Po Guyomi priredil Fr. P Veleuni Ko je zapustil Rim, se je odpravil na popotovanje po Italiji. Vozil se je ¦brez pravega cilja iz kraja v kraj, opazoval ljudi in naravo. ter pridno risal. Nekega dne se je peljal z več drugimi potniki po samotni poti proti Avezzu. Mračilo se je, bližala se je nevihta in prve kaplje so že udarjale na okna kočije. »§labo vreme za popotnike, toda kot nalašč za roparje, ki radi preže <>b teh cestah,« se je oglasil starec, ki je doslej molče sedel v kotu kočije, zavit v svoj plašč. »Ne verjamem,« je odgovoTil Leo* nardo, »da bi roparji napadali revne popotnike kakor smo mi, saj je v bli-žini dosti gradov in bogatih kmetij.« »Upajmo, da imate prav,« je od-vrnil starec. Toda ni še izgovoril zad- Leonardo da Vinci. nje besede, ko je že truma bradatih iiv do zob oboroženih mož obkolila kočijo. -•, *Stoj!« je zaklical eden izmed njih vozniku in mu nastavil samokres faa. prsi. >'>': Razbojniki so odprli vratca in njihov poglavar je vljudno dejal: ¦; »Gospe in gospodje, izstopite, prosim, in si izpraznite ¦¦ žepe. Zelo ham je žal, da smo ddhiteli ravno vaš voz, toda kaj hočete, tudi taki siromaki, kakor šmo mi, morajo živieti. Če se ne boste upirali, ste lahko prepričanl, dal ne bomo storili nikomur nič žalega.« '".¦¦• Popotniki so ubogali in roparji so jih. hitro olajsali za njihov denar in dragocenosti. Leonardo je bil ob ves svoj denar, ki ga je zaslužil v Rimu. Ker sedaj ni imel s čim plačati vožnje, je nadaljeval svojo pot peš in kmalu opazil majhen samostan, kjer je nameraval prositi za prenočišče. Pozvonil je in brat vratar ga je vprašal, kaj želi. Leonardo mu je razložil, kaj se mu je pripetilo in ga poprosil, naj ga prenočijo. »Vstopite,« ga je povabil menih, »mi vsakemu radi pomagamo.« Prijazni menihi so mu postregli z večerjo in mu pokazali sobico, ki so mu jo določili za prenočišče. Drugi dan se je vreme še poslabšalo in Leonardo ni mogel niti misliti na odhod. Najprej ni vedel, kako naj izrabi svoj čas, potem pa se je spomnil na čopiče in barve, ki so bile za razbojuike brez vrednosti in so mu jih zato pustili v miru. Njegova sobica je imela lepe, bele stene, ki so bile kot nalašč za poslikanje. Sklenil je, da bo naslikal beg sv. Družine v Egipt, in se je dela takaj lotil. Svetloba je bila dobra in je delo hitro in zadovoljivo napredovalo. »Tako bom plačal,« si je dejal, »dobrim redovnikom svoj dolg in upam, da bodo zadovoljni.« Naslednje jutro, ko je bila slika že skoraj dovršena, je prišel brat vratar obiskat Leonarda. Presenečen je obstal pred čudovito sliko, potem pa poklical predstojnika in ostale menihe. »Pridite gledat,« je klical, »kako lepo sliko je naredil naš gost na steno v svoji celici!« Menihi so prihiteli in glasno obcudovali Leonardov umotvor. Predstoj-nik, ki je bil sam spreten slikar, je od občudovanja obstal nem pred sliko, potem pa je ganjen objel umetnika. ¦ »Samo velik diih,« je zaklical, »lahko ustvari takšnb delo! Vi ste Leonardo da Yinci, slava in ponos Florence! Poznam vaš način slikanja, to nežno prelivanje svetlobe v senco, ki je za vas tako značilno!« »Da, častiti oče, res sem Leonardo da Vinci. Vi ste me ljubeznivo sprejeli v svoj samostan, in. če vam ta slika ugaja, jo ohranite, prosim, kot znak moje hvaležnosti za vašo gostoljubnost.« »Skrbno jo bomo čuvali,« je odgovoril predstojnik, »kajti ta slika bo ppstala čast in slava našega samosiana.« Kakor mnogo drugih je tudi to delo izginilo in je res škoda^ da ne inoremo spoznati vseh mojstrovin, ki jih je veliki florentinski slikar razsejal po svoji domovini. vi. •?¦'¦ : Francoski kralj Franc I. je že dalj časa vabil Leonarda na svoj dvtor. Poslal je k njemu posebnega odposlanca, ki mu je povedal, da je kralj Telik občudovalec njegove umetnosti in da mu da, ee pride v Francijo, na razpolago lep grad, kjer bo lahko nemoteno delal. Leonardo se je odločil in odšel v Francijo. Kralj je bil njegovega pri-hoda zelo vesel in mu je takoj prepustil grad Elos-Luce ter mu določil sedem sto srebrnikov plače. Tu je prebival Leonardo do svoje smrti in se bavil s slikarstvom, fiziko in matematiko. Umrl je leta 1519. Ko je začutil svoj konec, je prosil za duhovnika, ki je prisel k njemu skupno s kraljem. . ¦' • »Ali zelo trpite?« ga je vprašal Franc I. »Da, Veličanstvo, trpim, toda to je kazen za prestopke, ki sem jih zagrešil proti Bogu in ljudem. Nisem storil svoje dolžnosti tako, kot bi bil to moral.« , Med govorjenjem ga je pograbil silen napad bolezni; kralj mu je podprl glavo in slavni šlikar je izdihnil v njegovih rokali, star sedem in šestdeset let. Rekli smo, da je bil Leonardo Tsestransko nadarjen. Bil je eden naj-slavnejših italijanskih slikarjev in znamenit -učenjak. V Tseb panogah znanosti, arhitekturi, fiziki, kemiji in drugod je pokazal izredno spretnost. Lepega dne se je v Florenci zbrala na bregu reke Arno velika množica ljudi. »Ali je mogoče,« so se spraševali, »da bi človek naredil ptiče, ki bi f bili kot živi in letali po zraku?« »To je res neverjetno,« so odgovarjali drugi, »toda naš veliki Leonardo da Vinci to trdi in vsi vemo, kako spreten je v vseh stvareh.« »Že, že, toda samo Bog lahko vdihne mrtvim rečem življenje.« »Učenjak ne trdi, da je ta stvar živa. In zna samo tako spretno po-snemati naravo, da da lahko mrtvim stvarem videz življenja.« »Tega ne moremo verjeti.« ¦. . >Takoj bomo videli, Leonardo da Vinci že prihaja.« Z Leonardom je prišlo več pomočnikov, ki so nosili dolg zaboj, ki ga je slikar previdno odprl. Iz njega je vzel umetnega ptiča, ki je imel peruti 221 * pripravljene za let. Vrgel ga je v zrak in ptič se je takoj dvignil v veliko ' višino. Kmalu so mu sledili še drugi in krožili nad ostrmelimi gledalci. »Čarovnik je,« so si prišepetavali. »To so prave ptice,« je razlagal zopet drugi. »Mojster jih je znal tako uspavati, da jih zbudi kadar hoče.« V resnici so bile te ptice zgrajene nekako tako kot današnji zrakoplovi. Leonardo je iznašel neke vrste plin, ki je bil lažji od zraka in je z njim , napolnil te svoje igračke. Izdelal jih je tako natančno in spretno, da so bile kot žive. Če bi bil imel Leonardo takrat na ražpolago dober motor, bi letalstvo začelo svojo zmagovito pot že nekaj stoletij poprej kot jo je. »Ako bi imel človek,« je večkrat dejal, »tako moč kot ptice, ne bi bila nobena težava zgraditi stroj, s katerim bi se lahko vozili po zraku.« Leonardo je opazil in spoznal tudi moč pare in to tri sto let pred Jamesom Wattom! Bilo je še v Milanu, ko je vojvodi Ludoviku povedal, da je izumil siroj, s katerim bi se dale izstreljevati brez uporabe smodnika težke krogle v sovražne vrste. Na prinčeva radovedna vprašanja, kakšen je ta svoje-vrsten top, mu je Leonardo razložil, da spusti s posebno napravo skozi razbeljeno bakreno cev vodo, ki se hipoma spremeni v paro in vrže izstrelek z veliko silo proti cilju. Pozneje je naredil s to pripravo tudi nekaj po-sk'usov in krogla je vedno zletela med silnim pokom na določeni cilj. Če bi se bil Leonardo pečal saruo s slikarstvom, je zelo verjetno, da bi bil presegal Miclielangela in Rafaela. Ni dobro, če se človek bavi s tolikimi stvarmi obpnem, kajii s tem tvega, da ga tekmeci prehitijo in da sara pstane v drugi vrsti.