Sodobnost 2000 I 96
Mnenja, izkušnje, vizije
E. L. DOCTOROW
Lažni dokumenti
Leposlovje ni povsem razumski način pripovedovanja. Bralcu daje nekaj več kot samo informacijo. Iz besed zgodbe se izvijajo zapletena razumevanja, posredna, intuitivna in nebesedna, in po obredni transakciji med bralcem in pisateljem se v bralcu iz iluzije izkušnje, ki ni njegova, porodi poučno čustvo. Roman je natisnjena pot, po kateri teče sila bralčevega življenja.
Sartre v eseju Književnost in eksistencializem pravi: «... vsaka knjiga je obnovitev popolnosti bivanja ... Kajti to je čisto končni cilj umetnosti: obnoviti ta svet s tem, da mu bo dano biti viden, kakršen je, a kakor da bi izviral iz človeške svobode.«
Zase vem, da bi raje prebral stavek, kakršen je tale iz Nabokovega Daru -
Ko je stopil čez cesto proti lekarni na vogalu, je zaradi snopa svetlobe, ki se je odbil od njegovega senca, nehote obrnil glavo in z bežnim nasmeškom, s kakršnim pozdravimo mavrico ali vrtnico, zagledal slepeče bel paralelogram neba, ki so ga razkladali z dostavnega voza - predalnik z zrcalom, čez katero je kakor čez filmsko platno poblisnil brezmadežno čist odsev vej, podrsavajočih in pozibavajočih se ne kot drevo, ampak s človeškimi gibi, ki ga je ustvarila narava tistih, ki so nosili to nebo, te veje, to viseče pročelje.
- katerega okoliščine so negotove, katerega resničnosti ne morem preveriti, kot takle stavek iz racionalne miselnosti New York Timesa -
Mornarica je naznanila okrepitve baz in druge akcije, ki naj bi odpravile 500 civilnih delovnih mest in 16 vojaških položajev ob letnem prihranku okrog 5 milijonov dolarjev.
-  katerega nameni so takoj jasni, glede njegove resničnosti pa nimam nobenih dvomov.
Kot pisec leposlovja bi lahko trdil, da stavek, ki ga je spletla domišljija, to se pravi stavek, ki je v bistvu laž, da pisatelju neko stopnjo zaznave ali ostrine ali zvišane zavesti - nekakšno dodatno uporabnost -, kakršne mu stavek, napisan z najstrožjim spoštovanjem do dejstev, ne da. Vsekakor je tu zagotovo mogoče ločiti med dvema vrstama moči v jeziku, močjo sporočila mornarice, ki se skriva v odločnem sklicevanju na resnični svet - recimo temu moč režima -, in močjo Nabokovega opisa, neločljivo povezanega z zasebnim ali idealnim svetom, ki ga ni lahko potrditi ali uresničiti - recimo temu moč svobode.
Sodobnost 2000 I 97
Lažni   dokumenti
Takoj se moram vprašati, ali ni ta formulacija prenapihnjena - moč režima in moč svobode. Vendar je res, da živimo v industrijski družbi, ki šteje svoje dosežke po znanstvenih odkritjih in ki teče po tirih empiričnega razmišljanja in natančnih kalkulacij. Takšna družba gleda na jezik predvsem kot na sredstvo za predstavljanje dejstev. Jezik velja za svojstvo samih dejstev - tisto, s čimer prepričujejo. Učijo nas, da je treba ločiti dejstva od občutkov in da so nam občutki dovoljeni za čas počitka in sprostitve, kadar smo utrujeni od dejstev. To je predsodek znanstvene metode in empirizem, s katerim se beseda razkrije in prepusti našemu nadzoru, če le priznavamo prvenstvo dejstva-resničnosti. Vsi se na mile viže trudimo, da bi spodnesli Berkelevja.
Z močjo režima torej najbrž mislim predvsem na sodobno gledanje na rahločutnost, ki bi mu lahko rekli realizem in bi ga glede na to, da gre pri tem vprašanju poznavanja sveta za več kot samo epistemologijo, lahko označili kot uspešno zadovoljevanje lastnih potreb - in to v skladu z merilnimi standardi, marketinškimi študijami, pogodbami, preskusi, številčnimi rezultati, priročniki, rokovniki, informacijami za tisk in časopisnimi naslovi.
A šel bom še dalje: če smo sposobni prepoznati in imenovati kakršen koli širok dogovor o rahločutnosti, s tem priznavamo njegova pravila. Kar koli nas upravlja, mora biti nujno sebično in organizirano tako, da se nadaljuje. Zato moram skleniti, da režim dejstev ni od Boga, ampak je človeški proizvod in kot tak neskončno prekršljiv. Na primer, nekoč je veljalo za biološko dejstvo, da so ženske čustveno manj stabilne in intelektualno manj sposobne kot moški. Kar razglašamo za resnični odkriti svet, je mogoče izpodbijati kot vprašljiv svet, ki smo ga sami naslikali - kulturni muzej naših vrednot, dogem, sklepanj, ki nam predpisuje ne samo, kaj nam sme biti všeč ali ne, kaj lahko verjamemo in česa ne, ampak tudi, kaj nam je nemara dovoljeno videti in česa ne.
In tako moram potrditi svojo frazeologijo. Obstaja režimski jezik, ki črpa moč iz tistega, kar naj bi mi bili, in jezik svobode, katerega moč je v tistem, kar grozimo, da bomo postali. In utemeljeno lahko dajem politični značaj nedomišljijskim in domišljijskim rabam jezika, ker je med njimi konflikt.
Mogoče je, da so bile nekoč designativne in evokativne funkcije jezika eno in isto. Spominjam se, da so nas v šoli tako učili. Sonce je bilo Apolono-va kočija in hkrati izmišljija - kočija je bila obenem prispodoba in operativna znanost. Pri Homerju imajo bogovi zelo značilna imena in moči in čustva. Odklanjajo puščice, sprožajo človeški bes, preobračajo prepričanja, obvladujejo zgodovino. Pa vendarle je zares bila Troja in trojanska vojna tudi. Književnost edina med umetnostmi zamenjuje dejstva in domišljijo. V svetem pismu se naravno in nadnaravno zlivata v eno, človek in Bog hodita z roko v roki. Pa vendar so še v našem času vidni vulkani, ki so podnevi ognjeni stebri in ponoči stebri oblakov.
Iz tega sklepam, da je moral nekoč obstajati svet, v katerem je bilo že samo pripovedovanje zgodbe predpostavka resnice. Ta svet ni bil nujno
Sodobnost 2000 I 98
Lažni   dokumenti
boljši od našega, a kot pisec leposlovja vidim prednosti za svojo stroko, če me bralec ne bi spraševal, ali je tisto, kar sem napisal, resnično - to se pravi, ali se je zares zgodilo. V naši družbi v zgodbarstvu ni predpostavke resnice, razen v otroških glavah. Naše razumevanje različnih funkcij jezika je zapleteno in vsi smo zmožni prepoznati estetski okvir in ga razlikovati od »resničnega«. To zame pomeni, da je literatura manj orodje za preživetje, kot je bila nekoč. V starih časih je pripovedovalec zgodb najverjetneje dobil prostor v bližini ognja, ker je zgodba, ki jo je pripovedoval, opredeljevala moči, ki jim je bil poslušalec prepuščen, in mu svetovala, kako naj živi z njimi. Literatura je bila enako dragocena kot palica ali ošiljena kost. Povezovala je sedanjost s preteklostjo, vidno z nevidnim in pomagala sestavljati družbo, potrebno za nadaljevanje življenja njenih pripadnikov.
Iz odličnega eseja Walterja Benjamina Pripovedovalec zgodb: razmišljanja o delih Nikolaja Leskova zvemo, da je bilo v srednjem veku pripovedovanje zgodb predvsem način dajanja nasvetov. V isti sobi sta delala domači rokodelski mojster in popotnik in med njima so se v ritmu dela pretakale zgodbe. Tako so vsako zgodbo obrusili čas in množica pripovedovalcev. Če je bila dobra, je bil nasvet dragocen in zato je bila zgodba resnična. »Umetnost zgodbarstva gre h koncu,« pravi Benjamin, ki je to pisal leta 1936. »Manj in manj pogosto srečamo ljudi, ki znajo dobro povedati zgodbo. [...] en razlog za to je očiten: izkušnja je izgubila veljavo [...] z izkušnjami, ki jih je mogoče prenesti drugim, nismo bogatejši, ampak revnejši.«
Za svoje grehe, namiguje Benjamin, imamo pisatelja, izoliranega posameznika, ki rojeva vsebino svojega romana brez nasvetov in brez sposobnosti, da bi svetoval drugim. »Sredi polnosti življenja je roman dokaz o njegovi velikanski zapletenosti,« pravi. »Prvi veliki roman, Don Kihot, uči, kako so duhovna veličina, junaštvo, nemoč enega najplemenitejših mož, dona Kihota, popolnoma brez nauka in kako ni v njih niti najneznatnejše iskrice modrosti.«
Mene pa zanima način, ki ni sam zase nič posebnega, kako Don Kihot uči. In mislim, da je zlasti pomembna Cervantesova nenavadna trditev, da njega ni mogoče šteti za avtorja knjige. Na primer, v devetem poglavju prvega dela na začetku pripovedi o Kihotovih pustolovščinah, ki bodo sledile, pove, da jo je na pergament zapisal neki arabski zgodovinar, on pa je perga-ment dobil na tržnici v Toledu. »Vse dokumente sem dobil za pol reala,« prizna. »Ampak če bi bil trgovec količkaj pameten in bi vedel, koliko mi je do njih, bi lahko zahteval in dobil zanje več kot šest realov.«
Tudi pri drugem velikem starem romanu, Robinsonu Cmsoeju, je takoj očitno, da je avtor ubral zelo podobno pot. Robinson Crusoe obstaja, in to so njegovi spomini, Daniel Defoe pa je samo namesto njega sestavil knjigo. Kot urednik nam Defoe z vso poštenostjo, ki naravno pritiče njegovemu stanu, zagotavlja, da je zgodba resnična. »Urednik je prepričan, da stvar popolnoma ustreza zgodovinskim dejstvom,« pravi. »V njej tudi ni ničesar, kar bi spominjalo na literaturo.«
Sodobnost 2000 I 99
Lažni   dokumenti
Oba klasika pisateljske stroke se torej distancirata od svojih del, očitno zato, da bi dala pripovedi večjo veljavo. Namesto svojega glasu uporabljata druge, sebe pa predstavljata ne kot avtorja, ampak kot književna izvajalca. Kot je to odlično označil Kenneth Rexroth: držita se dogovora o »lažnih dokumentih«.
O zgodovini izdajanja teh knjig mi ni dovolj znanega, da bi vedel, s kolikšno mero lahkovernosti so bralci v začetku sprejeli te lažne dokumente. Parodični nameni Don Kihota so bili gotovo jasni. Toda viteške romance in pastoralna ljubezen, ki dajejo pripovedi posebne poudarke, so v nasprotju z realističnimi poniževanji Kihota. V začetku drugega dela Don Kihota se Cer-vantes pritožuje, da so po velikem uspehu prvega dela drugi pisatelji začeli pisati zgodbe o isti osebi. Don Kihot in Sančo Pansa morata ponovno opisovati svoje dogodivščine z razbojniki in se predstavljati s še eno lažno dokumentirano resničnostjo. Ampak denimo, da lahkovernost Cervantesovih bralcev, in Defoejevih prav tako, ni bila nič večja od ironične ocene: da je lažni dokument dosegel učinek, je bilo dovolj, da bi lahko bil resničen. Prozornost krinke mu ni bila v škodo. V Defoejevem Londonu so vsi vedeli za moža z imenom Alexander Selkirk, nekdanjega izobčenca, in angleški bralci, ki naj bi brali Crusoeja in mu verjeli, so morali vedeti samo to, da so še drugi, ki bi lahko doživeli, kar je doživel Selkirk ...
Seveda je vsak roman lažni dokument, saj sestavek iz besed pač ni življenje. Vendar tu govorim izrecno o pisateljevem ustvarjalnem dejanju nepriznanja, s katerim njegovo besedilo dobi dodatno verodostojnost, ker ga ni napisal, ali v zadnjem času, ker trdi, da ga je bilo nemogoče napisati.
Za trenutek se vračam k Robinsonu Crusoeju: kot lažni dokument me neznansko zanima. Izšel je v času, ko se je v Londonu že nekaj let veliko govorilo o življenjskih dogodivščinah Alexandra Selkirka. Objavljena je bila Selkirkova avtobiografija in prav verjetno je, da se je Defoe zares pogovarjal z njim. Selkirk je bil očitno nestabilen človek z veliko problemi. Dolgi meseci samote na otoku so še bolj spodkopali njegovo že tako ne prav veliko uravnovešenost, tako da si je takoj po vrnitvi v London napravil na vrtu votlino in odtlej živel v njej in se kujal in besnel ter povzročal domačim zadrego, sosedom pa strah. Defoe je spremenil to moteno osebnost v trdnega, odločnega Angleža (Crusoeja), genija preživetja s pomočjo vere v Boga in v belo evropsko raso.
In seveda je izmišljeni Crusoe zasenčil pravega Selkirka, čigar veliki dar civilizaciji je bil, kot vidimo danes, to, da je dal Danielu Defoe ju zamisel za zgodbo. Zgodba pripoveduje, kaj se zgodi, če se meščanski Anglež znajde iztrgan iz svojega okolja in vržen v naravo. Zgodi se to, da postavi definicijo nacionalnega značaja.
Toda bistveno pri tem prvem izmed velikih lažnih dokumentov v angleščini je, da je v trenutku njegovega izida umetnost nekako bivala v resničnem
Sodobnost 2000 I 100
La žni   dokumenti
življenju; vsak Londončan, ki je bral Crusoeja, je vedel za Selkirka, zgodovinsko se je prepletalo in mešalo z estetskim, resnično z mogočim. In to je prineslo vrnitev v stanje modrosti, ki je po Walterju Benjaminu obstajalo, še preden sta se dejstvo in fikcija ontološko ločila - to se pravi, ko je fikcija lahko delila nasvete.
Pisatelj se spoprime s svojo osamo tako, da se razdeli na dvoje, na ustvarjalca in dokumentarista, pripovedovalca in poslušalca, ki naklepa posredovati kolektivno modrost naprej v svojem jeziku, pod preobleko svoje lastne razsvetljenosti, razsvetljenosti dejanskega sveta.
To ni slab sistem, vendar spravi pisatelja v težave. Ponuditi priči domišljije dejstva in se prenarejati, da so resnična, je nekakšna regresivna herezija. Jezik politikov, zgodovinarjev, časnikarjev in družboslovcev zmerom predpostavlja svet odkritih dejstev, in čim bolj jasno je, da je ta predpostavka iluzorna, tem bolj se je oklepa - enako kot velja za verske dogme.
Pisatelji leposlovja so v najboljšem primeru nadležni, podobno kot kak star sorodnik, ki nam med svečano večerjo v hlačah in jopiču, ki ne gresta skupaj, potrka na vrata in nas spomni, od kod smo prišli. Družba pozna več načinov, kako opraviti s to nadlego. V zahodnih demokracijah, ki so industrijsko najnaprednejše, je pisatelju dovoljen največji odklon. V teh deželah, kjer empirizem deluje tako dobro, da napad nanj tako rekoč ni mogoč, pospravijo nadležnega pisatelja v mračni svet sodobne estetike ali kulture, neintegralni antisvet z odsevi moči namesto resnične moči, z nekakšno šaman-sko silo, podvrženo muham bogov in duhov, besedno imitacijo otipljivega sveta dejanj in dogodkov in viharjev.
V deželah, ki niso napredne industrijske demokracije, obravnavajo pisatelja z večjim spoštovanjem. V Burmi ali Iranu ali Čilu ali Indoneziji ali Sovjetski zvezi razumejo, da ima pisatelj, ki preprosto vsebino političnega govora ali medijskega sporočila ali časopisnega uvodnika preoblikuje v igro, moč škodovati. Priznajo mu, da je odkril skrivnost, ki jo politik pozna že ob rojstvu: da se dobro in zlo sestavljata, da ni pregrehe ali strahote, ki je ne bi bilo mogoče narediti smiselne in logične in poštene, in ne bleščečega dejanja, ki ga ne bi bilo mogoče sprevreči v sramoto - z jezikom.
Zato se ameriškemu združenju PEN, organizaciji pisateljev, pesnikov, publicistov, urednikov in založnikov, zdi potrebno vsako leto izdati lepak z naslovom PISATELJI V JEČI. Na tem lepaku, ki je zelo velik, so samo nanizana imena pisateljev, ki so trenutno zaprti v celicah ali psihiatričnih ustanovah ali mučilnicah v različnih državah po vsem svetu - in so po svoji naravi in poklicu nevarni političnim režimom. Zapiranje pisateljev poznajo desničarske in levičarske države, ideologija očitno ni pomembna. Prek pisatelja Aleksandra Solženicina in njegovega Otočja Gulaga vem za mrežo sovjetskih jetniških taborišč in tajne policije v Sibiriji, prek iranskega pisatelja in pesnika Reze Barahenija vem tudi za iransko tajno policijo SAVAK in za
Sodobnost 2000 I 101
Lažni   doku men t i
mučenje umetnikov in intelektualcev v iranskih zaporih. Kjer koli na državljane rutinsko gledajo kot na sovražnike lastne vlade, tudi na pisatelje rutinsko gledajo kot na najnevarnejše sovražnike.
Tako je v večini držav literatura politika. Vsi pisatelji so po definiciji angažirani. Tudi če so plašne, nežne duše, ki na odmaknjenih kmetijah pišejo pastoralne verze, jih bo žaromet našel.
V tej državi nas motijo in jezijo zatiralski izpadi tujih tirančkov in morilskih birokracij. A če odštejemo te ekscese, bi težko rekli, da je tako gledanje kaj novega. Elizabetinski pisatelji so živeli v senci Towra, in ko je Platon predstavil svojo idealno državo, je s tem odredil izobčenje pesnikov. Če mi Američani ne moremo dojeti razmerja med umetnostjo in politiko, je del problema seveda v tem, da imamo kot ljudstvo srečo ... V Združenih državah Amerike osnovni nadzor nad pisatelji ne potrebuje nasilja, saj sloni na predpostavki, da je estetika omejeno prizorišče, kjer lahko doživljamo šoke ali nevarnosti, vendar zgolj za zabavo. Pisatelja ni treba jemati resno, saj je njegovo delo namenjeno v glavnem mladim, ženskam, intelektualcem in drugim razvajenim manjšinam in, ker pač nima kake konkretne vrednosti, ni vključeno v pomembne državne posle.
Če bi bile te misli zgodba, bi zgodba govorila o resničnem, otipljivem svetu in pisateljevem pričevanju o tem svetu, v katerem nekateri pisatelji včasih po božji milosti dosežejo, da se resnični svet prilagodi pričevanju, kakor se obraz pokaže v zrcalu.
Vendar pa odkrivam v svojem gledanju rahlo sled romantike in moram se vprašati, zakaj se mi zdi, da nisem ravno naklonjen oblikam neleposlovne pripovedi, kakor bi bile družba iz drugega mesta. Neleposlovje uživa tiste vrste ugled, kakršnega leposlovje od tedaj, ko so pripovedovalci Walterja Benjamina prodali svoje zadnje zgodbe, ni bilo deležno. Po drugi strani pa se za to prednost tudi čemu odreka; cena zavezanosti dejstvom je puščob-nost. To priznavajo tudi ljudje, ki ne bi vzeli v roke romana, za izjemno dobro biografijo ali zgodovino pa rečejo, da se bere kot roman.
Nemara se mi zdi, da je neliterarna osnova razpoznavnega dejanskega sveta sama po sebi konvencija, ki ni nič manj častitljiva od Cervantesovega arabskega zgodovinarja.
Pomislimo na primere - obravnave zločinov na sodiščih -, ko se družba z vsem preiskovalnim aparatom trudi doumeti resničnost dejstev. S pomočjo preizkušenih pravil dokazovanja in nakopičene modrosti našega pravnega sistema odločamo o krivdi ali nedolžnosti obtožencev in izrekamo sodbe. Toda najpomembnejša sojenja v naši zgodovini, tista, ki se odražajo v naših življenjih in so najvažnejša za našo prihodnost, so sojenja, katerih izidi so vprašljivi: primeri Scope, Sacco in Vanzetti, Rosenberg. Dejstva zakopavamo, odkopavamo, izpovedujemo, jim oporekamo, jih preklicujemo. Porota se odloči, in po razmisleku o zgodovinskem okviru in posledicah te odločitve
Sodobnost 2000 I 102
Lažni   dokumenti
nastopi sodba zgodovine. In sojenje se odtlej na veke iskri v tisti begajoči dvoumnosti, značilni za pravi roman ...
»Dejstev samih na sebi ni,« je rekel Nietzsche. »Če naj obstaja dejstvo, moramo naprej uvesti pomen.« Če fizik izumi neverjetno zapleteno napravo za preiskovanje subatomskih pojavov, se mora vprašati, do kakšne stopnje ta naprava spreminja ali ustvarja pojave, ki jih beleži. Ta problem je Werner Heisenberg opisal kot načelo negotovosti. Pri najvišji stopnji obotavljanja in poročevalske nezainteresiranosti obstaja nadležni dejavnik organizirane zavesti. Pri nižjih stopnjah, v pravu, v politični zgodovini, motnja ni instrumentalna, ampak moralna: pomen je treba uvesti, in ni sodbe, ki ne bi vsebovala sodnikove zavzetosti.
Vsi poznamo primere zgodovine, ki ne obstaja. Nekoč smo se smejali Rusom, ki so v svojih enciklopedijah vsako večjo industrijsko iznajdbo pripisovali sebi. Vedeli smo, kako so svoje velike voditelje, ki so padli v nemilost, zbrisali iz zgodovinskih besedil. Takrat smo bili še naivni: zgodovinarji v naših šolah in univerzah so počeli natanko isto s celimi narodi, ki so živeli in umirali v tej državi, pa jih v naših besedilih sploh ni bilo: Afroameričani, Indijanci, Kitajci. Zgodovina obstaja samo taka, kakršno napišemo. Spodletelih
Sodobnost 2000 I 103
Lažni   dokumenti
revolucij ni, samo nezakonite zarote. Vsa zgodovina je sodobna zgodovina, pravi Benedetto Croce v Zgodovini kot zgodbi o svobodi: »Naj se zdijo dogodki še tako časovno odmaknjeni, se vsaka zgodovinska presoja nanaša na trenutne potrebe in situacije.« Zato mora zgodovino znova in znova pisati vsaka generacija. Sestavljanje zgodovine se ne more nikoli končati.
Kaj je zgodovinsko dejstvo? Razstreljena granata? Zbombardirano poslopje? Kup čevljev? Zmagoslavna parada? Dolg pohod? Ko je preživeto, se ohranja v zavesti priče ali žrtve, in če naj doseže še koga, se prenaša v besedah ali na filmu in se spremeni v podobo, ki se skupaj z drugimi podobami sestavi v sodbo. Dobro se zavedam, da so nekatera dejstva, na primer sistematično pobijanje šestih milijonov moških, žensk in otrok, ki so ga izvajali nacisti in z njimi sodelujoče države, tako neizpodbitno pošastna, da jim ni primere. Toda zgodovini in leposlovju je skupen način prikrajanja sveta z namenom, da bi vpeljala pomen, in kulturna avtoriteta, iz katere oboje izhaja, osvetljuje ta dejstva, tako da jih je mogoče doumeti.
Dejstva so podobe zgodovine, kakor so podobe dejstva leposlovja.
Seveda se dogaja, da so ljudje, ki so najbolj skeptični do zgodovine kot nedomišljijske discipline, sami zgodovinarji. E. H. Carr v slavnem eseju Zgodovinar in njegova dejstva govori o zgodovini kot o »nenehnem procesu interakcije« med piscem zgodovine in njegovimi dejstvi. Carr tudi navaja ameriškega zgodovinarja Carla Beckerja, ki je rekel: »Zgodovinska dejstva za nobenega zgodovinarja ne obstajajo, dokler jih ne ustvari.« Nobeden od njiju ne bi bil presenečen ob neodločnih sklepih strukturalističnega kritika Rolanda Barthesa, ki v eseju z naslovom Zgodovinski diskurz skuša najti lingvistične značilnosti, ki ločujejo faktografsko in domišljijsko pripoved. »Že po samih strukturah,« sklene Barthes, »je zgodovinski diskurz v osnovi proizvod ideologije, ali bolje, domišljije.« Z drugimi besedami, obiskovalec z drugega planeta s samim preučevanjem tehnik diskurza ne bi mogel ugotoviti razlike med domišljijskim in zgodovinskim spisom. Pomembnen stilistični prijem zgodovinskega spisa, čisti ali objektivni glas, ki ne daje pripovedovalcu nikakršne osebne note, pravi Barthes, »se izkaže za posebno obliko leposlovja«. (Učitelji angleščine poznajo to obliko kot realizem.)
Tako bi kot pisatelj, ki razmišlja o tej posebni neleposlovni obliki, lahko rekel, da je zgodovina vrsta leposlovja, v kateri živimo in upamo, da bomo preživeli, leposlovje pa je razmišljujoča zgodovina, nemara nadzgodovina, pri kateri so dosegljiva dejstva za njeno sestavo videti v njenih virih večja in pestrejša, kot se zdijo zgodovinarju.
Vprašljiv je človeški um, ki ga je treba šokirati, zapeljati ali kako drugače izzvati iz običajne otopelosti. Celo svetopisemski preroki so vedeli, da ga morajo prenoviti. Vpili so in kazali s prstom proti nebu, vendar so bili tudi oni pesniki in dramatiki. Izaija je gol odšel na tuje in Jeremija je nosil jarem okrog vratu; tako sta prerokovala svojim rojakom, da jih bo kmalu doletelo
Sodobnost 2000 I 104
Lažni   dokumenti
izgnanstvo in suženjstvo. Moralne vrednote so neizbežno estetske. V sodobnem svetu je moralni režim dejanske resničnosti tisti, ki posega na območja umetnosti. Mediji prikazujejo svetovne dogodke kot nadaljevanko s tedenskimi epizodami. Vremenske napovedi na televiziji sestavljajo s skrajno pozornostjo do nasprotij (območja visokega zračnega tlaka zadevajo ob območja nizkega), napetosti (vrhunec vremenske napovedi za jutri sledi reklamam) in drugih osnovnih elementov pripovedi. Ustvarjanje, oglaševanje, embalaža in prodaja konkretnih izdelkov je nesporno stvar domišljije. Pisatelj, ki se ozre okrog sebe, se mora nujno vprašati, zakaj ga njegov poklic ograjuje od drugih, ko pa so ljudje, ki imajo opraviti z dejstvi, vsepovsod privzeli njegove tehnike in z njihovim nenehnim izkoriščanjem celo nekako izčrpali dramatične metode.
Pa vendar nekaj v značaju časnikarja častimo - kar koli že je tisto, zaradi česar ceni poročevalsko objektivnost in nam hkrati zagotavlja, da je nedosegljiv ideal. Priznavamo tisto kombinacijo zanosa in skromnosti in ji zaupamo. To je religiozni temperament.
Še bolj nas privlačijo vrline družbenih ved. Sociologi in socialni psihologi ne samo, da operirajo z dejstvi, ampak celo razgrinjajo znanstveno metodo, kako to početi. Zgodba, ki jo pripovedujejo strokovnjaki družbenih ved, in njihov nasvet sta nedoločna, primerjalna in potrebna preveritve. Ker nenehno nadzirajo delo drug drugega in svoje, česar pisatelji ne počno, in so podobni demokratični državi, saj pridejo pravila tega ali onega vzvišenega teoretika vsakih nekaj let na rešeto novih volitev, se nam zdijo domiselni in zaupanja vredni. Danes beremo empirične spise Konrada Lorenza ali Oscar-ja Lewisa, B. F. Skinnerja ali Erica Eriksona, kot smo nekoč brali Dickensa in Balzaca, za zabavo in pouk. Faktografsko pisanje psihologov in sociologov se zdi manj individualistično in tako bolj zanesljivo od kakršne koli trmoglave vizije, kakršne je zmožen pisatelj. Oni trdijo, da razumejo človeški značaj ali da ga znajo določiti kot posledico etničnega okolja; spolnost, starost, ekonomski položaj - pa že izdelajo portret, podoben tistim na policijski postaji: slaba umetnost, vendar se nam zdi, da vidimo nekoga znanega. Vsaj mogoče je, da je zamisel o človeških bitjih kot demografskih skupkih potez ali kot krajih kulturnih in rasnih in gospodarskih dogodkov natanko tisto, kar naša industrijska družba potrebuje, da ohranja stroj v teku. V pojmih, kot so »kompleks«, »represija«, »kriza identitete«, »mejna črta« in tako dalje, so zamenljivi deli nas vseh. V tem pogledu je sodobna psihologija industrializacija zgodbarstva.
Tako sem prišel do ugotovitve, da leposlovje in neleposlovje, kakor ju navadno razumemo, ne obstajata: obstaja samo pripoved.
Vendar dobro vidim, da je to trditev pisatelja. V mojem interesu je zastopati stališče, da ni razlike med tistim, kar delam jaz, in tistim, kar delajo vsi drugi. Če potegnem vse druge na svojo stran ogledala, trdim, da ni ničesar
Sodobnost 2000 I 105
L a ž n i   dokumenti
med danim svetom in našimi poskusi, da bi ga spremenili, da ni nikakršne resnične sile, samo nekaj upanja, da se bomo morda odrekli lastnim možnostim.
In to me navaja k še bojevitejšemu stališču - da je razvoj civilizacij v bistvu napredek metafor.
Danes povečuje pisateljevo možnost za delo moč režima, s katerim se znajde v opoziciji. Kakor klovni v cirkusu, ki posnemajo akrobate na trapezu in vrvohodce - najprej za zabavo, pozneje pa tako, da se vidi, da so boljši od njih -, imamo tudi mi v krvi, da pišemo lažne dokumente, ki so veljav-nejši, resničnejši, verodostojnejši od »pravih« dokumentov politikov ali novinarjev ali psihologov. Pisatelji jasno vemo, da je svet, v katerem živimo, treba še oblikovati in da se resničnost lahko prilagodi kakršni koli konstrukciji. Ta svet je ustvarjen za lažnivce in mi smo rojeni lažnivci. Toda treba nam je zaupati, kajti naš poklic je edini, ki je prisiljen priznati, da laže - in ki nas ogrinja s plaščem poštenosti. »V očeh pisatelja je vse, kar je mogoče misliti, mogoče tudi napisati,« je rekel Emerson; »pisatelj je sposobnost poročanja in svet je možnost za poročanje.« Zaradi svoje neodvisnosti od vseh institucij, od družine do vlade, in ker nam jih ni treba braniti pred njihovo lastno hinavščino in morilskostjo, smo dragocen vir in orodje preživetja. Nobene nedomišljijske panoge ni, ki ne bi izključevala kakega elementa človeške psihe, ki ne bi omejevala in utesnjevala nekaj človeške energije, ki ne bi izločevala kake pošastne prikazni človeškega obstoja. Mi najprej nastopimo službo, potem si ustvarimo občinstvo, in to pomeni biti za spoznanje drznejši od politikov. Vendar to upravičujemo in odplačujemo s posnemanjem lažnih dokumentov, ki jih vsevprek imenujemo svoje sanje. Zakaj sanje so seveda prvi lažni dokumenti: nikoli niso resnične, nikoli dejstva; pa kljub temu nas imajo v oblasti, nas čistijo, preoblikujejo našo nizkotno naravo in nam napovedujejo prihodnost.
Sodobnost 2000 I 106