Lov — enkratnost pričakovanja
Štepanjsko naselje, Vtabovičeva 5. Potem so tu le še gumbi. dvigalo do 10. nad.stropja. zvonec pred stanovanjem št. 111, zasuk zaklopa na vratih od notra-nje strani.               ___
~             ~......                               Narava ne razočara. Vedno je tudi
Zvoneta Tuška bolj poznamo z občinc kot strokovnjaka za ljvldsko obrambo in družbeno samozaiščito in manj kot lovca. Tudi sedajle ne de-luje kdo ve kako lovsko — v ciopatah. A v lovski sobi kot da je nekdio drug. S stene pogledujejo dobrodušne medvedove oči. boišči kragiulj. za-liubljeno izgubljeno gleda ruševec. Se več pa je rogovja srnjadi in jele-njadi, z lobanjskimi kostmi vred. Pa spet oči. rogovi. kosti. Korak mi je skoraj zastal. A dobrohotno Zvone-tovo povabilo me je pomirilo. Sedla sva.
Nič neprijetnega naj ti ne zbuja vse tole. je pokazal na stene. Nasprotno. To so same prijetnosti, enkratne, ne-ponovljive.
In odprla se je knjiga doživetij — lovskih. a v najžlahtnejšem poraenu besede.
lepa. Zame še bolj pred strelom. Naj-lepši del lova je zalaz. Tedaj sta si oba enakovredna — človek in divjad. Oba imata enake možnosti za uspeh. Le neznantna ali prezgodnja po-manjkljivost enega — in vse se zače-nja znova.
Največ prostora na steni »v enem kosu« zavzema medvedova koža. Do strela je bil tako lep! In samo eden je tvoj. tako kot ruševec ali veliki pete-lin. Da, veliki petelin tamle. Sodi med visoki lov in jaz sem Ijubitelj tega. Kako je klepal. pa brusil — po) ure sem ga naskakoval. Sicer pa beri Finžgarjevo črdco Na petelina.
Seveda naravo doživljaš — kot Ijubico. kot ženo. Začel sem s planin-stvom. na Kočevskem. kamor sem prišel kot 24-letni fant. pa sem nada-Ijeval z lovom. Najraje sem bil z na-
ravo sam in le redkokdaj sem lovil z lovskim tovarišem ali — zadnje čase — s sinom. Žene le instinkt in čut orientacije. Pa glasovi. predvsem ju-tranji. Lov na ruševca in velikega pe-telina imam posnet na magnetofon-ski trak. Tudi fotografiral sem precej in tule na mizi je album mojih lovskih slik.
Lovske zgodbe — ne bodi namigu-joč — so resnično nepozabne ure preže, ure tišine, ki vsa pfilje od živ-ljenja.
Srnjad in jelenjad pa sta želo ob-čutljivi tudi na vonj. Poglej tistole trofejo na sleni sredi druge vrste zgo-raj. (Na sliki!) Vsa nestrpna sva bila oba. Zame je bil to prvi odstrel. Nisem bil kdo ve kakozbran. Privabil sem ga na kiic... Tistegale jelena pa sva lovila s sedaj že pokojnim Iškar-jem. Kar cel teden sva ga sledila in šele v soboto navsezgodaj sva prvič zaslišala njegovo oddaljeno rukanje. Pognala sva se proti glasovom. Iškar je pograbil rog in se začel »pogovar-jati« z njim. jaz pa sem se približeval glasu. Kar nenadoma se je prikazal iz meglice na vzvišenem parobku... Le še dva-, trikrat je skočil po bregu navzdol. A to ni moja najljubša tro-feja. Tamle zraven so tri z bronastimi medaljami.
Je vse to lirika narave? Je zauplji-vost pognala seme? Je tistile kipec Diane. boginje lova. vse to potrjeva! s svojo toploto patinirane kovine'.' Pa dobrodušne medvedove oči na stra-ni? Najbrž je vse to in še kaj botro-valo besedam slovesa: Na svidenje. še se bova videla v tej sobt
Bcsedilo in slika A.M.