f -t h ;
•y/ % 3
LETNIK II.	AVGUST	1930.	ŠTEVILKA	8.
Franc Kienmayer: Vhod v jeruzalemski tempelj.
Ivan Pregelj:
Magister Antort.
Roman iz šestnajstega stoletja.
6.	Kako je magister molil.
BILO je štirinajsto nedeljo po binkoštih. Med pobožnimi ljudmi, ki so šli k naj* bolj zgodnji maši v preprosto cerkvico padovanskega šolarskega okraja, je bilo videti slokega in strašno bledega človeka. Šel je po« časi, prijemal se in opiral se ob hišah. Če je moral preko ulice, je vidno omahoval. Kljub slabosti njegovo obličje ni bilo videti žalostno in so oči igrale v nekakem mrzličnem soju. Tako je dospel v cerkev, pokleknil, molil, se dvignil in poiskal spovednika. Potem je šel pred oltar in čakal obhajila, zatopivši se v mo« lit e v in pobožno branje. A ves čas je bral samo z enega lista, dobral in počel od kraja, kakor da bere prvokrat in iz čudnega razodetja. Bile so evangeljske besede po apostolu Matevžu o božji previdnosti. Pobožni bralec je tonil mimo svetega besedila v prečudno videnje in se vnemal v gorečnosti, da je moral hlipati za zrakom, da ga ne bi ganotje zadušilo.
»O kako si resničen, Gospod,« je občutil. »Niti komolca ne more pridejati človek svoji dolgosti brez Tebe. Gospod, kako naj se Ti zahvalim, da si mi bil varuh kakor si povedal? Gospod, kako naj se obtožim, če sem še malo? veren in imam človeške skrbi? Gospod, ne od; kloni moje zahvale, da si mi življenje otel. Gospod, ne štej mi v greh, ko Te prosim, da me vodi še v naprej in mi pomagaj! Verujem Vate in.bom verjel do konca!«
Tako je molil bledi človek, omahovaje na kolenih in zibaje se, da so sosedni molilci ne? mirno pogledovali po njem, ali se ne bo zdaj pa zdaj zgrudil od slabosti. A se ni zgrudil. Iz duha je premogel slabost telesa, iz veselja se krepil, ki mu ga je dajala molitev. Bil je magi« ster Anton.
Tisto noč, ko je bil našel Pavla in ga jenato odvedel Stradiot iz umazane krčme, je bil legel na mrtvaško posteljo, iz katere je vstal stoprav to jutro. Ko je bil tisti večer segel Stradiotu z dlanmi okoli vratu, spozabivši se v sveti ogor; čenosti, da je duhovni človek, ga je oni drugi v nekaki obrambi sunil z nožem v prsa. Rana je bila grozna. Šla je magistru ob življenju mimo srčne žile. Kot je ugotovil ranar, ki ga je pregledal, ko so ga zjutraj pobrali nezavest; nega, je bil udarec z nožem le slučajno izgrešil pot v srce. V magistrovi obleki nad srcem so našli drobno knjigo, ob kateri je bilo spolznilo orožje rahlo v stran, Ko so to magistru pozne« je povedali im mu pokazali na knjigi sledove orožja, se je od čudne presenečenosti za tre«
nutek onesvestil. Stradiotova luteranska knji; ga mu je bila otela življenje. Od dne do dne se je okrevajoči magister poslej vse jasneje zavedal, da ga očitno varuje in vodi Bog. To binkoštno nedeljo, ko se je mogel prvikrat dvigniti iz postelje, se je prišel zahvaljevat v cerkev za čudežno rešitev. V molitvi se je po« tolažil pa še drugače, se zaupno ohrabril za nove težave in nadloge. Vzrastle so mu bile z dolgo boleznijo, ki mu je bila vzela skoraj vsa denarna sredstva. Zato je bral vedno zopet iz Mateja Gospodovo tolažbo, naj ne skrbi, kaj bo jedel in s čim se bo oblačil, na j ptice pod nebom pogleda, ki ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v svoje žitnice, pa jih Oče ne* beški redi.
Potolažen je vstal iz cerkve. Ko je šel proti domu in čutil, da je za spoznanje manj šibek ko prej, je postal povsem veder in verjel:
»Te prazne skrbi zadnjih dnevov, kako se bom prebil naprej. Kakor da so vsi dobri ljudje izumrli in osiroteli vsi pobožni samo« stani, kjer na vratih trudnim potnikom kruha delijo. Pa kaj neki! Čemu bi prosjačil! Kadar me še to malo slabosti mine, ali ne znam de« lati? Znam tkati, kovati in učiti. Poganjač sem bil, krovcem sem služil in ranar ju. Pojdem, najdem dela, takega ali takega!«
Tako je premislil in utonil za trenutje v spominih na svoje mlade izkušnje in se je osvestil celo čudnega gesla, ki si ga je bil zbral za življensko pot. »V dve smeri, kakor pete; lin,« si je poklical v misel, »z očesom proti nebu in z očesom, uprtim v zemljo.« Tedaj se mu je porodil nov načrt. »V zemljo tudi!« je dejal, »in če je tudi navidez proti božji besedi v današnjem evangeliju, v zemljo tudi! Zakaj pa mi je Bog dal prijatelje, da bi jih ne klical na pomoč, ko je treba! In treba je! Nesrečni moj sovražnik vodi Pavleta. Bog ve, kam ga je že spravil. Na Nemško, med odpadnike, med nezveste. In ni mar nič več časa, da še ostajam in ne grem na pot.« Zopet so se mu razgrnile v vsej strahoti ovire na poti. Zopet je skušal trdno verjeti in zaupati v Boga.
Ko se je vrnil domov, je začel pisati za de« narno pomoč. In ko je dopisal, je ugibal, kam naj pismo naslovi. Ali škofu Vrbanu na Dunaj ali gospodu vikarju Joži v Štanjel.
»V Štanjel je bliže,« je zaključil.
Vsak dan se je telesno bolj krepil. Dušev; no se je vedril v molitvi in pri obiskih k ohro« melemu konzilijariju Megerliju, ki mu je ve« del povedati, kakor da resnično vidi v daljave, kod neki vodi Stradiot Pavleta Skaliča. Poznal je protestantske mogotce, vedel, da marsikaj žrtvujejo za naraščaj v njihovi službi. »Tega se ne boj, da bo- ta pasji oče še kaj dolgo spremljal fanta,« je sodil in magister se je
pozneje uveril, da je sodil prav. Prekmalu bo oče sinu in, sin očetu odveč. Premoženja Juriju itak goriški deželani niso dali na pot. Tako bo, da ga bo dal kakemu evangeljskemu veli« kasu in ga bodo stanovi priporočili v Urach v Monchshof. »Nič ne podvizaj zato. Dotečeš fanta ne več. Našel ga pa boš. V Monchshofu, v Tubingah!« Magister je vprašal, kaj naj znači čudno ime in izvedel, da se tam mudi baron Ungnad, ki je velik podpornik evans geljske mislil na jugu. »Ungnad in; škof Verge* rius!« je pripovedoval konzilij arij, »Pier Paolo, trmasta glava, ki jo je obnori! umi« ra j oči Frančesko Spiera, o čemer ti seveda nič vedeti ne moreš in ti tudi treba ni.« Dobri mož je ponudil iz svojih skromnih sredstev rnagi* stru celo pomoč, ki je magister ni mogel ne hotel sprejeti. Na, njegovo* priooročilo pa je dobil delo in zaslužek. Učil je v ugledni me» ščanski družini.
V magistrovo srce pa se je tedaj vzela nos va, težja skrb mimo prejšnjih. Čimdalj je razmišljal, tem jasneje je spoznaval, da mu po človeškem razsodku ne bo moči nikdar več pridobiti Pavla. Videl je kakor na dlani: »Iz« gubil bo nedolžnost, vino in naslada mu vzras šteta v navado. V najbolj nevarnih letih so ga zvedli na slaba pota. Zadnjič me ni poslušali, prihodnjič me že poznati ne bo hotel več in me bo zatajil. Morda bo še huje. Pojde nadme z orožjem, kakor je morda podedoval po nas silnem očetu. In strasten bo v svojem novem svetu, strašno nagel, kakor bi bil goreč za do* bro, če bi bil ostal pri jezusovcih.« Tako je videl in verjel magister in je obupoval: »O moj Bog! Ko bi bil jaz vsaj moder, da bi ga z zvijačo kako ujel in nase privezal. Ali pa vsaj bogat. Z zlatom bi ga odkupil zapeljivcu iz pekla. Ali pa zgovoren, da bi mu v srce in du« šo spregovoril in bi videl mojo ljubezen. Pa saj je ne bi! Nikoli j(e ni spoznal in Žolna se ni lagal. Komaj materina ljubezen je medla prilika božje.«
»Gospod,« je molili magister tedaj kratko in značilno, »Gospod, daj Pavletu, da bi bolečino matere, ki jo isin boli, občutil! Gospod, ali pa mu daj, če mu matere ne moreš, bolest mu daj, da bi ga to, kar najbolj ljubi, najbrids keje izdalo!« Tako je prosil, ne da bi mu bilo povsem jasno, česa prosi Pavlu. A molil je prav, iz resnične ljubezni do bližnjega, on, ki j!e znal krotiti sebe in ubiti v eni nočni straži pred tabernakljem še zadnjo človeško sanjo
o	zemeljski sreči, on, ki ženi več videl v Pavlu telesnega človeka, le še dušo, ki vrtoglavi v prepad, le še ovčico, ki je tako zapuščena, kas kor da jo je pozabil celo Bog sam . . .
V takih občutkih ga je presenetil n ep ri čas kovan obisk. Nekega jutra je sunil v njegovo sobo popoten človek, se razkoračil pred mas
gistrom kakor vojak, pogledal magistra od nog do glave in dejal:
»Tomajski žerjav sem. Kraških dveh tovas rišev poslanec pa še ' gospoda Krištofa na gradu. Ker si pomoči potreben, da pojdeš ta« ko j za ovco, ki ti je iz staje ušla.«
Bil je v resnici tomajski! gospod Luka.
Vrgel je magistru na mizo zajeten vozel novcev in povedal vihravo, kaj sporočata vis kar Jože iz Štanjela in vikar Matej iz Kobjes glave. Potem se mu je pa strašno mudilo. Kos maj je še mogel zaupati magistru, da je zve« del, da so goriški plemenitniki poslali Pavleta na Nemško. Že je odhajal.
Magister jie stekel za njim, ki je imel pred vrati jezno žival, na katero se je ročno spravil. Magister je hitel ob jezdečem duhovniku in ga lovil z vprašanji:
»Ali soi gospod Joža zdravi?«
»Žerjavi ne bolehamo!«
»Pa njegova strežnica Mica?«
»Naročila je že zelen plašč.«
»In gospod Matej?«
»Dela pokoro. Zdaj govori le še vsak peti dan. Zate! Da bi srečno došel in se vrnil.«
»A Vi, gospod Luka?«
»Lovim Judežai Stradiota.«
»Pa veste zanj?«
»Vem! Slaba vest ga poja kot vihar oblak. A meni ne bo več ubegel.«
»Pa tista ženska? Polona?«
»Streznila se bo. Pa bo* prekasno.«
Magistru je sapa pošla. Tomajski je vse hitreje gnal konja ob njem.
»Hvala! Pozdravite na Krasu,« je še mogel magister zaklicati. Potem je zaostal .. .
7.	Jožefovo v letu petnajst sto devet in pett desetem.
Bilo je na praznik svetega Jožefa. V sobi pri vikarju Joži v Štanjelu za mizo pri kosilu sta sedela godovni vikar sam in njegov pris jatelj vikar Matej iz Kobljeglave. Zjutraj sta bila duhovna darovala slovesno mašo. Gos spod Matej je diakoni! tovarišu in bral list, kako hvali Sirah Mozesa, ki je bil ljub Bogu, da ga je poveličal Sovražnikom v strah in ga počastil pred kralji.
»Zaradi njegove zvestobe in krotkosti ga je posvetil,« je pel gospod Matej, »in ga izvolil izmed Vsega človeštva.«
Vikar Jože pa je bil odpel evangelij iz Mas teja o Jožefu, možu Marijinem, ki je bil pravi* čen in mu je angel v sanjah govoril.
Godujoča duhovnika sta bila kljub vese* lernu dnevu mrka in tegobna. Niti vino ju ni hotelo razvedriti. Skoraj molče sta bila poobe* dovala. Tedaj je dejal iiz čudne zamišljenosti gospod Jože po besedi iz Sitraha:
»Zaradi zvestobe in krotkosti je Bog po* svetil Mozesa.« Vikar Matej je oživel in dejal:
»Lej, pa sem prav tisto mislil kot ti, ko sem pri maši bral.«
»O rajnem Luki?« je vprašal vikar Jože.
»O Luki, Bog mu daj mir,« je odvrnil go* spod Matej. »Sem se vprašal, ali je res bil kro* tak, in sem 'si dejal, da ni bil«
»Goreč pač. Vojak. In po vojaško je umrl,« je menil Jože.
»Po vojaško?« ni verjel Kobljeglavski. »Človek, ki pade med roparje?«
»Meniš li, da so ga roparji ubili?« je vpra* šal skrivnostno vikar Jože, »ali tako misliš tudi ti?«
»Kdo neki sicer? Saj so ga celo do golega oplenili.«
»So ga,« je kimal Jože z glavo in povešal oči. Potem pa je naglo dvignil glavo in dejal strašno tiho:
»Luka! Saj nimam prič, a laži ne bom zinil Najinega prijatelja je ubil en sam človek.«
»Koga misliš?« je vzdrhtel vikar Matej.
»Judeža!« je dejal kratko vikar Jože.
Težek molk je zopet zagrnil prijatelja, le sunkoma se je zdaj pa zdaj iztrgalo zdaj temu vprašanje, zdaj onemu odgovor.
»Ali niso vsa znamenja ta, da bo kmalu sodni dan?«
»Bog se naju bo usmilil, da bova prej legla v grob.«
»Zares, skoraj zavidam luko, kakorkoli je storil bridko smrt.«
»Umrl je kot mučenik.«
»Kot mučenik deš. Pa si čul, kaj pravijo, kako da je umrl presvetli gospod Vrban?«
»Zdoma je bil, sem čul, pa je padel in si zlomil vrat.«
»Zlomil! Kaj ne, pa si človek kar tako na lepem zlomi vrat!«
»Spomni se Helija, ko iso mu sporočili, da sta mu sinova mrtva.«
»Spomni se prijatelja luke, ki ga je Judež.«
»Misliš? Da so tudi gospoda Vrbana ubili?«
»Vem! lutrovski zlikovci so mu stopnice polili z vodo, da so zaledenele. Pa je vstal še potem v cerkev . . .«
»Moj Bog, Jože,« je vzkliknil tedaj vikar Matej, »odkod to veš? Ali ti tolminska tvoja Mica to pove?«
»Pusti Mico,« je dejal resno vikar Jože, »zmisli se raje, da sva še živa in da za naju še velja, kakor smo si z luko prisegli: vigilo, čujem!«
Pri teh besedah «e je vikar Jože dvignil in dejal vedro, dasi resno: »Zapiraš se pred svetom. V samoti te tlapijo grozne slike, pa gledaš strahove, kakor da so večji. Ne re* čem, da niso strašni časi, a najstrašnejše ni. Človeško je vse na svetu. Kaj to, če so luko ubili in gospoda Vrbana ubili. Cerkev pa le stoji in Rim stoji in Bog stoji in bo sodil ži* vim in mrtvim!«
»Amen!« je vzkliknili vikar Matej iz srca.
Vikar Jože je zopet sedel, pozval Mico in velel natočiti najboljšega vina. Nato se je obrnil k prijatelju:
»Da bova vsaj malo pogodovala! Zato, Matej, če bova morda zadnjič.«
Prijatelja sta si nato napila. Slovesno ga* not j e se ju je polastilo.
»Še prijatelju luki! Da bi se srečno sešli onkraj groba.«
»Pa spominu velikega kladi var j a Vr* bana!«
»Pijem, prijatelj Matej!«
Vikar Jože je utihnil. Vikar Matej je ču* deč se istrmel v n j!egov obraz, ki ni bil kar nič več otožen, in v ustnice, ki so se očitno krotile, da ne bi povedale kaj šegavega. Ko je zdajci spregovoril, pa je povedal povsem vsakdanje, da je z gojenci v Rimu zado* voljen. Kobencljev Ivan sicer ne bo duhov* nik, pa tega nikoli ni pričakoval. Zato pa sta Tkalčičev in Bogateč vzorna. Vikar Matej se je še vedno čudil, videč, da se vikar Jože umetno prikriva. A oni je še govoril o novem ljubljanskem škofu, ki da ni podoben rajne* mu Vrbanu, o knjigah, ki jih pišejo evangelj* ski, o gorečih duhovnikih na Kranjskem in na Krasu, o Glušiču iz Komna, ki je našel milost pri cesarskih in utegne kdaj postati drugi škof s Krasa.
t
»Pa to vse sam vem, kaj mi praviš,« je te* daj vzkliknil vikar Matej in menil, da bo mo* ral iti, in da nima več časa, še kaj dolgo osta* jiati z doma.
»Deš, da veš vse,« je dejal še očitneje bolj vedro gospod Jorže. »Nečesa pa le Ine, ti re* čem, in sem zato to zadnje odložil, tik pre* den se posloviva.«
Segel je zopet po vrču in viknil skoraj po* redno:
»Matej, pij! Pa do dna!«
In še je dodal:
»Pij! Pa veš, komu? Na zdravje kajfežu Tonetu, ki ga že v cerkvi čaka mašni plašč.«
»Bog ti je dal pravo misel,« se je oddahnil gospod Matej in dvignil posodo.
»Tako,« je dejail tedaj zadovoljno vikar
Jože in sedeli. »Zdaj pa čuj, Matej, kaj Kajfež piše.«
»Piše?« je vzkliknil Mate. »To si torej mencal in skrival?« Vikar Jože je razgrnil list in začel brati.
»Gospodu, gospodu Joži, vikarju v Šta; njelu, hvaležni njegov učenec ih sluga Anton.«
»Da boš čul,« se je (prekinil beroči; »kako bi sicer mogel vedeti, da je umrl gospod Vr; ban kot mučenik.«
»Beri!« je menil hladno vikar Matej in vi; kar Jože je bral. Pismo magistra Antona je bila zgodba dvanajstih mesecev od oktobra preteklega leta in še v mesece novega. Pripo; vedovalo je O' najbolj čudnih doživetjih An* tonovih na potu. Kako je našel sled za Pavie« tom, prišel v Celovec na božični večer, bil pri polnočnici in videl na lastne oči, kako' so evangeljski mladeniči zasmehovali vernike v cerkvi, vezali klečočim žeskam krila skupaj in delali strašno zmedo. Kako se mu je za; zdelo, da je spoznal med sirovimi poredneži Pavletovo lice, a ga spet izgubil v gneči in temi in šel drugo jutro naprej, a se nato vrnil spet v Celovec, če bi se morda vendar ne bil zmotil pri polnočnici, in je bival Pavle res v tem mestu. Kako je živel magister nato tri tedne v mestu, ker so bili zapadli šnegovi, in se srečal še enkrat z Jernejem Žolno, kate; rega je našel pri najboljši volji in upajočega, da se bo srečno dokopal do mirnega življenja v hiši bogatega meščana, ki trži s kozami na Laško in ima priletno samsko hčer, le nekam odljudno. Kako mu je Žolna povedal, da je bil Pavile v mestu ih šel nato proti Dunaju v družbi z bivšim koprskim škofom Petrom Pavlom Vergerijem, ki j,e bil prišel na Kranj* sko in se vračal. Kako je nato magister hodil na Dunaj, trpel strašno zimo in bridke zame; te, našel prenekaterega dobrega in zvestega duhovnika, ki ga je prenočil in pogostil, a videl im slišal tudi mnogo žalostnega, zlasti' po krčmah in po mestih, kjer mestjani v glu; pi oholosti hočejo posnemati gospodo, ki je lutrovska in govori drzno ceio proti cesar; skim. Kako je dospel na Dunaj, iskal škofa Vrbana, ki je bil odšel v Donauw6rth, ne da bli ga našel, se srečal z že imenovanim škofom Petrom Pavlom in izvedel, da'je odšel Pavle na Nemško kot Tifernov štipendist. To vse mu je povedal škof Peter Pavel sam, z brid; kirn posmehom, ko je brž spoznal, da s prilizljivo besedo ne more pregovoriti pošte; nega človeka na svojo stran. Potem je pisal magister o svoji poti na Nemško, kako 'je prišel v Pasavo in šel dalje, dokler je imel kaj denarja, in kako 'si je nato iskal zaslužka, ga našel kot brodar in dospel do mesta Donau;
\vortha, kjer je vedel, da se mudi škof Vrban. Pozno'zvečer je došel v mesto in stopil v prvo prenočišče. Našel je posteljo v sobi, ki je imela okno na cesto. Ponoči so začeli prav pred oknom strašno razgrajati neki ljudje. Tulili so smešno pesem o nekakem »popu Ize; grinu,« ki je zašel na led, da pade in se ne zna pobrati. Pesem je bila norčava kakor so god; čevske ih dijaške. Magistra pa je vrglo po; koncu, ko se mu je zazdelo, da sliši Pavletov glas. Odprl je okno, prisluškoval in nato drzno segel po naj bližjem pijanem pevcu. Po; tegnil je osuplega k Sebi in ga spoznal. Bil je v resnici Pavle, ki je tudi prepoznal magistra, ko ga je ta poklical po imenu. Mladi je stra; hotno zaklel, se izvil magistru in zavpil dru; govom, naj bodo- tihi. Pokorno so se nato oddaljili. Magister pa je vstal in iskal nato po mestu vso hoč. Drugo jutro, ko je spraševal po škofu Vrbanu, je izvedel, kaj se mu je bilo pripetilo, da je,padel, stopivši iz svojega bi; vališča, in se ubil. Evangeljskih priče same so povedale, da ga ni zadela kap, da je spodrsnil. Tudi stopnice so pričale. Pokrite so bile z le; dom, ki so ga šele pozneje razsekali. Potem je pripovedoval magister, kako se je udeležil pogreba ih izvedel, da so dali Kobencljevi škofovo truplo prepeljati v Gornji grad. Sle; dovi solz so bili vidni na listu, kjer je poročal magister o škofu.
»Bog je videl in bo sodil morilcem,« je pi; sal. »On, moj dobrotnik, goreči posvečenec Gospodov, iz čigar rok sem prejel duhovske oblasti in posvečenje, pa je mrtev. Mrtev, ubit, kakor veliki njegovi predniki, ki so tudi mučeniške smrti umrli za Kristusa in njegovo čisto in sveto Magovestje, kakor Sveti Pavel, sveti Andrej, sveti Jakob, sveti Mohor in sveti Bonifac. Meni pa je, 'da bi jokal in se ne izjokal. Veliko je izgubila sveta Cerkev, veliko ljubljanska škofija! Pa kakor je Bog sklenil. Moja žalost je tem hujša, ker sem preverjen, da je bila škofova Smrt v zvezi s tisto pijano družbo, ki mi je pela ponoči pred oknoin iin je bil med: njimi tudi Pavle Skalič. Pavle, nesrečni, ki je bil morda prav on tisti, ki je šel in vode zlil na stopnice in ni sicer želel moriti, a je vendar ubil, in da bi ga vsaj ta strašni dogodek pretresel, da bi šel vase in bi ga jaz našel, prijel za roko in prosil: Sin iz; gubljeni! Vrnii se! Vrni se ik svojemu dobre; mu in pravemu očetu, k svojemu Bogu!«
Vikar Jože je dobra! in se ozrl na prija; telja. Videl ga je, da si briše solze raz lica. Vi« kar Jože pa je dejal vedro:
»Kaj se jočeš? Ali ne vidiš? Zopet smo trije! Trije žerjavi. Vigilo!«
( Dalje.)
Zacharias Topelius:
Usahli list.
JESEN je prišla. Noč kraljuje nepretrgoma, dež pada v nalivih, morje kipi, bobni in se razbija ob bregu. Vse drugače je bilo v poletju. Takrat se je jasno in mirno igralo veselje po cvetočih obrežjih in kakor galeb begalo nad valovi ob belih jadrih. Otroci so pa pri jezu spuščali male čolničke na jasno glos bino. Sedaj je morje temno in nevarno in na obzorju ni mogoče razločiti ničesar, kajti mrak je vse ogrnil z debelo odejo.
Kaj se je pa zgodilo z lepim, gostim lesom, ki je dehtel in zelenel v poletju pod solnčni* mi žarki in so v njem ptički prepevali in de* klice iskale čet v er o list no deteljico! Pusto in temno je sedaj tam: z brez je odpalo vse listje, trepetlike ne šelestč več, ptički so obu* molknili, cvetje je ovenelo; le jesenski veter stresa še jelke in volkovi se pode po čopastem mahu.
Povem vam zgodbo o jesenskem listu. Morda jo celo že poznate? Ni dolga, pa res* nična.	i
V	finskem lesu je zrasla mlada breza, bela in vitka, polna moči in življenja. V maju se je ogrnila z lenimi zelenimi listi, ki so bili po* dobni metuljem; bili bi lahko okras vsakega venca, na tenkih vejicah breze pa so se po* dajali še lepše.
Spomladi je zavela med nje pod večer lahka sapica in zapela tako pesmico:
Tisoč sc listkov na brezi smehlja, polni so solnca in polni srebra.
Sapica dahne narahlo med nje, vsak ti zapoje: »Bog, hvalimo te!«
»Lepa je tvoja pesem,« je zaščebetal ščin* kovec, ki je ravnokar končal svoje gnezdo na vrhu breze. »Naučiti se jo moram!«
Kmalu se jo je naučil in pel:
Tisoč se listkov na brezi smehlja, polni so solnca in polni srebra.
Sapica dahne narahlo med nje, vsak ti zapoje: »Bog, hvalimo te!«
»Kaj pomeni: Bog, hvalimo te?« je po* mislil najmlajši listič, ki se je razvijal navzgor. »Pesmica je lepa, pa ne razumem je. Nikdar še nisem videl Boga; kako naj mu pojem hvalo?«
Drugo jutro je pomladanska sapica zavela vnovič in zašumljala isto pesmico. Najmlajši listič je spet ponovil vprašanje.
»Kaj govoriš?« je zaščebetal ščinkovec. »Ali nisi tudi ti delo božjih rok? Ne poznaš*li Stvarnika?«
»Vse to je za modrejša bitja ko sem jaz,« je žalostno odvrnil listič.
Prišlo je poletje in v solnčnem podnebju so vsi listi opevali dobroto in hvalo Gospo* dovo. Samo najmlajši listič na vrhu breze je govoril:	1 i i
»Ne razumem njihove pesmice. Morda sem še premlad.« In se je razjokal nad svo* jim neznanjem.
Poletje je bilo krasno in gorko, potem pa je prišla jesen. Po prvem mrazu je začelo listje rumeneti. Veter pa je še dalje peval svojo pesem.
Noči so postajale vedno bolj temne in dolge; borovnice so dozorele, večina ptičev je odletela, listje je že odpadalo, a je še do konca hvalilo Boga v spoznanju, da je taka njihova usoda na svetu. Samo najmlajši listič ni razu* mel tega, dasi je tudi on že nekoliko poru* menel.
Nekega dne pa je prihrumel z vso močjo severni veter in pometal še ostalo listje z dreves. Najmlajši listič je bil z drugimi listi odtrgan in vržen daleč v globino gozda, kjer so ležali že celi skladi usahlega listja, katere je že pokrivala slana. Zrak je bil nasičen je* senskega duha kakor da bi dišalo- po lanu, ki so ga ravnokar povlekli iz vode.
Tudi najmlajši listič je bil tam. Njegov pecelj je bil še zelen in ni hotel umreti, dokler bi ne spoznal svojega namena na svetu.
Prišla je mrzla zima. Najbolj mrzlo pa je bilo tam na skali, ki je bila potisnjena v morje in ni rasla nobena rastlinica nanji. Tam j c stanovala ribičeva družina. Otroci so hodili čestokrat na obrežje pobirat drva, ki so jih naplavili morski valovi. Nekdaj so našli sredi snega velik kos drva in ga potegnili v kočo.
»Oče, oče!« so klicali oddaleč. »Pridi in poglej, kaj sva našla!«
»To je hrastovimi,« je rekel ribič, ko je ugledal les. »Od razbite ladje je in nam da gorkoto za več časa. Mati, pripravi nam ju* lic; imela boš lep ogenj.«
Na s snegom pokritem deblu pa je ležal porumeneli listič. Majhna deklica ga je vzela in ga od vseh strani občudovala,
»Kaj je to, mati?« je vprašala.
»To je brezov list, nrečudno lep in velik,« je odgovorila mati. »Njegov pecelj je še ze* len. Posušimo ga in vtaknimo v sv. pismo. Nam bo za čitalni znak.«
Ribičeva žena je položila listič v knjigo, da bi si zapomnila mesto, kjer je nehala čitati. Bila je namreč zelo pobožna in je vsak dan brala iz sv. pisma.
Drugega dne je bila nedelja. Ribičeva žena je odprla knjigo, ki je bila njen največji za* klad, in začela čitati 102. psalm, ki je naj* lepša pesem o slavi Gospodovi:
»Dnevi človekovi so kakor trava, kakor cvetlice na polju tako izcvetejo, ko- veter po* piha čeznje. Milost Gospodova pa je od veko* maj... Moja duša hvali Gospoda ...«
Ribič in njegovi otroci so pazno poslu* šali. Zunaj na morju je besnel leden vihar, tema je zagrnila skalo in mraz je pritiskal z vsemi močmi. V revni kočici pa je gospo-doval mir, svetloba in veselje: tam so hvalili Boga.
Ribičeva žena pa je prenehala z branjem in položila, brezov listič v sveto knjigo.
»Poglejte, kaj* se je zgodilo ž njim,« je rekla začudeno. »Rumen je kakor zlato.«
»Radi toplote se je posušil,« je odvrnil ri* bič, pogledavši na list, ki se je v resnici blc* ščal kakor da bi bil izrezan iz zlata.
Spremenil se je. Nekaj drugega še se je zgodilo v ti spremembi: zdaj je listič razu* mel, kaj pomeni: hvaliti Boga. Videl je bil že mogočne stvari: pomlad, poletje, jesen in zimo. Videl je bil solnčne žarke in črno noč, Pa se ni naučil gledati v vseh rečeh voljo božjo. Zato je bil že od jutra svojega življenja žalosten in nemiren. Šele sedaj je razumel vse in je izginila vsa žalost iz njega. Sedaj je mogel umreti in zato se je lesketal kot zlato.
Brezovi listič je še dolgo časa ostal v sveti knjigi, da bi tako, kar je malenkostno, nepoznano in pozabljeno moglo hvaliti G,o* spoda. Ko bo pa prihodnjo pomlad zavela majska sapica sredi zelenih brez, bo vsak li* stič vedel, kaj pomenijo besede: hvaliti Boga.
Taka je zgodba o usahlem listu.
(Finska bajka. Prevedel Peter Butkovič.)
Izseljenci čakajo na parnik.
Pavel Skalar:
Trpljenje.
V	urah bridkosti in bolesti, ko je rastoče mlado- srce rjulo v bolečinah, sem se dvignil na pot, da vidim, ali je trpi je* nje s svojo trdo roko poseglo še kam drugam.
Šel sem po poljani. Na njivi je oral kmet. Težko se je vlekel za plugom, ki ga je metal zdaj sem zdaj tja. Na koncu njive je ustavil, si z roko otrl pot, ki mu je lil po obrazu, in zastavil za novo brazdo.
»Bog daj srečo!« sem pozdravil.
Pogledal me je in žalostno zmajal z glavo.
»Srečo? Ni je sreče, sinko, ni je več. Dolgo sem verjeli vanjo, sedaj na starost 'sem spo* znal, da je ni. Vsa moja sreča je bila zemlja. Ni mi bilo žal truda ne znoja zanjo. Videl sem: Ne delaš zastonj, vse ti bo povrnjeno. Danes ne delam več z veseljem. Glej!« s trud* no kretnjo je pokazal na žitno njivo. »Glej jo, pšenico! Pred tednom je začela rumeneti in mnogo je obetala, mnogo ... Veselil sem se težkega klasja kot se veseli otrok nedelje.
—	Pred par dnevi jo je posekalo.«
Obmolknil je in pognal. Lemež je hre* ščaje zajel v suho zemljo, da se je prašilo na* okrog.
Šel sem naprej in videl mater s kopico otrok. Lačni so se stiskali krog nje in kot ne* godni ptički so čakali.
Ko sem šel mimo, sem se ozrl vstran.
Nasproti mi je prišla gruča deklet. Vra* čale so se iz tovarne. Čuda gosposko so se nosile, kot da niso zrasle pod kmečkim kro* vom; z bledih, upadlih obrazov pa je kričala beda. Oči so jim bile trudne in brez ognja — noč brez zvezd. Glaisno so se smejale, toda njihov smeh me je bolel.
Dolga je bila moja pot. Duša mi je pešala, toda neka skrivna sila me je gnala vedno da* lje. Vas za vasjo sem obromal, hišo za hišo obiskal in iz vsakega mi je gorelo v oči trp* ljemja bridko znamenje.
Stopil sem v mesta in tiha senca — trp* ljenje se je ves čas plazila ob meni. Iz vi* šokih kamenitih palač je zrla name in iz sve* tlih prodajalen; v bednih podstrešnih stano* vanjih in med stroji v tovarnah se je sukala, velika im strašna kot smrtna senca.
Videl sem življenja uničena, družine raz* bite, mlade moči izčrpane, videl sem solze, obup, krivico in grehov goro.
Z grozo sem planil iz vasi in iz mest; ni* sem vedel, da je na svetu tolikanj trpljenja. Na razpotju sredi polja sem se ustavil, da se oddahnem. In nenadoma se je dvignilo v kr* vavem vrtincu večera največje trpljenje:
videl sem večnega trpina na križu pribitega. In ko sem se ozrl Vainj, je tiho dahnilo z nje* govih ustnic:
»Moja pota niso vaša pota!«
Gregor Hrastnik:
Zadnja samota.
IZ stoletne tihote smo se dvignili in stopili na poti in naša zemlja se je prebudila in jel mogočno dihati kakor mlada žena, ko prejme iz božjih rok novo dušo v svoje naročje.
In zemlja rodnica je v trpečem zanosu porajala svetnike naše, vidce in pričevnike, tihe trpinke z rahlo roko in močnimi srci. Na novih poteh so hodili pred nami klicarji; bilo je med njimi tudi praznuhov in barantačev, ki so slepili z močnim grlom in meglo. V daljne, čarobne strani je mikal in vabil njih glas in oznanjal novino. Tam pa soi rastla dres vesa s strupenimi sadeži, ki izpreminjajo du* šo in razjedajo v njej jedre moči zvestobe in jasne ljubavi.
Stopili smo iz stoletne tihote rodnih hišk v širno deželo, da jo spremenimo v Kanaan, v nevestico svetlo sredi gneče sveta,
sinovi Izraela smo hoteli zapustiti stari svet in njega molčečo strogost,
in skozi rdeče morje šumenja smo iskali predora, da vstopimo v kraljestvo božje.
A še preden so oči zagledale zarjo nad njim, je zagorela Sinajska puščava,
useblost in bridkost kamenita, jok mater grozeče mrmranje mož in hlipanje izsušenih otroških ustnic in daveča žeja in bolečine do vseh korenin in smrtna groza umirajočega ljudstva — štirideset let.
Štirideset let, da se bolni, v verigah izma= ličenji in potem v zmagoslavnem šumu izplah* njeni rod zmelinči
kakor grozdje, ki ga silni vijak stisne in zdrobi, da se sladki sok loči od gorjupe lu* pine.
In takrat se je umirajoči rod umaknil v zadnjo samoto:
razvalil je malike, zlato tele in egiptovske mesne lonce in se vrgel na obraz pod g°ro Sinajsko,
da se je v gromu in blisku prikazalo obličje Resnice —
večni Kanaan ljudstva, ki ne umre.
Venceslav Sejavec:
*Izseljenec.
Jaz v tebi ves — ti v meni si: ne mine hip, ki ne bi šepetal:
Zapri otožne, utrujene oči, pa sredi boš domače njive stal, kjer blagoslov iz črnih leh dehti in se prelij a med šumenje trav.
Ponoči včasih se zbudim, prisluhnem: Ah, saj dež na vrt škropi, v naš dragi, zeleneči... spet zaspim — a morda vešča le ob okitu frfoli.
Me vzdrami sivo jutro: zagorim v bolesti — tuja soba v me strmi.
Od daleč se zvonjenje tiho tke: omami me, sprovede me nazaj v domači praznik, v jutranje veselje, petje... A tedaj tuj krik mi vdari ob srce, ubije v duši prazniški sijaj.
Iz rodne grude zruto sem drevo, ki se naužilo njenih je sokov in je v puščavo mrtvo vrženo — tam upa željno v daljni soj vrhov domačih in z nikoli zmanjšano ponavlja silo le: domov, domov ...
Venceslav Sejavec:
Po stezi sredi trave.
Po stezi sredi trave, komorača gre pobič majhen, bosih pet, se čudi, kako krog njega vse brenči in piska: kobilice, čebele, čmrlji, hudi sršeni, murni in škržat, ki v uti kriči, da se mu trebuh napihuje.
Se ustavi pobič, cirkus ogleduje z razprtimi očmi, čeprav mu sije to sitno solnce napržič prav vanje; a ga ne zmoti: verno opazuje gib trave, barev, luči valovanje; nalahno maje z glavo in modruje.
Metulji v belih, križastih in zlatih plaščih sodružno s čmrlji na cvetove sedajo, med črpajo, si ž njim napivajo in se smejo, ko v dečka gledajo. Nenadoma se na stezi pokaže zajec in: »Kam pa, pobič?« reče, v travo zgine — za njim se bilčje ko v poklon zamaje in siv kobilček plašen kvišku šine.
A pobiču strmečemu strnad na glavo sede ponevedoma — mogoče vedoma, ker je nagajal rad, — in zgostoli: črsčnčrsčnčrviču.
Stanko Stanič:
Naši južnoameriški izseljenci iz preteklih stoletij.
MESEC za mesecem odhajajo skupine naših rojakov za kruhom v Južno Ameriko. Pred stoletji so pa hodili nekateri naši bratje isto pot. Niso šli za kru« bom, pač pa s križem za Kristusa, odpirat južnoamerikanskim divjakom vrata v kr a« Ijestvo božje. Ne bo napak, če se jih daneis spomnimo, posebej še zato, ker so njih imena in dela bila v slovenskem slovstvu doscdaj večinoma neznana.
Kdo so bili?
Ko sta Španija in Portugalska odkrili in zasedli vso Južno Ameriko, ,so> hiteli v te de* žele poleg pustolovcev in srečoiovcev tudi ka« toliški misijonarji. »Med najlepšimi misijon« skimi napravami je bila indijanska država v Paraguaju, ki so jo jezuitje pod varstvom španskega kralja ustanovili v 17. stoletju,« pravi župnik Mrkun v knjigi »Božje kr a« Ijestvo na zemlji« (stran 129). Španski pusto« lovci pa so smatrali ameriške domačine za divjačino. Da bi Indijance obvarovali telesne in duševne pogube, so jih misijonarji zbrali v novih vaseh, katere so imenovali redukcije. Vsaka redukcija je bila majhna krščanska ljudovlada. Misijonarji so razdelili polje v zasebno in občinsko last. Vsakdo je obdelo« val najprej lastno zemljo, nato pa občinsko. Vse se je vršilo v določenem redu. Vsaka res dukcija ali vas je imela svoje vodstvo, lastno cerkev in dnevne skupne molitve. Vsaka re« dukcija je imela obrtnike, ki so delali za skup« nost. Vsa občina je bila vsak dan pri sveti maši i'n pri večerni molitvi. Ljudje so vzlju« bili svoje misijonarje in is v. vero ter lepo ži« veli in se sami vladali. Ko je španska vlada jezuite pregnala, je vse to lepo zadružno živ« ljenje Indijancev koncem 18. stoletja raz« padlo.
V	teh paraguajskih redukcijah je delovalo tudi precej Slovencev misijonarjev. Med pr« vimi je bil p. Josip Brignjel, ki se je rodil v Celovcu na Koroškem dne 24. marca 1699. Leta 1728. je kot jezuitski misijonar odšel v Paraguaj. Deset let je misijonaril po raznih redukcijah med različnimi ljudstvi. Leta 1738. je postal predstojnik redukcije Sv. Ksaverja v Uruguaju, nato rektor kolegija v mestu Cor« rientes in nazadnje predstojnik misijona med Abiponijci. Leta 1770. se je vrnil v domovino.
Drugi tak misijonski delavec v Paraguaju je bil p. Ignac Cirheimb. Ta mož je bil član ' stare kranjske obubožane plemiške družine,
katere menda zadnji potomec je bil nekdanji župnik v Koroški Beli Zeno Cirheimb, ki je umrl kot stolni kanonik v Ljubljani dne 31. marca 1897. P1. Ignaciji Cirheimb se je rodil v Ljubljani dne 29. julija 1703 in je prišel v Pa« raguaj leta 1730. kot mlad jezuit. Skozi 37 let je misijonaril po raznih paraguajskih reduk« cijah. Po izgonu jezuitov iz Paraguaja se je vrnil na Dunaj in tamkaj leta 1773. umrl.
Ne kot duhovnik ampak kot misijonski brat je deloval v Paraguaju Adam Hrovat. Mož se je rodil v Semiču dne 6. novembra 1711. Leta 1740. ga že zasledimo kot misijo« narja v Paraguaju, kjer je tudi najbrž za ve« komaj zatisnil svoje oči.
Srčne želje, katere je gojil p. Nikolaj Plan« tič, po rojstvu Zagrebčan (6. 12. 1720), ko je leta 1750. odjadral v Paraguaj, se niso izpol« nile. Želel je biti indijanski misijonar. Ven« dar ga niso poslali med divjake, ampak med dijake. Imenovali so ga za profesorja na vse« učilišču v Cordobi, kjer je spočetka učil mo« droslovje, potem pa bogoslovje. Ko je bil je« zuitski red izgnan iz Paraguaja, se je p. Plan« tič vrnil 'v Varaždin, kjer je leta 1777. umrl.
Tudi prekmurski Slovenci so imeli med misijonarji v Paraguaju svojega rojaka. Leta 1734. se je kot sedemnajstleten jezuit pripe« ljal v Paraguaj p. Franc Serdaheljič. Misijo« ngril je v Uruguaju ter se bavil z uspehom z bombaževimi, tobačnimi in čajevimi nasadi, dokler ni moral z ostalimi jezuiti zapustiti Pa« raguaja. Vsi imenovani misijonarji so delo« vali v današnjem Paraguaju. Ti pa še zdaleka niso vsi, ki so iz naše srede odjadrali v Južno Ameriko misijonarit. Tudi v sedanji repu« bliki Peru smo v tistih dobah imeli med mi« sijonarji svoje rojake. Goriški Slovenec — vsaj po priimku soditi — je bil p. Nikolaj Sušič. Leta 1749. je prišel v Peru. Misijonaril je v redukciji Magdalena in po raznih drugih misijonih. Največ slave pa si je pridobil kot zemljepisec in kartograf p. Ferdinand Kon« šak. Zibelka mu je stekla v Varaždinu dne 2. decembra 1703; prišel je že leta 1730. kot mi« sijonar v Mehiko. Leta 1732. pa je odšel v Kalifornijo. Preiskal je vse obrežje do Rio Colorado, vneto misijonaril in postal nazadnje vizitator vsega misijonskega ozemlja. Nje« govo ime spada med najslavnejše v Kalifor« niji. Ta veliki misijonar in zemljepisec je umrl 10. septembra 1758. v Kaliforniji. Nje« govo življenje je v posebni knjigi popisal p. Franc Zevaltos v Mehiki leta 1764., torej že šest let po njegovi smrti. Literatura o tem ve« likem možu je precej obilna. Zaslužil bi med nami poseben življenjepis. Od Indijancev zastrupljen pa je umrl v misijonu Tarahu« mara v Mehiki p. Ivan Marija Ratkaj leta 1684. V Mehiko je bil prišel leta 1680. Rodil
se je v Ptuju dne 22. maja 1647. Popisan pa je v isti knjigi kakor japonski mučenec Goričan Mesar. Leta 1767. jje pa umrl v Mehiki kot misijonar p. Marko Anton Kapus, ki se je rodil v Kamni gorici leta 1656.
Kako so potovali?
Naši sedanji izseljenci imajo sicer dokaj sitnosti, preden odpotujejo. Toda v enem mesecu se lahko odločijo na pot in so že tudi v Južni Ameriki. Vse drugače je šlo našim tedanjim misijonarjem. Najprej so morali dobiti dovoljenje od svojih predstojnikov. Te so večkrat leta in leta morali prositi, pre= den so bili uslišani. Lepo nam kaže to slučaj nemškega jezuita Kilijana Stumpfa. Dne 1. aprila 1688. je vložil prošnjo na tedanjega ge« nerala jezuitov p. Gonsalez«a. Dne 23. junija 1688. se p. Stumpf zahvaljuje za upanje, da bo smel v misijone. Prihodnje leto, to je 2. aprila 1689., je svojo prošnjo ponovil. Zopet so ga potolažili, da naj počaka boljših časov. Nato je 18. maja 1689. med drugim svojemu vrhovnemu predstojniku takole odgovoril: »Vaš odgovor, prečastiti oče, sem z dolžno pokorščino poljubil. Bil je mrzel obkladek na mojo vročo željo po misijonih. Gorak potok solz me je oblil, ko sem spoznal, da se je moj odhod zopet odnesel. Ne preostaja mi dru« gega, kakor da v 'svoji duši, sveti pokorščini zapisani, ta sveti ogenj, ki sem vedno mislili, da prihaja od Boga, z jokom zadušim, če ne prej on mene zaduši.« Ta goreči misijonar je šele leta 1694. dosegel svoj namen. Pet dolgih let se je torej pripravljal na pot.
Ko je pa misijonarju prišlo dovoljenje za na pot, so se težave šele začele. Edini deželi, iz katerih je bilo možno potovati v Južno Ameriko, sta bili Španija in Portugalska. Za španske kolonije je bila do leta 1720. edina odhodna luka Sevilla, od tega leta naprej pa samo Cadiz. V portugalske kolonije pa so odhajale ladje iz Li^abone. Ko je torej naš misijonar dobil odhodno dovoljenje, se je napotil večinoma peš skozi Lombardijo do Genove. Tam je počakal francoskih in an= gleških ladij — treba je bilo čakati tudi ves mesec, preden je ladja prišla in Zopet odšla. Ko je srečno dočakal jadrnico, ga je ta na? ravnost odpeljala skozi Gibraltar v Sevillo ali Cadiz na Španskem ali v Lissabon na Por* tugalskem. Promet mod domovino in koloni« jami je bil v državnih rokah. Enkrat ali dva« krat na leto je odplulo državno brodovje v Južno Ameriko. Misijonar je moral pohlevno čakati te prilike. Med tem čakanjjem se je večkrat nabralo na tisoče potnikov in ko je brodovje odšlo, iso bile ladje tako natrpane s potniki, da ni bilo prestati; ali pa je moral
del potnikov čakati še eno leto, da odpotuje šele s prihodnjim brodovjem. Večkrat so> to* rej morali misijonarji dve leti čakati, preden so mogli odpluti. Pa tudi potem ni bila pot preveč varna. Na Špance so vedno prežale holandske in angleške ladje in 'ni bilo nič ne« navadnega, da je špalnsko brodovje padlo Holandcem v'roke. P. Matija Shobl piše 1. 1727. iz Seville: »Sedaj !se nas je nabralo že 80 mi« sijonarjev, kateri čakamo prilike, da se pre« peljemo v misijone. Prej pa ne moremo od« jadrati, dokler se angleško brodovje, ki sedaj preži na španske ladje, ne oddalji z oceana. Nobeden trgovec noče blaga izpostaviti tej nevarnosti. Bog daj čimprej evropskim silam stalen mir, da bi mi čimprej prišli na polje svojega poklica.«
Sicer pa ta čas za misijonarje ni bil zgub« ljen. Prebivali so po raznih kolegijih ali pa v misijonskem zavetišču, ki je bilo nalašč zanje ustanovljeno. Nekateri so tam nadaljevali svoje študije, drugi so se učili jezikov. Večji del tega časa so porabili za misijonski študij. Naš p. Ivan Ratkaj piše o tem takole: »Skozi dve leti, ko smo čakali v Sevilli na ladjo, smo se posebno' vadili v zvezdoslovju in računstvu ter drugih potrebnih vedah; pa ne isamo’ va« dili, temveč i lastnoročno smo naredili mar« sikatero pripravo in se urili v raznih rokodel« stvih. Nekateri so delali kompase ali solnčne ure ter škatle zanje. Drugi so šivali obleke iz kožuhovine, drugi so delali in popravljali kositrne pohode, zopet drugi so se pečali s po« dobarstvom in strugarstvom, zato da bomo s tem delom in s to znanostjo laže pridobivali srca divjih paganov in zato tudi laže njihova srca s sveto vero prepojili.«
Ko so tako srečno dočakali ladje, so morali pred posebno komisijo, ki jih je vse točno popisala im registrirala. Potni stroški so bili pa še veliko večji, kakor danes. Za pot iz Ge« nove v Lisabono, ki je trajala en mesec, so morali našteti do 200 renskih goldinarjev. Za pot iz Španije v Paraguaj je moral p. Strobl preskrbeti vso hrano 'in plačati poleg tega še 700 goldinarjev za osebo.
Hrana na ladji j;e bila izredno slaba, naj« večkrat jim je šla trda za vodo. Ladje pa so bile vedno prenapolnjene. Od 500 do 1000 ljudi so natrpali na ladjo, da šobili stisnjeni kot 'sardele v škatli. Velikokrat so se v tej stiski pojavile kužne bolezni. Cele ladje so skoraj popolnoma izumrle. Tudi za dva slo« venska misijonarja vemo, da sta med potjo na kužni bolezni umrla. P. Filip Šnedec »eden najbolj zdravih in veselih misijonarjev« in p. Franc Vidmar sta leta 1730. odpotovala iz Ca« dixa v Peru, a sta med potjo skupaj, z mno« gimi tovariši na neki kužni bolezni umrla.
Ni bilo tudi skoro 'nobenega leta, da se katera ladja ni potopila. Samo od leta 1686. do leta 1727. zaznamuje kronika jezuitske družbe 113 misijonar jev« jezuitov, ki so umrli na morju radi potopa. Če prištejemo še močno razvito piratstvo (morsko razbojništvo), si lahko predstavljamo, da potovanje teh naših misijonarjev ni bilo zabava, ampak pravi kri; žev pot, saj so' bili na odprtem morju iz Špa; nije do Južne Amerike največkrat po pet me« s ec e v na poti.
Potovanje v tisti 'dobi je trajalo iz Gorice v Peru 545 dni. Računajva: iz Gorice v Ge; novo 15 dni; čakanje v Genovi: 30 'dni; iz Ge; nove v Cadiz 30 dni; v Cadizu je trajalo ča= kanje na ladjo povprečno 300 dni; pot iz Ca; diza v Peru 150 dni, skupaj iz Gorice v Peru 545 dni.
Kaj so pa misijonarji na ladjah delali? Po; glejmo, kaj piše o tem misijonar p. Franc Havier. »Vsak dan so bile na ladji tri sv. maše. Vsak dan smo pridigali v spodnjih de; lih ladje za plemstvo, na krovu pa za na; vadno ljudstvo1. Vsak dan smo učili krščanski nauk, spovedovali in počastili Naj svetejše. Vsak večer smo skupno molili rožni venec.«
Ti naši rojaki so bili tihi junaki. Nekateri so umrli mučeniško kakor oteč Ratkaj, drugi so zasloveli v kulturni zgodovini Južne Ame; rike kakor oteč Konšak, največ pa jih je bilo, ki so tiho in vztrajno orali ledino v zemlji in srcih, da je iz pustinje, orošene z njih krvjo in potom, polagoma pognalo krščansko živ; Ijenje. Ponosni smemo biti, da so tudi sloven; ski možje dali kri in življenje za to, da se tuji, indijanski narodi povzdignejo k blažjemu, krščanskemu življenju.
(Glavne podatke sem zajel k/ knjige: Deutsche Jesuitenmissionare des 17. und 18. Jahrhunderts, Von Anton Huonder S. I. Herder Frciburg 1809.)
Venceslav Sejavec:
Zadnja košnja.
Tiho je trava padala ob njegovo koso — kot misli lahne padajo v preprogo žametno.
V	belo brado se je ujemal mu pokojen dih, zefir, ko roka iz onstran ga vabil jti čez najposlednejo dver.
Ob dušo mu mehko dahnil je glas skriven: Dosti bo — m v travo ko bilka omahnil je: nanj daljne zvezde zro.
Denarja ko listja.
Vesela povest iz ameriškega življenja.
Spisal Peter B. Kyne. — Prevedel France Magajna.
OSEBA, ki jo> je poslala,« je pojasnil, »je brzojavila tudi meni in mi na; //	ročila, naj pazim na družbo štirih
oseb, ki se bo danes zjutraj peljala tod mimo v Džoj;Džoj'sovem avtu.«
Elmer se je oprostil pri prijateljih in pre; čital brzojavko. Nelka mu je voščila sreče in veselja k rojstnemu dnevu.
Pozabil je bil, da je danes njegov šestin; dvajseti rojstni dan, Nelka pa ni pozabila. To se mu ni zdelo čudno, kajti Nelka je bila skrbna in točna tudi v malenkostnih stvareh. Pač pa se je čudil, kako mu je mogla brzoja* viti v neznatno mestece v puščavi in vedeti, da bo brzojavko tudi prejel. Kako je neki ve* dela, kje se sploh nahaja, kod potuje in kdaj, ter koliko oseb šteje njegova družba?
Ta zagonetnost je Elmerja vznemirila. Obšlo ga je silno neprijetno čuvstvo, ki ga pozna morilec, kadar se nahaja poleg svoje žrtve. Začel ga je mučiti strah pred Nelko. Preveč bistroumna je. Če se oženi z njo, bo ona, ki bo vladala v njegovi družini, — in neo; mejeno bo vladala, to je dobro vedel! Globo; ko je vzdihnil in odšel na postajo, da se ji brzojavno zahvali za voščilo. Nekaj trenut; kov je premišljeval, ali bi dodal v brzojavki k svojemu imenu še »Tvoj ljubeči« ali bi to izpustil. Sklenil je, da izpusti. Z Nelko ni za; ročen in morda nikoli ne bo. Podpisuje pa se lahko kakor mu ljubo.
Tekom ostale poti do Los Angelosa je bil jako zamišljen. Krmilno kolo je izročil zopet vozaču in spet prisedel k Dorici. Ker je vso noč) bedel, ga je kmalu premagal sen, da je trdno zaspal. Med spanjem mu je Dorica rahlo segla v žep, potegnila na dan brzojavko, jo zi očmi preletela ter jo zopet vrnila.
Ko so dospeli na njih dom, je Elmer takoj naznanil, da se mora vrniti v Pilarcitos in da odpotuje že jutri. Obljubil je, da se pride ob odhodu poslovit. Posledica tega je bila, da je naslednji dan, ko se je prišel poslovit, našel Dorico samo doma. Avto; je pustil na ulici ter stekel po stopnicah na verando in vstopil. Gospodična Dorica je sedela zvita na našla; njaču in krčevito jokala. Poln sočutja se ji je približal in nežno vprašal, zakaj plaka.
»Oh, Elmer, mili moj fant, ne morem pre; nesti, ne morem! Kaj bom ubožica počela brez tebe!«
Prijela ga je za roko in si z njo pokrila od solz mokri obraz. Z nepopisno vdanostjo mu je poljubila dlan. V naslednjem trenutku je že bila v njegovem objemu. Ves prešinjen ji je Elmer poljubljal solzne oči in ji šepetal
sladke besede ljubezni. Doričina žalost se je mahoma razpršila in se izprevrgla v rajsko veselje. Zašepetala mu je, da je najsrečnejše bitje na zemlji!
Zlata ribica je bila na travi!
Elmerja je čakalo tri sto milj pota in če je hotel danes dospeti v Pilarcitos, se ni smel mnogo muditi. Poslovil se je, a prej je Dorici obljubil večno ljubezen in ji trdno obečal, da ji bo vsak dan pisal, dokler se zopet ne vi* dita, kar se bo zgodilo kmalu.
Oj, kako slabotno bitje je človek! In kako majhne vrednosti so včasih trdne obljube! Jedva je Elmer prevozil trideset milj pota, ko že ni bilo več sledu omamice v možganih. Je* zen nad samim seboj je z drhtečimi ustnicami mrmral:
»Moj Bog, kakšen osel sem bil! Lepo kašo sem si skuhal, res! Kaj naj sedaj storim?«
V	približno istem času se je gospodična Dorica gugala v naslanjaču in pripovedovala Karelčku iz Kolorada vse podrobnosti o svoji zmagi. »Ko mu je tista njegova bosopeta ljubica iz Pilarcitosa brzojavila v Barstow, sem vedela, da se moram podvizati. Brzojavka je malce sumljivo dišala in potrebno je bilo, da svojo nalogo izvedem, preden se Elmer se* stane s svojo frkljo.«
Karelček iz Kolarada jo je hvaležno p ob o s žal po licu. »Mima, ti si papariov neprecenljivi draguljček,« je rekel veselo. »Ali veš, da sva skoro že suha? Ko( prejmeš kake pol desetine pisem od njega, ga bova poskušala navrtati za tisočak.«
VIII.
Elmer je hudo trpel vso pot do doma. Ni se obsojal, ker je morda napravil za* hlodo, pač pa si je predstavljal ono, kar ga je čakalo v Pilarcitosu. Kako naj neki pove Nelki, da je bila ljubezen med njim in njo ve* lika zmota; kako naj ji naznani, da si je nje* govo srce izbralo drugo kraljico? Z veseljem bi šel pod šibe, če bi se s tem mogel rešiti srečanja z Nelko.
Toda dobro se je zavedal, da ga tega no* bena stvar na svetu ne reši. Čut dolžnosti in poštenja ga je silil, da to stori. Elmer ni bil človek, ki lahkomiselno pogoltne dano be* sedo. Zavedal se je, da bo storil Nelki nepo* pravljivo krivico, in ob tej zavesti je trpel v dno svoje duše. Lahko si predstavljamo, ka< ki občutki so ga obhajali, ko se je naslednji večer peljal k Tullijevim, kjer je stanovala Nelka.
Skupaj sta se odpeljala k Angellottiju ve* čerjat in Elmer se je obupno trudil, da bi bil vesel in razposajen kot je bil doslej vedno. Zaman se je trudil. Nihče ne more v tem ozi* ru prevarati razumnega dekleta, ki ljubi. Že
v prvi minuti snidenja z Elmer jem je Nelka vedela, da mu nekaj teži srce. Vedela je tudi, da se ji bo prej ali slej razodel, pa naj bo nje* govo srčno breme kakršnokoli. Drugega ne potrebuje kot zato primerne priložnosti. Ko sta se vozila domov, je sklenila, da mu po* mag a.
»Elmer,« je rekla nenadoma, »danes nisi srečen. Povej mi, če sem temu kriva jaz.«
Pokimal je molče, ker se ni upal izprego* voriti.
»Ker nisva še zaročena, Elmer, se bova lahko svobodno razgovorila. Ti je morda drugo dekle osvojilo srce?«
»Na nesrečo je tako, Nelka.«
»Na čigavo nesrečo, Elmer?«
»Na mojo in tvojo,« je rekel žalostno.
»Pusti mene in govori zase,« ga je zavrnila. »Povej mi, si li res nesrečen?«
»Sem.«
»Zakaj?«
»Dobro veš, zakaj.«
»Kako naj vem? Saj ne znam črtati misli. Če bi vedela, ne bi te izpraševala. Povej mi tedaj, si li s svojo sedanjo izvoljenko ne* zadovoljen?«
»To ne!«
»Aha, zdi se mi, da te razumem. Nesreča je v tem, ker imaš mene zelo rad — dokler nisi poznal svoje 'sedanje izvoljenke, si me tudi resnično ljubil. Svoje zmote si se zave* del šele zdaj. Sedaj trpiš v spoznanju, ker boš meni, svoji najboljši prijateljici, strl srce. Kaj ne, da je tako?« Nelkin glas je bil zvonek in brez znamenja žalosti.
Elmer bi se bil najraje razjokal. »Nelka, srce se mi trga, da ti moram to prizadejati. Odpusti mi! Nocoj sem te vzel s seboj k An* gellottiju, da se ti izpovem, pa nisem vedel, kako naj to storim. Hvala ti, ker si mi sama priskočila na pomoč!«
»Ne omenjaj' mi tega, Elmer dragi. Da je prišlo tako, je samo moja krivda. Ko sem ti dala vso prostost, sem vedela, kaj tvegam; zavedala sem se, da si navaden človek in ne najvišji vzor človeka. Imaš vso pravico, da poslušaš svoje srce in da se vdajaš čarobnim sanjam. Ko bi ti tega	sedaj ne dovolila, bi	ti
bila morda prisiljena	dovoliti	pozneje,	ko	bi
že bila poročena. Sedaj je bolest, a ni hude nesreče, pozneje bi pa bila nesreča, ki bi tr* gala dušo itn srce. Nisem nejevoljna, Elmer, in ničesar ti ne očitam; najino prijateljstvo se radi tega ne sme pretrgati. Moje mnenje je, da ti je o ženskah toliko znano kot jaz* becu O' zvezd oslov ju.	Oglej si	jih torej	in jih
spoznavaj, potem se	pa vrni	k meni,	da	te
poučujem dalje. Nocoj si mi najboljši človek na svetu. Ne odpovem se ti še! Nesrečna bi bila, če bi to storila. Moj boš! Dokler se pa
to ne uresniči, raduj se svoboden in srečen!«
»In nisi jezna name, Nelka?«
»Niti najmanj ne.«
»Kako čudovito bitje si!«
»Ti si pa zelo otročji, da veši. Sicer pa ne bodi čemeren, moški so vsi otročji, kadar imajo opravka z ženskami; vsi so sanjavi tepčki, ki se bahajo s svojimi srčnimi občutki. Elmer moj dragi, preobčutljiv si še zmeraj in dobro bo zate in zame, če ostre robove svojih čuvstev nekoliko obrusiš in otopiš.« Nelka se je mehko smehljala in dodala čez hip: »Ako se to ne zgodi sedaj, ti jih bom morala obru* siti jaz.«
Elmer jo je prijel za roko in krepko stisnil.
»Ti moj mili, neumni fant!« je mrmrala ginjena. »Tako dobro te umejem, da ne po* trebujem nikakih pojasnil. Pomiri se, Elmer, in bodi srečen! Ali ti je znano, da je vse me« sto razburjeno, odkar si izjavil, da boš v je« seni kandidiral za župana? Povej mi, če si to resno mislil!«
»Če sem resno mislil? Seveda resno.«
»Torej se udeležiš tekme za županski sto* lec?«
»Ni je bolj gotove stvari.«
»Izvrstno, fant moj! Ah, sva že doma. Lahko noč, Elmer. Pomni, da je Bog v ne* besih in da je svet modro ustvarjen.« Prožila mu je roko v slovo. »Pri vsakem svojem po* četju, Elmer, poslušaj bolj razum ko šepe* tanje svojega srca! Poloti se nameravanega dela šele tedaj, ko si ga z razumom ocenil in potrdil!«
»Nelka,, rad bi te poljubil,« je proisil z gla* som, ki je bil skoro srdit.
»Elmer, zdi se mi, da si utelešena nezve* stoba. Kaj bo neki nastalo iz tebe! No, maj* hen poljub med dvema, ki sta si prijatelja, ni posebno huda reč, zlasti če pomislimo, da sta se nekdaj tudi ljubila! Na! Tako!«
»Povej mi, Nelka, kako si vedela, da bom na moj rojstni dan v Barstowu. Po nobeni poti ne doumem, kako si me mogla z brzo* javko doseči.«
»Elmer, jaz sem zelo bistroumna ženska. Vem marsikaj, kar bi te osupnilo. V pesni* škem jeziku bi dejala, da rabim svojo bučo pogostoma. Lahko noč!«
Obrnila se je in odhitela v hišo. Elmer je slonel na krmilu svojega dragocenega avto* mobila in gledal za malo, belo postavo, ki je izginila skozi hišna vrata, ne da bi se le en* krat ozrla nazaj.
»Česar sem se tako bal, je minilo,« je mr* mral sam sebi, »in še vedno ne vem, ali naj bi se veselil ali bi se razjokal. Nelka je tako bistra in hladnokrvna, da človeka zaboli, vendar vem, da je vsaka kapljica krvi v njej plemenita.«
Odpeljal se je domov, toda zaspati ni mogel vso noč. *	*	*
Skozi dva tedna je Elmer taval po Pilar* citosu, ne da bi vedel, kaj bi počel. Okušal je pač mrtvo življenje bogataša, ki nima nika* kega posla. Vsak dan v teh neusmiljeno dolgih dveh tednih je pisal Dorici Gejtvu* dovi v Los Angele«. Kot njen ljubljenec bi moral izlivati v dolga pisma obilico nežne ljubezni in koprnenja, a naj se je trudil ka* kor je hotel, ni in ni mogel tega storiti tako, da bi iz besed zvenela resnica. Vsi iz* razi ljubezni, ki jih je bil napisal, so bili ne* ozdravljivo mrzli in neiskreni. Dorica pa ni trpela na taki brezkrvnosti; v njenih pismih sta ljubezen in miloba kipeli kakor peneče se vino.
Deklica je tudi kaj kmalu spoznala, da je v Elmerjevi ljubezni do nje zelo malo ognja. Obupano mu je tožila, da trpi radi njega, in prosila ga je, naj ji še enkrat zagotovi, da bo njen in samo njen in da ji bo ostal zvest do groba. Elmer je videl, da je potisnjen v kot, kjer se ne more več braniti, in ji je napisal pismo po njeni želji. Pozneje ga je prosila, naj ji pošlje svojo sliko z lastnoročnim pod5 pisom. Elmer ji je ugodil in napisal pod sliko: »Elmer svoji mali Dorici!«
Kakor jastreb z Višin je potem priletelo pretresljivo pismo od male Dorice. Ubogi bratec Harvi je vso svojo glavnico vložil v ne* ko podjetje, ki je zdaj propadlo. Udarec je bil zanj tako okruten, da je ubožec zbolel. Po mnenju dveh odličnih zdravnikov, ki sta ga preiskala, se mu je na desni polovici pljuč na* pravil nevaren tvor, ki je posledica zastrup* ljenja s plinom v Franciji. Njeni dohodki, ki jih je kot poročevavka in pisateljica preje* mala od Ameriškega tednika, so bili uborni in niso zadostovali, da bi se mogla preživljati po načinu, ki sta mu bila vajena. Ako ne bo pomoči kmalu, bo prisiljena — o, strahota!
—	izročiti ubogega ljubljenega brata oskrbi javne bolnišnice. Oh, zakaj morata biti ona« dva tako nesrečna — zakaj ju usoda tako ne* usmiljeno tepe! Elmer zlati, upanje moje in sanje mojega srca, bi li bil tako neskončno dober in mi poslal tisoč dolarjev? Tvoja ne« srečna Dorica se ti bo na kolenih zahvalila itd., itd., itd.
»Saj sem vedel,« je mrmral Elmer in za* tlačil pismo' v žep. »Že davno sem to priča*1 koval; zmotil sem se bil le v toliko, ker sem menil, da bo tako pismo dospelo od Harvija. Naj bo kakor hoče, dejstvo je, da tisti tiso* čak nujno potrebujeta, ker drugače me Do« rica gotovo ne bi prosila.«
Elmer se je še vedno nahajal sredi megle blažene nevednosti. Ubožec še vedno ni znal uporabljati razuma in zato je napisal ček
Trgovske kreditne banke v Pilarcitosu. Svota na njem je bila tisoč dolarjev, ki naj se izpla* ča gospodični Dorici Gejtvudovi v Los An* gelosu. Dva dni pozneje je banka v Los An« gelosu poslala ček banki v Pilarcitos, da ga potrdi.
Slučajno 'se je zgodilo, da je Aliča Good* fellow tiste dni trpela radi hudega napada trganja in ostala doma. Nelka je morala za ta čas v banki prevzeti tudi njene posle. Ko je ob zaključku dneva urejevala došle bančne čeke, je naletela tudi na onega, ki ga je bil na* pisal Elmer Svital v dobro gospodični Dos rici Gejtvudovi. Na čeku se je že nahajal Doričin podpis in podpis njenega brata Har* vija. Banka v Los Angelosu, kateri je bil ček predložen v izplačilo, ga bo izplačala naslov* ljenki, čim bo od banke v Pilarcitosu obve« ščena, da je vse v najlepšem redu. K čeku je bil prilepljen majhen rdeč listek, na katerem je stalo zapisano: »Brzojavite, če je ček ne* veljaven.« Kadar gre za dolarski tisočak, je vsaka banka previdna!
»Pridna, Dorica!« je mrmrala Nelka. »Zelo hitro znaš delati, to ti moram priznati!« Od* nekod je prinesla listek s tiskanimi izgovori, ki se jih je banka posluževala, kadar ni ho* tela izplačati predloženega čeka. Nelka je z rdečim svinčnikom podčrtala na njem vrsti* co: ,Podpis prejemnika nezadovoljiv’, kar je bilo tudi povsem pravilno, kajti Nelka je do« bro vedela, da sta oba podpisa na čeku na* pačna. Listek in ček je nato vtaknila v ovoj* nico in ju odposlala banki v Los Angelos.
»Sedaj bomo pa videli, kar bomo videli!« je rekla proti tipkam računskega stroja. »Lučka Ebnerjevih oči ga bo najprvo brzo* javno vprašala, zakaj je prepovedal banki vnovčiti ček, ki ji ga je bil poslal. Elmer bo seveda ves razkačen pridirjal k nam in zahteval od gospoda Anzela Modija pojasnil. Le* ta, ki o stvari ne ve ničesar, bo poklical mene, da mi umije glavo. Elmer bo ob tej priliki do* bil prvo zaušnico, kateri pa bodo v kratkih presledkih sledile druge. Ubogi Elmer, kaj te vse čaka!«
Dogodki so se razporedili tako kakor jih je Nelka predvidevala. Naslednji dan po« poldne je prisopihal Elmer v banko kakor da bi ga bil peklenski bič pripodil.. Nepopisno je bil razkačen, raje bi skočil v prepad, kakor da je to storil, ampak njegov ček, ki ga je bil z lastno roko napisal in z lastnim podpisom potrdil, so zavrnili kot sumljivega! Tako raz* žaljenje! Plamen njegovega življenja mu je ihte vse to sporočil po telefonu. Elmer je proti svoji navadi klel, preklinjal svojo ne* umnost, ker je Dorici poslal lasten ček, na* mesto da bi v banki kupil denarno menico na svoje ime, prepisal jo potem na Doričino ter
jo odposlal v Los Angelos. Potem ne bi bilo nikakih ovir in živa duša ne bi vedela, da ji je podaril tisočak.
Žal, prepozno se je bil tega domislil, zato je razkačeno vstopil v zasebno pisarnico go« spoda Modija in z grmečim glasom vprašal, kako se je mogla njegova banka drzniti, da je preprečila vnovčenje enega njegovih čekov.
»Dragi Elmer, jaz o tem ničesar ne vem,« se je opravičeval stari bankir pohlevno. »S ta* kimi stvarmi se peča Aliča Goodfellow, a ta je zbolela in njene posle izvršuje Nelka Cathcart. Pojdite k njej in jo povprašajte.«
Elmer je odšel proti Nelkinemu oddelku in se globoko oddahnil; neprijetno bi mu bilo razlagati staremu Anzelu podrobnosti o svo« jem čeku. Ko se je njegov čemerni obraz pri* kazal pri Nelkinem okencu, je deklica vstala od dela in se mu približala.
»Da, Elmer, to sem storila jaz,« je pri« znala. »Mislila sem, da si se morda prenaglil, pa sem ti tako hotela pomagati, če bi se hotel premisliti. Veruješ, da sem bila skoro prepri* čana, da boš sam prepovedal vnovčenje čeka, če ne bo namreč tedaj že prepozno?«
»Radi mene ni, da bi si belila lase, veš, Nelka,« ji je dejal mirno. »Vem prav dobro, kaj delam, in ne potrebujem oskrbnikov. Od danes naprej, če si tako prijazna, se brigaj samo za svoje stvari in ne za moje. Podpisi na čeku so bili popolnoma pravilni, kar sama prav dobro veš. Zahtevam, da ga nemudoma odpošlješ nazaj v Los Angelos in naročiš ta« mošnji banki, da ga brez nadaljnega okle* vanja izplača naslovljenki. Kaj ti je neki šinilo v glavo, da počenjaš take budalosti; morda se ti je zmešalo?«
»Taki izstrelki mene nikoli ne zadenejo,« je rekla Nelka hladnokrvno. »Opazuj, Elmer, kako bom streljala jaz! Že prva krogla te bo oplazila! Zdaj se pa obrni in teci domov, če ne se ti bom začela smejati v obraz — ti mili« jonarsko teslo, ti!«
Elmer je ves pobledel od jeze. Od same
1	ju tasti ni mogel ziniti besedice, zato se je obrnil in molče odšel. Po njegovem odhodu je Nelka brzojavila banki v Los Angelos, naj odpošlje ček nemudoma v Pilarcitos, ker je potrebno, da se podpisi na njem še enkrat pregledajo.
Ko je tisti večer Ebnerjev črnokoži kuhar in strežaj Jasper poklical svojega gospoda k večerji, je slednji našel poleg krožnika debelo pismo, ki je pravkar dospelo. Poštni pečat je razodeval, da je bilo poslano iz Los Angelosa. Elmer je bil navadno izbornega teka, ko je pa pregledal in prečital vsebino pisma, je na je* dila pred seboj popolnoma pozabil. Obsedel je nepremično na mestu in divje zrl v praz* noto predse.
Pikec, mali Elmerjev psiček, se je začel vznemirjati; gospodova nepremičnost in molk sta se mu zdeli nenaravni. Približal se je in parkrat vprašujoče bevsknil proti njemu. Ko ni to ničesar izdalo, ga je igraje ugriznil za gleženj. Elmer Svital je tedaj vstal in z dobro pomerjeno brco vrgel ubogega kužka v naj« bolj oddaljeni kot sobe.
* * *
Prva stvar, ki jo je Nelka Cathcart na* slednji dan videla skozi okence svojega od« delka v banki, je bil Elmer Butterworth Svital. Mesto pozdrava je rekel zelo razločno: »Ček, ki sem ga bil napisal Dorici Gejtvudovi, pr e; klicu jem. Prosim te, Nelka, poskrbi, da se ne vnovči.«
Nelka je pokimala iin. Elmer je zapustil bančno poslopje, ne da bi spregovoril kako drugo besedico. Nelka ga ni radi tega prav nič obsojala, saj je vedela, da je vsakemu človeku usojeno doživeti take trenutke, ko je molk najčistejše zlato!
Elmerja Klarka prestrašiti ni bila baš lahka naloga. Mnogi so doslej to poskušali, pa no* benemu 'se ni posrečilo. Nelki pa je uspelo sedaj, ne le da je Elmerja prestrašila, marveč da ga je skoro pregnala kdo ve kam po svetu. Za to osupljivo' novico je izvedela opoldne pri kosilu, ko ji je gospod Crittenden pove* dal, da je Elmer kupil za dva tisoč dolarjev potniških čekov in da brez dvoma namerava nekam odpotovati.
Ne da bi pomišljala, je Nelka odšla po Glavni ulici proti krajevnim uradom za tele* fonsko službo. Dospevši tj e, je vstopila in se zaprla v eno izmed tesnih telefonskih kabin.
»Nelka govori, Elmer. Je li res, da name* ravaš odpotovati?«
»Res.« Elmerjev glas je bil žalosten.
»Kdaj?«
»Čez pet minut. Z avtomobilom se peljem do San Francisca, tam pa vzamem vlak o v er s landske železnice.«
»Kam, Elmer?«
»V Muscatine, Iowa, da se pobrigam za svoje zadeve.«
»In nameraval si odpotovati, ne da bi se z besedico poslovil od mene?«
»Da, tako sem nameraval,« je dejal ljuto.
»Menim, da tega nisem zaslužila.«
»Nisi, Nelka. Ti si angel.« Elmerjev glas je zdaj zadrhtel.
»Torej se spotoma pomudi za minuto pri naši banki. Rada bi ti voščila srečno pot. Ne boj se, ne bom te zbadala.«
»Vem, Nelka, iin ravno to je krivica! Za* služim, da bi me zbadal ves svet, tak vesoljni divji osel sem!«
»Veš, dragec, tega ne 'smeš pripovedovati meni, ki se nisem učila prirodoslovja. Vse,
kar vem o divjem oslu, je to, da rad zbeži, kadar ga kaj prestraši«
Elmer fee je že čutil v zagati. S pomočjo laži se je hotel osvoboditi.
»Oh, če meniš, da ::em prestrašen, se motiš. Česa naj bi se neki bal?«
»Ne vem; po tvojem obnašanju bi sodila, da se bojiš mene.«
»Ne bojim se te, Nelka, le sram me je priti pred tvoje oči. Odhajam zato, da — no* — ker mislim, da moram oditi, ker vem, da bo to dobro storilo moji duši.«
»Pa zakaj; ne greš raje v Los Angelos?«
»Nelka! Prosim, prosim!«
»Vidiš, dragec, pa te le zbadam. Odpusti mi, odslej hočem bolje paziti na svoj jezik. Povej mi, Elmer, če sem ti do kraja razdrla prelest romantičnih sanj.«
»Povej mi, Nelka, zakaj si tisti ček tako zadrževala.«
»Zakaj? Menda zato, ker sem se pokorila ženskemu instinktu v sebi. Menila sem, da se boš premislil in ček preklical, če ga le ne* kaj dni zadržim. Zdaj vidim, da sem ravnala prav. Ti si vso zadevo c’o korenin premislil, kaj ne da, pa si ček preklical. Ali ni tako?«
»Znabiti.« To besedo je izrekel mrtvo.
»Morda se pa radi tega sedaj kesaš?«
»Nič se ne kesam!« Te besede je izrekel zelo srdito.
»Mislila sem, da si se lrTorda zopet pre* mislil. Človek vendar ne more biti napram svoji zaročenki tako brezbrižen. Če bi se moj zaročenec tako' obnašal, bi jo bridko izkupil.«
»Ona ni moja zaročenka.«
»Ni? Pa saj isi mi ti povedal, da je. Nisi li radi nje odslovil mene? Gotovo si vedel, kje si, ko si mi razkril svoja izpremenjena čuvstva.«
»Naj bo kakorkoli, ona ni moja zaročenka in — konec besedi!«
»Pa kaj je potem? Morda le prijateljica?«
»Niti to ni več.«
»Tedaj je sovražnica?«
»Morda.«
»Povej mi, Elmer, si ji li hotel tisti tisočak posoditi ali kar podariti.«
»Za posojilo me je prosila.«
»Za kako dolgo? Kakšno varščino ti je po* nudila zanj?«
»Nikake. Bilo je posojilo po besedah Kat* line Mavourneen.«
»Ne razumem te.«
»Morda za mnogo let, morda za zmeraj,« je navedel Elmer verz iz neke balade.
»Toda ji nisi bil voljian posoditi?«
»Seveda sem bil. Saj sem ji bil poslal ček
—	ali ga morda nisem?«
»Brez dvoma si ga. Škoda, ker se nisi spom* nil, da bi ji po pošti poslal tisočak v gotovini
Če bi to storil, ne bi tvoja bivša ljubica ni« česar izvedela in tako bi ti zdaj ne bilo treba bežati odtod. Elmer, dozdeva se mi, da si malce strahopeten.«
Elmer j a so te besede zaskelele, kakor da bi ga kdo oplazil z bičem.
»Nisem strahopeten,« je odvrnil hladno. »To lahko dokažem z zlatim hrabrostnim križcem, ki 'sem ga prinesel iz voj(ne.«
»Puf! Tisto ni nič — tisto je bil živalski pogum. Srčnega poguma nimaš, to sem hotela reči.«
Elmer je uvidel, da je docela poteptan in poražen in da bo uničen, če se hitro ne umakne iz boja. »Veš, Nelka, s takimi besedami ne boš pri meni ničesar dosegla,« jo je posvaril. »Za 'svoje .stvari se že sam pobrigam.«
»Meni se zdi, da si se poslednje čase jako slabo brigal za svoj,e stvari. Če bi ne bilo moje prostovoljne ipomoči, bi v svoje knjige že danes zapisal tisoč dolarjev primankljaja. Potem tudi veš, da je konec leta še daleč, in kdo more vedeti, za koliko bi te ona zlato« iskavka v Los Angelosu obrala do tedaj.«
»Kdo ti jje dejal, da je zlatoiskavka?«
»Ti 'sam.«
»Motiš se. Jaz ti nisem tega pravil.«
»Naravnost 'sicer ne, ko si pa preklical njen ček, si s tem pokazal, da jo sumiš zlato« lovstva.«
»Bodisi, povem ti pa še enkrat, da je to moja stvar in da ne čutim nikake potrebe raz« pr avl j ati o njej. Zadeva je sedaj zaključeno poglavje.«
»Velik sanjač si, če to veruješ. Povej mi odkrito in naravnost, zakaj si preklical na« kazani ček?«
»Tudi to je moja stvar.«
»Tako globoko si zaverovan v svojo stvar, da nimaš niti toliko dostojnosti v sebi, da bi se mi zahvalil, ker sem ti ohranila tisoč dobrih dolarjev in te rešila iz zank pustolovke. Ne le, da si malce strahopeten, marveč si tudi nevljuden in nehvaležen.«
»Nelka,« je zamrmral hripavo. »Vseh treh grehov sem kriv. Odpusti mi, Nelka, neiz« merno mi je žal. Navadno ne bi nikoli, hočem
reči, ne bi niti mogel nikoli mislim proti
tebi ki si tako dobra in pametna,----------------
oh, Nelka! Tako nesrečnega se počutim, da moram odtod, da pozabim. Tako me je sram, da bi ti ne mogel pogledati v oči.«
»Razumem te popolnoma, Elmer. Odpu« ščam ti vse, samo tega ne, da hočeš pobegniti odtod kakor psiček, ki mu privežejo kositrno škatlo na rep. Tako se vedeš, kakor da bi se nečesa strašno bal.«
»Bojim se, silno se bojim, a po telefonu ti tega ne bom razlagal. Veš, kaj bom storil, Nelka? Odložil bom svoj odhod in nocoj pojdeva skupno večerjat.«
»Zelo rada bi potrdila ta načrt, a za nocoj ne morem. Posla imam čez glavo in res ne utegnem. Če me povabiš za jutri zvečer, pa sprejmem hvaležno.«
Obotavljaje se je Elmer naposled pristal in Nelka je sama s seboj zadovoljna obesila slušalko ter se vrnila v banko, kjer je gospodu J. Fitzgeraldu, policijskemu načelniku v Los Angelosu, napisala sledeče pismo:
»Dragi gospod načelnik!
Kakor sem Vam že telefonično sporo« čila, je naša banka prejela v odobritev bančni ček, glaseč 'se na ime gospodične , Dorice Gejtvudove, in ga vrnila s pri« pombo: ,Podpis prejemnika nezadovoljiv’.
Sedaj Vam sporočam, da je brezimno pismo, vsebujoče policijske podatke o Karelčku iz Kolorada ter njegovo sliko iz zbirke zločincev, ki ste ga po mojem na« ročilu poslali gospodu Elmerju B. Svi« talu, rodilo lepe sadove. Gospod Svital je brž prihitel v banko in omenjeni ček preklical; pri tem je bil videti silno vzne« mirjen. Kmalu potem si je kupil za dva tisoč dolarjev potniških čekov, po1 čemer mi je bilo kaj lahko uganiti, da namerava odpotovati iz države.
Brez odlašanja sem ga pozvala k te« lefonu. Ne da bi mu dala opaziti svoj na« men, sem izvlekla iz njega priznanje, da ga muči: velik strah. Očividno se je bil hudo osmešil in se pismeno zapletel v mrežo, iz katere ne vidi lahke rešitve. Brez dvoma se boji, da ga bo ljubezniva Dorica sedaj tožila radi prelomitve za« ročne obljube. Ta strah pa. je po mojem mnenju prazen, ker se bodo dogodki raz« vijali drugače. Ko bosta naša ptička spo« znala, da se je v Elmerju porodil sum, se bosta potrudila, da izmolzeta iz njega čim večjo denarno odškodnino, v zameno pa mu povrneta njegova pisma yi mu obljubita večni molk. Naša dolžnost je zdaj, da ga očuvamo vsake gmotne škode, obenem pa zasačimo čedno dvojico pri izsiljevanju. Tega pa nikakor ne moremo storiti, če nam gospod Svital pobegne iz države, kaj ne da? Zazdaj se mi je po« srečilo, da sem njegov odhod zadržala za osem in štirideset ut.
To pismo bo potovalo z istim vlakom kot razveljavljeni ček, ker pa gre z brzo pošto, ga boste prejeli, preden bo ček dospel v banko. Ko hitro ga prejmete, uredite vse potrebno, prosim Vas lepo, da se vsa pota sleparske dvojice strogo1 nad« zorujejo.
S hvaležnimi pozdravi vdana
Nelku Catlicarl.«
(Dalje.)
Renato Fucini:
Batonova pipa.
DA je izbruhnila pravcata nevihta vpitja in udarjanja po mizi, ki so jo povzročili štirje veseli mladeniči, eden od njih Batonov sin, drugi hišni prijatelji, to je bil obvezen konec vsake »kalabresele«; 1 toda tokrat je bil hrušč tako močan, da se je stari Batone, ki je bil napol zadremal v kotu og* njišča, tako stresel, da je udaril s tilnikom v polico ognjišča s tako silo, da mu je pipa, ki mu je visela iz ust, padla na ognjišče in se razbila na sto kosov.
»Prekleti vi in vaša »kalabresela!« je zavpil Batone, se vrgel na tla in pobiral kose razbite pipe; toda njegovo kletev je udušila cela vrsta vzklikov:
»Vse naše, če bi bil vrgel asa, kadar sem te poklical!«
»In s trojko, kaj si mislil narediti?«
»Ti raje ...«
»Ima prav on!«
»Ne, gospod, ko sem mu vrgel tretjega asa ...«
»Torej bi me bil moral potolči!«
»Da, da!«
»Ne, ne!«
In zatem so spet planili vpitje, udarci in kletvice huje od preje.
»Božji vi in vaša grla! Se boste umirili, da ali ne! Poglejte, kaj ste naredili!« je vzkliknila Carlotta, snaha starega Batona. »Ta uboga stvarca je spala, da je 'bilo veselje, in sedaj poslušajte, kako lepa muzika! in nina, nina« nana ...« In tako pojoč je začela na kolenih zibati lepo punčko, debelo in svežo kot ro= žico, katera si je vlekla čepico iz rumene volne na vse strani in kričala z igralci, da je bil šum kot v zlodjevi hiši, kjer bi si bil še zvonar po poklicu mašil ušesa.
Naposled so se vendar umirili, ali ne prej, dokler niso docela izčrpali vsega prepira, med katerim je vsak rekel, ali mislil, da je (rekel za vrečo pametnih besed, ki so ostale v glavi prijateljev le toliko časa, dokler jih ni drugi zmotil.
»No, kaj pa iščete tam v pepelu, oče?« je vprašal Cencio, ki je obrnivši se zagledal sta* rega, kako kleči in s sklonjeno glavo brska po ognjišču.
»Kaj iščem, a?« je odgovoril Batone napol žalosten napol jezen, »kaj iščem? Bilo je osem; nlajist let, kar sem kadil iž n je!«
»Ali se vam je razbila pipa? Kako pa?« jc vprašal eden od prijateljev.
»Osemnajst let!« je zagodrnjal Batone z globokim vzdihom, »okajena je bila, da je bila prava slast!«
1 igra na karte.
»Ubogi ded! Kako pa je bilo?« je vprašala tudi Carlotta, ki je ukinila svojo uspavanko.
»Kako je bilo! Bilo je, da če bi se vam po* sušila grla, ne bi bila vaša last ... E, naj bo! naj večji kos je tu, glej ga! Pojdi k zlodju še ti.« In z brco je vrgel v ogenj ostanke svoje pipe ter se zopet molče stisnil v kot svoje klopi.
Punčka je zaspala; uspavanka se ni slišala več in po trušču, ki je vladal malo prej, je na* stala globoka tišina. Mladeniči so se spogle* dovali med sabo, gledali so starega in nazad* nje še Carlotta, skoraj vprašujoč jo z pogledom glede nesrečne pipe. Na ta tiha vprašanja je Carlotta odgovarjala s kretnjami glave in oči, ki so hotele ireči: Tudi jaz ne vem nič; bodimo tihi, da tega ubogega moža še bolj ne užalostimo.
Vsi so molčali za nekaj trenutkov in Bas tone je dvakrat zaporedoma globoko vzdihnil in zatem, skoraj kakor da bi odgovarjal na vpraišanje svoje misli, žalostno vzkliknil:
»Če sem jo vzljubil!« Pa se je obrnil k pri; jateljem:
»Vidite, mladeniči; če bi mi bila padla strešna opeka na glavo, bi me bilo konec, da, a trpel bi manj;.«
»Eh, razumem!«
»Kakor bi bil v vaši koži!«
»Tudi jaz.«
»Jaz tudi, seveda!« so odgovarjali zapore« doma ti mladeniči, ki se jim je stari, čeprav jih ije lomil smeh, na dnu duše le nekoliko smilil, ker so bili že od detinstva navajeni 1 ju = biti to blago in trdno kmečko naravo, in ker so, misleč na pipo:, ki so jo bili že vsi imeli v ustih, precej razumeli njegovo bol.
»Ne bom vam pravil, ker vsi kadite in si boste lahko predstavljali« je odgovoril Ba= tone, »če se iz osemnajst let stare pipe ne kadi dobro! Kar me pa najhuje žalosti je to, da se moram ločiti od predmeta, ki me je spominjal na toliko reči... na preveč reči! Kupil sem jo tisto leto, ko je bila povodenj, in sem jo ob; novil ravno tisto jutro .. . Pojdimo, pojdimo, glejte, kam ste me povlekli! Nak, nak, proč, pustite me v miru; vrag pocitraj »kalabreselo« in tistega, ki jo je iznašel, in vas z vašim pe= klenskmi kričanjem!«
»Dajte, Batone, povejte, no!« so prosili hkratu vsi trije prijatelji.
»Kaj hočete, da vam povem, dečki moji? Star sem, glejte, kaj vam lahko povem, star sem in nisem za nič več na svetu. A kadar sem bil mlad . .. Velikan nisem nikoli bil, to se vidi še sedaj; a s temi rokami, ki se sedaj zdijo kosti, oblečene z kožo, sem tudi jaz ne* kaj napravil in tisti čas, — prisežem vam na glavo tistega otroka, se Batone rti ustrašil ni« kogar nikoli, nikoli! Nasilen nisem bil, tisto
ne; ali na nos, hvala Bogu in mojemu pogumu, sem si pustil vsesti malo muh, prav malo za* ros. In le recite, da kadar boste vi naredili pol tistega, kar sem naredil jaz ... Zadosti; naredil sem, kar sem mogel, in kar sem napravil, Bog mi vidi v 'srce, sem naredil vedno z dobrim koncem.«
Pogledal si je roke, zmajal z glavo> otožno se nasmehnivši, in s trudnim glasom nadaljeval:
»Umrem siromašen, toda če bi me ne bilo doletelo drugega, na to sem ponosen, da v stas rosti sedmih križev, ki jih imam na grbi, lahko nosim klobuk visoko in zelo visoko; in toliko gospodov je, in sicer pravcatih gospodov, ki se, kadar me srečajo na cesti, prav nič ne sra* mu jej o ustaviti me in stisniti mi roko, staremu poštenjaku, kakor pravijo oni.«
Mladeniči so se počasi pomaknili s stoli* cami okoli ognjišča in napol radovedno napol z žalostnim zadovoljstvom tiho motrili od solnca ožgano starčevo obličje, v katerem se je ob spominu na prejšnje čase še vžgala ilskra mladostnega ognja. In tudi Carlotta, ki se je, potem ko je položila otroka v zibel, približala ognjišču, da dene lopatico žrjavice v ogrevačo, se je ob zadnjih starčevih besedah pridružila obči pazljivosti. Počaisi, počasi je sedla na drugo klop ognjišča, nagonsko pletla noga* vico in gledalla tiho in pazljivo* starega.
Batone, ki Lse mu je nekoliko razjasnil obraz, ko* se je spominjal let svoje moči, je po* stal nenadoma zamišljen. Potem ko je ostal nekaj časa z glavo med rokami, tih in žalosten kakor tisti, ki so se pripravljali poslušat ga, je dvignil prestrašeni obraz in strmeč v prazen stol, ki je ostal v kotu sobe, je rekel:
»Nežico ste poznali vsi!«
»Če smo jo poznali!«
»Bila je dobra duša; ali vidi se, da se je rodila pod slabo zvezdo. In prve čase je bila tudi srečna. Poročila je tistega kovača Gia* cimta delle Morette, ki ji je umrl jetičen. Ko pa ga je vzela, je imeli denar, zdravja za na« prodaj in delavnico vedno polno, zakaj ko* vača, kot je bil on, je bilo treba iskati dosti milj naokoli in potem si se moral ustaviti tam. In kako lepa žena je postala!«
»Lepa!« je rekel Togno.
»In kako lepe otroke je imela!« je pri; pomnila Carlotta.
»Uboga reva! Ni ji bilo namenjeno, da bi se jih veselila,« je nadaljeval Batone. »In kar je res treba reči, da je svojo starejšo hčerko preveč milovala, in zdi se, da jo je Jezus hotel obiskati, zato ker v najlepšem, ko si jo je dr* žala kakor svetinjo, ker je znala čitati skoraj kakor gospod župnik in jje zapisala tudi že kakšno črko, jo je smrt odnesla kakor da bi kdo bil ukradel kelih z oltarja.«
Na otrokovo čelo je sedel komar. Dete je, ne da bi se zbudilo, vzdignilo ročko in se oplazilo tam, kjer je čutilo pik. In ker se je Carlotta obrnila in ga pogledala in se stresla kakor če bi ji ‘bil gad šel med nogami, ji je Batone rekel:
»Bog daj, da bi vse bolečine bile podobne tisti, ki ji je naredila ona žival!«
»Bog daj,« je odgovorila Carlotta in se je nagnila črez zibel in vdihavala sapo svo* jega otroka.
»Torej,« je povzel Batone, »tista punca ji je umrla . . . jii je umrla približno zjutraj ob 'devetih in pol . . . Kakšen dan je bil tisti, dečki moji! Vi ste delali zunaj in Si ne mo* rete nikoli predstavljati... umrla ji je ob devetih'in pol kakor sem rekel. Takoj jo je začela sama umivati in oblačiti in Bog ob* vari, da bi ji bili rekli: Pustite, bomo' mi! Do dveh jo je okitila z rožami iz svojega vrta in vsem potrebnim im pol minute potem smo jo našli doli na sredi ceste s prebito glavo; pri* letela je doli kar v hipu in si prebila črepinjo na kamenu. Bog bodi njeni duši milostljiv!«
Batone je Obmolknil; nihče ni rekel be* sede, ker vsak je to že vedel. Samo vsi hkratu so se obrnili proti vratom, proti katerim je valovje južnega vetra metalo dež, ki je lil v potokih. Tudi Batone se je obrnil, in potem ko se je ozrl na prazno stolico, je rekel:
»Bil je tak večer kakor nocoj,« je nada* ljeval, »glejte jo tam doli! Zdi se mi, da jo imam vedno pred očmi, Cencio, mojo ubogo Rožo, tvojo ubogo mater. Zdelo se je, da se zdaj zdaj prevrne hiša na nas... Veter! Dež! Tema! . . . Ona je bila tam v kotu na tisti stolici z nalomijjenim oslonjačem in je med zehanjem šivala luknje mojega starega plašča; vsakikrat ko je veter močneje zatulili, se je stresla, me pogledala in mi rekla: »Ba* tone, kaj bo z nami? Bog nam prizanesi! Slišiš, kako buči Arno! Bojim se.« In je imela prav, ubožica, zato ker medtem ko sva go* varila, je Arno že na dveh krajih predrl jezove in že odnesel Natalinovo kočo in vse skladanice lesa gospoda Ippolita, ki je zgubil skoraj tri sto denarjev. »Pusti, naj dežuje, lc pusti,« sem ji rekel »smo v sredini novembra in (če se sedaj ne izlije, bo potem huje. Raje to . . . glej, česa sem: se domislil! Če bi, na* mesto da krpaš tisto starino, napravila par vbodov v mrežo, bi hotel jutri zarana iti na re* ko poskusit, ali ujamem kakšno- ribo.«
»Vzdignila se je, uboga ženska, vzela mrežo in jo začela popravljati. In ko sem se. ki sem zaspal tu v kotu, zbudil in sem slišal biti pol* noč, je ona še vedno sedela tam in popravljala, ker mreža ie bila tako stara, da sta ji za vsako pentljo, ki jo ie pobrala, padli dve. »Pusti, Ro* ža,« sem rekel, »če si popravila večje luknje,
bo že dobro; samo da ujamem kaj večjega: drobiž bomo lovili, kadar bom lahko kupil novo mrežo.«
»In smo šli spat.«
»Zjutraj sem odšel Po cesti sem se ustavil v tobak arni, kupil zavojček tobaka in tisto pi* po .. . Prišel sem na most; pogledam Arno: bil je strašen! Spustim mrežo, vžgem pipico in se lotim ribariti tam na. mostu.
»Potegnil sem mrežo iz vode že štiri ali petkrat, ko se mi je'zazdelo . . . Bog nebeški! kaj zazdelo! Slišal 'sem tenek dekliški glas, ki je vpil: »Na pomoč, na pomoč! ut.. . uto* nem!« in sem videl, da hitro kot blisk prihaja proti meni nekaj sivega, ki se je premetavalo po vodi. Spustil 'sem mrežino vrv, sezul čevlje in odvrgel suknjo, to je billo v hipu, in dol. . . Aaah! voda je bila ledena. Za trenutek sem se čutil odrevenelega kakor od krča in sem čo* fotal sem in tja, toliko da sem se držal na po* vršju, a skoraj ne da bi vedel, kaj delam. Zdaj; ci zopet zaslišim:
»Na pomoč, na pomoč!« in jo zagledam mogoče za pol streljaj a daleč v vrtincu, ki jo je vrtel kot pero, kako vpije, da ti je hotelo srce počiti: »Oh, umrem, oh, umrem! Mama, mama, umrem!« Batone, imaš kri v žilah? Po* tegni jo in strni kaplje, ker sedaj je čas.«
»Kri mi je zavrela v slavi; ves moreči mraz se je spremenil v vročino, tako da se mi je zdelo, da zgorim, in začutil sem v rokah levjo moč. Plaval sem kot riba in v štirih mahljajih sem bil pri njej. Ko je videla, da sem ji blizu, je začela vpiti obupneje kot prej: »Rešite me, rešite me!« in se je zvijala in stegovala roke, da bi me prijela . ..«
»Mariia sveta!« je vzkliknila Carlotta tre* petajoč. Možje so molčali, strmeči V starčev obraz.
V	ognju pripovedovanja se ie Batone vzdignil in vzravnan na dnu ognjišča je risal na zakajeno steno svojo temno postavo, sloko in močno kakor deblo starega bora: boli s kretnjami kakor z okorno besedo je nadalje« val svojo pripoved:
»Brž ko sem jo prijel, sem zavpil: »Mirna bodi, mirna, te rešim ... Če me ne izpustiš, utoneva... za božjo voljo! ... Oj! Udušiš me ... boli!« Kdo ji je dal tisto moč, ne vem. Z eno roko se me je oprijela okoli vratu tako močno, da sem oči izbuljil, in z drugo me je prijela za brado in mi io vlekla, da sem videl zvezde. Na srečo sem imel roke še proste in sem se držal na površju kakor sem mogel.
»Med tem časom nas je tok zgrabil in ne* sel kot blisk. Delal sem z vsemi močmi, da bi jo odtrgal Od sebe, pa ni bilo moči; spustila me je na eni strani, na drugi se me je zopet okle* nila. Iztrgala je nohte iz brade, pa mi jih je zasadila v lice ali v lase .. . Kar z grozo ona* zim, da nas bo tok vrgel v kamenit jez. Bog
Ded Batone za zapečkom.
nebeški! sedaj je zadnja ura, umrem, umrem! In v istem času se vrtim in udarjam v kole kakor da bi prišel v mlinsko kolo ... in ona se me drži še bolj ko prej! Medtem so se mi še noge zapletle med krila in hipoma me nekaj povleče na dnO' kakor da bi mi bili privezali mlinski kamen za vrat.«
»Bog nebeški! In vi, oče?« je vprašala pre* strašena Carlotta.
»Obup me je prijel; itn ne vem prav dobro, kaj sem naredil; ali to se spomnim, da sem ji strgal obleko, jo grizel, si spraskal roke in obraz na kamenju ... Kar sva zopet na po* Vršju ... »Pusti me!« Bog nebeški, nič! Komaj sem zajel sapo in zopet dol! ... Tega, kar mi je šinilo skozi glavo v tistih trenotkih, ne mo* re vedeti 'nobeden drugi ko tisti, ki je izku* sil. Mislil sem, da počim; šumelo mi je v uše* sih in v očeh in nosu me je ščipalo, kakor da bi imel notri polno žvepla. Pomislil sem na mojo Rožo, na Cencia, na psa, na mrežo, na moj vrt... O Bog, o Bog! kakšni trenotki, kakšni trenotki so to!Hotel sem klicati na po* moč, ali vsakikrat ko sem poskusil, se mi je zdelo, da me nekdo bije s kladivom po glavi, in čutil sem, da se 'bliža smrt... Naredim zad* nji poskus, da se rešim tistih klešč.. . Angeli nebeški! začutim, da so me roke spustile ka* kor odsekane ...
»Bila, je mrtva?! — in zdrsne proč in je ne čutim več blizu sebe! Iščem z rokami, z noga* mi. pa nič! Takrat sem začutil, da ne morem več; moči so* me zapuščale, spomin je šib el in Bog mi odpusti, nisem mislil več nanjo; hotel
sem priti na površje in se mi je posrečilo, a bil sem slaboten in izmučen, kakor umirajoč sem priporočil dušo, ker zavest me je zapuščala.
»Hipoma začutim nekaj na prsih, zagra« bim, bil je vrh grmovja z obale. Vlekel sem se gor z močjo, ki mi! jo je dajal obup, ko zagle* dam, kako se ob meni vrti šop las. Bog vsemo« gočni! Bila je ona! tam na površju blizu mene! Prijel sem jo, zbral še tiste malo krvi, ki mi je ostala, in jo povlekel za seboj na obrez* je; to je šlo ko blisk. Kaj sem naredil potem, ne vem. Zvečer okoli sedme sem se znašel v hiši soseda Bagalina na žimnici blizu ognja in tam so mi vrnili vse: moje čevlje, lovsko suk« njo, mrežo in tisto pipo, ki so jo našli na mo« stu, in so mi rekli, da jie tudi ona živa.«
»Ah! torej? . . .«
»Bila je živa tudi ona, uboga Nežica!...«
»Nežica!«
»Ona; prav ona! Kakšno uslugo sem ji na« redil, da sem jo rešil, eh? A Bog je za vse in je mislil tudi na to dušo brez tolažbe,« je rekel Batone in sedel v kot na klop, godrnjajoč: »Kako žalostno je končala! Kako žalostno je končala! In tega ni zaslužila... Usoda, uso; da!« In nekaj minut se ni premaknil; visoko z glavo naslonjen na polico ognjišča je gledal iskre, ki so se prasketajoč izgubljale v temni dimnik.
Med tem časom je Carlotta na Cenciov migljaj tiho vstala in ko je dala na mizo šest kozarcev in steklenico vina, se je povrnila na svoje mesto.
»Carlotta prižgi mi luč; grem spat.«
»Ne, ne!« so rekli vsi hkratu. »Še trenotek, Batone, samo pet minut; spijemo kozarec vi« na na vaše zdravje, in vi morate piti z nami, sicer bo zamera.«
In so se približali, ponujajoč mu vsak svoj nalit kozarec.
Batone je bil ginjen, a ni hotel tega po* kazati in ni hotel piti, dokler ga ni ljubezniva vztrajnost mladeničev premagala. Vzel je v roko kozarec, ga vzdignil, da pogleda proti luči, ali je kaplja čista; pa roka se mu je tresla in ko ga je nesel k ustom, si ga je polovico polil po bradi.
»Ah! vidite!« je rekel razdražen, »nisem več za nič. Pustite me v miru. Pustite me v miru, mladeniči.«
»To je veselje, Batone, le veselo! Na vaše zdravje!« in so pili, trkajoč s kozarci.
»Da, da; vi pravite, da je veselje, in jaz pravim, da je starost. Carlotta, luč.«
Vzel jo je in spremljan od pogledov svojih mlladih prijateljev, se je z opotekajočimi se koraki oddaljil na dno sobe, praskajoč si glavo in godrnjaje: »Osemnajst let sem'kadil ... In tudi ona je končala . . . Kako žalostno je konj čala! Kako žalostno je končala!«
(Iz italijanščine prevedel Savo Jamšek.)
1. Mihajlov:
Zapiski s poti.
Grad Rothenfels.
GRADOVI so za nas posebnost. Pri nas poznamo le še razvaline. Nemci ne tako. Rothenfels (Rdeča skala, peč) je grad ko toliko drugih. Še dobro je ohranjen. Kup stavb oklepa v obliki podkve planico vrhu strmega robu visoke planote. Narava je zaprla dostop v to gnezdo. S kamnom bi od= tam pobijal opeko na strehah in cerkvi me« steca Rothenfels, ki leži pod gradom. S pla« note je vhod v grad: grajska vrata, katera čuva visok in širok stolp, zadnje zatočišče pri napadih. Danes ne več. Grad je last nemške katoliške mladinske zveze »Quickborn«. (»Živi vrelec«; to zato, ker ti ljudje ne pijejo ne alkohola in 'ne tobaka.)
Bila je julijska noč, polna mesečine. Glo« boko v dolini se svetijo strehe mestnih hiš. Drugače umazana Mena, ki napravi pod gra« dom zavito koleno, blesti kot bi potresel steklovino vanjo. Onstran valovijo žitna polja, šume gozdovi. Čuden občutek za človeka« dolinca ob misli: o, ko bi vedno tu domoval. Stojim v sobici s kamenitim tlakom, s šilja« stirni gotskimi okni kot po naših cerkvah. Čuden občutek za človeka 20. stoletja.
Vsak grad govori v duhu višin, v duhu go« spodstva: »Jaz sem nad vami, vi tam doli.« Dokler je tO' gospodstvo duhovno, plemenito, dokler ne poseduje samo zemlje in ne samo šteje, koliko tlačanskih glav mu je podložnih, marveč živi tudi iz dobrin prave kulture in pozna poleg krščanskih načel o avktoriteti in pokorščini tudi ona o ljubezni in usmiljenosti, vsa čast gospodu; podložnik bodi brez strahu! Quickbornovcu je višavski grad znamenje njegovega gibanja, njegovega življenja. Od« zgoraj je treba začeti v življenju, z Bogom. Samo krščanski duh velikih osebnosti je vrgel ponovno svet iz tečajev zablod, mrtvila in poganstva. Velike osebnosti so že večkrat zgibale krščanski svet, obudile Kristusovega duha, ga nesle v množice, ustvarile nova ob* čestva v Cerkvi. Sv. Pavel, sv. Benedikt, sV. Bernard, sv. Frančišek Asiški, vsak govori, kako je vzrastel v osebnost, prepojeno s Kri* stusovo mislijo in milostjo, in kako je kot silna luč razsvetljeval svojo dobo.
Odzgoraj je treba začeti. Katoliško mla* dinstvo hoče pred vsem z liturgičnim giba« njem, kojega prvi nositelj v 20. stoletju je bilo (danes se to širi že prek in prek), zopet vzbuditi občestvo. Občestvo v Cerkvi. Cer« kev je družba pravovernih kristjanov, ki ve« rujejo v iste nauke in prejemajo iste zakra« mente in imajo rimskega papeža za vidnega
I	poglavarja; ampak to je treba spraviti v
živo zavest, da je ravno po zakramentih, po posvečujoči milosti božji in po naukih Kri« stusovih živi organizem, ki živi iz Kristusa, s Kristusom, po Kristusu za Boga. (Koliko le; pega je o tem povedal naš Grivec v svojih spisih! Da bi jih le spravili v preprosto, lahko obliko, ki bi govorila ljudstvu.)
Ta tesna zveza bi morala zaživeti v Cer; kvi, da so vsi narodi ena družina. Zaživeti bi morala v vsaki škofiji: škof je duhovni oče vse škofije pod vodstvom naslednika sv. Pe* tra. Zaživeti bi morala občestvena zavest v župniiji: da je župnik oče, ki uči in vodi, ko mora delati in živeti v cerkvi in izven cerkve za dobre in za izgubljene ovce. Da je župna cerkev druga domačija; v koji si bil po krstu prerojen za Boga, postal otrok božji, brat v krstu, v koji vsi rastel iz verskih resnic, ko ti jih je delil duhovni oče, se krepil ob božji mizi pri sv. obhajilu. Da si v cerkvi ustanovil novo družino, posvečeno in blagoslovljeno po Kristusu.
Cerkev je domačija. Tu bi fe morali vsi snitii. Brez razlike stanu, ubogi iin bogati, bolni in zdravi: samo otroci božji bi morali biti in stati s svojim župnikom, očetom zbrani pred Bogom. Samo liturgija, služba božja sv. Cerkve, daje to razumevanje, samo iz božje besede, ki! govori po cerkvi in izročilu, iz sv. pisma in apostolskih dejanj in pisem, moreš to doumeti. Zato razumem, zakaj so ravno mladini navdušeni za cerkveni molitvenik in za sv. pismo. Malo, zelo malo jih bo, ki bi teh knjig ne imeli.
Iz tega je razumljivo življenje te nove mladine. Verska misel se sprošča v teh lju« deh na tako preprost, naraven način, da se človek kar čudi. Svoboda otrok božjih govori iz vsega.
Večerna molitev. Na stotine ljudi na gra* du. (Fantje imajo notranji del gradu, dekleta stanujejo v poslopju izven pravega gradu.) Nekaj jih je raztresenih po sobah, večina je na prostem. Tu je gruča pri petju, druga pri narodnem kolu (na prostem seveda). O. Ber; nard (saj je navaden duhovnik, pa vsi so ga klicali za patra; danes ga ni več na gradu) spremlja na goslih sredi kola s par drugimi, ki igrajo kitaro, pesem in rajanje. Tretja gruča se razgovarja, tam spet imajo v svoji sredi šaljivca; zopet drugi se sprehajajo sem iin tje. Kar zadoni zvon k molitvi in pokoju. Kapelica je premajhna, da bi sprejela vse. Na dvorišču pred grajskimi vrati se vsi zgrnejo okoli sivega duhovnika. Zvezde že migljajo in gledajo nanje. P. Bernard moli naprej, — saj se ne vidi več, — moli kot mu pride na misel, a počasi, naglas, da mu vsak lahko sledi z mislijo in še s šepetom ustnic, če hoče. Za vse moli. Zlasti so mi pretresle dušo besede:
Grad Rothenfds, dom katoliške mladine.
za rast sv. cerkve, za ljubezen med narodi, za naše družine, za vse očete in matere. In h koncu še za mladinsko gibanje, kot jim je njih duhovni voditelj Romano Guardini, du« hovnik in vseučiliščni profesor v Berlinu, na* pisal v pismih o samovzgoji (v pismu o mo* litvi): »Gospod, vodi Ti naše gibanje. Opro* sti nas samoljubja, povzdigovanja in velikih besed. Daj nam jasen pogled, da spregleda« mo, za kaj gre. Daj nam trdno voljo, da vrs širno dnevno delo . . .« Kdo naj more vse po* vedati! —
Ob koncu je zadonela še večerna pesem kot zadnji pozdrav proti nebu. Slavospev na cerkev. »Ein Haus voli Glorie« — Stoji mi hiša slave ... — Ne da se povedati, kaj obču« tiš, ko poje par sto mladih grl s polnim ognjem in prepričanjem:
Gott, wir loben dich;
Gott, wir preisen dich; o lass im Haus'e dein uns alle geborgen s ein!
Mladinski tabor na Gosposvetskem polju.
Tebi, Bog, vsa čast; tebi slava vsa; v svojem svetem domu daj nam vsem zavetje!
Nato sledi podajanje rok, pozdravljanje, molk, tu pa tam še potiho govorjenje. Saj mi predpisan strogi verski molk, ko po samosta* ni h in zavodih, toda samo po sebi pride: k po* čitku grem, odmolil sem, dela je konec. Čemu še govorjenje? — Pred kapelo in v kapeli je še nekaj časa živo. Obilski Najsvetejšemu se kmalu končajo in kmalu počiva vse.
In če pomislim na začetek dneva. Za vse se začenja (mislim, da so izjeme zelo, zelo redke) s sv. mašo. Pa ni obvezno. To je potreba teh ljudi, da so, če je le mogoče, navzoči. To se jim vidi pri sv. maši sami. Na gradu je bilo dvojno: ali skupno petje ali, in sicer večinoma, sv. maša, pri kateri molijo vsi navzoči v latinščini molitve, ki jih moli strežnik. Ob; čestvena maša jo imenujejo. Ostalim molit* vam duhovnikovim pa sledi vsak sam s svojim molitvenikom, ki ima poleg latinskega besedila nemški prevod. Ponavadi moli eden na« vzočih na glas v nemščini to, kar moli duhov* nik v latinščini. — Seveda je treba za to po* sebne priprave. Cerkvena mašna knjiga je delo starokrščanskega življenja, molitve so
sila kratko zgrajene, a bogate po vsebini, ko polno klasje. Ustroj sv. maše je tekom časa izginil iz zavesti navadnega katoličana, go* vori se le o glavnih mašnih delih, medtem ko je liturgična sv. maša živ organizem, ki ima dele, a ti deli so živo zvezani ko veje na de* blu; iz ene misli rastejo: Kristusov sem, z njim se moram darovati' (od darovanja do povzdigovanja) in z njim moram živeti (od povzdigovanja naprej). In ta misel je v sv. maši dejanje. — Krščanska občina, ki je prišla v cerkev z mislijo tim voljo: Božji smo in ho* čemo biti, z vsem svojim, ob delu in počitku, v veselju in trpljenju, ves dan, stopa iz cerkve (ite, missa est, pojdite, maša je dovršena) z bo; žjim poslanstvom: Pojdite, pojdite kot Janez Krstnik in Kristus (zadnji evangelij). Bogu ste se doprinesli, glejte, Bog je z vami (po obha* jilu, vsaj duhovnem). Maša je Cerkvi kar je utrip srca v telesu, po njej živi cerkev, živi kot skrivnostno telo Kristusovo. Moč mučen; cev in veselje — vdanost in junaška dejav; nost duš. najdejo tu svoj izvor.
Vidi se povsod v mladih dušah, ki začno tu črpati moči, kako jim cvete veselo življenje. Na Rothenfelsu sem se čudil, ko je večina pristopila k sv. obhajilu. Ko sem pozneje vi* del in zvedel, s kakšnimi težavami so to vršile mnoge mlade duše po velikih mestih Nem; čije, Avstrije, se ne čudim več, vem pa, od* kod njih veselje in duhovna plemenitost.
Veselje! Guardini je zapisal mladinom, da mora izvirati; iz Boga, iz naše notranjosti. Res je. Velja prav za prav za vse. Bil sem pred leti na mladinskem taboru na gradu Rothenfefe. Zbralo se je nekaj stotin Quickbornovcev (bilo jih je mislim okoli 600) na velikanskem travniku sredi gozda blizu gradu. Z vseh strani Nemčije so prišli. Iz Berlina (skoro sama slovanska imena imajo!), Šlezije, Ba* varske, ‘iz renskih dežel. Duhovniki, prof e* sorji, učitelji, učiteljice, poročeni, večinoma dijaštvo, vendar je mladi svet dobro zasto* pan z služkinjami, šiviljami, pomočniki vseh vrst. Kdo naj jih loči, ko so vsi preprosto oblečeni. Kadar govoriš, uvidiš; še takrat se lahko varaš.
Mlajši igrajo. Razne igre z žogo. Pa je ne; kaj drugega kot šport, kjer često gre le za re* korde in govori divjost iz vseh kretenj in gi; bov. Tu poje umerjenost svojo pesem. Igra naj bo oddih in zabava in naj pomaga telesu k usovršenemu razvoju z duševnostjo. Ni ne pa 'Smoter sam za sebe, ki naj človeku; iz* brancu morda pripomore, da bodo kedaj nje* govo sliko prinesli časniki.
Druge gruče igrajo proste igre; zopet dru; ge leže ob robu travnika, v senci na pobočjih, odkoder je odprt pogled erez vse, in se žaba* vajo po svoje. Mlad fant s pšeničnimi lasmi,
z obrazom, ki je živ izraz zdravega humorja, prepeva in spremlja 's kitaro. Slavospev kavi (seveda zato, ker jo mladini ne cenijo ravno črez vse), pesem o železnici, ki je zašla. Družba posluša in se smeji, dokler ne za* doni vsem znana pesem, katero zapojejo vsi.
— Dekleta pletejo vence, druge rajajo kolo. Sami živi krogi tu in tam, podolž vse dolžine travnika, toliko narazen, da se v petju ne mo« ti jo. — Kar pridrvi iz gozda živ vlak fantov,
— nižješolci so. — Lokomotiva in en voz. Ko® les seveda ni mogoče posneti, bose in obute noge premikajo- ta vlak. Smeh vzbuja dimnik lokomotive: velika«:, ki papirnat nastavek na glavi mladenca (ki jezdi drugega), ki se ziblje sem in tje in piska in poje. Šlo je že na večer, ko so se zgrnile vse gruče v skupno kolo. Ra« janje in pesem je spremljala še narava z ve* trom in šumenjem dreves. Po kratkem času si slišal po različnih poteh korakati skupine mladih ljudi ob pesmi nazaj na grad.
Iz zamišljenosti me je prebudila melodija naše pesmi, prestavljene v nemščino: »Regi« ment po cesti gre.« Naša je, ne pomaga nič! Šopek za klobukom in še melodija govorita naglas. In meni je takrat še bolje pela ko dru* gače. Pela o našem ljudstvu, o našem živ« ljenju, o naši duši, o naši besedi. Je že tako. Kako se človek v katoliški misli in ljubezni čuti domačega, čuti eno z vsemi istomislečimi, sem občutil pri molitvi; pesem, raj, igre in šala, kar je vse prihajalo iz duše teh mladih ljudi, je bilo nemško, nemško skozi in skozi. Pelo in govorilo je o ljudeh, ki so misleci, za« prti, resni, trdi, delavni do upornosti, — boje« viti, če je treba. Naša pesem mi je vzbudila v duši vse naše: našo mehko otožnost, našo čuvstvenost, tiho ljubezen, mirnost, zamišlje* nost, zakopano1^t vase, ki se pa ob topli priliki rada odpre sama ob sebi.
Pa je ravno v tem rešitev, da narod raste ob narodu, da v pravi ljubezni spopolnjuje svoje dobre prvine, da v medsebojnem stiku zazre in spozna tudi svoje slabosti.
In to sem našel. Da imajo nemški mladini zveze z francoskimi, o tem tu ne bom go* voril. Zanimivo je pa, da črpajo ne samo kot golo znanost, marveč za 'svojo življenjsko modrost, za svoje življenje iz virov velikega Angleža konvertita in kardinala Newmana in iz virov največjega ruskega misleca in pesnika Solovjeva; in še naš Grivec-je med njih učitelji. Njegova knjiga o sv. Cirilu in Me« todu je zagledala poleg drugih študij o vz* hodnem vprašanju luč sveta v nemški obleki v mladinski založbi knjig pri Griinewaldu, Newman, Solovjev, sv. Ciril in Metod so možje, ki bi morali poseči v življenje in bodo gotovo. Prva dva, vem, da sta vplivala na dušo marsikaterega mladina, da je zadobil širji po*
Tabor mladinskega gibanja »Neuland« o binkoštih 1924.
gled v svet, globljo, bolj široko in sprejem* ljivo dušo za to, kar je izven nemškega sveta, pa katoliško.
Taka duša nekaj tehta. In takih najde člo* vek dosti. Samo par obrazov.
»Tudi jaz hočem v Italijo. Do Rima. Peš pojdem.« Ves v navdušenju je to vzkliknil. Bil je mlad, bolj suh, a zagorel kot orehovina.
Pogovarjala sva se dolgo o posebnosti na* rodne la ti. O Nemcih, o Slovanih. Ruse je zlasti poznal iz Dostojevskega, iz Gorkega in Gogolja. Predvsem je bil navdušen za Solov* jeva. Daši ni bral najbrže o njem kot nekaj študij in njegove pesmi, je vzkliknil: Ta mi je do danes najpopolnejši Rus. Zato, ker je edini globokost ruske duše zvezal z katoliško široko.-, tj o. Katoliška širok ost, ta beseda me je Vrgla iz sedla dosedanjega pogovora, da sem začel plesti razgovor v drugo smer, o so* rodnosti črte, kompozicije in duha med ru** skimi ikonami in katakombsko starokrščan* sko umetnostjo. In ko sem mu na vprašanje, če sem bil v Rimu, pritrdil, je vzkipel: »V Rim, peš! ...«
»Spoznati Rim, Italijo, Italijane.« — In še sva začela govoriti o italijanski duši. O lju* bežni do matere, do družine, do domače zem* Ije. Kako gori to v jedru italijanske biti. Se* veda ima luč tudi senco.
Iz vsega razgovora sem ga smatral za to« variša, za vseučiliščnega dijaka,
»Pa kako pojdeš v Rim peš?« (Mimogrede rečeno, se mladi fantje med seboj tikajo, z dekleti vedno vikajo. Starejše vikajo vsi mlajši.)
»Ustavim se, bom delal tu in tam, da si prislužim kaj.«
»Delal?« — »Zakaj pa ne, saj sem kiju* čavničar.« Plemenitost duše, ki se kuje, ta velja, videz, obraz in moda in še besede iz znanstva in iz umetnosti, če ni resnice v srcu in dejanja, marveč samo v glavi, varajo. Va* rajo. Ponovno sem preizkusil to. (Dalje.)
Izbruh svetovne vojne.
Pohod na Drač.
V
CIM večji so bili vojaški uspehi balkan« skih zaveznikov, tem hujša nevolja se je polaščala dunajskih oblastnikov. Ge« nerali so kar trepetali in bi bili najraje Vko« rakali v Srbijo. K sreči so jih držali na uzdi Nemci, ki so pošiljali na Dunaj opomine ter odločno nasprotovali vojni. Francija, Anglija in Rusija so pa tolažili Berchtolda, da uspehi krščanskih držav itak niso končnoveljavni, ker bodo ob koncu vojne velesile določile novi obraz balkanskemu polotoku. Na zborovanju evropskih velesil bo imela Avstrija priliko, da brani in uveljavi svoje zahteve. Berchtold se je umiril, toda izjavil že sedaj, da Avstrija ne bo dovolila Srbom dostopa na Jadransko morje! Poudaril je tudi, da sc mora ustanoviti ob obali Jadrana posebna albanska država.
Albanija bi morala biti po namenih pre« stolonaslednika Franca Ferdinanda pod za* ščito, to se pravi v odvisnosti Avstrije, da bi povečana Srbija ne preveč dvigala peruti. Grof Berchtold je novembra 1. 1912. dal v urad* nem listu »Fremdertblattu« kar javno posva« riti Srbe, da se morajo ustaviti v Prizrenu in da ne smejo v notranjost Albanije. Srbi so pa bili mnenja, da nima nihče pravice se vti« kovati v njihove boje proti Turkom, in so prodirali naprej ter zasedli obmorsko mesto Drač. Položaj je postal skrajno nevaren. Ve* lesile so komaj brzdale Avstrijo: Rusija je iz? javila, da so Srbi udarili v Drač na lastno od« govornost, to se pravi brez sporazuma z rusko vlado, Francozi in Angleži so pa zagotavljali Berchtoldu, da nima zasedba Drača nobenega pomena, ker bodo o novih mejah odločale ve? lesile in ne balkanski zavezniki.
Rusko vlado je pa najbolj skrbela usoda Carigrada. V Petrogradu so se bali, da pre« derejo Bolgari črto pri Čataldži, in se polaste turške prestolnice. Carski zunanji minister Sazonov je začetkom novembra zahteval, naj velesile prepovedo bolgarskemu kralju F er s dinandu vstop v Carigrad. Če bi zavezniki izasedli Carigrad — je zagrozil — bi se po* javila najbrž pred mestom vsa ruska mor* narica iz Črnega morja.
Turki prosijo za premirje.
Tudi sultanu se je zdel tedaj vojaški po« ložaj Turčije obupen. Obrnil se je na velesile s prošnjo, da posredujejo. Njegov poslanik v Parizu Rifaat paša je prišel zmeden in bled k Poincareju. Če vkorakajo Bolgari v Čari*
grad, — je rekel — bodo Turki poklali vse kristjane v mestu in v Mali Aziji. Potrebno je zato, da velesile posežejo vmes in ustavijo bolgarsko prodiranje na jug. Šele po dolgem zavlačevanju so se velesile odločile, da v p ras šajo balkanske države, ali sprejmejo posre« dovanjc velesil. Toda zmagovalci so odgo« vorili ponosno, da bodo pogoje predložili sa« mi Inaravnost sultanu.
Bolgarska vojska je začela iznova naska« kovati črto pri Čataldži, a je kljub sedem* dnevnim krvavim borbam ni mogla predreti. Dne 22. novembra so napade ustavili. Vzrok so 'bile tudi kužne bolezni, ki so razsajale med bolgarskimi vojaki. Ravnotako se Boh garom ni posrečilo zavzeti Drinopolja. Tudi Skador, katerega so oblegali Črnogorci, je kljuboval napadalcem. Dne 3. decembra 1912. so zato balkanski zavezniki podpisali preš mdr j e s Turčijo. V njem je bilo določeno, da ostanejo čete vojskujočih se držav na se* danjih položajih, da oblegane trdnjave (Dri« nopolje, Janina in Skader) ne smejo dobiti novega živeža in da se mirovna pogajanja pričnejo dne 13. decembra v Londonu. Pre« mirje velja za 2 meseca.
Da bi zmagovalci ne preuredili Balkana po svoji volji in ne izzvali takoi oboroženega spora med velesilami samimi, so Francija, Nemčija, Italija, Rusija, Anglija in Avstro« Ogrska sklenile, da se mora vršiti v Londonu istočasno tudi zborovanje velesil.
Berchtold in Masaryk.
Zmaga balkanskih kristjanov je najbolj pekla Avstrijo. Vse je kazalo, da bodo Srbi, njeni najhujši sovražniki, svoje državno ozemlje podvojili in se povzpeli do velikega vpliva na Balkanu. Sanje dunajskih genera« lov so bile uničene. Toda Nikola Pasic je kljub veliki zmagi iskal še vedno sporazuma z Avstrijo. Poslal je poslanca Tomaža Masa« ryka, ki se je slučajno mudil v Beogradu, k ministru Berchtoldu z nastopnimi predlogi: Srbija bo nakupovala vse potrebščine za svoje železnice izključno v Avstro«Ogrski, ravnotako bo najela tu vsa posojila. Srbija bo v trgovski pogodbi dovolila avstro«ogrske« mu kapitalu in avstro«ogrski trgovini posebne pravice in končno se še obvezuje, da se bo obnašala nasproti Jugoslovanom v monar« hi j i tako kakor se Nemčija nasproti Nem« cem Avstro«Ogrske. Za vse te ugodnosti, ki jih Srbija ponuja, želi: samo pristanišče ob Jadranskem morju. Če je grof Berchtold voljan, se o teh stvareh pogajati, bo prišel Ni« kola Pašič v kratkem na Dunaj.
Pašič se je želel pobotati z Avstrijo, pre« den se prične zborovanje velesil. Zavarovati si je hotel hrbet proti Turkom, slutil je pa
tudi že, da bo imel težave z zavezniki. Obisk Nikole Pasica na Dunaju bi bil za Berchtolda velika diplomatska zmaga, Avstriji se je nu* dila sijajna prilika, da se pomiri z Jugoslo* vani doma im s Srbijo.
Toda Masaryk je zaman čakal na Berch* toldov odgovor. Ko je grof Arthur Bylandt, ki je bil Berchtoldov prijatelj, vprašal mini? stra, zakaj ni sprejel Pašičevega predloga, je odgovoril, da je poizvedoval o Masaryku in zvedel, da je revež. Mož je hotel pri stvari najbrž »nekaj zaslužiti« in »naša naloga ni, da preskrbujemo ljudem provizije.«
Tako je sodil Berchtold o- nesebičnem če* škem učenjaku iin politiku!
Ne rožljaj, z mojo sabljo!
Ta Berchtoldova politika je bila tem bolj nerazumljiva, ker je bilo tedaj že jasno, da se Avstrija ne more nanašati na vojaško po* moč Nemčije proti Srbiji. Viljem II. je bili mnenja, da Berchtold nima pravice, odrezati Srbe od morja. Radi tega vprašanja — je re* kel — bi tvegal še manj kakor radi Sandžaka vojno. »V zavezniški pogodbi ni nikjer za* pisano, da morata nemška vojska in nemško ljudstvo služiti zunanjepolitičnim muham druge države.«
Tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki je obiskal nemškega cesarja v Springe, ni mogel pregovoriti zaveznika. Časnik »Rei* nisch AVestphalische Zeitung« je pisal tedaj, da je Viljem II. zavrnil svojega prijatelja s temile besedami: »Meni se zdi, da rožljaš preveč — z mojo sabljo.«
Da bi nekoliko pomiril užaljenega zavez* nika, je nemški kancelar Bethmann*Hollweg izjavil 2. decembra v zbornici, da bo Nemčija branila Avstrijo pred vsakim napadom. »Če bi naše zaveznike« — je rekel — »v trenutku, ko uveljavljajo svoje pravice, kdo proti vse* mu pričakovanju napadel in bi bil radi tega njih obstanek v nevarnosti, tedaj bi se mi, zvesti naši dolžnosti, postavili z vso odloč* nostjo na njih stran. Mi bi se tedaj borili za naš lastni položaj v Evropi in branili našo bodočnost in našo varnost. Trdno sem prepričan, da bi imeli v tem slučaju ves narod na svoji strani.«
Svet, ki ni vedel za zasebne razgovore Vi* ljema II. in nadvojvode Franca Fedinanda, je videl v govoru Bethmann*Hollwega grožnjo in, se razburil. Na Dunaju so pa vedeli, da je Nemčija sicer pripravljena Avstrijo braniti, da je ne bo pa nikoli podpirala pri napadu na Srbijo.
Avstrija se obor ožilje.
•Dunajska vlada je vpoklicala kljub temu rezervne častnike pod orožje in jih dodelila vsakega njegovemu polku. Pomnožila je ar*
madne zbore na ruski in srbski meji in v no* trainjoisti. Donavska mornarica je bila pri* pravljena na odhod, vojaštvo je zastražilo mostove, brzojav, železniške proge in posta* je. Vlada je prepovedala častnikom potova* nj£ v inozemstva in ustavila za dobo enega leta izseljevanje oseb, ki so podvržene vo* jaški dolžnosti. To je bila delna mobilizacija. Marsikateri naš človek se še spominja, kako je o božiču 1912. stal v Bosni in Hercegovini v snegu na ‘straži.
Zakaj je Avstrija mobilizirala? Držati je hotela Srbijo pod stalnim pritiskom, da bi sc bala in popuščala, obenem so pa hoteli av* strijski generali izzvati Rusijo. Če bi se Rusija dala zapeljati in nastopila z orožjem proti Avstriji, tedaj bi Nemčija morala držati dano obljubo in priskočiti na pomoč za* vezniku. To je bilo veliko upanje dunajskega generalnega štaba.
Toda ruski državniki so ohranili hladno kri. Vojni minister Suhomlinov je šel ravno tedaj na počitnice in obiskal na potu v fran* cosko kopališče tudi Berlin, kjer se je v raz* govoru z nemškimi generali in državniki iz* ogibal namenoma političnih predmetov. To je bil najboljši dokaz, da je Rusija mirna in da se ne peča z nobenimi vojaškimi načrti.
Prvi spori med zavezniki.
Medtem so se začeli pojavljati prvi spori med zmagovalci. Grki in Bolgari, ki si pred izbruhom vojne niso razdelili v posebni po* godbi turškega ozemlja, se sedaj niiso mogli sporazumeti. Grčija ni zahtevala samo Soluna in Bito!ja ter vseh otokov v Egejskem morju, temveč tudi južni del slovanske Makedonije. Bolgarska vlada je »ogorčeno protestirala proti predrznosti in domišljavosti Grkov.«
Med Srbi in Bolgari je vladalo tedaj še pri* jateljstvo. Ko se je prvi bolgarski odposlanec Danev vozil na mirovno konferenco v London ter obiskal na potu skozi Pariz načelnika vla* de Poincareja, mu je rekel: »Če Avstrija na* pade Srbijo, bomo prihiteli srbski vojski na pomoč.«
Pač pa se je oglašala Romunija in zahte* vala od Bolgarov kos zemlje ob meji, čeprav se rti bila udeležila vojne proti Turčiji. »Ali ste pripravljeni dovoliti Romuniji kakšne ugod* nosti?« — je vprašal Poincare Daneva. — »Ne! Ona nima pravice do ničesar. Saj je dvakrat odklonila sodelovanje z nami!«
Romunija, ki je bila zaveznica Avstrije, je vedno burneje zahtevala odškodnino in po* stajala čedalje pogumnejša, ker sta jo podpi* rala na vso moč Avstrija in Nemčija. Dne 9. januarja 1913. je romunska vlada začela gro* žiti. Ruskemu poslaniku v Bukarešti je nazna* nila, da bo mobilizirala vojsko in upadla v
teku 48 ur v Bolgarijo, če se ne sprejme njena zahteva.
Pretila je zopet vojna, v katero hi morale poseči najbrž Rusija in Avstrija ter za njima ostale velesile. Da se ohrani mir, so se Bolgari na nasvet Rusije vdali in ponudili Romuniji s škripajočimi zobmi 20 obmejnih vasi, se ob« vezali, da razrušijo trdnjavo Silistrijo in za« gotove Romunom svobodno posest severne Dobrudže.
Ravnotako kakor Bolgari Romunom so se morali Srbi vdati Avstriji. Po poročilih, ki jih je dobil Pašič, je dunajska vlada pripravljala uraden poziv Beogradu, naj se odpove pri sta« nišču na Jadranskem morju. »Oboroževanje Avstro«Ogrske« — je rekel Pašič — »nas na« vdaja s sumom, da bodo pozivu sledili vojaški ukrepi.« Kaj nam je storiti? Anglija, Fran* cija in Rusija so svetovale Srbiji, naj prepusti velesilam, da rešijo one vprašanje pristanišča. To je Pašič tudi naredil. Enako so morali bab kanski zavezniki prepustiti zborovanju vele* sil, da določi meje bodoči Albaniji.
Po tolikem uspehu bi bila Avstrija lahko poslala vojaštvo domov, a tega ni marala sto? riti, češ, da morajo biti njene zahteve prej za« dovoljivo rešene in uzakonjene.
(Dalje.)
Tone Knap:
Zgodbe o aligatorjih.
FRANCE, stric iz Amerike je brzo« javil iz Genove. Prav kmalu bo tu.« //	»Aaa! In kaj pravi?«
»Kaj če reči! Sporočil je le, da pride narav« nost domov.«
»Čemu torej tako razburjenje?«
»Razburjenje! Bo že kaj prinesel, saj ima petič na koše.«
»Bomo videli.«
Vsi, tudi jaz, dasi nisem hotel pokazati ve* selja, smo težko pričakovali stričevega pri« hoda. Da ne bo brez nič, smo vedeli, sedaj smo samo premišljevati in ugibali, kaj in ko* liko kdo dobi. Počasi so tekle ure in še po« časneje dnevi. Nazadnje je pa le pri ropotal avto in pripeljal s sabo naše upanje.
»Glej jih, fante, kako so zrasli! Komaj, da še koga poznam.«
Po' vseh pozdravih smo šli v hišo. Kaj kmalu se je začel živahen razgovor, posebno pa še tedaj, ko je stric iz Amerike začel deliti darila.
»O, začnimo pri najstarejšem. France, ki škriplješ na gosli, na tu vijolino in lok. Jože, ki si bolj za pisarja, vzemi torbo. Zate, Ivan,
sem pa prinesel tole. Listnica je, denarnica in taka drobnarija.«
Hitro je vsak pogledal in odprl. Pri vsakem darilu se je skrival še ovitek s prav razveseljivo vsebino.
»Fantje, da pa ne boste mislili, da je to kupljeno v kaki kramariji, vam povem, da je vse usnje iz aligatorjeve kože, in sicer iz kože zverin, ki sem jih sam nalovil.«
»Ali ste jih šli lovit sami? In kakšni so ali« ga tor ji?«
»Eh, ali ne veš, da so krokodilovi najožji sorodniki?«
»Vem, vem, da so čisto podobni krokodilu. Samo to nam povejte, kako ste jih lovili.«
»Pravzaprav jih nisem nalašč za vas šel dražit, ampak sem si tak lov večkrat privoščil. Te golazni je bilo v naših krajih vse polno. Skoraj ne dobiš jezera, potoka ali reke, da bi ne živel ob niem aligator. Kmalu ko sem nri« šel tja, sem šel s tovariši po opravkih na daljše potovanje. Pridemo do jezera in zagledamo, da moli iz vode neka reč, podobna kosu lesa.
,Čakaj, boš videl, kaj je to,’ mi pravi eden, prisloni puško in — tresk — ustreli. Kot bi mignil, zgine vse hkratu pod vodo in se črez dolgo časa zopet pokaže na drugem koncu. ,To so aligatorji,’ me pouči, ,ki počivajo.’ In res, največkrat v vodi ni videti drugega kot konec gobca, da lovi sapo. Ker se mi je ta stvar zdela zanimiva, sem sprožil misel, da bi jih kedaj šli lovit. Zmenili smo se, da se od« pravimo, kakor hitro nam bo mogoče.
Priliko smo kmalu dobili. Prišli smo do neke naselbine, odkoder ni bilo daleč do je« zera. Povedali so nam, da mislijo tudi sami prirediti lov na aligatorie. Ravno prav! Po« znalo se jim je, da so takega posla vajeni, ker so imeli vso pripravo. Vzeli smo vsak svojo puško, gospodar naselbine pa še harpuno. To je sulica, ki ima na enem koncu tri kavlje na« zaj obrnjene, na drugem pa pritrjeno vrv. Dobro. Šli smo. Mi trije, gospodar naselbine, dva njegova sina ter trije zamorci.
Vode so bile v tem času narasle, tako da se je površina jezera še povečala. Hodili smo kake pol ure in prišli na obrežje. Tam so že bili pripravljeni trije čolni. Hitro jih spravijo v vodo. Gospodar nas porazdeli; v vsak čoln po enega zamorca za veslača in po enega iz« med nas, da bomo gledali ali tudi streljali. On pa je šel v največji čoln in določil še vsakemu čolnu enega izmed sinov, ki sta bila lova va« jena. Strogo nam ie naročil, naj ne govo« rimo. Odrinili! smo. Počasi in tiho smo veslali. Na levi strani je plul moj čoln, v sredini gospodarjev in na desnici je bil tretji čoln. Isti prizor kot prejšnji dan. Tu in tam* je molel iz vode gobec. Približevali smo se ene« mu, kar hipoma pa je zginil. Zapazil nas je bil
in ušel. Kar zacvili zraven mene v čolnu kot kak mlad prašiček. Zamorec Jonny je znal to domačo živalco tako izborno oponašati, da je preslepil še mene. Nisem takoj razumel in sem ga že hotel opozoriti, da naj molči, da ne smemo šumeti, ko mi pokaže s prstom na vodo. Bil je aligator, ki se je previdno pribli* ževal. Jontny še enkrat precej močno zacvili in to vzbudi v zveri tako hrepenenje po p e* čenki, da pomoli celo glavo iz vode. V tem pa že zakliče gospodar: ogenj! Iz dveh pušk za* grmi hkratu, obenem pa že vrže gospodar harpuno, ki se zapiči aligatorju v bok. Preko* picne 'se še parkrat v vodi in po njem je. Ker ga je bil precejšen kos, ga nismo mogli vzeti v čoln, ampak smo ga vlekli na obrežje. Dolg je bil 3.25 m. Največjega sem videl, da je imel štiri metre in pol. Ponovili smo to še parkrat in ulovili štiri aligatorje.«
»Kaj ni nevarno, da napade čolne?«
»Aligator ne, posebno v takih krajih, kjer jih vedno preganjajo, ne.
Pred človekom še beži. Nevaren je po* sebno ribam, s katerimi se hrani. Lahko se sicer zgodi, da aligatorji v večji tropi napa* dejo posamezen čoln, pa se jih je lahko ubra* niti.«
»In ste še šli na lov?«
»Od tistikrat sem postal strasten lovec na aligator je. Ta žival ima čudne navade. Živi na* vadno v vodi, le spat in solnčit 'se hodi na suho. Pri vsej toposti je vendar tako brihten, da daleč na suho nikdar ne zaide. Dobro se zaveda, da je bolj slab pešec in da bi jo v slu* čaju napada ne mogel dovolj hitro pobrisati. Zato zleze na obrežje kvečjemu kakih 300 ko* rakov daleč. Navadno je vedno tik ob vodi in še obrnjen proti vodi, da gotovo laže ubeži.
V	vodi je pa od sile ure*n in gibčen. To ti smuka sem in tja!
Čakajte, vam povem, kako se mi je pri p e* tilo kmalu, ko isem se začel za to zanimati. Gremo k reki, v kateri je bilo vse polno teh kuščarjev. Solnce je pripekalo, da je hotelo vse zgoreti; bilo ie okrog poldneva. Bolj ko smo se približavali obrežju, tem bolj oprezno in tiho smo šli. Prišli smo na majhno vzpetino in zagledali pod sabo na pesku vse črno samih aligatorjev, ki so se solnčili.
»To jih lahko polovimo danes!« sem rekel sosedoma. Zmenili smo se, da jih napademo od treh strani. Počasi in previdno1 sem šel na desno, da jih primem od strani, drugi je šel na levo im tretji naravnost v hrbet. Kakor kača serhAse plazil skozi travo in grmovje, Malo me je imelo, da bi se kakšen ne spomnil in me ne napadel. Toda ni se bati. Bil sem že prav blizu, ravno v lepi razdalji za strel, ko mi poči pod nogo trhla veja. Da bi te klek! Kot na povelje so se vzdignili in poskakali v vodo. Hitro sem
Uspešen lov s harpuno in nožem.
pomeril in začel streljati, oba tovariša pa za menoj. Pa kaj boš, ko je pa trdoživ od sile. Res smo jih obstrelili še precej, ker zadnji niso mogli tako naglo v vodo, pa marsikateri nam je s kroglo v trupu ušel v vodo. Sedaj ga pa lovi! Ko smo prišli blizu, smo najprej po* bili še tiste, ki so bili živi. Pri tem bi se mi bila kmalu zgodila nesreča. Preveč sem se bil približal nekemu aligatorju od strani. Dobro, da je med njim in mano molel iz zemlje še precejšen štor! Mahnil je namreč z repom in zadel v štor, ki je kar zaškripal. Da bi bil mene, bi mi polomil noge. Od tedaj sem se vedel mrcine presneto varovati.
Velikokrat smo šli s pastirji, ko so gnali ovce k vodi, ker takrat jih je posebno veliko ob obrežju v vodi, ker prežijo na plen. Po* stavili smo se navadno tik k vodi ali pa smo jih v čolnih čakali. Ko so se približali, smo jim hitro posvetili. Zapomni pa si dobro prostor, odkoder so ga parkrat zaporedoma pregnali. Ne bo ga tako hitro nazaj na tisto mesto. Pastirji ga kar s krepelici odganjajo. Ko jo dobi po glavi, se prav hitro umakne. Kakemu se pa le posreči, da smukne kako živinče ali pa tudi psa. Potopi ga v vodo, da utone, in ga šele potem pohrusta. Žre vse v vodi, ker mora vedno sproti zalivati.
Zamorci jih lovijo tudi v mreže ali na zanke. Ko zamorski lovec ugleda aligatorja, skoči za njim v vodo, ga zadrgne z zanko ter privleče na suho, kjer ga pobijejo. Vendar ta način ni brez nevarnosti. Človek pa se pred njim ne sme pokazati strahopetca. Tudi ko bi te držal že za nogo, se ga ubraniš; če ga lopneš preko glave, pa te spusti. Hiter napad ga popolnoma zmeša.
Eh, lepo je loviti take živali, vse lepše kot zajce. Vidite, vse te stvari, ki sem jih pri* nesel, so iz kože aligatorjev, ki sem jih sam pobil.«
»Prav lepa hvala stric; to bo lep spomin na vas in na vaš lov.«
NAŠA PIJAČA.
Rajski sadovi in voda so gasili Adamu in Evi žejo, če sta jo sploh im;‘la. Sv. pismo nam pravi, da je bil Noe prvi, ki je pripravil in pil vino ter sc opijanil. Odtakrat naprej pijejo vino mnogi Adamovi otroci; poleg vina si pripravljajo šc različne druge opojne pijače. Finžgarjev junak Radovan sc je »Pod svobod* nim solncem« napil medice, ki je bila najnavadnejša pijača na zmagovitih bojnih pohodih in slavnostnih prilikah naših pradedov, starih Slovanov. Medico so pili tudi predniki današnjih Nemccv, stari Germani; Nemci imajo še danes za medico izraz »mot«. Poleg medice poznamo še vrsto najrazličnejših alkoholnih pijač.
Vino.
Kje je rastla prva vinska trta, nam zgodovina še ni povedala. Lahko jc prva trta rastla kje v današnji Aziji, lahko pa tudi kje v Ameriki. Gotove je le, da so Grki in Rimljani že poznali in v obilnih merah pili vino, šc preden je Kolumb odkrd Ameriko, kjer so pa tudi poznali vinsko pijačo.
Danes raste vinska trta po vsej južnji in zapadni Evropi, v prednji: Aziji, v vsej Afriki, v obeh Amerikah in v Avstraliji. Najmanj je trta razširjena v vzhodni Aziji, četudi bi uspevala v Indiji, na Kitajskem in Jas ponskem. Predvsem je vinska trta razširjena tam, kjer žive romanski narodi.
Ves pridelek vina na svetu se računa na približno 180 milijonov hi na leto, in sicer pridelajo povprečno:
Francija	55	milijonov hektolitrov;	
Italija	40	»	»
Španija	18	»	»
Romunija	6	»	»
Jugoslavija	4	))	»
Portugalska	4	»	»
Ogrska	3.5	»	»
Grčija	2.5	»	»
Nemčija	2	»	»
Rusija	2	milijona	hektolitrov,
Bolgarija	1.5	»	»
Avstrija	0.6	»	»
Švica	0.6	»	»
Češkoslovaška	0.3	»	»
Ciper	0.07	»	»
Palestina	0.1	»	»
Turčija	0.05	»	»
Alžir	15	»	»
Tunis	1	»	»
Južna Afrika	0.75	»	»
Maroko	0.2	»	»•
Argentina	5	»	»
Čile	3	)>	»
Brazilija	1	»	»
Sev. Amerika	20	»	»
Aziji:
v Afriki:
v Ameriki:
Avstralija
Iz navedenih številk jc razvidno, da pridela Evropa več kot tri četrtine vsega vina, posebno še, ko ne mos remo v Severni Ameriki govoriti o vinu, temveč le o grozdju, kajti tam je uživanje alkoholnih pijač prepo> vedano, in bi vsaj po črki zakona morali použiti ves pridelek vinske trte v obliki grozd ja.
Vsa Julijska Krajina, to jc goriška, tržaška, reška in istrska dežela z Zadrom vred pridela letno okoli (>00 000 hi vina, in siccr:
milijon hektolitrov.
Goriška	200.000	hi,
Tržaška	40.0IK)	hi,
Istra	350 000	hi.
Reka	7.000	hi,
Zader	20.000	hi.
Vino vsebuje nasplošno od 8 do 16 odstotkov alko* hola. V Italiji so* najmočnejša vina na Siciliji in v Južni Italiji sploh. V Julijski Krajini imamo najmočnejša vina v okolici Kopra, v bližnji tržaški okolici in potem v goriških Brdih, kjer vina z 12 in več odstotki alkohola niso redka. Navadna istrska vina so šibkejša, kakor tudi
vipavska, ki imajo navadno 9 do 11 odstotkov alkohola. Nasplošno najšibkejše naše vino je kraški teran, ki ima povprečno 8 do 10 odstotkov alkohola. Kljub temu pa je in ostane kraški teran naše najžlahtnejše vino, ker je v poletnih mesecih radi vsebine na mlečni kislini zelo prijetno in ker vsebuje več železa kot ostala vina.
Sadna vino.
Iz jabolk in hrušk pa tudi iz črešenj in smokev so že davno izdelovali prijetno vino. Najmočnejše sadno vino dobimo iz smokev, najstanovitnejše pa iz jabolk. Jabolke jin hruške skupaj dajo prav dobro pijačo, sc s veda jo je treba znati pripraviti.
Največ sadnega vina se popije danes v Nemčiji, potem pa na Nizozemskem in v Belgiji, precej tudi v Franciji. Nemčija kupuje v vsej Srednji Evropi malo« vrednejše jabolčne vrste in jih doma predeluje v sadno vino. Izdelava sadjevca je zelo izpopolnjena in danes se popije zelo mnogo sadjevca tudi pod zvenečim imenom »šampanjec«. Iz tega pa ne sledi, da bi bil vos šampa* njec iz sadja. Pravi šampanjec je iz francoske pokra* jino Champagno (Šampanj).
Druge alkoholne pijače.
Najrazličnejših alkoholnih pijač je na tisoče. Kis tajci in Japonci ter v vzhodni Aziji sploh pijejo pred« vsem takoimenovani sake, katerega žgejo iz riža. Rus plijc svojo vodko iz rži, balkanski narodi pa slivovko iz češpelj. Različni narodi, različne alkoholne pijače.
Pri nas imamo razne vrste žganja; večinoma jih imenujemo likerje. Podlaga vsem tem likerjem jc alko* hol, katerega dobivamo iz sadja, iz tropin in vina, iz žit (predvsem iz koruze), iz krompirja in zelo mnogo iz sladkornih ostankov, oziroma takoimenovane melase. V zadnjem času se potegujejo v Italiji važni činitelji za to, da se z zakonom določi, da se sme za likerje rabiti le žganje iz tropin in vina ter iz sadja in da sc ves ostali špirit ali alkohol denaturira in porabi za gorivo oziroma za industrijske namene. Špirit denaturirajo, t. j. mu spremenijo naravo s tem, da mu dodajo take snovi, ki napravijo alkohol neužiten. Denaturiran špirit je v vsa* ki državi prost davka na alkohol; ta davek je po vseh državah preccj visok in znaša v Italiji 19 lir na liter alkohola.
Za ali proti alkoholnim pijačam.
Mnogo zdravnikov jc odločno proti vsakemu uži* vanju alkohola, še več pa jih je, ki pravijo, da zmerno uživanje alkoholnih pijač človeškemu zdravju ne ško« duje, temveč celo koristi. V naših vinorodnih krajih ni mogoče nobeno gibanje, ki bi zahtevalo splošno prepo* ved alkoholnih pijač; sicer pa take prepovedi tudi ne zaležejo mnogo. Dokaz temu so predvsem Zedinjene države v Severni Ameriki, kjer se sedaj zastrupi z alko* holom več ljudi na leto kot prej, ko je bilo uživanje in prodajanje alkohola splošno dovoljeno.
Nasplošno se moramo držati načela: otrokom izpod 15 let ne dajajmo opojnih pijač. Za mladino še vedno velja Slomškova:
Najboljše sladko vince za deco belo jc, tam po planincah teče črez zelene travnike.
Pozneje pa naj človek pije; zmerno, po pameti (in se* veda po gospodarskih razmerah). Človek pri težkem te* lesnem delu lahko pije večje mere. Za naše zdravje in za naše gospodarstvo bi bilo seveda najbolje, ko bi mogli našo žlahtno kapljico izvažati na zunanje trge, ki so jo pred vojno radi kupovali in po pravi vrednosti plačevali.
Pivo.
Prvi glas o pivu nam sporoča rimski zgodovinar in vojskovodja Cezar, ki je živel pred približno 2000 leti in kji je našel pivo pri starih Germanih. Ali so pili pivo že prej, nam dosedaj še ni znano.
Pivo delajo predvsem iz dvovrstnega, jarega ječ* mena, ponekod pa tudi iz rži, pšenice, koruze; med voj* no so ga, v Avstriji proizvajali tudi iz krompirja in me* lase, to je iz ostankov pri izdelavi sladkorja. Gren* kobni okus v pivu izvira iz hmeljevih glivic, ki jih do* dajo glavni snovi. Rumeno pivo delajo iz svežega vzkli* lega ječmena, črno pa iz praženega.
V	splošnem vsebuje pivo 2 do 6 odstotkov alko* hola in nekoliko redilnih snovi, pa ne toliko kot trdijo reklamni listi v železniških vozovih in na postajah. Da* nes namreč pivovarne krepko priporočajo pivo in ga na vse moči hvalijo. Dejstvo je, da se tudi v Italiji, v izrecno vinorodni državi, popije vsako leto več piva na škodo vinogradništva. Pivovarne enotno organizirajo reklamo, ker soi vse združene v rokah maloštevilnih ka* pitalistov. Za vino ni danes mogoča taka reklama, ker vinogradniki niso združeni v močnih organizacijah. Pivo se bo’ šiirilo na račun vina, vse dokler ne bodo vsi vi* nogradniki združeni v močnih vinarskih zadrugah in zvezah vinarskih zadrug, ki bodo skušale vinu odpreti notranji in zunanji trg.
Danes so izdela na svetu mnogo več piva kot znaša celotni vinski priidclck. Številke celo pravijo, da se po* rabi danes na svetu dvakrat toliko piva kot vina, ker celotna letna proizvodnja piva znaša povprečno 350 milijonov hi; in sicer sc izdela letno
v Nemčiji	70	milijonov	hektolitrov,
v Angliji	60	»	»
v Avstraliji	50	»	»
v Belgiji	20	))	»
v Franciji	20	))	»
na Češkem	10	))	»
na Poljskem	10	»	»
v Avstriji	5	»	»
v Italiji	2.4	))	»
v Jugoslaviji	1.75	»	»
Pred vojno' se je izdelalo v Zedinjenih državah Se* verne Amerike letno nad 80 milijonov hi močnega piva, sedaj so ga izdela colo več, a zato bolj šibkega, ker jc alkohol prepovedan.
V	Julijski Krajini deluje trcnotno le ena pivovarna, in sicer »Drehcr« v Trstu. Pivovarna »Adria« v Senože* čah jc prešla v roko Dreherja, ki pa jo je opustil.
Iz številk proizvodnje piva razvidimo, da popijemo Evropejci tudi večino piva. Torej je Evropejec če že ne pijanec, vsaj velik pivec.
SVETLI PLAMENČKI. .
Po raznih ognjiščih nabral F. Magajna.
Najvišjo slavo jc dosegel, kdor si je pridobil spo* štovanje modrih in dobrih ljudi.
#	* #
Človek, ki ne koristi svetu s svojim življenjem, mu bo koristil s svojo smrtjo.
& # *
Le ono, kar prebavite in ne kar použijete, vas kreps ča. Le ono, kar prihranite in ne kar zaslužite, vas bo* gati. Le ono, kar; vam je ostalo v spominu in ne kar ste vse čitali, vas dela učene. Tako tudi so samo vaša dela, ne pa vaša zagotavljanja tista, ki vas napravljajo dobre.
*C«	$	*
»Dobra knjiga,« je rekel Milton, »je dragocena živs ljenjska kri velikega duha, ki je shranjena, da vzbuja življenje po končanem življenju.«
*	* tf
Tisti, ki izpove laž, se ne zaveda, da bo moral po* vedati še dvajset nadaljnih laži, da vzdrži verjetnost prve.
* * *
So| resniee, ki jih nekateri ljudje prezirajo radi tega, ker jih še niso pregledali, pregledati pa jih nočejo radi tega, ker jih prezirajo.
*	* #
Uživanje znanja je večja slast kot uživanje oblasti. Bolj s<4 ju veselil Arhimed, ko je odkril sestavne kovine .v Hierovi kroni, kot se je je mogel veseliti slednji, ko jo je bil nosil.
aic >!«	#
Nimamo še takega obliža, ki bi potegnil iz nas in pokazal svetu vsa naša dobra svojstva. Šele gruda, ki bo pokrivala naš grob, bo storila to.
#	& *=
Star človek se ozira nazaj in misli o preteklosti, mla» denič gleda naprej in misli na prihodnjost, otrok se ozira na vse strani in se le smehlja enodnevnemu cvetu.
Tom Corlev je modro rekel:	»Napravi	iz	samega
sebe dobrega človeka, pa bo na svetu en ničvrednež manj!«
*	* £
Prvi greh na zemlji je bila laž in lažnik je bil hudič.
i
*	* *
Človeka, ki bi sklenil dati vsaki stvari njeno pravo ime, bi ljudje kmalu ubili.
Neki starček je rekel: »Mnogo je ljudi, ki vedno zabavljajo čez vreme, jaz sem pa vsako jutro vesel, ker sem doživel še eno vreme, pa naj bo kakršnosiže* bodi.«	1
# * *
Najšilnejša stvar na svetu ni parni stroj, temveč moda. Moda vlada žene, žene vladajo može in možje vladajo svet.
* s* #
Filip vse ve in o vsem oblastno in zbadljivo duhos viči; zato je priljubljen družabnik. Jakob molči in dela pa mu pravijo*, da je puščoba. O ko bi imeli manj Fis lipov in več Jakobov!
*	*	*
Iz malega raste veliko. De Quncey pravi: »Človek, ki je postal morivec, smatra ropanje za brezpomembno šalo.«
#	*	#
Čim manj teže ima na sebi dirkalni konj, tem h is trejo teče. Isto velja za človeški jezik.
*	*	*
Bedak v visoki služb|i jo kakor človek na visoki gori: vse naokoli se mu vidi majhno, on pa je vsem videti majhen.
*	*	*
Čudno neskladje v našem življenju jc to, da vsi želimo doživeti visoko starost, nikakor pa se ne mas ramo postarati.
r
MESTA POD ZEMLJO.
Navadno smatramo za stanovalce v podzemskih jas mah in votlinah pračloveka in kvečjemu še kake divje narode, pa vendar dobimo še dandanes med omikanimi narodi kraje in celo mesta, ki sc nahajajo v votlinah in pod zemljo. Na Nemškem, v liarzu med Blankenburgom in Haherstadtom, je mestece Langcnstein, ki ga sploh imenujejo le »mesto v votlinah«. Danes so sicer pred votlinami že majhne hišice, vendar so še družine, ki sta* nujejo prav v votlinah. Skoraj redno pa uporabljajo iz* kopane votline za hleve, kleti itd. Na Francoskem so take vasi v pokrajini Touraine. V španskem mestu Gau* dixu, ki šteje 10.000 prebivalcev, stanuje 3 tisoč ljudi po votlinah. Podobno je na Grškem v mestu Meteorsu. Votline se nahajajo na, obronku hriba v, vrsti, druga po* leg drugo. Nikjer pa ni toliko teh puščavniških bivališč kot na Kitajskem. Tam naletiš na lepo obdelane njive, toda o kaki vasi ni sledu. Lo če bolj natančno ogleduješ, zapaziš ob obrežju reke v ilovico izkopano votline, v katerih stanujejo ljudje. Pa ne samo reveži, celo boga« taši žive v podzemlju. Mnogo jih je, ki so si dali izko* pati v gorske stene pravcate podzemske palače. — V južnem Tunisu je mestece Matmatu s 5000 prebivalci, ki je celo pod zemljo. Ni v steno izdolbeno, ampak zarito v zemljo, tako, da ni niti ene hiše. Stanovanja ali pod* zemeljske hiše so precej prostorne; dolge so do 15 m in globoke do 9 m. Delavnice imajo v »gornjem nadstrop* ju«, stanovanja pa v »pritličju«. Celo šole, uradi in za* bavišča so pod zemljo.
ČUDNI ŽENITBENI OBIČAJI NA LAPONSKEM.
Nikjer na svetu ni volja pri izberi ženinov in nevest tako prosta kot na Laponskem. Starši za ves svet nočejo, da bi se moglo reči, češ, njihova hči se ni prostovoljno odločila za ženina, ampak so jo k ženitvi prisilili. Zato so pa nastali razni običaji, ki zagotavljajo prosto izbero za ženitev. Ni dovolj, da nevesta reče, da ji je fant všeč, ampak mora tudi to pokazati. Fant in dekle morata teči in ako fant dekle ulovi, je njegova. Zgodi se pa to tako. Starši odkažejo prostor, kakih 20 m dolg. Najprvo teče dcklei in ko že preteče dobri dve tretjini razdalje, začne teči fant. Seveda bi je ne dohitel, ako bi tega sama ne hotela. S tem pa, da se pusti uloviti predi ciljem, po* kaže, da jji fant ugaja in da ga hoče za moža. Odločuje torej popolnoma sama in to pred javnostjo velja, da niti starši no morejo več drugače odločiti.
SOLNČNA DOBROTA.
Ugotovili so, da na Španskem sije solnce 3000' ur na leto, v Italiji 2300, v Nemčiji 1700, na Angleškem samo 1400. Kar neverjetno se pa sliši, da je v Londonu izmed 365 dni v letu 178 deževnih. Zato si pa letoviščarji tudi ne izbirajo Londona za oddih, ampak kraje, kjer je naj* več solnca, Italijo in Španijo.
V	DRŽAVI SVOBODE.
Ameriko imenujejo državo svobode, toda Amcrikanci imajo marsikaj takega, kar jo po našem pojmovanju trda omejitev prostosti. V vsej Severni Ameriki so prepove* dane alkoholne pijače, v državi Kanzas še celo kaditji no smejo. Gorje, če dobijo pri kom le eno samo cigareto!
Takoj gre v »luknjo«. V državi Teksas ni dovoljeno igra* ti na karte in kocke. Čuden je v Kaliforniji zakon, ki pravi, da ne smo nobena trgovina postaviti v izložbo vo* Sčenih igrač. Noben film v Pensilvaniji ne sme kazati, kako se šivajo otročja oblačila, srajčke, kapice itd. Imajo pa še več takih »amerikanskih«, ki se nam zde čudne in jih Evropejci ne poznamo.
MODA ZELENIH LAS.
V	Ameriki se med ženskim svetom širi moda zelenih las. Nastala je prav čudno. V neki tovarni za solno kislino je bila nameščena mlada tipkarica. Nad pisarno je počila cev in solna kislina je začela kapati skozi strop v pisarno. Par uradnic je dobilo hude opekline, ravnate* lju jo razjedla solna kislina vso obleko in tipkarici je ka* pala na glavo. Vsa v strahu je zapazila, da so postali las* je, kamor je kapnila solna kislina, zeleni. Kaj sedaj? Brez obotavljanja gre k brivcu in si da še ostale lase po* barvati zeleno. »Zelenolasko« je brivec fotografiral in postavil sliko z imenom v izložbo. Še isti dan so časopisi pisali o »novem čudesu« in nesrečna tipkarica je črez noč zaslovela. Drugi dan je imela že vse polno obiskov, samih radovednežev. Gospodarji modnih salonov so hi* tro pogruntali obleko in barvo, ki bi se najbolje prilegla zelenim lasem, in kar trgali so se med seboj, kateri jo dobi za model. Kot je že navada, ni ostala sama »želeno* laska«, ampak je hitro dobila tovarišice, ker so si mno* ge dale nalašč zeleno pobarvati lase.
NAJSTAREJŠI ZEMLJEVID NA SVETU.
Pred kratkim jo naletel neki učenjak v londonskem Britanskem muzeju na ilovnato ploščo, polno hijerogli* fov. Plošča je iz časov prvih perzijskih vladarjev, to je več kot 5000 let pred Kr., in je delo Babiloncev. Ta je najstarejši zemljevid na svetu. Nebo predstavlja kot se* dež bogov, zemlja pa je obdana okrog in okrog od morja.
KOLIKO SI STAR?
Precej kočljivo vprašanje, posebno, ako ga staviš nežnemu spolu. Temu pa sc lahko izogneš in izveš po ovinkih, kar bi rad vedel. Začni tako: »Misli si število meseca, v katerem si se rodil! (prosinec 1, svečan 2 itd.). Pomnoži to število z 2 in prištej 5. Kar si dobil, pomnoži zopet; s 50 in prištej svoja lota zraven. Od vsega tega odštej 365 dni (število dni v neprestopnem letu) in pri* štej zopet 115. — Katero- število si dobil? — Vzemimo slučaj, da je rojen' v marcu, torej tretji mesec: 3X2=6, prištejemo 5= 11. 11X50=550, odštejemo 365=185. Te* mu prištejemo število let, recimo 20, dobimo 205 in še 115 je 320. Razdelimo to število na dva dola, tako, da prvo številoi 3 pomeni mesec in drugi dve leta, dobimo, da je bil dotični rojen meseca marca in da je star 20 let.
POGUMNA 2ABA.
Baden * Povvell, ustanovitelj in vrhovni poglavar skavtov, je pravil svojim mladim prijateljem sledečo zgodbico:	.
Nekdaj sta se dve žabi sprehajali pa sta priskak* Ijali do velikanske latvice s smetano. Hoteli sta pokukati noter, a sta padli vanjo. Tedaj vzklikne prVa:
»Ojejmene, kakšna čudna voda! Take nisem še vi* dela. Kako bom mogla plavati v tej tekočini! Ni vredno, da bi niti poskušala.«
In je povesila krake in se spustila na dno latvice in tam utonila, ker ni imela srčnosti in odločnosti.
Druga pa se je otepala po vrhu; krepko je veslala in kadar je začutila, da se pogreza, je še vztrajneje uda; rila z nogami in se obdržala na površju. In baš v tre* nutku, ko je vsa utrujena mislila odnehati, se je zgos dilo nekaj čudnega. Ker je tako vztrajno motovilila, sc ji je smetana pod nogami spremenila v maslo, da je žaba zdajci varno čepela na lepi rumeni grudi.
Zatorej, prijatelji, plavajmo! Ni šment, da bi v godlji nevšečnosti in gorja prej ali slej no začutili pod nogami trdnih, varnih tal. Fortes Fortuna adiuvat! so rekali stari Rimljani. Slovenci pa pravimo: Korajža velja!
TRETJA JE NAJBOLJŠA.
Trije Židje so prišli v Njujork. Mrači se že, po ces stah mrgolijo množice, oni trije pa iščejo prenočišča. Toda skromnega zavetja, na katero so računali, ni najti. Njujork spet slavi enega izmed uspešnih letalcev, zato je vso prenapolnjeno. Slednjič najdejo naši popotniki v nekem velikanskem hotelu sobo; v 56. nadstropju.
Trije prijatelji sklenejo, da si gredo ogledat mesto. Hodijo, hodijo po cestah, noč jih zajame, angleški ne znajo, zaidejo, se zgubijo. Jojtcte, do štirih zjutraj so blodili, preden so pridrsali pred hotel. —• »Gospodje, zelo mi je žal,« jih je sprejel vratar, »dvigalo teče samo do treh zjutraj, Morate pač iti peš po stopnicah.«
Vsem trem so kolena klecnila. Sest in petdeset nad« stropi j! Peš, ko so komaj vlačili noge za seboj! Pa kaj pomaga. Sklenili so, naj vsak po poti pove poi eno zgod* bo. Kratko, sočno, resno ali šaljivo, a napeta mora biti. In vsaka zgodba naj izpolni približno eno tretjino poti.
Kmalu so je pokazalo, da jo to sredstvo res poma» galo, da se jim je muka pri plezanju olajšala. Prvi je pripovedoval zgodbo, da bi hili od smeha kmalu počili. Ko jc končal, so dosegli dvajseto nadstropje. Začel je drugi. Bila je resna zgodba, a ker se je pletla okoli des narja, jc bila sila napeta. Ko jc končal, so dosegli štiri« deseto nadstropje. Sicer ni šlo več tako lahko kot spo= četka; pot jim jc lil po- telesih, nogo so jih v sklepih bo* lele. Vendar, saj so prišli do somkaj in onih 16 kilavih nadstropij bodo že še premagali.
Zdaj bi moral tretji začeti s svojo zgodbo.
»Vem zgodbo,« je rekel, »a je tako grozna, da je va» ma ne morem povedati.« Prigovarjala sta mu zlepa do 41. nadstropja, a sc ni vdal. — »Zares vama zgodbe ne morem povedati. Tako strašna jc, tako mučna, da si je ne moreta niti predstavljati.« Ko so slednjičj sopihajo in na koncu vseh moči dosegli 42. nadstropje in se je tretji še vedno zagrinjal v molk, sta onadva zdivjala.
»Torej prav,« jc rekel, »povem vama jo. Sicer je kratka, toda grozno vzburljiva. Jaz nisem odgovoren zanjo, saj sem vama že napovedal, da je zgodba strašna. Namreč . .. pozabili smo ključe pri vratarju!«
UGANKE.
Urejuje Peter Bulkovič — Domen, Raunizza (Gorizia).
Vse ugankarsko gradivo sprejema samo urednik ugank Domen. Rešitve pošljite do 1. septembra.
1.	KAJ JE TO?
(A. Z. — Šteje 10 točk.)
Živ) lo v vodi,
visoko gori pod nebom hodi.
Tam v pratiki pa se ne gane, povzroča mnogim prestrašite rane; navadno je bolj temne boje, rdeče barva krilo svoje, ko v vrelem se kropu poti, da gostom ustreže postne dni.
2. DOKAŽI!
(M. J. — Šteje 15 točk.)
V	Gorici je umrl velik dobrotnik. Pa mu niso uka* zali zvoniti; pokopali so ga stoje in brez duhovnika. In vendar so je vršilo vse v pravem redu. Dokaži!
3. VREMENSKA UGANKA ZA AVGUST.
(A. D.	— Šteje 25 točk.)
C, 3 — d 5 ž — 0 -	7, 19, 3, 23, 5, 4 — 2, 0;	8,	21	—
6, 5 — 20, 2, 3 — 0, 7, 23, 9, 13, 5 jo —	19 — 2, 17,	16,
23, 2, 11, 18, 6 ih —	č, 5, 1, 1, jih —	7, 10,	h,	3	—.
13, 0, 11, 5.
REŠITEV UGANK V 7. ŠT. »DRUŽINE«.
1. Š t e v i 1 n i c a.
Napiši si abcccdo tako, da je E prva črka in D zadnja, kot povesta črki sredi številk. Nato jemlji črke kot povedo številke po vrsti; dobiš;
KAKRŠNA TVOJA NEDELJA,
TAK TVOJ SMRTNI DAN.
2. Besedna uganka.
Začni pri zadnji besedi:
STO GLAV, STO MISLI.
3. Pet zastavic.
1. Hubert — trebuh. — 2. Zemljo. — 3. Glavo. —
4. Lasje. — 5. Pod luskinami.
REŠ1LCI UGANK IZ 7. ŠTEV.
Novak Franc, Idrija (50); Cuderman Ignacij, Tupa točo (50); Bratina Joško, Gorica (50); Milič Josip, Pro* rek (50); Kutin Ivan, Čadrg (20).
Odgovorni urednik dr. Engelbert Besednjak. Tiskala Katoliška tiskarna v Gorici. (Za tiskarno odgovoren Ludovik Špacapan.)