886 Novela o junaku Albertu Albertu Frankoviču je usoda pokazala neprijazno plat svojega obraza že ob rojstvu. Rodil se je 29. februarja leta 1924, torej na tisti čudni odvečni dan, ki se pojavi v koledarju samo vsaka štiri leta. Imel pa je tudi nenavadno strogega, morda bi celo lahko rekli zadrtega očeta. Po svoji nepriljud-nosti sloveči gimnazijski profesor Jožef Frankovič je bil menda še naiboli trd ravno s svoiimi naj- bližjimi. In tako tudi svojemu prvorojenemu sinu, rojenemu 29. februarja, ni dovolil praznovati rojstnega dne vsako leto, temveč samo vsako prestopno leto, ko se je dejansko pisal tudi nesrečni 29. februar. Vendar nikakor ne smemo misliti, da je strogi profesor to počel iz zlobe. Nasprotno! Prepričan je bil, da ravna popolnoma pravilno, kajti bil je načelen človek, ki mu je bila krivičnost bolj tuja od česarkoli na svetu, toda nekatera njegova načela so bila vsaj čudna, če že ne docela nerazumljiva. Ne bi pa bilo prav, če bi dvomili o njegovi ljubezni do zakonske družice in zlasti do otrok, ki jih je bilo v družini troje. Profesor Jožef Frankovič je storil za svojo družino vse, kar mora storiti mož, ki se zaveda svoje odgovornosti do najbližjih, in nemalokrat je pravzaprav storil še več. Delal je tako rekoč noč in dan. Podnevi je poučeval fiziko in še kemijo in tako cela desetletja opravljal delo dveh profesorjev, da je tako zaslužil nekaj več. Ponoči je pisal in zlasti prevajal članke za poljudne revije in časnike, kar mu je vsak mesec prineslo še manjši dodatek, s katerim je lahko tu in tam privoščil družini tudi kak priboljšek ali celo izlet. Kot rečeno pa je bil profesor Jožef Frankovič človek načel. Teh njegovih načel sicer marsikdo ni razumel, saj je po eni strani prepovedal svojim otrokom marsikaj, kar se je zdelo vsem drugim ljudem popolnoma normalno, po drugi strani pa jim je dopuščal in dovoljeval stvari, ob misli na katere se še najpopu-stljivejšim staršem jezijo lasje. Eno takšnih njegovih načel je bilo tudi stališče, da sme in more človek proslavljati rojstni dan samo na tisti datum, ko je bil zares rojen. To pa je pomenilo, da je smel naš Albert praznovati rojstni dan samo vsaka štiri leta, čeprav je bil seveda tudi on vsako leto za leto dni starejši. Tone Peršak 887 Novela o Junaku Albertu Ta omejitev praznovanj rojstnega dne pa ni bila edino, ob čemer je nadobudni Albert spoznaval in čutil nepremakljivost norm, ki mu jih je določal strogi oče. Zanj je bila hora legalis vedno že eno uro prej kot za vse druge učence in kasneje dijake v mestu. Poleg tega mu je oče v želji, da privzgoji sinu delovne navade, predpisal obvezne učne ure, ki se jih je moral držati tudi tedaj, kadar zaradi bolezni ni mogel v šolo. Pet let star se je moral naučiti in navaditi sam postiljati svojo posteljo, s sedmimi leti se je moral naučiti plavati. Po drugi strani pa mu strogi oče nikoli ni predpisoval, s kom sme ali ne sme prijateljevati v prostem času, pa čeprav so mu celo kolegi na gimnaziji svetovali, naj to stori, ker da se njegov najstarejši preveč rad druži s pobalini iz družin, katerih družinski očetje so bili znani kot prekucuhi, nekateri pa celo kar kot komunisti. In res je moral Albert že kot desetletnik pričati na »Kindergarten procesu«, ko so sodili skupini mladoletnikov, tudi Albertovih prijateljev, zaradi komunistične propagande. Kot štirinajstletnik je med svoje najboljše prijatelje prišteval kar štiri fante, ki so morali zapustiti gimnazijo zaradi nedostojnega vedenja in protidržavnega delovanja. Toda strogi oče mu ni niti enkrat očital ali vsaj omenil, da se druži z nevarnimi ljudmi, čeprav mu je to svetoval celo sam poveljnik mestne žandarmerije. Za svoje uspehe v šoli ni bil Albert nikoli nagrajen, dasiravno je bilo tovrstno nagrajevanje tačas v navadi v vseh boljših mariborskih družinah. Oče mu je že takrat, ko je po prvem razredu ljudske šole prinesel domov odlično spričevalo, dopovedal, da se uči za svojo prihodnost in ne za kakršnokoli nagrado, in da znanja ter uspeha v šoli pač ni mogoče izmeriti in poplačati s pomarančami ali morda novima sankami, smučmi ali čim podobnim. Ko je Albert po četrtem razredu prvič prinesel domov dve povprečni oceni, ki bi se večini zdele še vedno dovolj dobre, je povzročil v hiši pravo žalost. Oče ga je najprej nadrl in se potem za ves popoldan zaprl v svoj kabinet. Potem cele tri dni ni nihče spregovoril za mizo niti ob zajtrku niti ob kosilu in ne ob večerji. Oče je vsem kazal svoj bledi in užaljeni obraz, mati je skrivaj jokala in Albert je v teh dneh vsak dan vsaj petkrat sklenil, da ne sme nikoli več dobiti v šoli slabše ocene od odlične ali vsaj zelo dobre. Po drugi strani pa strogi oče ni nikoli nasprotoval temu, da je Albert kot nadobudni član delavskega društva Svoboda kolesaril po obronkih Pohorja in nastopal v gledaliških igrah in kdaj pa kdaj sodeloval tudi na sestankih nedvoumno komunistično orientiranega podmladka Svobode. Ni mu pa dovolil, da bi se tudi dejansko politično opredelil. Ko je sin kot šestnajstletnik prvič omenil to možnost, mu je profesorski oče na kratko razložil, da nima nič proti kakršnikoli njegovi opredelitvi, vendar da se lahko javno opredeli šele potem, ko bo dopolnil osemnajsto leto in postal polnoleten in tako sam odgovoren za svoje odločitve in dejanja. To je Jožef Frankovič povedal suhoparno, toda nadvse prepričljivo, tako da Albert kljub nagovarjanju 888 Tone Peršak prijateljev in kljub posmehovanju nekaterih izmed njih, češ da si b očetovega dovoljenja še prdniti ne upa, ni niti pomislil, da bi se br vednosti očeta politično organiziral. Toda prišlo je leto 1941 in s pomladjo tega leta so prišli Nem Albertovi prijatelji so se kmalu začeli organizirati v okviru Osvobodim fronte, nekatere izmed njih pa so Nemci že takoj odpeljali v taborišč" Albertov oče je postal po nemškem napadu še bolj mrk in še bolj stro kot je bil poprej. Na njegovem obrazu se ni več niti pomotoma poja že prej tako redek nasmeh. In tudi Albert je, tako kot vsi drugi čl družine, hodil mimo vrat očetovega kabineta samo še po prstih. Avgusta je prvič slišal, da se je že začel tudi oboroženi odp Slovencev proti Nemoem in Italijanom. Septembra mu je prijatelj zaupnem pomenku povedal, da poj de kmalu v partizane. Rekel pa j še, da bi po njegovem mnenju tudi Albert moral z njim, če je res pra" rodoljub. Se isti večer je Albert ta pogovor v celoti obnovil očetu, k je prvič stopil v njegov kabinet in zaprl vrata za seboj, da bi se p~ govorila med štirimi očmi kot mož z možem. Izkazalo se je, da tu oče že nekaj ve o partizanih in oboroženem odporu. In izkazalo se j celo, da tudi on misli, da je oboroženi odpor potreben, celo nuje-čeprav hkrati ni verjel v njegov uspeh. Jožef Frankovič je bil preprič da zločeste nemške sile ne bo nihče premagal in da bodo navsezadnj Nemci vendarle iztrebili Slovane in tako tudi Slovence, kakor je nap" vedal in želel zlohotni Hitler. Rekel pa je tudi: »Vendar menim, \ mora mož, ki čuti v sebi poziv in upanje, storiti vse, kar misli, da j dolžan storiti. Toda rekel sem, da mora to storiti mož. Ti pa postane mož prvega marca naslednje leto, ko boš dopolnil osemnajst let. Č boš tedaj še mislil, da moraš v hosto, lahko še isti dan odideš od doma In če pojdeš, pojdi brez vseh pomislekov. Ne sprašuj se o tem, ali s bodo Nemci maščevali nad nami, ki ostanemo doma, kajti maščeva' se gotovo bodo. Vendar naj to ne vpliva na tvojo odločitev! Popolnom vseeno je, ali nas izselijo ali morda celo pobijejo že marca drugo let ali kakšno leto kasneje, ko pridemo na vrsto po njihovem načrtu z uničenje slovenskega naroda.« S tem pogovorom je bilo kot ponavadi med strogim očetom in bertom vse razčiščeno. Albert je svojim prijateljem povedal, da prid za njimi v hosto naslednje leto marca. Povedal jim je tudi, zakaj šel takrat. Prijatelji so se mu smejali in posmehovali. Rekli so mu, da b tako zamudil najlepšo priložnoist v življenju, ker bo do pomladi najbrž vojne že konec, saj bodo Sovjeti, ko pride zima, nedvomno štrli nemško moč. Poslušati je moral celo nekolikanj nasilne nasvete, češ da je že skrajni čas, da se otrese očetove nesmiselne tiranije; poslušal jih je molče, se morda nekje v globini duše celo strinjal s pripombami, toda ravnal je tako, kot je mislil, da je prav. Do marca 1942 je še nekajkrat popisal zidove po mariborskih ulicah s protinemškiimi gesli. Nekajkrat je tudi prenesel zaupno pošto z enega konca mesta na drugega, in to 889 Novela o junaku Albertu je bilo vse. Vmes je ves čas pridno obiskoval gimnazijo, kakor je to počel že pred prihodom Nemcev in čakal na prvi marec 1942. Osemindvajsetega februarja zvečer ga je doma čakalo presenečenje. Prvič po osemnajstih letih je mati spekla zanj majhno torto, oče pa mu je pojasnil, da to ni darilo za rojstni dan, ker pač ni prestopno leto, temveč za to, ker je postal polnoleten. Nato je še rekel pred vsemi člani družine, da mu želi srečo v življenju in naj si zapomni, da je bil njegov oče zadovoljen z njim in ponosen nanj, če se morda ne bi več videla v življenju. Ze naslednji dan se je Albert javil na javki na Pohorju, kjer je bilo po hudem porazu Pohorskega bataljona pri Osankarici vse prestrašeno in skoraj obupano. Da bi se čimprej otresli bojevitega mladeniča, so Alberta že po dveh dneh poslali na Dolenjsko, kjer se je začela njegova prava partizanska pot. Začel je kot borec, vendar je kmalu postal desetar, že februarja 1943 pa celo komandir čete. Tako je napredoval vse do majorja in bil jeseni 1945 demobiliziran kot podpolkovnik v rezervi. Borci njegovih enot ga niso ljubih, vendar so ga spoštovali, ker je bil nadvse pravičen in načelen človek. Zelo pa so bili z njim zadovoljni njegovi predstojniki, saj je bil pravi zgled discipliniranega borca in komandirja. Vedno je ukrepal, kot mu je bilo ukazano, in s položaja se ni umaknil vse dotlej, dokler ni dobil ustreznega ukaza, pa čeprav je moral zaradi tega žrtvovati tudi pol enote ali še več. Prav zaradi te discipliniranosti in doslednosti je bil Albert Frankovič eden redkih partizanskih komandirjev, ki je skozi vsa tri leta svojega vojskovanja vedno samo napredoval. Niti enkrat ni izgubil čina ali bil kaznovan, kazensko premeščen ali kaj podobnega. Jeseni 1943 je bil sprejet v komunistično partijo, dasiravno je bilo pri tem nekaj težav. Vsi pristojni so brez pomislekov priznavali, da je izreden borec, pravi zgled junaštva in discipline. Vsi so tudi vedeli, da je zanesljiv komandir, nikakor pa niso mogli razumeti njegovega odnosa do Nemcev. Italijani, domobranci, celo belogardisti in ustaši so bili zanj pač sovražniki, se pravi sovražna vojska, ki jo je treba uničevati in ubijati, vendar so bili vsi ti sovražniki hkrati zanj vendarle tudi ljudje, medtem ko je o Nemcih vedno govoril kot o nekakšni zlohotni, strašni in nerazumljivi, skoraj nadnaravni sovražni moči, ki je v bistvu nepremagljiva. Ne da ne bi verjel v zmago in v osvoboditev Jugoslavije. To ne. Prepričan je bil, da se bo druga svetovna vojna nazadnje vendarle končala z zmago nad Nemci in Japonci ter njihovimi zavezniki. Vendar je hkrati zelo rad poudarjal, da ta zmaga najbrž ne bo dokončna, ker zla preprosto ni mogoče dokončno poraziti. To zlo pa so bili zanj Nemci, o katerih je bil prepričan, da ne bodo mirovali vse dotlej, dokler ne bodo uničili in iztrebili Slovanov. V tem svojem črnogledem razglabljanju je bil tako prepričljiv, da je večkrat uspešno zbegal in spravil v malodušje celo najpogumnejše borce, hkrati pa so se mnogi, ki so veljali za strahopetce in povprečne borce, navzeli njegove čudne kiju- 890 Tone Peršak bovalnosti in vztrajne vere, da se je vseeno treba boriti do zadnje kaplje krvi. Predstojnikom to seveda ni moglo biti všeč, zato so mu nazadnje, vedoč, da spoštuje vsak ukaz, pismeno ukazali, naj pred borci nikdar več ne spregovori o tem, kar pač on misli o Nemcih. In Albert Frankovič je ubogal pa tudi v partijo je bil sprejet. Tako je jeseni 1945 slekel uniformo in zapustil vojsko kot podpolkovnik v rezervi s tremi odlikovanji in štirimi zaraslimi ranami, od katerih mu je zlasti tista od šrapnela, ki mu je februarja 1945 zlomil stegnenico, pustila posledice za vse življenje. Ta njegova kost je bila poslej nezmotljiv vremenoslovec, saj je trganje po njej napovedovalo sleherno poslabšanje vremena že vsaj 24 ur pred dežjem. Ze maja 1944 je Albert Frankovič izvedel, da so Nemci takoj po njegovem odhodu v partizane odpeljali vse druge člane njegove družine v taborišče. Maja 1945 pa je dobil pismeno obvestilo, da so v taboriščih Dachau in Mauthausen za vedno ostali oče, brat in najmlajša sestra. Iz izgnanstva sta se vrnili samo mati in prva sestra, ki je bila tri leta mlajša od Alberta. Mati družinskih izgub nikakor ni mogla preboleti in je tudi sama umrla že novembra 1945, sestra pa se je najprej z vso dušo in zlasti telesom prepustila radostim osvoboditve in sproščenim željam osvoboditeljev, si kmalu nakopala kar dva nezakonska otroka in astmo, se zredila in nato zaživela dokaj skromno življenje priučene šivilje z dvema nezakonskima otrokoma, podedovanim stanovanjem in sitno boleznijo. Albert pa se je po odpustu iz vojske posvetil nenavadno počasni politični karieri. Če sta mu med vojno čut za disciplino in spoštovanje nadrejenih omogočila zelo hitro napredovanje, so mu zdaj obe isti lastnosti in zlasti pomanjkanje lastnih idej in zamisli preprečevali, da bi se bil hitreje vzpenjal. Minevala so leta in minilo jih je že več kot petindvajset od konca vojne, Albert pa je bil še vedno samo eden od sekretarjev mestnega partijskega komiteja. Iz dneva v dan je posedal po sestankih in ponavljal zdaj te zdaj one krilatice, ki jih je pazljivo zbiral po časopisih in zaupnih gradivih ter si jih celo zapisoval v nalašč zanje pripravljen notes. Jih je pa tudi odločno prečrtaval z debelim in mastnim kemičnim svinčnikom, takoj ko je opazil, da se že vsaj mesec dni niso pojavile v nobenem časniku ali uradnem partijskem gradivu. In tako je prišel tudi tisti usodni septembrski dan, po katerem se je nepričakovano spremenilo tako rekoč vse v Albertovem življenju, ki je dotlej pravzaprav precej lagodno in mirno potekalo,- seveda če prezremo ali odmislimo občasne očitke in nerganja žene Klare, ki si jo je dokaj po nepotrebnem nakopal že v zrelih letih. Klara je bila veliko bolj kot on nezadovoljna z njegovo počasno politično kariero in zlasti z njegovimi dohodki. Tistega septembrskega dne pa so se začeli zapleti, ki so Alberta Frankovica nenavadno hitro, že v šestih tednih, preselili iz dovolj Novela o Junaku Albertu udobnega trisobnega stanovanja v zanikrno in tesno garsonjero v zoprni, sivi stolpnici poleg križišča, v katerem se je vsak dan zgodila vsaj ena prometna nesreča. Tu je Albert ostal vse do svojega šestdesetega leta, ko so ga štiri dni po rojstnem dnevu, ki ga je proslavil z dvojnim vinjakom in dvojno kavo v bližnjem buffetu, odpeljali v bolnišnico za duševno bolne; njegovo garsonjero, ki jo je pred tem spremenil v pravi bunker, pa so začasno zapečatili. Tistega septembrskega dne je moral Albert že navsezgodaj zjutraj na sestanek v veliki sejni sobi republiškega komiteja. Pričakali so ga trije republiški partijski sekretarji, ki so vsi trije sedeli na čelu velike mize, oblikovane v obliki črke U, medtem ko je moral Albert sesti njim nasproti, prav v dno velikega U, tako da se je že od začetka počutil skrajno neugodno. Trije visoki tovariši so se mu nadvse ljubeznivo smehljali in mu razložili, da so se spomnili nanj, ker vejo, da je izjemno zanesljiv človek in delaven ter predan član partije. Rekli so še, da je glede na svoje nesporne zasluge in zvestobo izvornim načelom revolucije veliko prepočasi napredoval, in da je prišel čas, ko bo to krivico nedvomno treba popraviti. Nato so še rekli, da mu vse to pripovedujejo pravzaprav mimogrede, ker da so ga v resnici poklicali na ta zaupni pomenek iz povsem drugih razlogov. Zlasti zato, ker se jim zdi primeren za neko nekoliko neprijetno, vendar žal nujno nalogo, ki pa jo bo verjetno ravno on lahko najbolje opravil. Šele nato so spregovorili naravnost. Da bi bilo treba na bližnjem plenumu mestnega komiteja sprožiti kritični postopek proti tovarišu Z. P., ki je tačas zasedel enega najbolj izpostavljenih vodilnih položajev v republiki, so rekli. 2e ob omembi imena Z. P. je Albertu zastal dih. Skoraj zameglilo pa se mu je, ko so visoki sekretarji ponovno poudarili, naj bi kritično gonjo proti Z. P., ki je bil, kot so na videz mimogrede omenili, zrel za odstrel, začel in sprožil ravno on. Albertu pa je bilo popolnoma jasno, da te naloge on prav gotovo ne bo mogel niti sprejeti, kaj šele izpolniti. Tovariša Z. P. je neskončno spoštoval in cenil, nemara celo ljubil, saj je bil Z. P. med vojno več kot leto dni njegov neposredni predstojnik. Pa tudi po vojni je Albert nekaj let delal v kabinetu tovariša Z. P., dokler ga ni ta sam priporočil za boljše oziroma vsaj samostojnejše, če že ne bolje plačano mesto. Da naloga presega njegove zmožnosti, je Albert tudi takoj povedal dotlej nenehoma smehljajočim se tovarišem z republiškega komiteja, ki so se potem nemudoma zresnili in celo ozlovoljili. So pa ga še skušali pregovoriti. Eden izmed njih, menda najnestrpnejši, tovariš, ki je bil znan po svojih udarnih metodah dela in zlasti po svojem odporu in že skoraj sovraštvu do intelektualcev in knjig, je celo namignil, da bi Albert s tem, če bi odklonil sodelovanje, lahko ogrozil lastno kariero. Albert tega opozorila ni razumel dovolj dobesedno. Skušal je tovarišem z republiškega komiteja dopovedati, da tovariša Z. P. spoštuje in veruje vanj, in da težko verjame, da so vse tiste obtožbe, ki da so prišle iz Beograda, in ki naj bi jih on ponovil na ple- 891 892 Tone Peršak numu, zares upravičene. Tovariši mu niso dovolili do konca povedati vsega, kar je želel povedati. Raje so sami spregovorili o odgovornosti do partije in zgodovine in o tem, da mora pravi revolucionar nemalokrat udušiti svoja čustva in predsodke; nazadnje pa so rekli, da upajo, da bo vse skupaj še premislil in se pravilno odločil ter v dveh dneh poklical kateregakoli izmed njih treh po telefonu. Nato je lahko šel. Albert si ni premislil in ni telefoniral nobenemu izmed njih. Cez teden dni je bil plenum mestnega komiteja in nalogo, ki je bila namenjena njemu, sta izvrstno opravila dva mlajša partijska funkcionarja. Njune kritične izjave zoper Z. P. so sprožile nenavadno hiter postopek in že čez teden dni je bil Z. P. na seji republiškega komiteja ostro grajan in moral je odstopiti s svojega vodilnega položaja. S podobno naglico so si sledile tudi Albertove izgube. Povsem nepričakovano so vsi poklicni funkcionarji mestnega komiteja dobili obvestilo, da se morajo oglasiti