Štev. 6.	V Ljubljani, dné 1. junija 1906.	Leto XXXVI.
v
Časopis s podobami za slovensko mladino.
S prilogo ,,/Vngeleek"
Mladih dni
V vencu pisanih cvetic Vrè na dan studenec — Pridi deca cvetnih lic, Z rož povij si venec !
nebesa...
V vetru nad teboj igra Harfa, v vejah skrita — Deci pada v dno srca Moč nje čudovita.
Gledam cvet, poslušam spev — Dviga se zavesa — V srce pada mi odmev:
Mladih dni nebesa!	Vnesl^v.

Kres.
Zakurila visok je Mladina danes kres, Da seva plamen daleč, Oj, daleč do nebes.
Še vedno suhih dèbel, Polén nalaga nanj, Da višje šel bo plamen, Da bolj bo görel panj.
In deca kres kurila Je pozno, pozno v noč, Pri ognju veselila Se glasno je pojoč.
A v dolu starček molil Za deco je gorkó: „Kot kres naj ti plamteča Ljubav dòmovju bo!"
Gradiški.
Njegova zadnja pot.
(Slika iz velikomestnega življenja.)
upite, sveže črešnje, kupite !"
Mladi prodajalec je komaj stopal po ulicah. Košara je bila težka in še čisto polna. Dečkov jasni glas se je izgubljal v velikem ropotanju voz, in preupili so ga njegovi tekmovalci, ki so na vse načine hvalili svoje blago.
Tri ure je že hodil po ulicah, ali bolje, vlekel se je, toda prodal še ni za vinar črešenj.
„Kupite, sveže črešnje, kupite!"
Male, bose noge so ga že bolele ; trak pri košari se mu je vrezaval v ramo boljinbolj. In tudi lačen je že bil. Toda mora dalje, dalje; njegov gospodar je neizprosen, trd je kakor jeklo ; njegovo srce se je trdovratno zaprlo tuji bòli. In gorje revnemu dečku, če se ne vrne na večer z določeno denarno svoto domov 1
Zato le dalje in dalje.
„Kupite, sveže črešnje!"
A kupca nobenega.
Okoli poldne mu zakliče neka gospa iz tretjega nadstropja:
„Prodajaš jagode ?"
„Ne, gospa, dobre, sveže črešnje imam. Smem gor?" — in mala iskra trdnega upanja se mu vžge v srcu.
Pa okno se je zaprlo — nobenega odgovora. Deček čaka in čaka ter gleda gor v okno — pa vse zaman. Zbere vse moči, zadene košaro in s težavo stopa po kamenitih stopnicah v tretje nadstropje. Zvoni pri teh vratih, zvoni pri onih in hvali svoje črešnje — a nihče ne kupi. Deček žalosten odide na ulico . . .
Zdi se mu, da je košara postala težja. Postavi jo v kotu neke hiše na tla, da si malko odpočije : rama ga tako boli, in truden je in lačen. Pa pride stražnik in mu veli z osorno besedo, da tu ni prostor za prodajanje. Proseče upre zmučeni deček solzne oči v ^oža postave — zaman ! Osoren migljaj — in deček mora dalje s svojim tovorom.
„Kupite, sveže črešnje, kupite!"
Olas mu je slabši. Lačen in žejen je. Ali ne bi smel par črešenj pojesti, saj jih tako nihče ne kupi ?
Ne, nikakor ne sme ! Natanko je določena skupljena svota.
Deček gre k vodnjaku, par požirkov vode — in njegovo kosilo je končano.
Zopet preidejo ure; noge ne morejo več dalje, rama mu krvavi — a črešenj v košari je ravno toliko, kot jih je bilo zjutraj, ko jih je zadel na ramo.
„Kupite, sveže črešnje, kupite!"
Kopa otrok se pripodi po ulici ; prihajajo iz šole. Mlademu prodajalcu zasine novo upanje. Postavi košaro na tla in jame hvaliti, kolikor more. Šolar stopi k njemu in mu pomoli štiri vinarje:
„Daj mi črešenj !"
Smehljaje mu deček dà črešenj, vinarje p3 varno spravi v žep. Prišla bo zdaj sreča. Zadene košaro, ki se mu zdi zdaj dokaj lažja, in gre dalje po ulicah — prvi štirje vinarji bodo prizvali druge . . .
Zopet kliče in hvali blago. A nobenega kupčevalca od nikoder. Ljudje drvé mimo njega — a zanj se ne zmeni nihče !
Zvečerilo se je. Gospodar ga čaka doma. Ali naj gre domov ? Ne sme, ni izkupil določene svote ! Štiri vinarji — to je premalo ! Gospodar ga pretepe, če se vrne s polno košaro črešenj.
Torej dalje, dalje!
Počasi in žalostno stopa po široki ulici. Pred neko cerkvijo se ustavi in postavi košaro na tla. Od tukaj ga vendar ne bo pregnal stražnik ? Pa se s\m}e v pTav lernen Vua). Toöa Zakola se ogiasùa in ga je premagala — vzel je s košare pet črešenj. Jutri pove gospodarju, kaj je storil. In počasi, z zaprtimi očmi pojé črešnjo za črešnjo — vseh pet. Pa v tem se privleče k njemu velik, kot trska suh pes.
„Ali greš!"
Pa pes se ne da odpoditi ; tik do dečka pride ter mu jame lizati bose noge.
„Kaj hočeš, žival? Si lačen? O, jaz tudi f O, to je hudo, pa jaz ti ne morem pomagati!"
Pes se mu prilizuje in mahljà z repom.
Deček vzame črešnjo iz košare in jo vrže psu. Hitro in s slastjo jo pohrusta mršavi pes in iznova veselo zamahlja z repom.
„Jeli, so dobre črešnje ? Tu imaš še eno, a zadnjo, ker črešnje niso moje, marveč mojega gospodarja. Prodati jih moram, sicer bom tepen."
Pri mislih na neusmiljenega gospodarja se je ubogi deček ves stresel. Iz strahu, da ne bi bil tepen, si deček ne upa domov. Stisne se v temni kotiček, ki naj mu je nocoj prenočišče. Zadremlje, zaspi . . . Pes pa leže poleg košare.
Noč, mirna, sanjava noč . . .
Zgodaj v jutru vstane fantič ves truden in pobit; postelja mu je bila trda, lakota ga je uničila, a misli na trdega gospodarja so ga preganjale kot zloben duh. Zadene iznova košaro in začne iznova trnjevo pot. V drug del mesta odide, mogoče mu bo ondi usoda milejša — in se pod noč vrne s prazno košaro in z določeno denarno svoto domov.
Pes mu je sledil.
„Pojdi domov!"
Pa lačna žival ga pogleda z žalostnim pogledom in mu jame lizati roko. Dečku se zasmili uboga žival, vrže mu črešnjo in privoli, da gre z njim.
„Kupite, sveže črešnje, kupite!"
T

Glas mu je bil tih, boječ in proseč. A mimoidoči hité svojo pot, nihče se ne zmeni zanj. Pač ! Dekla pristopi k njemu, pogleda mu v košaro in reče :
„Ali so sveže? Jeh, za svinje so dobre."
Deček se ustraši in pogleda v košaro. Že drugi dan hodi z utrujenimi koraki po mestu in z bolečo ramo ter ponuja blago — a kupcev ni. Pa tako lačen! Poseže v žep; privleče iz njega štiri vinarje — ravno za žemljo bo.
Pa oh, saj ni denar njegov; nobene pravice nima do njega. Denar izpusti v žep. Pogleda žalostno psa, pes pogleda vanj. Oba brez doma, oba lačna, oba polna gorja !
Ljudje hité v veselju in smehu mimo njiju, veselih in radostnih obrazov. ; Pa njiju, dveh revnih in žalostnih, ne pogleda nihče; nihče se ne zmeni za njiju, ki ju mori lakota!
Iz ulice v ulico gresta, trudna in lačna, zdaj polna upanja na pomoč, zdaj obupajoča nad življenjem, obupajoča nad vsem, prav vsem.
Drugi dan se že nagiblje k zatonu. Skoraj, skoraj bo zagrnila mesto temna noč. Pa v košari še skoro toliko črešenj, kakor jih je bilo v jutru. Ne sme domov, ne sme — gospodar ga pretepe hudó, strašno. Vsede se zopet na stopnice pred cerkvijo in ogleduje blago. O Bog! Črešnje so že pomečkane, več niso prikupne — in črez in črez so pokrite s prahom...
„Za svinje so dobre!" Pretrese ga po vseh udih, ko se spomni besed, ki mu jih je rekla dopoldne tista dekla . . .
Več si ne upa ponujati črešenj. A nepremagljiva lakota se zopet oglaša, silneje in silneje. Deček pogleda psa, ki trdo poleg leži na stopnici. Poseže iznova v žep in poišče vinarjev, pa jih ne najde ! Žep ima luknjo — izgubil jih je . ..
*
* *
Celo noč je pes stražil košaro in čakal, kdaj se ga deček usmili in mu da spet par črešenj. Pa deček je mirno ležal na stopnicah ; usmilil se ga ni nihče. Dva dni je hodil po ulicah, lačen in žejen, in ponujal je svoje blago — a ni ga srečala usmiljena duša. In zdaj leži nepremično na stopnicah — njegova duša pa je odplavala v boljše kraje, v de*.lo nad svitle zvezde, kjer je rešen krutega gospodarja, kjer živi večna ljubezen in dobrota . . . Svet pa mu ni hotel dati niti skorjice kruha . . .
Jos. Andrejev

Ej, ta grdi maček ...
otla jablana stoji pred našo hišo. A dasi je votla, prinaša nam vsako jesen dober in obilen sad ; raditega je nočemo posekati. Pa meni je ta jablana tudi zato nad vse draga, ker gnezdi v njej skoro slednje leto seničica. In jaz bi je raditega ne pustil posekati, najsi bi jo oče tudi hoteli podreti. Aj, drobne seničice so mi vendar toli ljube.
. Tudi letošnjo pomlad je znašala seničica svoje gnezdeče v našo votlo jablano. Ej, to je bila vesela v tistih lepih pomladnih dneh ! Delala je od ranega jutra do tihega mraka, delala s tolikim veseljem, s toliko pridnostjo. Jaz sem pa ležal v opojnodehteči zeleni travi in opazoval z velikim zanimanjem seničico, ko je znašala gnezdeče. In nehote sem si dejal: Človek, bodi tudi ti tako delaven, kakor je drobna seničica, in posnemaj jo v toliki marljivosti ! In zatopil sem se v knjigo. Toda ne za dolgo, ker so mi oči nevedoma odplavale na seničico. In zopet sem jo občudoval.
Prišla je ravno iz luknje, ki vodi v votlino jablane, sedla na bližnjo šibko vejico, se nalahno zagugala in radostipolno zapela : Činčarara ... cefi... cefii... ci.. . cii... Nato je zletela na sosedovo slamnato streho po slamico. Toda menite, da ji je bila vsaka všeč. Kaj še ! Privzdignila je s svojim koničastim kljunčkom sedaj to slamico, sedaj zopet ono, a jo izpustila. Ko je pa le dobila pripravno, je odhitela ž njo v votlo jablano ... A skoraj je bila zopet zunaj. Toda zdaj ni pofrčala na sosedovo streho, marveč na bližnjo hruško po mehek in zelen mah in je ž njim pohitela v luknjo jablane.
In tako je znašala pridna seničica svoje gnezdeče. Sedaj je nesla v kljunčku slamico, sedaj zopet zelen mah in tretjič zopet mehko kurje pero, ki ga je dobila bogvekje, da bi bila tem mehkejša in udobnejša posteljica mlademu zarodu. Kadar se je pa malce utrudila, je sedla na zeleno vejico jablane in zapela, zapela toli veselo : „Činčarara... cefi... cefii... ci... cii..
Tu na sosedovem vrtu se ji je odzvala tovarišica-senica s svojim: „Činčarara... cefi... cefii..."
In senica je odletela k nji, menda da se pogovorita, koliko je že katera zgradila gnezdeča, ali pa jo je šla prašat za kak svet... Kdo vé ?
A v tem je priletel na našo votlo jablano vrabec. Vedel se je kaj nerodno, kakor bi bil ves zvezan. Nikake olike, nikake lahkote in živahnosti, nikake elegantnosti ni kazal, sukal se je neizrečeno dolgočasno po zeleni vejici jablane, da ga je le-ta — rekel bi — z nevoljo držala. No, in potem, kakor da bi se hotel postaviti, je odprl svoj topi kljun in začivkal ne baš prijetno: „Čiv, čiv, čiv".
Senica ga je pa menda slišala, ker je tako hitro priletela nazaj. A sedaj ni zapela toli prikupljivo, marveč se je jela jeziti in jezno skakati od vejice do vejice. Jezila se je pa nad tem nebodigatreba — nad vrabcem, da bi ga pognala, ker se je tako zelo bala za svoje gnezdeče. A ta neolikani vrabec se ni zmenil za seničico, ampak je meninič, tebinič lepo dalje čepel na vejici pred luknjo, ki vodi v jablano, in je gonil še naprej svoj toli dolgočasni : čiv, Čiv. Pa to je bilo senici že preveč — in zakadila se je v
vrabca. Le-ta pa bojdà kaj takega ni pričakoval, ker skoro da ni padel na tla, ko ga je senica zbila raz vejico. In neotesani vrabec jo je potuhnjeno
popihal, senica pa je jela iznova znašati svoje gnezdeče ...
*
* *
Minilo je za tem par tednov. Mene ni bilo v tem času doma — dolžnost me je klicala drugam. Ko sem se zopet vrnil pod mili rojstni krov, sem se seveda takoj zanimal za senice, sosebno za mlade seničice. Vprašal sem očeta, ali in kedaj so se izpeljale. A oče so dejali :
„Včeraj jih je snedel Karunov maček."
„Ali res?" — in nikakor nisem mogel tega verjeti.
„Res, res."
„Pa kako je vendar prišel do njih ?" sem hotel poizvedeti.
Oče so mi jeli pripovedovati:
„Pred dvema dnevoma so se izpeljale mlade senice. To je bilo veselo čivkanje in žvrgolenje po jablani! Kar veselil sem se ga. Pa to žvrgolenje je menda slišal tudi Karunov maček. Sicer ta mrcina ni za druzega, kakor da cel božji dan leži tam pred bajto na polenih in se greje na solncu. A zdaj je le vzdignil svoje lene kosti, se vtihotapil na naš vrt, prav potuhnjeno hodil med travo in se venomer oziral gor na jablano, kjer so čebljale senice. To so se svetile mrhaču tiste mačje oči, kakor bi jih hotel snesti že z očmi. Parkrat sem ga sicer zapodil, toda vselej je prilezel nazaj.
Včeraj je grdavš že zjutraj čepel pod jablano in je pazil na senice. Menda je tuhtal, kako bi prišel lepše do njih, toda te misli sem mu prepodil, ko sem zapodil metlo vanj. Potem ga ni bilo več — in jaz sem šel v cerkev, ker je1 bila nedelja. Med tem časom je pa zopet prišel in se tudi priplazil do senic. Ko sem namreč prišel domov, sta stara dva tako milo čivkala na onile jablani in skakala od veje do veje, da sem nehote šel gledat, kaj je.
Kaj je bilo ? Karunov maček je žrl mlade senice. Baš je pohrustal zadnjo. Udaril sem mrho, a starima dvema nisem mogel pomagati — prišel sem prepozno. — Kako je ta mrcina mrcinasta prišel do njih, ne vem. Morda niso še mogle leteti in so popadale v travo, ali pa se je kako po jablani priplazil do njih. Meni se stara dva zelo smilita. Celo popoldne sta včeraj letala reveža po vrtu in klicala mlade. Pa še danes vsa žalostna letata po drevesih in jih iščeta ..."
In oče so nehali pripovedovati. Meni je pa postalo tako tesno pri srcu po mladih seničicah, obenem me je pa pograbila tudi taka jeza, da bi bil ubil v tistem trenutku Karunovega mačka, ko bi ga bil ravno videl na našem vrtu. A zarotil sem se, da nikdar več ne dobi pri nas jedi, , marveč — metlo ali pa poleno.
Ej, ta grdi maček, da bi ga bes vzel !
Kako sem se radostil mladih, srčkanih seničic, ko bodo skakljale po vejicah in čebljale z drobnimi kljunčki — stara dva pa jim bosta donašala hrane in jih učila prepevati. Tako je bilo pred enim letom, tako pred dvema, tako pred tremi leti... A letos jih je uničil Karunov maček. Požeruh grdi!
In šel sem na vrt.
Stara dva sta ravno priletela na vrt, hitela od jablane na hruško, žalobno čivkala in klicala mladiče. A mladičev ni bilo . .. Meni pa sta se zasmilila in hudo mi je bilo, ker jima nisem mogel pomagati . ..
/os. Andrejev.
Kraljevič Kunäla.
ekoč je vladal v Indiji mogočen kralj, Azoka po imenu. Imel je sina, kateremu je bilo ime Kunäla. Kraljevič Kunäla je bil tako lep, da mu ni bilo para na svetu. Nobeden umetnik bi ne bil mogel izklesati tako vitkega, a vendar tako krepkega telesa, s katerim je bil Bog obdaril kraljeviča. Nad vse krasne pa so bile njegove oči, v katerih se je zrcalila vsa njegova dobra duša. Še nikdar se ni svetil tako lepo niti najfineje brušeni demant.
Kadar je kraljevič Kunäla odprl črešnjevi ustnici in je zapel, takrat je privrel iz njegovega gladkega grla tako srebrnočist in mehak glas, da je vsakdo strmel.
Kraljevič Kunäla pa ni bil obdarovan od Boga samo s telesno lepoto. Dasi je bilo lepo njegovo telo, vendar je bila njegova duša še stokrat lepša. Oče in mati sta ga čuvala in varovala kakor zenico svojega očesa. Imel je kraljevič vse polno služabnikov na razpolago. Navadno pa ni rabil nobenega, ker si je vedno oskrbil vse sam.
Pa dolgo mu ni bilo tako dobro. Komaj je odrastel, že mu je nemila smrt .pobrala ljubljeno mater. Kraljevič je vso svojo ljubezen posvetil odslej skrbnemu očetu. Kmalu potem pa se je kralj oženil drugič, in tako je dobil lepi Kunäla mačeho. Mačeha pa ni imela rada dobrega kraljeviča, zato ker je bil stokrat lepši, pa tudi stokrat boljši, kakor njeni lastni otroci. Dasi se je Kunäla trudil, da bi pridobil mačehino ljubezen, in dasi je ljubil svojo drugo mater tako kakor svojo pravo, vendar je mačeha ostala — mačeha. Vedno ga je pri kralju tožila in črnila, kakor je vedela in znala. Kralj je imel mnogo skrbi in posla, zato se ni mogel dosti brigati za ubogega kraljeviča. Vendar ga je branil in zagovarjal pri kraljici dolgo časa. Nazadnje je bil pa že sit kraljičinih tožb in se je dal pregovoriti, da je poslal lepega kraljeviča daleč v tujo deželo v prognänstvo.
Grda mačeha pa še ni mirovala. Vedno se je bala, da bi se ne vrnil lepi Kunäla in da bi ne dobil v last kraljevskega prestola. Zato je skrivaj pisala pismo in je pritisnila nanj kraljevi pečat. V pismu je bilo zapovedano, da naj izderó kraljeviču krasne oči. Tisto pismo je nesel poseben sel v tujo deželo tistemu vladarju, kjer je prebival kraljevič.
Zaradi velike kraljevičeve dobrote in lepote so ga pa tudi v tuji deželi vsi visoko čislali. Zato so se zelo prestrašili, ko so dobili kraljevi ukaz, da morajo Kunàlu izd reti oči. Ta žalostna novica se je po bliskovo raznesla po vsej deželi. Vsi ljudje so žalovali. Cele trume so prihajale
gledat ubogega kraljeviča, ki je bil pa miren, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo, dasi je že vedel, kaj ga čaka. Naposled je prišel dan, ko bi se moral ivzršiti kraljevi ukaz. Že pred dnem se je nabrala neštevilna množica na določenem prostoru. Pride kraljevič. V spremstvu vojakov nastopi veselega obraza, kakor da je prišel na pojedino. Ljudstvo pa zajoče na ves glas. Pa odbije določena ura in rabelj pristopi h kraljeviču.
A komaj pogleda v njegovo globoko in svetlo oko, kar se mu začne tresti roka in jaož mu pade iz rok. Pokličejo drugega krvnika, pa tudi temu se zgodi istotako. Ravnotako s tretjim, s Četrtim . .. Nihče ni mogél izdreti dobremu kraljeviču nebeškolepih oči. — Naposled začne Kunàla prositi ljudi, naj se vendar izvrši kraljevi ukaz. Obljubi celo dobro plačilo onemu, ki mu izdere oči. Končno se vendar dobi med množico brezsrčnež, ki se polakomni denarja. Pa res izdere kraljeviču oko.
Kunàla ga vzame v roko in reče z mirnim glasom: „Zakaj več ne vidiš, ti grda mesena kroglica ?"
Rabelj mu izdere drugo oko. Tudi to vzame kraljevič v roko in pristavi: „Vzeli ste mi telesne oči, toda mojih duševnih oči mi ne morete vzeti. Zapustil me je moj oče kralj, a poznam še drugega očeta, kateri me ne zapusti nikdar."
Ko so ga bili oslepili, se je zvedelo, da je njegova mačeha povzročila to hudobijo, ne pa kralj. Kunàla to sliši in pravi: „Naj še dolgo živi in naj bode srečna !"
Kunàla je hodil odslej po svetu kot berač. Živil se je z igranjem na harfo in s petjem. To edino mu je ostalo od vsega, kar je imel. Čez leta je prišel nekoč tudi v prestolno mesto svojega očeta. Kralj še vedno ni vedel, kaj se je zgodilo z njegovim sinom. Pa je opazil nekoč na izpr^Jiodu slepca, ki je prečudno lepo igral in pel. Kralj se začuden ustavi. Dasi se mu je zdelo, da je že čul ta mehki, božajoči glas, vendar se ni mogel domisliti, kje in kdaj. Zato zaukaže služabniku, naj pripelje ubogega slepca prej ko prej v njegovo palačo.
Drugi dan je zapel slepi Kunàla pred svojim očetom. V prvem hipu kralj spozna svojega sina. Ali slepi kraljevič ni hotel zatožiti svoje mačehe. Ali vse so kralju razložili njegovi dvorniki. Kralja se polasti strahovit srd. Ukaže kraljico takoj poklicati, trpinčiti in potem umoriti.
Slepi Kunàla pa je padel očetu pred kolena in prosil s povzdignjenimi rokami: „Moj oče in kralj! Prosim te, ne vdaj se jezi in prizanesi kraljici! Ona je sedaj tudi moja mati. Tvoj sin te prosi, ne vzemi mu matere. Za vse bolečine, ki mi jih je ona povzročila, nisem še nikdar občutil niti trohice jeze ali sovraštva in ga tudi sedaj ne občutim. Zato tudi ti odpusti moji drugi materi, kraljici, kakor sem ji odpustil jaz. Saj ni slajšega, kakor odpuščati svojim sovražnikom."
Ko je kraljevič izgovoril te besede, so se v njegovih očesnih votlinah zopet zasvetile oči, tako lepe in krasne, kakor so bile prej . . .
Kompoljski.
Mladi umetniki.
onava, komu ni znano to ime? Otročički prvih šolskih let že vedo, da je to največja reka avstrijska. Kako to, da je Donava skoro vsakemu znana? Kajne, zato, ker je velika, pa je začrtana v vsakem zemljevidu. Ker je velika, se uči o njej v vsaki šoli, tudi v zadnji hribovski enorazrednici, pa tudi na najvišjih šolah gori na cesarskem Dunaju. Ker je velika, so bili ljudje odnekdaj in povsod radovedni, odkod prihaja, šli i,o
proti njenemu izviru in so našli v Črnem lesu na Nemškem mal studenček, kakršnih je na svetu na milijone. To je izvirek Donave. Kdor na svetu bi vedel za ta virček, ako bi iz njega ne kipela ta velikanska reka Donava?
Podobno je z možmi učenjaki, z možmi umetniki? Kako skromen je njih začetek! Ponajveč je izvir njih umetnosti in njihove slave na pašniku. Nihče bi ne vedel zanje, ko bi ne bili šli od doma, razširit si znanje, pomnožit si vednosti in spretnosti. Kakor reka je njihovo življenje, vedno večja je njihova veljava, vedno slavnejše njihovo ime in znano v vseh izobraženih krogih.
Važno delo so imeli prejšnje čase vsako spomlad gospodarji. Zagraditi so morali njive in travnike ob obširnem skupnem pašniku. Gradili so leto za letom, in pastirjem je bila paša le kratkočasje in zabava. Ker je bil od vsake hiše po en pastir ali pa še po dva, jih je bilo na pašniku celo kardelo. Razdelili smo se navadno v gruče, pa se zvrstili v pogovore in igre, fu bolj živahne, tam bolj mirne in tihe, toda vse zanimive. Že tu so se lahko spoznali otročji značaji. Živi in poskočni so jo udarili skupaj, mirne narave so pa tičale tudi skupaj.
Mnogokrat sva molče čepela z Repnikovim Lojzkom sama zase p« mehki ilovici in sva jo obdelavala. Zvonove sva delala. Trdo sva stepia ilovico, lepo obrezala kepo od zunaj v obliki zvona in izrezala iz srede votlino za kembelj, osušila jih in jih naposled obesila v porobek izrezano votlino. „Še cerkvenika bom naredil, da bo jutri k dnevu zvonil", je rad pripomnil Lojzek, preden smo zvečer odgnali domov. In naredil ga je in postavil pod veliki zvon.
Tako je bilo na pašniku, toda ne dolgo. Lojzek je šel v mestno šolo. Tam so opazili njegovo veselje in spretnost za risarstvo. Svetovali so njegovim staršem, naj ga dajo v risarsko in kiparsko Šolo. In dali so ga.
Že prvo leto, ko je prišel na počitnice, je kazal velik napredek. Hitro in spretno je upodobil vsako stvar, katero je imel pred seboj.
Glejte, kako lepega kužeta, prav takega, kot je domači Belin, je naredi' svoji sestrici.
Lojzek je danes znan in imeniten kipar. Njegovo ime je izklesano na slovečih umotvorih po cerkvah in javnih krajih.	F. O.
Zvest do smrti.
ravlja Brbetulja je iskala po gozdu živeža za zimo. Najde ga in naloži si na hrbet težak tovor, da se šibi. uboga živalca pod težkim bremenom, in da ji klecajo kolena.
Na poti domov sreča požrešnega pajka Mrežeprelca, ki se je klatil po široširnem svetu, da bi vjel kje v svoje mreže kako drobno stvarco in potolažil z njo svoj nenasitni želodec.
Mravlja hoče neopaženo mimo, kakor da ji je pajek neznan tujec, katerega ne sreča več svoje žive dni. Toda zvitemu Mrežeprelcu se pocedé sline po mravlji. Nagovori jo: „Draga sestrica, kako si pač nevljudna! Zakaj se me ogibaš in me niti ne pozdraviš ?"
„Pred tednom", odvrne Brbetulja, „sem praznovala svoj god, in obiskala me je mušica Modraglava, moja ljuba prijateljica. Pogovarjali sva se o tem in onem. Moja delavna sestra Bodipridna me je sicer opomnila parkrat, da se ne spodobi mravlji tratiti čas na tak način. Toda odvrnila sem jej, da s prijateljico menda vendar lahko izpregovorim par besedi. Pogovor se je zasukal tudi na vaš pajčji rod. Modraglava je trdila, da ne pozna večjih
hudobnežev, kakor so baš pajki, ki imajo tako kosmato vest, da jih prav nič ne peče, ako umorijo kakšno živalco take vrste, kakor so mušice, kakor bi ta drobna bitja ne bila stvari božje. Jaz sem pa dejala, da nimam vzroka pritoževati se nad pajki, ker mi niso še nikdar prizadeli nič žalega. Vendar Modraglava me je svarila, naj se jih skrbno varujem, da ne izgubim življenja, kakor ga bi bila ona skoro nedavno. Vlovila se je namreč v pajčjo mrežo, ali vendar se je po sreči izmotala iz nje, preden jo je pograbil hudobni požrešnež. Tako! Sedaj veš. — Z Bogom!"
Brbetulja si zopet zadene težko breme, katero je bila položila prej zraven sebe na tla, in hoče oditi Ali pajek jo zadržuje : „Sestrica, počakaj! Ne bodi taka, no, in ne beži pred menoj kakor vrag pred križem. Slišiš, sestrica, samo besedico ! Sestrica, samo besedico !"
Mravlja se obrne le naool: „Kaj hočeš? Hitro!"
„„Hotel sem te vprašati, ali si mušici vse verjela.""
„Verjela! Najbolja prijateljica mi menda ni legala."
,,„Oh, ti neumnica!""
„Zakaj neumnica?"
„„Ker si vse verjela!""
„Ali misliš, da je Modraglava legala?"
„„Legala, legala! Poslušaj sestrica, stvar je taka!"" Brbetulja sname zopet svoje breme in posluša z vsem zanimanjem pajka, ki nadaljuje: „Mi resda preganjamo mušice, ker je to rod lenih lahkoživcev, ki nič ne dela, ampak išče le veselja in zabave. Ali si pa slišala kdaj, sestrica, da je pajek umoril mravljo?"
„„Nisem!"8
„No, torej vidiš, sestrica, daje bilo Modraglavino svarilo brez pomena. Mi spoštujemo vaš delavni in pošteni rod in zatiramo le take lenuhe, kakor so mušice. To, vidiš, sestrica, je naša naloga."
„„Potemtakem ni vredna Modraglava mojega prijateljstva?""
„Seveda ne. Najbolje storiš, če razdereš to vez in jo skleneš s pajki. Vaša naloga, učiti lenuhe pridnosti, je imenitna — naša, zatirati lenuhe, je še imenitnejša."
„„Ako je tako, sem voljna skleniti s teboj večno prijateljstvo. Tu je moja roka!"
,,„ln tu moja, sestrica! Vidiš, to je prijateljstvo! Tudi jaz prisezam, da ti bom zvest prijatelj do smrti."
„„Kam pa si namenjen, bratec?""
„Po svetu, sestrica, da zatiram lenobo."
„„Pojdi, pojdi z menoj, bratec, na moj dom, da te predstavim svojim tovarišicam in jim oznanim radostno vest o najinem prijateljstvu, ki preide gotovo tudi na naše potomce, tako da si bodo šli pajki in mravlje vedno na roko, dokler bo stal svet.""
Zviti Mrežeprelec se ne da dolgo prositi, in oba jo mahneta na mrav-Ijičin dom.
Čez malo prideta do potočiča, katerega valčki so se podili tako veselo in poredno po ozki stružici kakor brezskrbni otroci na zeleni trati.
Mravlja in pajek se ustavita na bregu in pogledata gorindol, ne drži li kaka brv čez potok. Ko ne opazita ničesar, se spogledata, kakor bi hotela vprašati drug drugega, kaj jima je storiti. Ali Mrežeprelec, katerega bi ne bil spravil kdo kmalu v zadrego, si vé pomagati tudi v tej sili.
„Jo že imam!" zakliče veselo. „Poslušaj, sestrica! Jaz spletem na tem grmiču, ki raste ob bregu, prst široko in tako dolgo mrežo, kakor je približno potok širok. Kedar zapiha potem ugoden veter, dvigne mrežo nad potok in jo zamota z drugim koncem k grmiču, ki raste na onem bregu — in brv bo gotova."
„Saj res", se začudi iznenađena Brbetulja. „Ti si pa zvita glava in velik umetnik! Kako dobrega prijatelja sem dobila! Ako bi bila sedaj sama tu, kako bi bila pač prišla jaz, slabotna revica, čez potok? Res, izvrstna je tvoja misel!"
Pajek se takoj odpravi na delo, Mravlja pa sede na breg in opazuje z največjim zanimanjem, kako spretno prede Mrežeprelec brv.
Ko je bilo delo gotovo, prisede tudi pajek k Brbetulji in oba si povesta še marsikaj zanimivega in lepega in delata načrte za srečno bodočnost. Ali čez nedolgo zaveje precej močen vetrič, dvigne mrežo in jo pritrdi h grmiču na drugem bregu — prav kakor je bil prej rekei pajek.
„Vidiš, sestrica, ali sem govoril prav?" pravi tedaj Mrežeprelec radostno. „Sedaj pa čez, sestrica ! Ti pojdeš prva in, ko bodeš že na drugem bregu, pojdem še jaz za teboj, kajti obeh hkrati bi brv menda ne mogla udržati, za enega pa je dovolj močna."
Z naporom in pajkovo pomočjo se skobaca Brbetulja s svojim težkim bremenom vred po grmiču na brv in hajdi čez! Pajek pa jo gleda kakor deček vrabca, ki se bliža limanici. Že je blizu srede. —
„O joj!" zakriči hipoma mravlja na vse grlo. Pajek pa skoči takoj po bliskovo na brv in teče k Brbetulji, kar ga nesó nogé.
„Kaj se ti je zgodilo, sestrica?" jo izprašuje z zasmehovalnim sočutjem in jame vleči vrv, katero je bil prej tako napredel, da je morala zagrabiti mravljo za vrat, ko je lezla čez brv.
„Lepo te prosim, reši me prijatelj", stoka Brbetulja v smrtnem strahu.
„Takoj, takoj !" jo tolaži Mrežeprelec z glasom, ki je izražal vse prej kakor rešitev. Pri tem pa vleče vrvico le še močneje, da ne more nesrečnica že skoro več govoriti.
„Ali ne duši me tako strašno, prijatelj. — Oh, sedaj vem, s kom sem se sprijateljila ! Izgubljena sem, izgubljena ! Usmili se me, oh, usmili se me in ne davi me tako. Spomni se, kaj si mi obljubljal prej! Ali nisi rekel prej, da mi boš zvest do smrti ?"
„Da!" odgovori pajek, „in ostanem tudi mož-beseda! Ti umrješ sedaj tu v moji pasti. Tako ti bom zvest do smrti. Ali ni res, sestrica?"
Mrežeprelec potegne vrvico z vso silo in zadavi nesrečno Brbetuljo.
! eliti.

Šopek posavskih popevčic.
Pesem koscev.
Ajdi, Posavci, Kose na rame — Jutro nad goro se bliska ; Kdor je kaj fanta In korenjaka, Z nami sedaj naj zavriska !
Juhuhu . . . zdravo, Jutro nam zlato, Zdrava, poljana prostrana ! Kose Posavcev Bodo žvižgale Smrtno ti pesem, poljana.
Ajdi, začnimo, Fantje veseli, Naj se le cvetke solzijo ; Solnce že kuka Izza pogorja . . . „Fi-i-i... fi-i-i — kose kosijo.
Fi-i-i .. . Solnce Cvetkam v tolažbo Žarke pošilja milobne : Solnce veselo, Fantje veseli, — Cvetke pa jočejo drobne...
Posavčki-zaspančki . , .
Posavčki-zaspančki še spavajo, A solnček že sije po vasi, Skoz okenca kuka in smeje se, Zaspančki bude se počasi.
„Vstanite, vstanite, že solnčece Veselo se dviga prek néba!" Ej, radi še malo bi sanjčkali, A slušati mamico treba . . .
Posavčki že s posteljic vstajajo — Od glave do nog korenjaki —, Nebeško se solnčece smeje jim : „To bodo kdaj hrabri vojaki !"
Ej, solnček Posavčkom prijatelj je In vedno jih v smehu pozdravljam Gotovo solzica mu kane v oči, Ko v tihi večer jih ostavlja . . .
Ob m
Sava, šumi padaj Urno na kolesa, Da vrté se kamni, Da se mlin potresa ! . ..
Na Posavju Moko melje Beli mlinar Od nedelje Do nedelje; Naj je pómlad
Ali zima, Naj je mrzlo Ali vroče — Vedno, vedno Na Posavju Mlin ropoče . . .
Sava, šiimi, padaj Urno na kolesa, Da vrté se kamni, Da se mlin potresa ! —
Naša lepa cerkvica . . .
Nad Posavjem solnčece	— Romarji bi romali Rumeno stoji Gori v lepih dneh
Pa prebeli cerkvici	Z Bogom pogovarjat se,
Bajke govori, —	In nebeški smeh
In veseli božji hram	Bi na licih se rodil, Kvišku hrepeni — Radost bi v očeh
Na samotno goro kam :	Žarnih zasijala vsem ...
Oj, zvonik ob cerkvici
Že kipi v nebó, In zvonovi rajsko že Pesmico pojó, — Ah, Posavje, drago nam
Zapustila bo Naša lepa cerkvica . ..
Toda---jeli, cerkvica,
Da le-tó ni res :
Ti le srcem kažeš pot Gori do nebes.
A če res---ej, srca bi
Naša križemsvet Za teboj poromala, Da se vrneš spet Na Posavje ljubljeno ...
Bliža, bliža
Bliža, bliža se zapadu Solnčece veselo, Zadnjič rado še doline, Hribe bi objelo . . .
— Hej, Posavke, z grabi jami se Urno zavrtite, Hej, Posavci, brž vozove Dolge naložite.
Da otavica se spravi, Predno mrak priplava, Predno sladki sen zasniva Gora in planjava ! . ..
Urno izpod rok gre delo, Znoj raz čela lije, Hej, otavica doma bo, Ko se solnce skrije.
In potem ... Bogü Posavci Bomo hvalo peli Za vso milost in dobrote, Ki smo jih prejeli.
Tiha noč .
V zvoniku belem zadoni Večerni zvon : Maria, ave ! Skrivnostne bajke bajijo Valovi Save.
In spanca vodi tiha noč Nocoj s seboj v vesele koče : Ej, deci v trudni se večer Zaspati hoče.
In pesem iz daljin zveni, Krilatcev pesem rajskomila ; — Oj, da bi nikdar, nikdar več Ne utihnila ! —
In koscem in grabljicam sen Podobe bajne v duhu čara, Zasnivati le cerkvica In mlin ne mara :
— Saj mora nekdo čuvati O polnoči Posavje, — Ko tóli pridno deco že Pokral bavbav je — — —
Zvonimir Erjavec.
— Ill —

Koristna zabava.
(VI. Akustika.)
Pozor! Danes pride na vrsto jako imeniten oddelek. S tem, kar vam podaje moja današnja razprava, se pa že dà napraviti tmenitna .parada".
Dà vam bo reč hitreje in temeljiteje jasna, pričnem z najpreprostejšim in najbolj znanim poizkusom te vrste. Menim, da med „Vrtčevimi" Čitatelji ni lahko dobiti kog*, ki bi mu bila neznana godba na glavnik. Ako pri navadnem glavniku poleg zobčkov pritisneš popir in ob njem prav blizu pihaš, kakor bi hotel peti skoz popir in glavnikove zobčke, nastanejo neki nenavadni in še precej prijetni glasovi. Ker je višina teh glasov odvisna od petja, se kaj lahko uprizori taka godba tudi več-glasno.
Vendar pa taka godba nekako neprijetno žgače ustnice. Temu bi se dalo v okom priti tako, da se dotični del
s popirjem pokritega glavnika povezne in pritrdi na polovico kratke cevi — kakor na žlebček — in se poje ob koncu skozi odprtino.
To so pa šele temeljni in pripravljalni poizkusi za to, kar vam hočem zdajle razkazati.
Cevka srednje širokosti se na eni strani tako obreže, da je podobna koritcu. (SI. 9, št 1.) Nato se pomeri in prireže kaka trda tkanina, n. pr. iz žice ali žime, kakršna se rabi za sita, cedila itd, in sicer v taki velikosti, da zakriva odprtino in oba roba (št. 2>. Ta košček se položi na žlebček in počez se pritrdi tanka kožica, n pr. od črevesa ali mehurja, na okrog pa se zalepi in primerno olepša. Za višje glasove se rabijo ožje cevke, za debelejše glasove pa širše.
Že s to pripravo se dà prirediti dokaj zanimiva godba. Toda to je šele nastavek raznovrstnim godalom. Utakne in prilepi se namreč lahko na konec trombe, lovskega ali poštnega roga ali katerega drugega trobila, ki se napravi iz kartona (št 3). Spretni piskači priredijo s takim glasbenim orodjem pravcato „bando", ki mora očarati poslušalce.
Nastavek (št. 1) se pritrdi lahko tudi na kako drugo cev ali primerno izvotlino, n. pr. na konec lijaka i. dr. Taka šaljiva priprava še bolj poživi zabavo. — Za tako godbo se dà prirediti tudi nam že znana flavta (slika 7 c), ako se ji oba konca zapreta s tanko kožico, ali celo s tankim in trpežnim popirjem.
Taka godala so tudi naprodaj v raznovrstnih oblikah pod imenom „bigotfón" (Bigotphones).
Št. 9.
Spominčice.
VII.
V	slovo za srečno pot v življenje Zapišem trojno Vam pravilo: Razuma bistro razsvitljenje
K resnici naj bi Vas vodilo;
V	višave angelske lepote
Naj fantazija Vam vzhiteva ; Srce naj studi vse nizkote, Želi le to, kar Bog veleva.
Internus.
Vili. .
Veselje zemsko mine kmalo, Saj stalnega na svetu ni; Premine tudi lice zalo, Obraz cvetoči obledi. Mar smrt ti hočeš preživeti ? Iz dobrih del si venec pléti — Na veke živ bo tak spomin.
Večeslav.
Preizkušnja iz raznih predmetov.
VI.	I z r u d n i n s t v a : Kaj je težje : 1 kg srebra ali 1 kg zlata?
VII.	Iz risanja: Kakšnega osla je lažje naslikati — živega ali mrtvega ?
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.)
Rešitev šaljivega vprašanja v št. 5.
Nikoli; kadar je trava največja, ne raste več.
Prav so odgovorili:*) S. Neuwirt in S. Ligvorija v Repnjah; Fon Emilija, učenka, in Fon Ivo, učenec v Celju; Štelcar Josip, sluga kn. šk. pisarne v Mariboru ; Jezov-šek Emilijana in Brinovec Julika, učenki V. razreda na Vranskem; Mahorič Emica, učenka v Ptuju ; Poš Vekoslav, strežnik pri ekscel. grofici Szecheny v Mariboru ; Balaškovič Vekoslav v Župetincih pri Sv. Antonu v Slov. goricah;
*) Prav je tudi rešitev: »Pred košnjo*, v tem mislu, da pokošena trava ne raste več.
KlavŽer Blaž v Mariboru : Robar Ivan na Petelinjemu; Trtnik Stanka, učenka II razr.; Trtnik Olga in Alma, učenki IV. razreda; Smolnikar Hedvika, Verbič Alojzija, Rihteršič Franja, Jurca Ivana, Kene Zinka. Zaje Zofi, Dolenc Ivanka. Peterlin Mar., Kogoj Avg., Javoršek Dora, Kaplja Roza, Košmelj Minka. Vrhunc Franja, Siegmund Pavla, Udovč Mar , Lu-schiitzky Julija, Gröbner Tilči, Spreizer Mar., Zupane Jul, Zupančič Francka, Urh Pepca, Deleja Cirila, Ferenšak Bogdana, Vrtačnik Fr, Lesar Nežka, učenke VIII. razreda v Lichten-turničnem zavodu

Novi listi in knjige.
Ma'i dobrotvor. List za zabavu i pouku mladeži. Sa slikama. Uredjuje Franjo Bar-tuš v Zagrebu. Tega mladinskega lističa je izšlo že enajst letnikov, in sicer se izdaje v malih zvezčkih štirikrat na leto Cena mu je 80 h, posameznim snopičem pa 20 h. — Prejeli smo dva zvezka. Prvi ima poseben naslov: „Srčike Pjesme, pripovijesti i pouka, sa slikam 3, hrvatskoj mladeži". Drugi pa se zóve: „Snježanke", z enako vsebino. Tudi zanaprej bo ta prikupni listič, ki se ga je oklenilo lepo število spretnih mlidinskih pisateljev, izhajal v četrtletnih snopičih Toplo ga priporočamo v naročilo tudi slovenski mladini. Predplača se pošilja Fr.Bartušu, ravnaj, učitelju v Zagrebu.
Listnica uredništva.
Belokranjec: Veseli Vas pisati povesti in želite navodila, kako naj ravnate? Precej mnogo prosite. Najprej Vam je treba slovnice, pa preučiti najprej : kje se stavi vejica in pika. Poslano je moralo v koš, dasi ste nam zagotovili celih 12 snopičev. Zdravi 1 — Jelin: Smo priredili. Nadaljujte l — Planinovi Nismo še prečitali. — S v e d r c : To naj bi bile pesmi?! Boljši je proza — Niko v: Za otroke prečrno. — V n e s 1 a v : Hvala ! Tri lažje smo priredili. Druge morda kesneje. — Ivo Č. : Pride 1 Tudi zaostale pravljice vz memo kmalu enkrat pod pero Prosimo potrpljenja.
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji s prilogo vred za vse leto 5 K 20 h, za pol leta 2 K 60 b — Uredništvo in upravništvosv. Petra cesta št. 78, v Ljubljani.
Izdaje društvo „Pripravniški dom". — Urejuje Ant. Krf'č- — Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani.