J. E. Bogomil
Deset vprašanj
2. Česa si najbolj želite?
Skoraj ni mogoče povedati, kako pisane so vaše želje. Velike so. Izpeljive in neizpeljive. Jožko z Gore gleda nazaj in bi rad, da bi še enkrat začel hoditi v šolo. Vse drugače bi se učil.
Svoj čas smo v šolo grede neštetokrat modrovali, kako bi bilo prijetno, če bi znali letati po zraku. Igraje bi prišli v šolo, v Ljubljano, k stricu v Ameriko. Želeli smo si voza, ki bi sam vozil, brez konj. Takrat so bile naše želje otročje, prazne. Danes pa? ... Koliko jih je med nami, ki vam uhajajo želje na kolo, na avto, na
19
zrakoplov! Oh, ko J5i to imeli, kam bi povsod odtlr-drali, kaj bi vse videli! Zagreb, Belgrad bi bila kakor doma, Pariz pri sosedu, Amerika pa kakor koncem vasi.
Našim deklicam — psst, tiho, da vam povem! — pa uhajajo želje tja v mesto pred vse tiste prodajalne, kjer je naprodaj blago za nove obleke; kjer je razobešeno razno lepotičje: verižice, uhani, nakitje za lase, in ka-kor se že imenuje ves tisti dragoceni drobiž. Ničemur-nice! Zdaj se pa jezite, ker smo vas izdali? Kako radi bi vam napisali v opoinin Gregorčičevo »Na semnji«! Pa je ne bomo. Same si jo poiščite!
Pa niso vse take. Dobro poznamo tudi tiste, ki žele obilo mami pomagati na njivi, na vrtu, pri otrocih, v kubinji. Ne gre še vse, kakor bi moralo, volja je pa le dobra. Ne bo dolgo, pa bo želja postala resnica. Da bi le takrat tudi želele predvsem mami pomagati in bi ne silile z rodue grude v mesta, v svet!
O kralju Salomonu beremo, da se mu je prikazal Bog in mu rekel: »Prosi, kar hočeš, vse ti dam.« In Salomon je prosil: »Daj tedaj svojemu hlapcu po-učljivo srce, da more soditi tvoje ljudstvo in razlo-čevati med dobrim in hudim.«
Kakšne želje bi pa vi izrekli, če bi se vain kaj ta-kega primerilo? Kar slišimo vas, kako si zdajle, ko te besede berete, drug za drugim odgovarjate: »Zdravje!
—  Moč! — Dolgo   življenje! — Srečo! — Da   bi   se pridno   učil! — Da  bi   bilo kmalu  konec   učenja! -— Lepoto! — Bogastvo! — Dobre   jedi! — Da   bi   ostal vedno doma! — V Ameriko! — Nov klobuk! — Uro!
—  Nebesa!«
Kolikor glav, toliko želja!
H koneu še nekaj za smeh.
Pravijo, da je bilo v tistih dobrih časih, ko so po naših krajih hodile dobrokotne vile in so obiskovale ljudi in jim izkazale marsikakšno dobroto. Pa pride ena taka vila v pošteno hišo na kmetih. Mož in žena sta bila ravno oba doma. Pa jima reče vila: »Ker sta oba dobra in pošiena, izrecita zdajle tri želje! Kar si bosta želela, se vama bo zgodilo.« Ker je žena ravno kuhala, je vzdihnila: »Oh, da bi imela zdajle eno klo-baso!« Takoj je bila klobasa pred njo. Mož se je pa
</creator>razjezil, ker je zaprosila žena za tako malenkost, ko bi bila lahko dobila kaj boljšega, pa je zavpil: »Da bi se ti klobasa na nos obesila!« In glejte, že je visela ženi klobasa na nosu. Potem sta pa mož in žena oba skupaj lepo prosila, naj vzame vila ženi klobaso z nosa. In vila jima je tudi ustregla.
Tri želje — pa brez uspeha! Koliko vaših želja je in bo tudi ostalo praznih!
Ker smo si pa prijatelji, zato sklenimo io pisanje o vaših željah z željo: Vse, kar si pametnega in korist-nega želite, naj se vam zgodi! Nespametnih želja vas pa Bog obvari!