POGOVOR S FRANCEM HRIBARJEM, PREDSEDNIKOM LJUBLJANSKEGA MESTNEGA SVETA ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE Stabilizacija ne pomeni nazadovanja »Gospodarski trenutek, v katerem živimo, zahteva od sindika-tov temeljito prizadevanje za uresničitev sprejetih dokumentov,« je poudaril Franc Hribar. »Zavedamo se, da je izhod iz nastalih težav in izboljšanje socialne varnosti delavcev /e v boljšem delu in večji produktivnosti. Sindikati v Ljubljani se zato borimo pred-vsem za večje in hitrejše uveljavljanje delavca, ki naj z rezultati svojega dela prispeva k večji ekonomski trdnosti svoje temeljne organizacije in vse družbe. »V Ljubljani smo že dosegli nekate-re pomembne in spodbudne uspehe -predvsem na področju izvoza. Zadnje čase opažamo tudi veliko zanimanje za združevanje dela in sredstev na do-hodkovnih osnovah, ne občinsko in krajevno, ampak širše medrepubliško. Poleg tega delavci vse bolj spoznavajo, da je treba za uresničitev nekaterih velikih in pomembnih naložb združe-vati akumulacijo. To velja predvsem za skupna vlaganja v naložbe, katerih reztiltati bodo vključeni v mednaro-dno delitev dela ali za tiste, ki bodo uresničile našo drugo strateško usme-ritev - večjo proizvodnjo hrane. Zapi-ranja za svoje »plotove«, ki je bilo pri-sotno včasih, je v združenem delu vse manj. Delavci pa se tudi vse bolj zave-dajo, da stabilizacija ne pomeni naza-dovanja. Delavci so za stabilizacijo, se zanjo zavzemajo in se zaradi nje tudi marsičemu odrekajo. Ob teh naporih pa zahtevajo jasne cilje in zadostitev osnovnih potreb za življenje in delo.« Namesto dela krojijo dohodek cene Ugotovili smo že, da si morajo de-lavci svojo socialno varnost zagotav-Ijati sami - s svojim delom. Kako pa je z nagrajevanjem po delu? »Glede nagrajevanja po delu in re-zultatih dela ter socialne varnosti de-lavcev velja povedati, da pri nas nismo razrešili nekaterih sistemskih vpra-šanj. Tu mislim predvsem področje ce-novne politike. Kljub zamrznienim ce-nam so se cene repromaterialu dvigo-vale za 70 pa tja do 90 odstotkov, cene končnih izdelkov pa so lahko narasle le za 7 odstotkov. Delavci s svojimi notranjimi rezervami takšne velike ra-zlike v večini primerov seveda niso mogli pokrivati. Zato imajo v mnogih proizvodnih delovnih organizacijah delavci zelo nizke osebne dohodke - v ljubljanskem Rogu celo pod starim milijonom. Kljub dobremu delu in 100-odstotni proizvodnji, je zato ogro-žena socialna varnost prenekaterega delavca.« Kje je vzrok, da smo uspešno zavrli le cene končnih izdelkov in ne tudi cen v reproverigi in kakšno vlogo imajo sindikati pri sooblikovanju cen? »Odlok zveznega izvršnega sveta o zamrznitvi cen je bil sprejet za vse! Vendar kaže, da ga organizacije zdru-ženega dela v bazični industriji in tiste, ki izdelujejo končne izdelke, ne izvaja-jo enako resno. Velikokrat lahko ugo-tovimo, da so bila tudi povišanja cen dosežena po povsem legalni poti, ko je bila organizacija združenega dela pri-siljena podpisati dopolnilne samou-pravne sporazume, da je sploh lahko delala. Prav zakoni in preveliko admi-nistriranje so vplivali na letošnjo ce-novno politiko in inflacijo. Delavci so nam na primer letos najbolj očitali na račun sprejemanja odloka o novih pri-spevnih stopnjah na samoupravne in-teresne skupnosti družbenih dejavno-sti. Ni jih toliko motila višina prispev-nih stopenj kot način sprejemanja.« Kako povezati začetek meseca s koncem? Kaj predstavlja socialna kartica, o kateri razmišljajo republiški sindi-kati? Sindikati podpiramo uvedbo social-ne kartice, ker dandanes prenekateri delavci v Ljubljani in najbrž tudi drug-je na različnih nivojih uveljavljajo ra-zlične socialne pomoči. Pregleda nad njihovim dejanskim družbenim pri-hodkom pa ni nikjer. Z uvedbo social-nih kartic, ki bi jih oblikovali s pomoč-jo organizacij združenega dela in kra-jevnih skupnosti, pa bi lahko ugotovi-li, kdo so tisti, ki na račun svoje social-ne ogroženosti prejmejo preveč in kdo so tisti, ki sploh ne uveljavljajo te svo-je možnosti. Vendar ne gre le za ugo-tavljanje premoženjskega stanja posa-meznika, ampak tudi za zmanjšanje administriranja in nepotrebnega po-dvajanja pri zbiranju najrazličnejših podatkov ter potrdil, saj bi lahko dela-vec samo s socialno kartico, ki bi vse-bovala vse potrebne podatke, uveljav-ljal svoje pravice. Prepričan sem, da bomo v Ljubljani socialno kartico uvedli, saj približno 30 tisoč občanov našega mesta prejema socialne pomo-či na različnih koncih. Mnogi med nji-mi pa jih neupravičeno tudi podva-jajo.« Kako pa bodo ljubljanski sindikati reševali trenutno socialno problema-tiko več kot 10 tisoč najbolj ogrože-nih delavcev, ki prejemajo manj kot milijon starih dinarjev mesečno? »Ob novem letu smo ugotovili, da prejema v Ljubljarii okoli 10 tisoč de-lavcev manjši osebni dohodek kot 10 tisoč dinarjev. Sindikati si zato že tri mesece prizadevamo, da bi zagotovili skozi delo in osebni dohodek, ki ga delavci prejemajo zanj, tudi njihovo socialno varnost. Zato moramo prou-čiti predvsem tisto proizvodno delo, ki ne dosega takšnih rezultatov, kot bi mojralo, da ugotovimo, če ga potrebu-jemo ali ne. Z organizacijskimi in dru-gimi oblikami si moramo prizadevati za prestrukturiranje proizvodnje v takšno, ki bo svojim delavcem zares lahko zagotavljala socialno varnost. Prizadevamo si, da bi zagotovili social-no varnost vsakemu delavcu, ki bo svoje dolžnosti na delovnem mestu 100-odstotno izpolnjeval.« Nova ura spreminja tudi navade Kakšni so rezultati akcije za večjo produktivnost z uveljavljanjem no-vega delovnega časa v Ljubljani? »Sindikatom so ob tej akciji mnogo očitali, da se je lotevamo brez temelji-tih analiz o različnih vzrokih in pred-vsem posledicah, ki jih bo takšna spre-memba prinesla. Mi pa smo prerriakni-tev delovnega časa, za katero si priza-devamo že več let, podpirali predvsem iz naslednjih vzrokov. Delavci odhaja-jo na delo brez zajtrka. Največ nesreč pri delu je prav v zgodnjih jutranjih urah. Ob premaknitvi urnih kazalcev na poletni čas bi naši malčki odhajali v vrtce - po naravni uri - prezgodaj. Ves svet dokazuje, da je treba delovni čas prilagoditi tistemu obdobju dneva, ko je človek za delo tudi najbolj sposo-ben. Prizadevamo si, da bi ljudje poča-si spremenili svoje ukor&ninjene bio-loške navade in jih prilagodili tistim, ki so v svetu že dolgo preizkušene in dokazane kot najbolj produktivne. Ne gre za to, kot mislijo nekateri, da bi uvedli deljen delovni čas. Gre samo za premaknitev delovnega časa za eno uro naprej, v čemer smo v Ljubljani v glavnem uspeli.« Zagat v preskrbi ni, težje bo z dopusti Kakšna je skrb sindikatov za teža-ve delavcev, ki niso neposredno veza-ne na dela in naloge, ampak na njiho-vo življenje. Tu mislimo predvsem na boljšo preskrbo Ljubljančanov in letošnje dopuste, ki jih bo večina -predvsem tista s plitvimi žepi - pre-živela doma. »V preskrbi Ljubljančarjov z osnov-nimi življenjskimi artikli so sindikati odigrali pomembno vlogo. Lani, ko so bile težave z založenostjo trgovin z ne-katerimi osnovnimi dobrinami, kot so pralni praški, maslo, meso in drugi, največje, so ljubljanski sindikati od-ločno nasprotovali uvedbi kakršnih-koli bonov zanje in administrativne-mu razdeljevanju življenjskih artiklov. To nam je uspelo predvsem zato, ker smo že nekaj let podpirali in spodbuja-li združevanje sredstev iz občinskih proračunov ter združenega dela za pri-marno proizvodnjo hrane. To dolgo-ročno dohodkovno povezovanje, na katerega smo mislili pravočasno, nam je pomagalo prebroditi težave s pre-skrbo in zagotoviti zadostne blagovne rezerve. Pojmembno vlogo pri tem so odigrali tudi potrošniški sveti. Omeni-ti pa moram še en pojav, s katerim smo se srečali. Kar 30 odstotkov manjkajo-čih prehrambenih proizvodov je iz Ljubljane odšlo na druga področja re-publike in države. Trenutno, ko so počitnice pred vrati, je problem letošnjega letovanja za marsikatero družino najbolj pereč. Sindikati smo želeli s posojili delav-cem omogočiti letovanje. Kot veste, predlog zaradi različnih vzrokov ni bil sprejet, saj bi tako še povečevali infla-cijo. Delovnim organizacijam smo tudi priporočili, naj z regresom za dopust omogočijo letovanje najbolj socialno ogroženim. Vsekakor bo naval na po-čitniške kapacitete, ki jih imajo delov-ne organizacije sarrte, letos večji kot prej. Med drugim smo tudi predlagali, da bi si/Jih delovne organizacije med seboj menjavale, tako da bi bile res polno zasedene. Prepričan pa sem, da bo kljub temu letos marsikdo ostal za počitnice kar doma.« Na koncu pa nas zanima še, kaj me-nite o ljubljanskih občinskih glasi-lih. »Mislim, da zelo uspešno in celovito informirajo krajane o dogajanjih v družbenopolitičnem delu in življenju nasploh v njihovih sredinah. Po-membno vlogo odigrajo glasila vsakič tudi ob konkretnih akcijah - kot je bila na primer akcija za tretji ljubljanski samoprispevek. Uspešnost takšnih političnih akcij je odvisna predvsem od vaše celovite informacije. Včasih se zatakne le pri raznašanju občinskih glasil. Več bi morali pisati tudi o odlo-čanju delegatov v skupščinah, o dele-gatskem delu in gradivih nasploh ter o ljudski obrambi in družbeni samoza-ščiti.« V maju so se člani aktiva novinarjev občinskih glasil Ijubljanske regije (NOGLR) pogovarjali s Francem Hribar-jem, predsednikom mestnega sveta Zveze sindikatov Slovenije, o aktualnih nalogah, s katerimi se trenutno spopa-dajo mestni sindikati. V pogovoru so sodelovali: Janja Do-mitrovič - glavna in odgovorna urednica Naše komune, Niko Isajevič - odgovor-ni urecinik Dogovorov, Milan Pritekelj -glavni in odgovorni urednik Naše skup-nosti, Mario L. Vilhar - urednik Javne tribune in Vida Petrovčič - novinarka Zbora občanov, ki je pripravila besedilo za objavo v vseh Ijubljanskih občinskih glasilih.