertni postelji. Prosila je kaplana Pražnikarja, naj jo on namestuje po njeni sraerti pri Antonu, naj mu bode skerben vareh. To je blagi gospod obljubil in vestno spolnoval. Slomšek je od lega časa imel res prav malo podpore od doma; toliko manj, ker prišla je k hiši mačeha in toraj nove skerbi in pritežnosti. Zato je tudi o počitnicah prebival po večera pri gosp. Pražni-karji, kterega je vedno imenoval svojega naj večjega dobrotnika na zemlji. Pri nekih duhovnih vajah, opomi-njevaje duhovne, da naj se usmilijo ubogih dijakov, postavil je samega sebe v zgled, rekoč: „Brez pomoči tako blazega mašnika bi jaz ne bil v šole prišel ter bi ne bil dosegel tega prečastitega stanu."
Vse te britke skušnje so pa tudi njegovo serce vedno bolj k Bogu obračale. Spomin na ranjco mater, želja, da bi prej ko mogoče končal šolske nauke, vse to ga je vleklo v samoto, kjer se je samo s knjigami pečal. Po smerti raaterni Slomšek ni več iskal kacega vedrila tega sveta, ljubil je samoto in pri Bogu ]e iskal tolažbe in pomoči. Mnogokrat, tako pripovedujejo še sedaj njegovi součenci, so ga našli v cerkvi klečečega s povzdignjenimi rokami z naj večjo pobožnostjo moliti (kar je pri sedanji šolski mladini le preredko viditi). Tudi o počitnicah bil je bolj samoten. Naj ljubši mu je bil sprehod na goro sv. Ožbalta, kjer si je izprosil od cerkovnika cerkveni ključ. Tu je nekaj molil, nekaj se vadil s prižnice govoriti. Kadi tega mu je bila ta cerkvica še kot škofu v vednem spominu ter jo je imenoval .,središče svojih mladih spominov" in je vedno priganjal ondotnega župnika, da bi cerkev popravili in on bi jo potem posvetil, dokler je še živ. Res mu je Bog željo spolnil, da je 1. 1856 posvetil cerkvico, katero je sam bogato obdaroval in kjer je pridigoval, kot pastir, dijak in slednjič ko škof. Po dokončani gimnaziji hotel je študirati filozofijo v Ljubljani. Prepočasi pa so mu tekli dnevi, kajti želel je prej ko mogoče — posvetiti se duhovskemu stanu. Kako mu je tedai serce kipelo, ko je v Ljubljani pri vstopu v „logiko" (7. šolo) zvedil, da se more v Senju 7. in H šola v enem letu dokončati; toraj se nemudoma podd v Senj, da bi še o pravem času tje dospel. Od tam se verne z odličnim spričevalom v Ljubljano, a tu zvč, da to spričevalo ne velja za tukaj, in zato je moral iti v Celovec, ter je ondi končal še ,,fiziko" (8. šolo).
Tako dokončavši svoje študije 1. 18*21, v kterem letu mu je tudi oče umeri, stopi v celovško semenišče. Ker je bil tako sposoben slovenščine, je na prošnjo vodstva podučeval tudi svoje součence; to mu je bilo v veliko veselje. Med njegovo literarno zapuščino se je našel tudi govor, s katerim je pričel slovenski poduk, pisan s pravo mladeniško navdušenostj» Bil je v semenišči tudi knjižničar, in kot taki je imel priložnost sozna-niti se s cerkvenimi očeti. Te knjige je naj rajši prebiral, ker je bil sam pravi govornik, in ravno te knjige polne govorniškega duha. V prostih urah je bil naj rajši v knjigarni, prebiraje ss. očete; tu je delal izpiske, ktere je potem dal bogoslovcem, da so jih poslovenjali. Te prestave je potem sam pregledoval in popravljal, in bogo-slovci so se jih učili na pamet in v slovenskih urah
zglasovali; tako je bila ta slovenska šola tudi nekaka vaja v cerkvenem govorništvu. Zato mu je pa tudi vodstvo po dokončanih študijah dalo prelepo spričevalo za njegove zasluge in njegov trud.
Drugo njegovo veselje o prostih urah je bilo sv. pismo, ktero je kot bogosloves vse prečital ter posebno gledal na to, da se je soznanil bolj z djanjskim delom njegovim. Še kot škof je mnogokrat govoril z ginjenim sercem o lepih urah, ktere je prebil pri čitanji sv. pisma. Ker je bil tako vnet za sv. pismo, je kot škof posebno obračal skerb na to, da so se bogoslovci bolj ko moč pedali s sv. pismom; zato je tudi postavil red, da se je vsak dan bral oddelek sv. pisma, kterega je sam zaznamoval, in bogoslovci so mu morali dati besedo, da
bod_. vsaki dan brali del sv. pisma.
lit.
•str	--
Lepa smeri mhidrga fa ><mshegn stu rte nt a r Magt>«aHi.
To-le bodi povedano našim mladim dijakom, da bi kaj več serčnosti dobili. Kajti zapeljani od framasonskih sistemov, bukev itd. so mnogi tako ob vso duhovno moč, da jih je pred kakim junaškim katoliškim sklepom tako groza, kakor pred smertuo koso. Poslušajte, kaj veliko mlajši mladenči, kot ste Vi, z junaško hrabrostjo doveršujejo!
Janez Kerstnik Ivanaga Katsutaro je bil učenec pervega latinskega razreda. Bilo ga je sama pohlevnost in odkritoserčna bogoljubnost, zato ga je vse rado imelo, učeniki in sošolci. Škoda pa, da je bil slaboten in bo-lehen, akoravno še mlad. Pa od kod je bilo to? Terp-ljenje, terpinčenja, razne muke in bolečine so ga bile poterle. Dobo svojih otročjih let že je moral prebiti v pregnanstvu in v ječi. Zakaj? Mar zarad pobojev, pretepov, kakor toliko slovenskih mladenčev? O kaj še!... Za sveto vero, ktero se ne mara ti, naš mladeneč, le očitno spoznavati že bojiš, za vero je on to terpel.
Imel je šest l£t, ko je zbučalo preganjanje krist janov 1. 1870 v Urakami. Mali spoznovalec je tudi pred obličjem rabeljnov neprestrašeno stanoviten ostal v sv. veri. Njega, kakor tudi druge iz njegove družine so neusmiljeno zvezali in vklenili, na japonsko ladijo vergli ter vse vlekli v okrajino Kičon. Tam so kristjane tri leta najbolj neusmiljeno terli in terpinčili. Pomanjkanje in vsaktere muke so zasadile klico sušico v življenje mladega Ivana.
Že proti koncu lanskega leta, piše misijonar, me je začelo skerbeti njegovo zdravje, in bil sem prisiljen mu poprej dati počitnice. Domača sapa in življenje na deželi mu je moči nekoliko povernilo, kakor se je zdelo, in o začetku šolskega leta 8. listopada je sam mislil, da je dosti terden, da zopet prične študirati. Komaj pa je minulo 14 dni, že mu je Dilo treba zopet zapustiti se-meniše in poverniti se k svoji družini. Zdravnik mu je kmalo naravnost povedal, da mu ne more pomagati noben pomoček. Od takrat je Ivan le to mislil, da se naj bolje, kar je moč, na smert pripravi.
Svojo smertno sodbo, pravi misijonar, mi je v pismu naznanil z ravno tako velikim veseljem, kakor kak drugi sporoči, da se je ozdravil.
Ob koncu listopada je pisal z derhtajočo roko, da je konec z njim in da so vsi zdravniki nad njim obupali.
Vender konec še ni bil tako blizo; revež je terpel še nekaj mescev Vsi kristjani Urakamci so stermeli zarad njegove čudovite poterpežljivosti in vdanosti, s kakoršno je dolgo in hudo bolezen prenašal.
Misijonar sam, ki ga je obiskoval in se spominjal, da ta ubogi deček bo že skorej angeljček pred Božjim
sedežem, je imel globoko spoštovanje do njega in pri-poročeval mu je, da naj prosi Boga za misijon in za semeniše, kadar v nebesa pride.
Še le 28. sušca se je približal njegov poslednji dan. Misijonar je poklican, podi se urno v Hiro, dve uri daleč, na dom mladenča. Ko pride, se je njegova mati na praga jokala. K sreči pa je bil Ivanček še živ, toda komaj je se sopel.
Precej pokleknem k njemu zraven matere k plev-nici, pravi milijonar. Smertna borba mu obraza ni bila spremenila. Še zmeraj je bil tisti tihi, vdani obrazek, s kterega je gledal mir njegove duše. Napol kalne oči so bile obernjene na križec, ki ga je deržal s sklenjenimi rokami na peraih. Bil je popolnoma pri zavednosti.
Berž ko me je zagledal, je skušal glavo malo vzdigniti, in rekel je z umirajočim pa razločnim glasom: „Moj oče, koliko truda Vam vender prizadevam! Želel sem Vas še enkrat viditi, predno umerjem. Toda ta pot je gotovo pri koncu."
„Ljubi otrok", mu odvernem, „zaupaj in le na to misli, da pojdeš k ljubemu Bogu. Tebi v tolaž in po-terdilo sem ti prinesel blagoslov našega dobrega škofa, ki te močno milovajo v tvojem terpljenji. Ne pozabijo na-te v svoji molitvi; še davi so masevali za tebe, da naj ti naš Zveličar pomaga in te poterdi."
„Hvala! Povejte jim, da sem jim serčno hvaležen! Ker meni je molitev tako močno potrebna." ...
Vprašan, če se boji umreti, je rekel: „O ne; ž« davno sem v sercu želel umreti; nisem si pa upal ljubega Boga za to prositi; čakal sem, da sam odloči uro."
„Ta ura je zdaj prišla", mu pravi misijonar in ga opomni, kako dobro je zanj, ker v malo trenutkih bo že v nebesih. Priporoči mu g misijonar še toliko ne-včrnikov, ki so krog njega v unem kraji, da naj prosi za njih spreobernjenje, kakor tudi za škofa in za njega (misijonarja), ki mu je bil učenik.
„O ne bom pozabil ne Vas in ne prečast. škofa", je odgovoril. Bil je tako ginjen, da ni mogel spregovoriti, prijel misijonarja za roko, jo pritisnil k uatam, in dve debeli solzi ste kanili na mašnikovo roko.
Bilo je ob osmih zvečer. Misijonar se zarad toliko opravil ni mogel več muditi. Obmolil je z njim molitve za umirajoče in odšel domu po svojih opravilih.
Drugo jutro, ravno ko je imel misijonar k oltarju stopiti, je dobil naznanilo, da je dobri Ivan sklenil. Pokopan je bil 30. sušca t 1. v cerkvi „neomadežanega Spočetja" v Jamazatu pri Urakami. Cerkev je bila tako polna, kakor o praznikih. Več kot 1000 kristjanov je pustilo delo, da so temu vsim znanemu in ljubljenemu dečku skazali poslednjo ljubezen in češenje. V procesiji so ga ljudje spremili na pokopališe med molitvijo sv. roženkranca.
Njegovi sošolci so mu na grob postavili kamenit križ z napisom:
Tukaj počiva
Janez Kerstnik Ivanaga Katsutaro, star 17 let.
„Blagor jim, kteri v Gospodu zaspč!"
K temu bodi pristavljena opomba: Ta mladeneč je z misijonarjem govoril o smerti, kakor bi bila to naj bolj vesela dogodba, in misijonar z njim ravno tako; zakaj se pa pri nas mnogi tako grozno boje bolnika opomniti, da je nevarno, da bo umeri, in tako se veli-krat zgodi, da revež bolnik umerje brez ss. zakramentov, brez pomoči za neskončno večnost! To ni ljubezen do bolnika, ampak naj strašnejši neusmiljenost. Bog nas vari „neprevidene" smerti.
Ogled po SlovenakeoK In dopis!
h Ljubljane. D vé prav podučni igrokaznici, ,,Die neugierige Pauline" in „Sveta Germana", so prav iz-verstno igrale gospodičine notranje šole v uršulinskem «amostanu. Veljalo je to za vezilo preč. gosp. očeta M o n s i g n. Mihaelu Potočniku. Igri ste toliko veči veljave, ker ste bili v resnici podučni in praktični. V pervi je bila prav živo osmesena in kaznovana ženskemu »polu posebno lastna radovednost, v drugi pa hudo šibana pregreha tistih mačeh in njihovih lastnih otrók, ki svoje pasterke — oziroma popoli sestre — sovražijo, terpin-čijo in zatirajo. - Take igre so silo koristne deklicam, ki imajo med svet priti in maraikake dogodbe %iditi in doživeti, da se vedó prav obnašati, čednost in poštenost spoštovati in posnemati, pregreh in napak se pa varovati. — Vse d jan je, po vsih pravilih zverševano, če tudi so marsiktere naloge prav težavne, pa zopet kaže, kako izverstne so uršulinske šole, ktere, da če to pristavimo, v svojih vikših, tudi zunanjih razredih za mesto č sto zadostujejo in nepotrebni stroški bi bili, ako bi mesto z velikimi zneski hoilo napravljati novih meščanskih i jI, kakor nekteri nespremišljer.o svetujejo.
Dijamantna sv. maša v Kamniku 24. sept. 1882.
,,Maše dijamantne dar danes bo krasil oltar!" — Človeštvo se mi zdi kakor velik gojzd, kier raste brezštevilno drevés. Stopimo v ta gojzd in poglejmo, kakošno je drevje njegovo — danes.
Vsdimo, da gojzd, ki je gosto zaraščen, ne šteje mnogo izredno močnih débe'l in je le kakor stdna drevesnica za plod vedno mladega drevesja. Tako je tudi človeštvo. V mehkužnih časih zdaj živimo, v časih skerbi in zmót, ko je začel človek zapuščati mili svit toiažne sv. vere in se podajati po zavitih potih duhovne temóte, kjer mu le malokdaj pribliši gladka pot k rešitvi. Za-tegadel smo gojzd, vedno gosto zaraščen, a slab, drevesnica medlega drevja, ki se le vedno presaja in seka, a maloktero drevo doraste do veličastnega verhunca. Ako pa se med nami nahaja ud družbe naše, kateremu je prizanašala kruta sekira Čeznavadno dolgo časa, — tedaj se oziramo vanj s svetim spoštovanjem, katero zbuja v visoki starosti osivela glava v občutnih sercih.
Taki čuti so nas napolnovali v nedeljo, 24. sept. dopoldne, ko stopi pred nas iz samotne krasno mu olepšane hiše, kakor minulo stoletje — visokočastiti gospod Andre j Valand, benef. in celebrant dijamantne maše. Tu je stal pred nami, ki smo ga radostno v velikem števil u pričakovali — v čemi dolgi <>bleki, na strani svojega nečaka č. g. Greg. Šlibarja, kaplana tukajšne duhovnije. Solze globokega pinjenja svetile so se v océh zbrane množice pri tem pogledu.
Zvonovi z visocega zvonika peli so radostno v »rake razglasujoč na daleč častito novico. Solnce je jasno Bijaio ter bilo vreme, kakoršno se prilega taki sJovesnosti.
Ko prečastiti gospod dijamantnomašnik nastopi pot k oltarju, stopi predenj kerdelce belo oblečenih nedolž nih deklic in koperni k belolasemu starčeku. Trojica tih cvetek se loči od svoje trume in pohiti v naj bližnjo bližino mašnikovo, in n¡ih srednja, Mimica Koširjeva, gu z milo spretnostjo nagovori. p«;da*ši mu krasen šopek, tako le: „Visokočastiti gospod dijamantnomašnik! Sprejmite pr serčni p. zdrav in castitanje k današnjemu dnevu in to darilce, katero Vam poklanjajo v znamenje naj globokejesa spoštovanja Vaši sosedje!" Nato pokloni mu s trobojnim tračičem povito spomenico, katero mu podaré soobčani v spomin veselega dné, namreč: Spredaj moto, ki je bil brati razpét tudi nad cerkvenimi vrati": Maše dijamantne dar Danes bo krasil oltar!
Potem pa slavilne verstice:
Slavo Vašo gori v raji V pesmi, Večnemu najt Božji bo odmeval dvor. Angelov radostni zbor, Slavo Vašo pevajoč, Vil Vam venec bo blišoč, Vpletal Vaše vanj ime Naše vanj povil sorce — Serce, ki Vam kliče zdxj : Bog Vas živi vekomaj!
Castitemu starčeku gorke solzice oblijejo lic£ in zapr6 mu besedo. Te solze pa so stotero odsevale v očeh nazočih.
Sprevod se pomika med z zastavami in z zel-*8 jem ozališanimi hišami naše Šutine. Naprej gre zbor ;lic, ki cvetlice potresa na pot prečastitemu gosp. demanto-mašniku.
V cerkvi čaka silna množica vernih 601etnega maš-nika in slavnostna pesem zadoni s kora. Celebrant s krepkim glasom, kakoršnega je malokdaj pričakovati od 87letnega starčeka, zapoje veličastni „Veni sanete Spintus!" Po jedernati pridigi prečastitega gospod dekana obhajal je častiti starček sv. mašo — ves pre-eunjen in ginjen v blazih^ čutih — spremljevan od preč. gospoda dekana in gg. Šlibarja in Lipovšeka, župnika v pokoji, med lepo ubranim petjem na koru. Tiha paz-nost je gospodovala med vsem svetim opravilom, kajti, če tuui so gospod beneficijat obče predobro znani, želel si jih je vsakdo posebno danes videti, ker danes zdel se je častiti gospod slednjemu nekako predrugačen in presvitljen.
Po odpetem „Tedeum u" razšli smo se z radostnim spominom na redko slavnost tega dneva, želeč častitemu starčeku še mnogo zadovoljnih let.
Ti „Danica" pa zabileži v svoje predale slavnost, ki ostane nam vernim v dragi spomin in Njemu samemu „Monumentum aere perenius-\
Zaostala ptica.
Dan se krajša,
Noč se dela,
Hladni veter že pihljd,
Zima terka,
Ptica ptujka
Misli, kdaj od nas bi š
Glasno kliče, Sestre tiče.
In se zbere bogat trop Se sp ustij o, Ze letijo
Zapustivše sester grob.
So vesele Zapustile
Loge, hribe in gore, Se nadjaje V gorke kraje, Pot voditelj jim odpre.
Že ravnine In planine So pustile za seboj; Onkraj morja, Reče vodja, Se hitite za menoj.
Se spustijo
In letijo; —
A sirota bolna ne.
Ona tužno
Zre na južno:
Oh, se kdo UBmili me!
Milo joka, Jn ko stoka, Ze vihar v zraku je, In ubite Od nevihte
Sestre padajo v morje.
Bolna reva Pa okreva,
S tropom drugim še zleti: Leta serčno Tudi srečno V kraje južne prileti.
Si nesreča Moja sreča, Zdihne ptica rešena. O da ptice Božje klice
Bi vsadile v sere si dna!
S-d—n.
Razgled po sveto.
Amerikanskenovice. Deržavnoz veznega dolga je menda severna Amerika mesca avgusta plačala 16 milijonov dolarjev. Tedaj bi bila vendar ena deržava ca zemlji, ki dolg plačuje.
če Človek vere nima! V Kewane-ji so potepuhi banko okradli za 20.000 dolarjev; pomagal jim je bankin denarničar, ki je bil z njimi v zvezi! Taki pri-merljeji so tudi v Evropi pogosti... Sej ravno možje, ki z denarom veliko šarijo, pogosto malo prašajo za zapovedi Božje; ni čudo, da ravno banke so tolikrat oropane in okradene.
Čudna je zemlja. Blizo Bloomingtona, v der-žavi Illinois, so našli plinov (gazov) studenec, ki bode v mesto napeljan in ga bode razvitljeval. Plame je evitlo in dela znatno vročino. Umetni pravijo, da v 24 urah iz tega vira izteče 100.000 čevljev plina, ter se bode mogel velik del mesta z njim razsvitljevati. Pli-novi studenci v ondotni okrajini niso redka prikazen, in marsiktera kmetiška hiša se s plinom razsvitljuje in greje. Delavnico senatorja David Davisovo že več let plinov studenec po zimi ogreva.
Ne veste ne dneva ne ure. Strašna smert je zadela kapitana Andersona ob reki Serpentski, kakor se naznanja iz Marquette-a. Pri nakladanji hlodov s pomočjo parne mašine sta dva železna sekirnata kavlja od hloda izderknila, ko so mašino zagnali, in šinila sta možu tako nesrečno pod brado, da sta ga naravnost ob glavo djala, ločila glavo od života.
Le po njem! V deržavi Jova špiritno žganjar-stvo resno zatirajo. Vsim lekarnikom je naloženo, da morajo vladi izročiti natančen zapisnik, koliko žganih pijač in tekočin in komu so jih prodali, pa v kaki namen jih hoče kupec obračati.
Čudno-pridna sinka prezbiterijanskega pastorja Levi-a, poba 12 in 14 let stara, v deržavi Ohio, eta lastnega očeta „kloroformovala" (v nezavednost spravila) in za 5000 dolarjev oropala!... Amerikanci se bodo vedno bolj prepričali, da le katoliška vera, ako ni v jarem deržavuih postav vpregana, ima pomočke dobre izreje otr6k in sploh človeštva. — Enaka gnjilost izreje puhti iz naslednje grozne dogodbe: V deržavi Indijani pride ves premočen sin domu in pove materi, da je bil v potok padel; mati pa — ali iz nespremišljenosti ali iz brezserčnosti, pravi, da bi bil smel tudi tam ostati; v malo minutah potem je truplo njegovo ležalo na tlčh vsled samomora!... Rje pa duša? ...
Ko bi bili doma ostali... Blizo Anake v Mi-nesoti so se 18. avg. štirje ljudje peljali 8 plesiša; ko se peljejo čez železnico, jih zasači mašina in vse 4 (3 moške in 1 žensko) zagrabi in do smerti skveči.
Norci. V zveznih deržavah štejejo 100.000 zme-šanih ter norcev, in še polovica teh ni v norišnicah. Vender stanejo te naprave 12 milijonov dolarjev na leto. Od 1. 1870 do 1880 se je prebivalstvo pomnožilo za 26 odstotkov, število zmešanih pa za 100 odstotkov. Norci se strahovito množijo in to se lahko zapopade, ker je v novem svetu toliko krivih ver, kterih ena je bolj brezglavna kakor druga, in ne manj morebiti golega brezverstva. V Watkins-u, blizo novega Jorka, je 600 do 700 prostomišljakov iz zveznih deržav imelo shod. Med drugimi ste dve obsedeni baburi (ena že 701etna čajna) ,,komandirali" prismojene brezverske dedce s svojimi vertoglavimi govori o ljubezni in meseni svobodi. K temu pravijo zdravniki, da se zmeraj manj teh reve-žev ozdravi, in še pri teh se prej ali pozneje bolezen poverne. Tudi ostudne pobijanja, samomori in pijančevanja vzrokujejo v družinah veliko te dušne bolezni.
Proti nedeljskim izletom je v. č. g. nadškof Wood v Filadelfiji glas povzdignil. „Irska Liga" je bila neko nedeljo svojim družnikom napovedala tako imenovani izlet, kakorsni so bili ondi v navadi tudi pri sicer dobrih društvih. To zvč nadškof in precej razpošlje okrožnico, ki so jo zadevno nedeljo-jutro brali z vsih lec po nadškofiji in v kteri so bile vse vdeleževanja pri omenjenih izletih prepovedane. ,,Irska Liga" je sama na sebi katoliška družba in nadškof ni bil zoper družbo, ampak zoper njene izlete in neke ijrre („pik nike") ob nedeljah, ktere so tudi že drugi škofje ostro prepovedovali. In „Kolumbia" pristavlja, ,,da to po pravici, ker pri tacih izletih ob dnevih Gospodovih ee velikrat zamuja ali opuša božja služba; navadno pa se godijo tudi druge reci, ki so vsak čas pregrešne, ob nedeljah in praznikih pa dvakrat pohujšljive"... Je li to dosti jasLo tudi za naše okolišine?...
t Maksimilijan Oertl, čegar cerkveni časnik „Kirchenzeitung" je bil tudi pri nas znan, je 21. avg. v Jamajki umeri. Pošteni katoličan, neduhoven, je bil poseben prijatelj našega r. Pirca, o kterem je le-ta večkrat pripovedoval. Bil je sin prot-stanakih staršev na Nemškem, rojen 1811. Z 18. letom je prišel na vseuči-liše v Erlangen u učit se protestanške teologije. V Ameriko je prišel 1. 1837 ko protestanški pastor; prepričal se je pa čez nekaj let, da resnica je le samu v katoliški Cerkvi, poslušal je glas milosti od zgorej in 1. 1840 se je v novem Jorku vernil v naročje matere katoliške Cerkve. Bil je potem več let učenik na katoliških napravah v naj slavniših mestih, vredoval je od 1843 do 1846 znanega „Wahrlieitsfreund-a" v Cincinatu, potem je vstanovil že omenjeno „Kathol. Kirchenztg.", ki jo je prav izverstno vredoval do smerti. Temeljita olika, jedernatost, poljudnost in neka nepresegljiva ljubeznji-vost in dobrovoljnost je sijala iz njegovih spisov ter opominjala nekako na Abrahama a St. Klara. Ranjki sv. Oče Pij IX so mu l. 1875 podelili viteški red sv. Gregorija Velikega. Bog mu daj večni mir!
Bratovske zadeve.
Koledar za prihodnji teden:
9. vinotoka. S. Dijonizij škof. — 10. S. Frančiek Borg. — 11. S. Justina. — 12 S. Maksimilijan šk. — 13. S. Edvard kr. — 14. S. Kalist. — 15 Dvajseta nedelja po Bink. Obletnica cerkv. posveČevanja. S. Terezija.
Zahvale:
St. 101. Dve materi, ki ste na priprošnje N- Ij. G. prejeli zdravje, naznanujete očitno in prav serčno zahvalo N. lj. G. presv. Serca.
Z Dolenjskega, 28. kim. 1882. J. P. in M. R.
St. 102. Mladeneč se zahvaljuje Bogu in Naši ljubi Gospej presv. Serca za ozdravljenje noge, katera ga je dolgo časa bolela in se mu ozdravila na priporočevanje k N. lj. G. presv. Serca, in s tem spolnjuje svojo obljubo.	J. F.
V molitev priporočeni:
Nekdo, da bi sebi primčrno delo dobil. — Verno in nravno življenje nekega stanu. — Bolnik, da bi se z Bogom spravil. — V dušni nevarnosti in v časni «a-dregi in potrebah prosi oseba pomoči od Jezusovega Serca po N. lj. G. na bratovske priprošnje. — Že več lčt bolehna za zdravje. — Oče prav goreče priporoča svojega sina v bratovsko molitev N. lj. G. in sv. Jožefu,
da bi se spreobernil. Uslišanje prošnje se bode razglasilo. — Ze precej časa na oč£h bolna se priporoča v bratovsko molitev, da bi na prošnje N. lj. G. in sv. Frančiška pomoč zadobila. — Nekdo se priporočuje ▼ pobožno molitev v nevarni bolezni, da bi ozdravel, ako je Božja volja. Usliš. in zahv. se naznani.
Opomini k modrosti.
(It bukev Sirahovih, iz XXXVI. in XXXVII. pogl.)
9.	vinot. Usliši (o Bog!) molitev svojih služabnikov p o blagoslovu, ki ga je (veliki duhoven) Aron dajal tvojemu ljudstvu; in ]>e/ji nas na pot pravice, in naj vsi, ki na zemlji prebivajo, vedo, da si ti Bog, ki večnost pregleduje.
10.	Ne pozabljaj v svojem sercu svojega priiatla, in spomni se ga v svoji premožnosti.
11.	Vedno se derži svetega moža, kterega poznaš, da je bognboječ.
12.	Preskerbi si serce, ktero ti prav svetuje; zakaj zi te nt nič dražjega. (Pridobi si dobro strce, pravo, čisto vest brez strasti; ona ti bo naj boljši svet dajala.)
13.	Duša (svetega) moža včasih br,lj pove resnicot kakor sedem čuvajev, ki na visokem stoje, in okoli gledajo (Nepopačena vest svetega moža, po kteri Božji glas govori, mu bolj gotovo pov£ resnico, kakor veliko učenjakov.)
14.	In pri vsem tem prosi NajviŠega, da tvoje stopinje po resnici vodi.
15.	Kdor zvito govori, je sovražen.
Listek za raznoterosti.
Pregovor poslovenjen.
Ko umerje lakomnež, On ves i metek svoj Pusti na razmetéi; Ko umerje poštenjak, Si premoženje vsak Tje pošlje pred seboj.
Y god presvitlega cesarji Frančiška Jožefa je bila vsa šolska mladina, tudi privatni vstavi, z uČeniki in učenicami vred o določenih časih pri sv. maši.
Ob 10 pa so premilostni gospod knez in škof dr. Janez Krizost. Pogačar imeli véliko sv. mašo za vradnije in gospostva vsih oddelkov, ki so bili v velikem številu pričujoči.
Tridnevnica sv. Frančiška Seraf. v frančiškanski cerkvi se je prelepo zveršila. Cerkev je bila ozališana, kakor o naj večih praznikih. Silno veliko občinstva je bilo pri sv. Obhajilu in pri opravilih; spovedovali so nekteri spovedniki še po 11 dopoldne zadnji dan. Opravila so bile častitljive. Velike maše so imeli prečast. gg.: stolni župnik A. Urbas, prošt dr. A. Jarc in P. gvar-dijan Kalist (namesto oboi. preč. gosp. stoln. prošta J. Zupana). Pridigali so zjutraj gg.: Rozman, Kobilica in dr. Marinko; popoldan pa: kan. dr. Gogala, špirit. Flis in kat. A. Keržič, kteri je poslednji dan k sklepu po vvodu bral prelepo encikliko papeža Leona XIII o sv. Frančišku, ki jo je sam lično poslovenil (gl. v današnji „Dan."). Neprimérljivo lepo je bilo tudi petje pod vodstvom izverstnega r. Angelika. Vsako serce je moralo biti ginjeno, še zlasti pri slovesu in po pontifikalnih lita-
nijah in blagoslovu milg. stolnega prošta Jož. Zupana, ko so na koru z mogočno častitijivostjo peli „Te-Deum" in nazadnje še za slovo priserčno pesem o sv. Frančišku. — Pač je umirjeno tudi marsiktero prej pobito in nesrečno serce, in razveseljenih veliko število duš, ki so po cerkvenih odpustih rešene iz ognja očiševanja!
Pri shodu Vincencijevega drnštva Nikolajevega oddelka so družniki preteceni ponedeljek 2. vinotoka 1882 za nesrečne Tirolce po povodnji zložili 40 gl.
Godovnjakom Frančiškom, Francem, Francetom, Franjom, Franom sprosi blagor, srečo vsako: Sveti Frančišk Asisi. Srečo vso — si, si! Za orgljarske nčence se je pričelo novo šolsko leto 5. t. m., in sicer v Ahačičevi hiši na 9tarem tergn, kamor se je iz Alo zijevifiča preselilo cecilijansko društvo. — Kakor poroča , Glasbenik", se je tudi v Kranju vsta-novilo cecilijansko društvo za ondotno dekanijo in je že poterjeno od vis. vlade in vis. čast. knezoskofijstva.
Dobrotni darovi.
Za študentovsko kuhinjo: Blag. gosp. Ivan Hribar, glavni zastopnik banke „Slavije" v Ljubljani, 2 gold.
—	C. g. benef. Jož Lomberger 5 gl. — Č. g župnik Peter Svetlin 4 gold. 50 kr. — Neimenovan dobrotnik 3 gl. ko ostanek od poslanega den. za sv. maše. — G. K. P. 5 gl. — Dve sestri 2 gl. — Č. g. Jan. Klun 2 gl.
—	Dobrotnica 2 gl. — Neim. 20 kr. — J. Gl. 10 kr.
—	C. g. župnik Jan. Kapuz 2 gl. — Č. g. župnik L. Skufca 1 gl. — Č. g. župnik Fr. Vohinc 1 gl.
Za pogorelce pri sv. Magdaleni nad Idrijo: Fara sv. Vida nad Cirknico 3 gl. — Č. g. duhovni pastir in duhovnijani Zlatopoljski 6 gl.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca v Ljubljani: Č. g. Jak. Zupanec, kaplan pri sv. Lovrencu na Dravskem polji, 3 gl.
Za obgrobnico f Jan. Stritarja: C. g. kurat Jem. Zupančič l^gl. 20 kr. — Pn. g. kan. dr. Kulavic 3 gl. 60 kr. — C. g. župnik Jož. Bononi 2 gl. — G. Mart. Hribar 3 gl.
Za redovnice presv. Kervi v Bosni: Dobrotnica 1 el. 50 kr.	6
Za ss.maše v Bosni: Dobrotnica 50 gl. — Dobrotni č. g. M. L. 2 gl. 50 kr.
Za sv. Očeta: Dobrotnik 10 gold. — Dobrotnica
10	gl. — C. g. župnik J. Čibašek 1 gl.
Za bulgarski katol. misij on v Adrijanopolu: Dobrotnik 5 gl.
Za arrikanski misij on: Dobrotnik 10 gl. Za amerikanski misijon: Dobrotnik 5 gl. Za Ratisbona v Jeruzalemu: Dobrotnik 5 gl. Za Božji grob v Jeruzalemu: Dobrotnik 5 gl. Zfi sv. Detinstvo: Dobrotnik 50 gold. — Iz Zlato-polja 68 kr. — C. g. Jož. Golja 65 novih deležnikov in 11 gl. den. — Prijateljica malih 1 gl. — Oddano pri preč. vodstvu: Iz Ježice po č. g. župniku Fr. Povšetu
11	gli r	v.	*
Za bratovŠino Naše ljube Gospe vresv. Serca: C. e. J. Golja 30 kr.	8
Za bratovŠino sv Bonifacija: Dobrotnik 10 gl.
Pogovori z gg. dopisovalci.
G. —m—: Kar intencij pride nam v roke, imajo navadno namen, da naj se pošljejo v misijone; druzih nimamo. — G. J. G. v V.: Hvala za poslano; doželeno se pošlje.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovl nasledniki v Ljubljani.