Ljubljanski Zvon
Znamenja.
iLdo je hodil po dolini soški?
Milost božja, kaj je znamenj tam! Križ za križem, a na križu deska: »Tukaj  človek naglo smrt je  storil.«
»O popotnik, tu postoj, premisli pa pomoli za nesrečno dušo: ne bi mlada bila šla še rada, morala je iti s te zemlje, kakor svat, ko mu po prvi časi pride z doma žalostna novica, mora vstati od gostije šumne.« Gledam sliko, risano z okorno, a sočutno, žalostno roko; gledam sliko: mlad pastirček pada z jagnjetom pod pazduho v globino. Njegov Ijubček, jagnje mehkoruno, izgubilo se na rob je strmi; siromaček mu hiti pomagat, ne pomore njemu niti sebi. Nisem molil za nedolžno dušo —-čisto žrtvo nesla je Bogu!
»Ljubljanski Zvon« 12. XXI. 1901.                                                                                                57
798
Oton Zupančič: Znamenja.
»O popotnik, tu postoj, premisli,
pa pomoli za nesrečno dušo:
za družino šel sem med rudarje,
med rudarje daleč v nemško zemljo, —
trideset nas v jami je zasulo.
Moli, človek, nam za milo sodbo!«
Nisem molil za trpeče duše —
v težkem delu so odšle s sveta.
Lahko vam je bilo govoriti,
ko ste stali pred sodnikom svojim.
»Kaj si delal?«  — Vsak mu je pokazal
nemo krute žulje na dlaneh . . .
»O popotnik, tu postoj, premisli, pa pomoli za ubogo dušo: vse narobe vselej sem napravil in nazadnje v brezno strmoglavil; moli zame, a potem se pazi, da ne padeš, kakor pal sem jaz!« Lej ga kljukca! Bil je muzikant, pa sestavil si je sam nagrobnik
(kot na deski čita se vse to!) Kadar s pira se pijan je vračal mimo brezna — je li slutil kaj ? Nisem molil za veselo dušo: če z dovtipom letel si črez skale, boš že gledal, da se v raj prišališ!
Pa še nauk dal mi je na pot!
v
Sel sem dalje, tiho prepevaje . . .
Oton Zupančič.