Pavel Keller: 5. 15. nadaljevanje. ii Roman. Poslovenii dr. Ivan Dornik. »Čevlji najbrž. Moje — moje nogavice je trpala?« »Da, rekla je, da rada dela to.« No, sedaj je vedel, kaj se mu je zdelo čudno na zatrpanih nogavicah. Nekoč je bil pokazal par tako zadelanih nogavic tovarišu. Ta pa je rekel: »No, prav vešča roka tega ni napravila. Ali te nič ne tišči?« »Seveda me tišči. Prvo svoje kurje oko imam od tega. Prejšnji čas je moja mati rrinogo bolje napravila lo. Zadnji čas pa ima premalo časa za take reči.« — Ema je torej trpala? Nežna Ema! In zanj! Nogavice zadelovala! Opravljala je tako vsakdanje delo zanj! Kurje oko ga je hudo zap&klo. Toda bolečina je bila vsa sladka. ' Boginja ljiibezni se javlja na različne na-* čine. Celo zatrpane nogavice ji pridejo prav, da le lahko prinese človeškim otrokom blaženo vest. Medtem ko je prižgal Karel cigareto, vrgel cigareto v žaboj za premog, odgorelo vžigalico pa obdržal med prsti, je resno vprašal mater: »Zakaj pa je Ema delala to? Zakaj je trpala ravho moje nogavice?« »Ali ni dobro naredila?« »Izvrstno,« je rekel in za to laž ga je zbodlo v kurjem očesu. »Izvrstno! Celo moji tovariši so se tu in tam čudili mojim zatrpanim nogavicam.« Mati je mežiknila z levim o.esom in se n~.smehnila. »Povej mi, mati, zakaj je opravljala Ema to delo zame?« Mati je jasno pogledala sina in rekla: »Ker te ima rada!« »Kaj pa govoriš, raati?« »Rada te ima,« je ponovila mati. »Saj — saj tega ti vendar ni povedala!« »Ne — materi kaj takega ni treba praviti.« »Toda plsala mi niti enkrat ni, čeprav je vedela za moj naslov.« »Delile, kakor je Ema, ne bo prezgodaj za8elo z ljubavnimi pismi.« »Moje nogavice je trpala — rnoje nogavice!« SkoraJ zaihtel je te besede, nato je vstal in svečano dejal: »No, draga, dobra moja mati; tedaj bom tudi jaz tebl odkril svojo skrivnost: tudi jaz Ijubim Emo.« »Saj to ni skrivnost,« je rekla mati, »to že dolgo vem.« »Dolgo že?« je vprašal začudeno. Naenkrat pa je pristavil, da mora malo na zrak, v sneg, da se skoraj vrne. ZunaJ se mu je zarežalo nasproti strašilo mrtvega skednja. Ni se brigal zanj; naj le razpade ves svet, samo da mu ostane ta Ijubezen, Iz katere lahko zajame novo življenjc. In tako Je vihral po vaški cesti gori. — Doma v s_bi pa je sedela mati in žalost in skrb sta Jo davili. Ubogi fant, ki hodiš sedaj ves blažen s svojo ljubeznijo v zimski noči! Še leto dni naj vzdrži? Ni mogoče! In kako je tam gori v gradu z obubožanira graščakom? Ta šele ne vzdrži leto dni. Ubogi fant, kaj bo z nami vsemi? Načrti. Gospod graščak je sedel v mali delavni sobi trgovca Jelšnikarja. Za bogatina, kot je bil Jelšnikar, je bila ta sobica majhna in skromno opremljena, siromašna celo in zelo starinska. Brezdelni Ijudje imajo velike »delavne sobe« z razkošnimi pisalnimi mizami. Tu pa je stala gugava, črviva pisalna miza. In vendar so bili na tej mizici podpisani že veliki zneski. Stara usnjena zofa, katere rjava barva se je spreminjala že v rumer.o, dva polomana stola, fci bl sodila le h fcakšni siroinaš n razprodaji še — to je bila oprerna. Po stenah je viselo nekaj družinskih slik. Med njimi pa, kot nckako nasprotj. drugcmu slabcmu pobištvu — osemindvajset liričnih pesmi, vsaka v umetniškcm, prav posebnem okvirju. »Glejte, gospod graščak, kdo drugi poobesi po stenah jelenje rogovje, rogove srnakov, jaz pa sem dal v okvirje najlepše pesmi svojega sina Ludvika. To niso kozli, ki sem jih ustrelil jaz, to so stvari, ki jih je ustvaril on.« »Da,« je rekel graščak, »njegovo zadn-jo iknjižico »Sveta samota«, je časopisje zelo pohvalilo. Veliko bo iSe dosegel.« »Dosegel je žc mnogo — mnogo,« je rekel trgovec ganjeno in oduševljeno. Poglcdal je po stenah z Ijubeznipolnim pogledom. »Da, moj Ludvik! — No, gospod graščak, sedaj pa h kupčiji. Saj je najbrž zopet zaradi davkov?« Graš.ak je vzdihnil. »No morem povedati, kako hudo mi je, ker vas nadlegujem.« »Kupčija je to, gospod graščak, denarna zadeva. Ali kupčijo napraviš, ali pa je ne napraviš. Sramovati se ni treba.« »Hudo jc« »Je — že — vi ste graščak, potomec stare rodbine. iaz pa le — trgovec« Graščak se je branil: »Ne, ne govorite tako!« Trgovec pa je vztrajal pri svojih besedah: »Vi ste potomec stare rodbine, jaz pa trgovec. To se ne vjema! Vjcnia pa se vendarle pod pogojem, da sva oba poštena človeka. Potem se že vzema!« »Res je tako!« Trgovec je globoko zajel sapo. »Tudi jaz imam nekaj na srcu, nekaj, kar je težko povedati. Gre za mojega sina. Skrbi me. O.e je oče, pa naj bo že človek kristjan ali pa jud. Če je otrok kaj vreden, misli človek venomer na njegovo srečo. Moj Ludvik za kupčijo ni Prav nobenega smisla nima za take reči, ne veseli ga, nima prav nič talenta za trgovca. SanjaJ je. Ni neumcn, Bog varuj, mnogo zna, toda ničesar ne dela z razumom, vse s srcem, vse z domišljijo. Tak človek pa, ki živi po svojem sixu nc po svojem razumu, ni trgovec, niti državnil. ali skromen advokat.« »Rad imam vašega sina,« ga je prekinil graščak; »zelo rad ga imam. Skromen je, zelo tih, skoraj boječ, stvari, ki dclajo človeka odličnega.« »Tak je! To ste pač opazili, ko je bil nckajfcrati z menoj pri vas?« Trgovec je ves razburjen hodil po svoji pisarni, to se pravi, obračal se je: napravil je dva koraka in se obrnil, ikajti mali prostorček je zahteval tako. Končn. je zopet sedel. »Poglejte to malo knjižico! Našel sem jo v Ludvikovi sobi. Rokopis pesmi. Nekatere so prečudovite, kakršnih star mož s predvčerajšnjim okusom ne razume več. Toda druge so prekraspe. In — in —« Trgovcu se je zateknilo. »In 'knjiga ima naslov »Ema«. »Ema?« se je začudil graš.ak. »Da, Ema! Po vaši hčeri, kajti vse te pesmi eo posvečene vaši h.eri, vse se nanašajo nanjo.« »Ne razumem! Zakaj — zakaj?« »Da, zakaj? Zakaj je mladina mlada? Zakaj emo mi stari? Je pač to stara zgodba, ljubezen, gospod graščak.« »Ljubezen?« »Seveda! Moj sin ljubi vašo hčer strastno, idivje, da bi umrl zanjo, to lahko spoznate, če preberete te pesmi. Ne smete misliti, gospod graščak, da bi jaz napeljaval na tak zakon, ali ga hotel izsiliti. Niti želel bi ga ne. Spoštujem vašo hčerko, kakor angel je. Toda glejte, gospod graščak, pri tem so vendar velike težave. Okrog nje je izpeljan nasip in grajski jarek proti nam; toda tudi okrog mene je nasip proti vam, agrarcem, plemstvu. Kaj hočemo? Kdo naj prisloni lestve za naskok? Kdo naj'spusti most? Kaj naj storimo?« Graščak je sedel trd in nem. Nato je izpregovoril, s trudom oblikujoč besede: »Jaz te ljubezni ne zaničujem. Vaš sin je idealen mladenič, zelo izobražen, ]ep mož. Toda — kakor ste povedali, kdo bo zgradil most? Jaz ga ne bom — tudi vi ne; to ste povedali.' In poleg tega — ima Ema že ženina.« »Ga že ima? Ga že ima?« »Da. Reven je, kakor smo revni mi vsi. Toda pretolči se bomo morali, kakor bo že šlo, ali pa bomo morali propasti vsi!« Dalje sledi.