Samo prometniki smo... Ko so v Derčevi ulici še brneli stroji in je pred očmi Šiškarjev rasel nov zdravstveni dom, se je marsikdo vprašal, ali ne bo ta reč morda premajhna. Od ta-krat je minilo že veliko let in že zdavnaj je postalo jasno, da so se možje, ki so od-ločali o velikosti novega zdravstvenega doma, krepko ušteli. Zato, ker so načrto-valci pozabili, da se bodo v rastoče stolpni-ce, ki so štrlele na vse strani, nekoč vse-lili ljudje, novi stanovalci in — novi paci-enti. Da se bo v nove soseske preselilo na lisoče novih prebivalcev ... Na vse to so takrat pozabili in ko so se tega zavedli, je bilo prepozno. Zdravstveni dom je bil zgrajen in minilo je pelnajst let, da je spet prišel čas, ko lahko razmišljamo o razši-ritvi te prepotrebne stavbe. • »Mi smo že takrat, ko so zdravstveni dom gradili, opozarjali, da bo premajhen za naraščajoče potrebe,« je povedala Ani-ca Okršlar, vodja laboratorija v zdravst-veni enoti na Derčevi. »Takrat smo vklju-čili tudi druge dejavnosti, na primer šolski dispanzer, ATD dispanzer, ki ju do tedaj nismo imeli in na ta račun je moral del »splošne medicine« ven. Uredili smo ordi-nacijo v Sišenski ulici in, kasneje, v Pod-gornikovi v soseski 6. Prav zaradi teh no-vih dejavnosti smo bili že takrat, za ožjo Šiško s 24.000 prebivalci, premajhni!« • Sedeli smo v majhnem prostoru, ki ga imenujejo knjižnica. Sejna miza na sredi priča, da ima ta soba tudi funkcijo sejne dvorane. Da, so se pred pričetkom razgovora zasmejali gostitelji v belih ha-ljah, tu se dogaja vse, celo likali so včasih v tem prostoru. Vse ostale sobe, gardero-be, hodnike so preuredili in jih izkoristili, kolikor se je dalo. Vsak kotiček v poslopju zdravstvenega doma ima svoj namen. Pri iskanju prostorskih rezerv so morali celo tako daleč, da osebje, zaposleno v domu, nima nobenega prostora za oddih, rekre-acijo, ni garderob ... • Toda zdravniki in sestre šišenske enote nas niso povabili na razgovor zaradi tega, ker imajo en sam tuš za 140 zaposle-nih, ker so prikrajšani za vse tiste osnov- ne pogoje, ki naj bi jih imeli pri delu. To še nekako prenašajo. Navadili so se že. Toda ne morejo prenašati negodovanja pacientov, ki hočejo, razumljivo, primer-no »postrežbo«, brez čakanja, s prijaznimi nasmeški na ustih zdravnikov in sester. • Kljub temu, da so naredili, kar je bilo v njihovi moči, delavci zdravstvenega dorrja vendarle ne znajo delati čudežev. Ceprav marsikdo to vseeno pričakuje (in celo zahteva) od njih . . . • Če sedaj malce preletimo crdinacije in stanje v njih, če se torej za hip ustavi-mo ob nevzdržnem položaju, v katerem se je znašlo osnovno zdravstveno varstvo v naši (in ne samo naši) občini, potem smo skorajda v zadregi, kje bi začeli... • »Ordinacijo medicine dela smo uredili iz dveh pisarniških proštorov,« je povedal dr. Franc Pogačar in še pribil, da je do-dobra zasedena, saj jo uporabljajo celo za šolske preglede, kadar je to pač možno ... Nemalokrat se zgodi, da celo za zračenje prostorov ni časa in se tako ambulanta, ki je bila celo dopoldne nabita, popoldan na-polni z otroci. Da, celo na tla posedejo, ker ni dovolj klopi... • »Poglejte, recimo, kako je s šolsko zobno ambulanto,« je dodala dr. Metoda Rejc. »Izkoristili smo notranje rezerve, ko-likor smo jih lahko našli. Leta 1961, ko je bil dom sezidan, je bila otroškim zobem na voljo ena ordinacija. Na šoli Valentina Vodnika smo uredili še eno ordinacijo, se-veda s pomočjo šole in občinske skupšči-ne. Tudi v šoli Riharda Jakopiča smo naredili eno ordinacijo, več pa se že ni dalo storiti. Stoli' so zasedeni od jutra do večera. Sedaj pa se je zataknilo. Predšolskih otrok sploh ne moremo obrav-navati v okviru preventivnih pregledov, kar je seveda nevzdržno. Šolske otroke razmeroma dobro »pokrivamo«, prav za-radi ambulant, ki so na šolah ... Sistemat-ske obdelave srednješolcev pa seveda ni...« • In strokovni normativi v zobozdravst-veni službi? Seveda jih poznajo, toda ne morejo se jih držati. Presegajo jih za ce- lih 22 odstotkov, sicer bi se ozko grlo po-vsem zamašilo ... Celo to so se dogovorili, da bo vsakdo učinek svojega dela povečal za deset odstotkov. To je obveza, ki se je držijo. Toda, čudeži... • »V pediatrični ambulanti — posve-lovalnici, torej preventivni dejavnosti je normativ 20 pregledov v delovnem času,« je povedala dr. Zinaida Sirks. »Pri nas opravimo v istem času preko 60 pregle-dov. V kurativi naj bi zajeli 30—35 paci-entov v enem delovniku, vendar je v naši ambulanti ta številka dvakrat večja.« • Tudi laboratorij je preobremenjen, prav tako tudi vsi ostali oddelki. Pa kaj bi vam še naštevali. Prostorsko stisko in vse naštete podatke lahko najbolje obču-tite ria svoji koži takrat, ko iščete pomoč v zdravstvenem domu. Neudobne čakalni-ce, dolge ure čakanja... En obisk pri zdravniku na Derčevi je bolj zgovoren kot vsa statistična znanost. • Razlogov za tarnanje je torej več kot dovolj. Kako pa je z obeti? Kdaj bomo v Šiški vendarle dobili prizidek zdravstve-nega doma, ki ga že toliko let napovedu-jemo? To je bilo drugo poglavje našega razgovora. ki pa je ostalo nedorečeno ... • »Pripravljeni so načrti, pripravljena je ustrezna dokumentacija. Pravzaprav lahko trdimo, da imamo tudi že lopato, ki bi jo radi čimprej zasadili, toda — denar-ja ni,« pravi dr. Schrott, odgovorni zdrav-nik šišenske enote. »In, kot smo slišali, ga ne bo vsaj še leto dni.« • V osnovno zdravstveno službo smo v zadnjih petnajstih letih vložili v Ljublja-ni le nekaj piškavih dinarjev. Odločili smo so, da se z vsemi močmi zaženemo v grad-njo Kliničnega centra. In ljudje, zadolže-ni za osnovno zdravstvo, so sklenili, da bodo pač potrpeli. Toda gradnja se je za- V Vsakdanji prizor v pretesni čakalnici otro-škega oddelka. ^M vlekla, cene so rasle in leto za letom so prestavljali datum, ko bo vendarle spet napočil trenutek, ki ga zdravstveni delav-ci na terenu že tako dolgo čakajo. • »Zdravnik v zdravstvenem domu, v osnovni zdravstveni službi je danes prav-zaprav prometnik, ki usmerja paciente na razne oddelke Kliničnega centra,« je sku-šal pojasniti današnje stanje dr. Draksler. »Ob sedanjih pogojih kaj drugega tudi ne zmoremo. Toda to je drago — saj vemo, kako drag je oskrbni dan v visoko speci-alizirani klinični ustanovi. . . Veliko pri-merov, ki jih sedaj pošiljamo v Klinični center, bi lahko rešili na terenu. Toda se-daj . . .« • Priznam, malce v zadregi sem, ko vam takole naštevam stvari, ki sem jih slišal na razgovoru s šišenskimi zdravstve-nimi delavci. Premalo prostora je, da bi nanj natisnili vse težave in probleme, s katerimi se srečujejo ljudje v belem. In tudi nekoliko občutka nemoči ostaja. Za-to, ker jim nihče ne ve zagotovo povedati, -ali bo leto 1976 resnično tisto, ki ga čaka-jo. Ker že leto za letom berejo napovedi, obljube, zagotovila. Ker se kljub vsemu Siškarji že leto za letom drenjajo v pre-tesnih čakalnicah. • Toda, bodimo optimisti! In skleni-mo, da bomo v letu 1976 resnično zasadili prvo lopato, ki jo v zdravstvenem domu že imajo! Casi", ko so Butalci kar »na ro-ke« raztegovali vaško cerkev, so namreč minili. . . Z. Šetinc