liko naučiti. Tu imamo pred seboj res nekaj, celotnega, do zadnje črte izdelanega, dokončanega, nekaj, kar je res konflikt in ne samo nejasna skica, nedoumljena in nedoumljiva. Tu imamo ljudi in ne senc, dejanje in ne  sanj.  Tu vemo precej,  za kaj  gre,  tu  se boji v
mrak zavijajo, tu je dejanje in ne igrača z besedami in nepojmljivimi čuvstvi. Če je to klasično, potem je Funtkovo delo v resnici klasično. Zato ni samo vljudna fraza, ampak resnica, da pomeni „Tekma" velik napredek v naši  dramatiki,  kakor  ga brezdvoma pome-
človeški  duši markantno predočujejo,  ne pa v mistični     nijo tudi Finžgarfeve  drame.
F. T,
0SSS33
TO IN ONO.
Norvežani na južnem tečaju«
Toliko bojev kakor severni tečaj južni ni zahteval. Vzrokov je dosti, prvi menda oddaljenost antarktičnih pokrajin od človeških bivališč, saj se pomaknejo celine visoko gor proti severu, proti jugu pa gleda radovedno samo najskrajnjejša Južna Amerika, veliko manj Afrika, več zopet Avstralija in Nova Zelandija. Od Amerike čez tečaj in celo sedanjo Avstralijo se je razprostiral po mnenju geografov kontinent, imenovan Brasilia inferior, Terra Australis incognita itd. Znameniti James Cook je v drugi polovici 18. stoletja ovrgel to hipotezo in dognal, da je Avstralija samostojna celina, okoli tečaja pa da se razprostira velikanska pokrajina ledu, ki jo je objadral okoli in okoli. Kamor je prišel, povsod je zadel ob led in ni mogel naprej. „Smelo trdim, da si ne bo nihče upal iti dalje kot jaz in da morebitne ondotne dežele nikdar ne bodo odkrite in raziskane. Nikdar ne bo človeški rod imel koristi od teh dežel; če bi pa vendar kdo šel dalje kot jaz,  ga ne zavidam."
Kljubtemu so prišli novi ljudje na jug, seveda z drugim namenom: lovili so morske živali, ki bivajo tu v velikanskih množinah; zlasti še, ker so bila lovišča na severu precej izčrpana. Otoki južnega morja so jim bili štacije, negostoljubne sicer, a dobrodošle. Pridejo pa tudi znanstvene ekspedicije, prva med njimi ruska pod poveljstvom Bellingshausena in Lazareva; objadra 1819—21 ves tečajnik in krsti dele Antarktike z imeni Aleksandra I. dežela in otok Petra I. Amerikanec Weddell pride do točke 74° 15'S, John Biscoe objadra v letih 1831—32 vtretjič ledeno ploščo (NB. veliko 17 milijonov km2, skoro dve Evropi), lovec na kite Kemp odkrije obalo, imenovano po njem, Ballenv pa vrsto otočičev. Matematik GauB in veliki Humboldt se ogrevata za nove ekspedicije, tri gredo na pot: francoska pod poveljstvom d'Urvilla nima dosti sreče, amerikanska odkrije Wilkesovo deželo, največji uspeh imata pa Angleža James RoB in Francis Crozier.
Dočim je dotedaj samo Weddell prišel južneje od 74 0, je dospel RoB (1840—42) ob sedanji Viktoria-deželi do 780 10', videl v sredi med ledom dva vulkana, imenovana po njegovih ladjah Terror in Ere-bus (3276 in 3938 m), prišel blizu do južnega magnetnega tečaja in zadel na velikanski leden zid, visok takrat 50 —100 m, raztezajoč se v daljavo več sto kilometrov. Sedaj vemo, da je ta led odtok Antarktike, kjer padejo ogromne množine snega, ki jih solnce ne more stopiti, ki se strnejo v led in stremijo proti severu, proti RoBovemu morju; v tem morju plava   ta ledena   bariera kot velikanska plošča,
dolga po Amundsenovih poročilih 700 km- Ne stali se, ker je temperatura skoro vedno pod ničlo; vendar pa se od časa do časa odtrgajo velike ledene gore, dolge več kilometrov, visoke navadno 30—40 /77, in plavajo proti severu, proti Avstraliji, kakor jih ravno zanese tok. (Višina nad morjem je pa samo ena sedmina cele gore.)  Bariera pada in se  dviga po plimi in oseki.
Izvzemši manjša podjetja slišimo potem malo o jugu; ker ni bilo tega, kar so pričakovali, so pozabili na puščave antarktične. Večje in znanstveno znamenito podjetje je ono Norvežana Bor chgrevinka, prvič 1894 — 95, drugič pa 1898 — 1900. Na prvem potovanju je po 55 letih (RoB) zopet prišel do Viktoria-dežele in stopil tudi na suho, pri čemer so ga zelo ovirali brezštevilni pingvini, pri drugem potovanju je pa celo preži mil v tej deželi, na rtiču Adare, in dosegel 78 0 50' S, torej več kot RoB- Mnogo se je bavil tudi z magnetičnimi študijami. V letih 1898/99 sta odšli na jug tudi dve drugi ekspediciji, nemška na parniku „Valdivia" in belgijska na ladji „Belgica". Zadnja je morala tudi prezimiti ob deželi Graham, podaljšku Južne Amerike, se je pečala zlasti z določevanjem morskih globin (med Graham in Ameriko čez 4000 m) itd., nemška je zopet zadela na otok Bouvet (odkrit že 1738), ki sta ga zaman iskala Cook in RoB, polegtega pa za Južno morje v onih krajih dognala globino 4—6000 m-
Začetkom našega stoletja so se odpravile na jug naenkrat kar štiri ekspedicije, švedska, škotska, nemška in angleška, pod Nordenskjoldom, Brucejem, Drvgalskim in  Scottom,
Čudne dogodke čitamo o Švedih; nekateri so zapustili ladjo „Antarctic", ki se je pozneje potopila, in prezimili na otoku Snow-Hill (snow = sneg, hill = grič). Od ladje se je podalo nekaj mornarjev iskat Norden-skjolda i. dr, na ta otok, tako da je bila cela družba razdeljena na tri dele. Šele po dolgem času jih je našla argentinska ladja „Uruguay" pod kapitanom Irizarjem. Švedi so dobili veliko okamenin in če je bil v tem oziru srečen tudi Amundsen, bodo morebiti konštatirali eno samo velikansko gorovje okoli Pacifika; skoz Ameriko čez tečaj na Novo Zelandijo, Avstralijo, Azijo in zopet nazaj v Ameriko, deli so se seveda pogreznili. Tudi Škoti so se mudili južno od Amerike, Nemci pa na nasprotnem bregu; opazovanja so zlasti meteorologična.
Največje zanimanje je vzbudil pa Scott, ki se je podal na staro polje Angležev in deloma Norvežanov, v Viktoria-deželo; kakor RoB, je plovil tudi on ob ledeni barieri, prezimil 1902 blizu Erebusa v zalivu Me Murdo, šel septembra proti jugu ter dospel do 82° 17'S. L. 1903. je vdrugič prezimil v Antarktiki
-    159
in nadaljeval raziskovanja, šele aprila 1904 je prišel na Novo Zelandijo. Scott je spoznal takrat in potem vsi drugi, da je najhitreje mogoče priti do tečaja, če gremo od Viktoria-dežele proti jugu. — Francoz Charcot se je mudil tedaj tudi na jugu,  a ni imel toliko sreče.
Spoznali so bili tudi, da je veliko laže potovati proti južnemu tečaju kakor pa proti severnemu, ker imamo pod seboj celino, sicer pokrito z ledom, a vendar stanovitno, dočim ni na severu drugega kot led, premikajoč se po tokovih. Scottov spremljevalec Shackleton se je podal tri leta za njim (1907) zopet proti jugu in prišel 1909 do 88 0 23'S, bil oddaljen od tečaja torej samo še 178 hm; a ker ni imel živeža, je moral nazaj. Tovariš Shackletonov, David, je določil tudi lego južnega magnetnega tečaja.
Leta 1910. odide na kraj svojega nekdanjega delovanja vnovič Scott na ladji „Terra Nova", a kar naenkrat izve svet, da si je izvolil isti cilj Norvežan Roald Amundsen, (Na potu proti jugu so sicer tudi Nemci, Japonci in Avstralci, a imajo večinoma samo  znanstvene  naloge.)
Amundsen je bil enkrat že v Antarktiki, z Belgijci  1898—99,  a torišče njegovega delovanja je  Se-
verno Ledeno morje. Ko se je mudil 1901 v severovzhodni Grenlandiji, je sklenil zopet določiti le g o severnega magnetnega tečaja (prvi je bil RoB), si dal zgraditi ladjo „Gjoa" ter se podal na pot. Dosegel je svoj namen, a posrečilo se mu je še nekaj drugega, takorekoč mimogrede, izvršil je severozahodno pasažo, kar se dotedaj ni posrečilo še nikomur. Potovanje je trajalo od leta 1903. do 1906., 19. oktobra 1906 je bil v S. Francisco v Ameriki.l
Zopet je hotel na sever, a ni imel sredstev; le malo je zbral — vsaj po njegovem mnenju,—, kajti zanimanje za severne pokrajine se je bilo po odkritju tečaja (1909, Peary) ohladilo. Mislil si je, za jug bo pa zadostovalo, opremil je slavno Nansenovo ladjo „Fram" in odšel v Atlantik. Vsi so mislili, da gre na sever, a kmalu se je izvedelo, da je njegov namen odkritje južnega tečaja, zopet tako „mimogrede", da bi potem laže dobil sredstva za dolgotrajna raziskovanja v krajih prejšnjega svojega delovanja.
(Konec.)              Dr, v. Šarabon.
1 Hassert pravi: Die Gjoa-Expedition gehort zu den hervorragendsten Polarreisen der neuesten Zeit urid kann in jeder Beziehung als eine bedeutende Leistung gelten,
ll^^^ll
Naše slike.
Knez Trubeckoj je znamenit ruski plastik. Njegove figure so močno karakterizirane in sigurne v svojem učinku. „Grof Tolstoj za plugom" kaže, da se je knez Trubeckoj globoko zamislil v duha jasno-poljanskega filozofa. Knez Trubeckoj karakterizira tako močno, da pride že na mejo karikature, kar kaže zlasti njegova plastika „...ki se od mrhovine rede", huda obtožba zoper nezmerno uživanje v tako-zvanih   „boljših   krogih",
									/  .
i 1   -		,./;\=-v		flfil	ISlif H^		i		' 'JKm
	%		*'.yrA	L•'		•-'¦ :•			xf^
	'X:  * '		.,>¦¦"¦¦. m						
1		-¦				iH&Jj			
	*"		¦ -. 5	»•.,*?		•"*.			
zJt*^									
Vaclav Brožik je znamenit češki zgodovinski slikar. V „ Trubadurju" je porabil svoje zgodvinske študije za bolj svobodno koncepcijo. „Trubadur", pevec ljubkih pesmi, pride na dvor, in vse očara s svojo pesmijo.
Mirovni kongresi, ki so se vršili s toliko slovesnostjo, niso dosegli nobenega uspeha. Ko so se diplo-matje zvito pogovarjali o miru, pa je Krupp lil topove, Krupp  ima v Essenu ob Ruhri velikan|kp«tvornico za
topove. Na strani 147. vidimo dvorano, kjer so že izgotovljeni topovi.
Povodni čevelj, Avtomobil, bicikelj, motor, aeroplan, zrakoplov — in povodni čevelj! Tudi po vodi moramo naprej. Za promeniranje po vodi je iz-najden zdaj čevelj (stran 156.), s katerim se baje jako varno hodi, seveda le po mirni vodi.
Vojska v Tripolisu je prišla na mrtvo točko, Lahi ne morejo naprej, Arabci jim pa s svojimi napadi prizadevajo velike sitnosti. Italijani so zanesli v Afriko tudi kolero. Trupla ustreljenih Arabcev so ne-pokopana ležala dolgo po cestah in tako pospeševala epidemijo.
Z BOJIŠČA: KOLERA V TRIPOLISU.
160   —