Drobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja. Spisnje Josip Levičnik. Motto: ,,Nulla dies sine linsa !" Stari rimljnnski pregovor. n. Dolgočasni oblaki zakrivali so višnjevi nebesni obok, ko me kmali po polnoči 8. avgusta urni koraki dovedejo na ljub— Ijanski kolodvor. Bilo je sicer tii mnogo veselega šundra med pripravljenimi za odhod; jaz sem vendar nekako zamišljeno čakal znamenja, ki nam bo naznanil, kdaj bo privihral od Tersta hlapon, in odpeljal tudi mene v daljni svet. Nisem dolgo čakal na to. V vozu prišel sem bil med kardelo verlih narodnjakov, ki so brezskerbno šale zbijali po vsi dolgi savski in tudi še dalje tje po savinski dolini, kteri pa ste bili obedve zavite v gosto tmino in dolgočasne deževne megle. V Celje prišedši zaznal se je bil ravno dobro dan. Nadjal sem se videti na kolodvoru za ene trenutke svojega dragega sorodnika A., ki pa je gotovo še sladko spal, za ktero slast so ga skoraj zavidale moje trudne oči. Nedelja, dan Gospodov, bila je, in od opatiške cerkve brenčal je kaj veličastno zvona glas po visokih zrakib sprelepe okolice. Celje je res kaj mično mestice, okolica njegova pa prekrasna. Na zapadni strani odpira se sloveča zgornjo-savinska dolina, res prava slovenska Svajca, in na vzhodni strani na zmernem brežuljku cerkev sv. Jožefa z lazariškim samostanom prijazno stoluje; vstran od tega mičnega prizora k jugu pa puste škerbine razvalin starega slovečega celjskega grada dolgočasno šterle v zrak in mimo potujočemu svetu glasno govore: ,,Memento mori"! — vse mine pod solncem! — Jaderno odpelje nas hlapon odtod in dervi nas tje naprej mimo prijaznih Teliarjev, kjer sem od daleč v duhu pozdravljal svojega iskrenega pobratima Blažeta, kteremu se pa gotovo še sanjalo ni, da se jaz vozim mimo sprelepe okolice njegovega sedanjega domovja. — Stacija ,,Stdre" kazala mi je na desno sloveče železne fužine, kjer delajo orjaške oklepe za naše novošegne železne barke (Panzerscbiffe) i. t. d. — Zad pustivši nasledno štacijo Št. Juri, kteri terg stoji na levo ob šeleznici kaj prijetno in slovi posebno zastran velikib živinskih sejmov, privozili smo le grede na Ponikvo. Kteri Slovenec z globokim spoštovanjem ne izreče iinena moža, ki se je tukaj rodil! Zibelka slavnega Slomšeka tekla je tii; tii preživel je srečni čas nedolžnih olroških let, ktere je v svojih poezijah tako rad in milo speval in vlival v nje čutje nedolžne otroške duše. Možu neumerljivega spomina, ki je nevtrudeno delal na vse strani, ostane zlasti oziroma za napredek slovenskega šolstva v zgodovini našega naroda odločeno častao mesto perve verste za vse pribodnje čase, in sinemo ga z vso pravico imenovati preroditclja slovenske šole. Ministerstvo šolstva samo je o njcgovein času očitno blagrevalo Slovence, da se morejo ponašati z rojakoui tako issverstnih pedadogičnih ved, ter tudi izustilo, da nobcne učnc knjiga za slovenske šole poterdilo nc bo, da bi nc prašalo knczo - škola S 1 o m š e k a za sovet.*) — Zc zdavnej smo se odpeljali iz Ponikve, ko sem še premišljeval velikega Slomšeka in njegova neumerljiva dela; bilo mi je pa tudi toliko ložoje, ker mi okolica ni ravno kazala posebnih zanimivosti. Perva postaja naprej bila so nam Polčane; vihraje naprej proti Pragerskemu pak sem *) Glej prespoštovanega gosp. dekana Fr. Kosarjevo preizverstno knjigo: ,,Ant. M. Slomšek, Fiirst-Bischof v. Lavant, dargestellt in seinem Leben und Wirken", str. 249! Pis. ogledoval na levo visoko gorovje pohorsko, ki razširja svoje odrastke na vse strani sprelepega spodnjega Štajerja. — Xa postaji pragerski odcepi se od južne železne ceste železnica ogerska, ki pelje skozi vzhodno Stajersko mimo Ptuja in Ormuža proti Ogrii. — Od tod naprej peljali smo se po odpertem svetu, videli na desno doli grad starega Ptuja, prevozili postajo Račje in poslednjič dospeli v naglem teku v Maribor. Čudne premembe človek res vidi na svetu! Komaj odpeljal sem se od zibelke Slorašekove, in že sem se nahajal na kraji, kjer so mu porahljali v krilu černe zemlje zalo prezgodno grobno posteljico. Maribor je bil po Slomšeku povzdignjen v stoIico lavantinske škofije, žel pa je za povračilo sad, kterega pregovor sploh izrazuje z besedami: ^Nehvaležnost je plačilo sveta"! Tudi zastran tega je Maribor postal odlično mesto, ker odtod gre stranska železnica na Gorotan. Mesto leži na zapadno stran od kolodvora, ima dosti prijetno lego; ali v mojih očeh ima okolica celjska predstvo. ,,Počivaj mirno, sladko, slavni Slomšek"! djal sem sam pri sebi, ko odpeljali smo se od Maribora naprej. Vozili snio se dalje po dolgera prerovu (Tunnel) in tudi zeld med ožinami blizo tje do Spielfelda; naprej pa so okoli Arnoža, Lipnice i. t. d. kaj razprostrana polja in posebno lepe pokrajine. Zala res je štajerska zeralja; le škoda, da smo jo tako naglo dervili naprej, kakor bi bil vse to le vsanjah videl. Proti Gradcu vozivši se, seznanil sem se bil v vagonu z vlastnikom grajsčine podsmreške na Dolenskem, s plemenitim g. RoschiUz-em, ki je kaj vneti bčelorejec, in mi je innogo pripovedoval o njegovem obširnem delovanji v bčeloreji. Prej ko sem se nadjal, bili smo v Gradcu. Lega tega mesta se pač more imenovati sprelepa; škoda, da mi ni čas dopuščal, dalj pooiuditi se letod. Da bi danes, v nedeljo, zastran božje službe ne ostal čisto na suheni, porabil sem bil postanek 18 minut, da sem hitil v bližno cerkev k usrailjenim bratom; pa ravno zadnji trenutek prisopihal sem bil nazaj nakolodvor; le majčkino še , pa mi jo bil vlak obrisal pred nosom, — se ve da, brez mene, naprej. — Iz neprijaznega jutra naredil se je bil prav lepi dan, ni čuda torej, da se je menda hotla polovica Gradca peljati z železnico ,,na kmete* na zrak. Natlačeno nas je bilo, kot sardel v sodčkih. Pod derzovito na stermi pečini kipečo razvalino gostingsko peljaje prišli smo naprcj v lepe gorske okolice. Perva postaja ,,Judendorf" spraznila nam je k sreči vender zopet vozove, tako da je človek naprej vender mogel nekoliko bolj na prostoru sedeti. Akoravno je čerta slovenskonemške meje na spodnjem Stajerskem potegnjena od Gradca doli prek Arnoža, se je do Gradca vender čulo po vozovih se mnogo slovenski govoritij naprej nahajal pa semse naed samimi terdimi Nenaci. Okolice, po kterih smo se odslej in sicer za zeld ovinkasto cesto v prav urnem teku vozili, so tudi prav lepe, nosijo pa že nekako bolj divji gorski obraz. Zlasti kraji okoli Frohnleiten-a so mi posebno dobro dopadli. Oe se ne motini, smo bili prevozili od Gradca 7, ali 8 postaj (kterib pa o pomanjkanji prostora ne zamorem posebej imeiiovati), ko nam kondukter zakriči, da nahajamo se v Bruk-u ob Muri. Tudi lega tegamestaje pravlepa, in okolica ima nekoliko enakosti zmariborsko. In kakor se tam koroška železnica, ki vodi skozi spodnji Gorotan na Celovec in Belak, cepi od glavne južue, tudi tukaj Rudolfov železni tir pelje skozi dolino proti zapadu mimo Leoben-a proti srednjem Koroškem in na Belak. Da se oziramo na komunikacijo posledjne leta v Avslriji res veliko dela, pač ne more nihče tajiti. — Dolina od Gradca do Bruka imenuje se spodnja murična dolina (Unter-Miirztlial). Ponavljara še enkrat, da mi je ona v vsem dobro dopadla, kar sem vendar po višinah pogrešal, so bile cerkve, kterih ss letod veliko manj vidi, kakor po Kranjskem in spodnjem Stajerskem. — Od Bruka naprej prične se zgornja murična dolina, ki je zeld ravna, odperta, lepa in na videz tudi prav plodna. Goveježivinsko pleme, ki se v tej doliniredi', imenuje se po nji miirco-dolsko in se štije med najboljša plemena v Avslrii. V naglem teku prevozili smo mimo mnogo gradov, fužin in nešlevilnih vasi, rncnda 6 postaj, in že je bilo poldan proč, ko privozimo v zadnji konec lepega zgornjega Štajerja, v terg Miirzzuschlag, ki stoji pod slovečo goro Semernik (Seiuering), čez ktero pelje železni tir tje čez na Avstrijansko. Ves vtruden sem bil že od dolgega sedenja, tudi želodec se je premikal dovolj nemirno, torej sera veselo pozdravil kondukterjev glas: ,,Stazion Murzzuschlag, 30 Minuten!" Dovolite mi torej, dragi sobratje, da se s truplom vred odpočije tudi nekoliko moje pero! — CDalie P"h0