ZAPISKI IN OPOMBE
(Glej JiS 1959/60, št. 7 in 8)
5. Agitteater 1942. Po iniciativi in po nalogu lO OF se je začela konec junija In v začetku meseca julija oblikovati na tedanjem prvem slovenskem osvobojenem ozemlju na Dolenjskem skupina, ki naj bi prevzela neke agitacijske in propagandne naloge in se polagoma izoblikovala v agitteater v najširšem pomenu besede. Bila naj bi nekako »profesionalna« enota, ki bi si ustvarjala svoj govorni, recitacijski in pevski program in ga posredovala predvsem vojaškim enotam, pa tudi civilnemu zaledju. Od prvotno zgolj recitacijskega in pevskega programa naj bi polagoma prešla tudi k igranju manjših iger in skečev, upoštevajoč pač svojo maloštevilnost, vsakokratno improvizacijsko možnost in agitacijsko-propagandno porabnost razpoložljivih besedil. Skupina ni imela svojega imena, zato se mi zdi, da bi zanjo lahko uporabljali ime »agitteater«, kakor so oblikujoče
90
se skupino med seboj imenovali tedanji ljudje iz lO OF (prim. Kocbekovo »Tova-riš''io, 88), dodati pa bi imenu bilo še letnico 1942, saj je tak način poimenovanja gledaliških skupin in odrov zelo pogosten, nas pa bi še posebej spomnil na pomembno letnico iz NOB. Agitteater je bil vezan na Propagandno komisijo lO OF in bil njej odgovoren. Bil je pod neposrednim nadzorstvom tedanjih vodilnih civilnih in vojaških predstavništev našega osvobodilnega boja. Bil je to glavni, osrednji agitteater. Skupina si je morala ustvariti svoj program. Deloma ga je našla v poeziji in prozi, ki sta bili v slovenščini na razpolago, deloma si ga je izoblikovala samostojno, iz svojih moči, odgovarjajoč dogodkom in doživetjem okoli sebe. S svojimi nastopi naj bi skupina nakazovala v vojski in v zaledju pot navzgor, na višjo izvajalsko raven. S tem, da bi zbirala in prirejala gradivo za svoje nastope, bi ustvarjala gradivo obenem tudi za mitinge in prireditve za občo porabo, treba bi ga bilo le kako razmnožiti. Tako bi agitteater pomenil vzdiganje ravni neposredno s svojimi nastopi ih posredno s svojimi pobudami pri zbiranju in širjenju boljšega programa.
Nalog za organizacijo agitteatra 1942 je dobil Janez Kardelj, brat Edvarda Kardelja. V partizane je prišel najverjetneje maja.1942 iz Ljubljane. lO OF je prišel v Rog v vas Novi breg 12. junija. Janez Kardelj je bil z njimi. Za bazo agitteatru je bila dolo^ čena vas Stari log na cesti iz Žužemberka v Kočevje. Sem so prihajali junija in julija ljudje, pritegnjeni v agitteater. Janez K., po poklicu zobotehnik, je nastopal v okviru Šentjakobskega odra v sezoni 1937/38, ko je s šestimi vlogami nastopil sedeminštirideset-krat. Janez je sicer imel naziv komandirja v skupini, vendar je nosil samo samokres, medtem ko so bili vsi drugi neoboroženi (pač v veliki meri zato, ker je orožja sploh manjkalo). Janez je bil oblikujoči se skupini organizator in voditelj.
V Ljubljani se je Janez Kardelj mnogo družil z Dragom Blančem, ki je stanoval s starši v isti ulici v Šiški. Po Blanču se je seznanil z njegovim nekdanjim gimnazijskim sošolcem Marijanom Kovičem, čigar oče je bil šolski sluga na osnovni šoli v Spodnji Šiški. Blanč in Kovic sta se zelo zanimala za gledališče. Blanč je sploh želel postati igralec, Koviču pa je bilo igralstvo blizu po starejših bratih igralcih Jožetu in Pavletu. Blanč je po šestih letih gimnazije izstopil iz šole, ker mu je zaradi suma komunizma grozila izključitev. Nato je statiral v ljubljanski Drami ter se igralsko in režisersko udejstvoval pri šišenskem Sokolu. Tu se je udejstvoval tudi Kovic, ki je po gimnaziji študiral pravo na ljubljanski univerzi. Blanč in Kovic sta sodelovala pri Sintičevem gledališču mladih. Tako je 1940 n. pr. Blanč pri »Lepi Vidi« igral Poljanca, Kovic pa študenta.
Kakor pred vojne vihro, tako so bili vsi trije ozko povezani tudi kot aktivisti OF takoj od začetka NOB. Janez Kardelj, s partizanskim imenom Janez, je odšel v partizane najverjetneje maja 1942. Od tam je poklical prijatelja, naj prideta, da se vključita v delo pri agitteatru v Starem logu. Slavko Jan pri SNG jima je izročil partizanski propustnici, tako da sta meseca junija odšla iz ljubljanskega mesta. Bor je prebil zimo 1941/42 v Ljubljani in se je junija vračal na partizansko ozemlje. Tja grede se je ustavil na Pugledu v bližini Sostrega pod Ljubljano, kjer je bilo nekako sprejemno, »rekrutskox taborišče za ljudi, ki so prihajali iz Ljubljane in bili namenjeni v partizane na Dolenjskem. Kakor piše Bor v svojih spominih (Gledal, list ljublj. Drame 1958/59, 239), je tu »srečal dva mlada simpatična fanta, ki sta nam priredila recitacijski večer«. Bila sta Blanč in Kovic na poti v agitteater. Tam ju je Bor čez kratek čas res tudi srečal. Ker je prišel Bor na bazo lO OF v Novem bregu dne 23. junija (gl. »Tovarišija«, 57-8), smemo sklepati, da sta prišla Blanč in Kovic k Janezu Kardelju kakšne dni pozneje, to je nekako konec junija. Tu sta si privzela partizansko ime: Kovic je postal Miha, Blanč pa Martin Kajuh.
Četrti v skupini je bil Emilijan Cevc-Ambrož, po nagnjenosti prozaik, po strokovni usmerjenosti umetnostni zgodovinar. Bil je v znanem vlaku, s katerim so Italijani peljali v internacijo veliko skupino Bežigrajcev. V noči 28. junija so partizani ta vlak nad Verdom ustavili in aretirance rešili. Med njimi je bil tudi Cevc, ki je prišel v Stari log k agitteatru, pač v začetku julija.
Peti v skupini je bil poet in bohem Ivan Rob. Kakor vemo, ga je poklical iz Ljubljane Janez iCcudelj (gl. JiS 1959/60, 2), da se vključi v agitteater. Ljubljano je zapustil 8. julija. Prvikrat je s skupino nastopil 15 julija ali tik po tem dnevu v osvobojenem Žužemberku.
Za Robom je prišla k skupini prva ženska, Francka Herzova, doma iz Trnovega, s partizanskim imenom Urška. Bila je aktivistka v Ljubljani in po odhodu lO iz Ljubljane kurirka lO na partizanskem ozir. osvobojenem ozemlju. Po študiju konservatoristka, je imela srebrn altovski glas. Vedno vesela, s kristalnim glasom, kljub konspiraciji vedno prepevajoč, si je pridobila vzdevek »žvrgolišče«.
91
Kako se je agitteater razšel oziroma kako so njegovi člani končali? Vsi razen Cevca so v NOB padli. Julija se je razdivjala italijanska ofenziva na Notranjskem, sredi avgusta pa prešla na Dolenjsko, najprej na Rog. Ta »roška« ofenziva je seveda takoj zajela tudi agitteater, ki je, kakor rečeno, imel svoj sedež v Starem logu. Okrog 13. avgusta so se člani umaknili na Beli kamen, se od tam vrnili v Stari log, ga spet čez dva, tri dni zapustili in odšli na Pugled. Tu so ugibali, ali naj se skrijejo v neki podzemeljski kraški jami, vendar so se iz previdnosti, ker bi jih tu utegnili zaslediti psi, odločili, da gredo dalje v hajko. Priključili so se skupini kakih 15 ljudi, članov Gospo^ darske komisije. Načrt je bil, da se prebijejo iz obročev čez Malo goro v Ribniško dolino in čeznjo v Travno goro in na Notranjsko, kjer je ofenziva že šla mimo. Toda Rog je bil že ves preprežen z italijanskimi obroči in ves posut s sovražnimi zasedami. Na nočnem pohodu s Pugleda je skupino oplazil žaromet, takoj zatem so padli v zasedo, ki je vžgala po njih s puškami in strojnicami. Skupina se je razpršila, a se vendar spet nekako sešla na Pugledu in ugibala, kaj storiti. Urška je naganjala k nadaljevanju pohoda In je kar planila dalje. Od tega trenutka dalje so se člani agitteatra reševali po eden, po dva na svojo pest. Kardelj je padel, najverjetneje 18. VIII., nekje pri Senberku, nad Starim logom. Urška se je rešila iz obročev in prišla v Dobrepoljsko dolino. Tu jo je v Kompoljah zadela v grlo krogla iz puške belogardistične skupine, ki je prodrla iz Vidma. Urška je izkrvavela. Moglo je to biti med 18. in 30. avgustom. Njen grob je neznan. Kako se je godilo Ivanu Robu, vemo nekaj iz njegovega pripovedovanja laškim zasliševalcem ob poznejšem zajetju januarja 1943 (gl. JiS 1959/60, 2). Izmed članov agitteatra se je edino Rob izvil vsem obročem v roški ofenzivi in tudi še nadalje živ deloval v partizanih. Nasprotno so bili Cevc, Blanč in Kovic zajeti, Blanč in Kovic najverjetneje skupaj. Bianca in Kovica so Italijani internirali na Rabu. Po italijanski kapitulaciji jeseni 1943 sta se z Rabsko brigado vrnila kot partizana spet na slovensko ozemlje. Kovica so nekako konec oktobra ali v začetku novembra verjetno nekje na Notranjskem zajeli belogardisti in ubili. Z Blančem in Kovičem je prišla na slovensko partizansko ozemlje tudi Židinja Lili iz židovskega taborišča na Rabu. Bila je bolničarka in je dočakala osvobojenje. Bianca je zadela nemška krogla v Babnem polju ali tik za vasjo dne 5. XI., ko so nemške kolone prodirale čez Mašun s Primorskega na Notranjsko. Pri prehodu čez cesto je bil Blanč smrtno ranjen. Čez teden dni so ga našli partizani mrtvega za pokopališkim zidom v Babnem polju. Kovičev grob je neznan. Blanč je bil. najprej pokopan v samostojen grob, 1959 pa so ga prenesli v skupen partizanski grob v Babnem polju, kjer stoji na spomeniku tudi njegovo ime.
Po letnicah so bili člani agitteatra rojeni: Rob 1908, Kardelj 1914, Kovic 1918 ter Blanč in Cevc 1920.
Rekli smo že, da je imel agitteater svojo streho v Starem logu. Bilo je to v izpraznjeni kočevarski hiši sredi vasi, nato pa v posebni bajti na njenem robu. Neposredni sosedje so jim bili ljudje iz intendance Glavnega štaba. Hranili so se v menzi, ki je bila skupna za vse ljudi v Starem logu. Poleg Janeza Kardelja se je v tovariški skupnosti posebej izkazal Ivan Rob. Bil je čudovit tovariš, skrajno discipliniran, vedno nasmejan, a rahlo trpek. Vstajal je zgodaj zjutraj, hodil po zapuščenih sadovnjakih in prinašal domov polne krušnjake sadja, s katerim je ob vrnitvi obmetaval in zasipaval še speče ali vsaj ležeče tovariše. Nabiral je gobe in jim kuhal gobje juhe, nabiral je gozdne rože in »sladke koreninice« in jim kuhal poseben, po sebi imenovan Robov čaj. S sabo je nosil kitaro, na katero je prepeval svoje in tuje pesmice.
Ime agitteater moramo razumeti v njegovem najširšem smislu in obsegu. Kar so člani agitteatra mogli izvajati, so bile predvsem recitacije. Kolikor se da ugotoviti, so to bile pesmi Aškerca, Gregorčiča, Prešerna, Bezruča, pa seveda Bora. Edini preživeli član skupine Cevc se ne spominja, da bi bili kdaj recitirali kaj proze. Druga sestavina programa so bile posmehljivke in kupleti, ki so nastali v krogu agitpropskih članov. Tu je bil aktiven predvsem Rob, tudi Blanč se je menda poskušal v njih pisanju in komponiranju. Novo besedilo so podstavljali starim melodijam. Tako je Rob spesnil verze, ki jib je prepeval ob spremljavi na kitaro na napev ljudske pesmi Dva nesrečna Italijana. Za-bavljico je prinesel že s seboj iz Ljubljane in je z njo prvikrat nastopil na mitingu v Žužemberku. Od pesmi je Cevcu ostalo v spominu naslednje:
Teta Špela rjuhe prala, jih oprala prelepo. Potlej, da bi jih posušila, jih obesi na drevo.
92
Mimo pride Pepe Cuko,  • Pepe Cuko, star fašist. Bil je pri zavzetju Rima Mussolinijev skvadrist.
Ko fašist zagleda obešene rjuhe, se prestraši, češ:
Ha, to so padalci ruski, bistra glava misli si.
Zato da streljati na te »padalce«:
tri sto strojnic mu regija ... to je hujše od pekla.
Streljanje scefra Špelino perilo, tako da končno
ni od rjuhe njene niti nitke več bilo.
Pesem je takoj postala stalna točka nastopov agitteatra.
Skupina je imela tudi svojo himno. Spesnil jo je Janez Kardelj in se je pela na napev pesmi treh muzikantov iz Schurek-Sassmannove igre Pesem s ceste. Člani skupine se v petju niso kaj prida ujemali, zato je namesto vseh sodelavcev pesem po svojem prihodu prepeval Rob sam. Pesem se je glasila:
Mi vsi smo tu igralci partizani, naš dom nikjer, a oder naš povsod; borilcem smo tovariši ob strani, sedaj smo tu, a jutri spet drugod.
Besede naše siti, domišljavi gospodi v ložah glave ne vedre, v teatru svetlem ne, temveč v goščavi junakom, borcem dvigamo srce.
Zelena hosta nam je zdaj dvorana, reflektor mesec je sijoč z neba, in več nam je priznanje partizana kot ves aplavz buržujskega sveta.
Pevske točke je prispevala Urška, veliko pa je pel tudi Rob.
Nastopi skupine so bili samostojni ali so bili vključeni kot glavni sestavni del v vojaške in civilne mitinge. V tem drugem primeru je naravno, da so člani agitteatra nastopali včasih tudi kot govorniki.
Od Borovih pesmi je tiste tedne nastala vsaj Požigalčeva suknja. Gotovo je, da jo je tedaj prinesel skupini. Ali so jo že tudi recitirali, ni več mogoče ugotoviti.
Ime agitteater samo navaja k sklepanju, da je bilo skupini zaupano tudi dramsko udejstvovanje. Gotovo je bilo mišljeno že vnaprej, da se bo skupina ukvarjala tudi z igranjem. Vendar do igranja ni prišlo. Najprej je bil agitteatru usojen prekratek čas delovanja, komaj dober mesec, drugič pa je skupina štela premajhno število, a Urška kot ženska članica je prišla k agitteatru verjetno šele v zadnjih dveh ali treh tednih. Vsekakor pa bi nadaljnji obstoj agitteatra pripeljal tudi do igralskih, do gledaliških nastopov. Delo za novi repertoar agitteatra je že teklo. Kocbek (»Tovarišija«, pod datumom 23. julija, str. 88) pripoveduje, kako je »sklical vse, ki sučejo pero, in jim izrazil željo Izvršnega odbora, da bi začeli pisati manjše gledališke igre in skeče za glavni agitteater, ki ga snujemo, in za gledališke družine v vojski«. Dela se je takoj lotil Bor, ki je izoblikoval prvo inačico svojega skeča »Sinov strel« in ga že mogel brati izvršnikom. Pod 31. julijem beremo v »Tovarišiji«: »Bor nas je povabil na strmo pobočje nad globeljo in nam prebral popravljeni skeč iz življenja ljubljanskih atentatorjev ,Sinov strel'« (98). Verjetno prav to inačico je že predložil agitteatru, saj so po Cevčevem spominu tik pred roško ofenzivo člani skupine že imeli zanjo bralno vajo. Bor pa je v naslednjih dneh do začetka roške ofenzive, to je nekako od 31. julija do 14. avgusta, že pisal nov dramski tekst, »prvo dejanje svoje [nove] drame« (»Tovarišija«, pod dnem 9. avgusta, str. 107). Skeč iz poletja 1942 je Bor pozneje predelal v »Težko uro«.
93
Drugi, ki je gotovo iz ozirov na potrebe agitteatra skušal oblikovati partizanski skeč, je bil Miran Jarc. Jarčevo besedilo skeča »Gabrenja« seveda enako kakor Borovo besedilo »Sinovega strela« ni prišlo »na oder« agitteatra. Natisnjeno je bilo po osvoboditvi.
Agitteater je v kratkem času svojega delovanja nastopil v krajih: Grintovec, Polom, v bolnišnici na Smuki, Žužemberk, Ambrus in Struge, pa seveda v Starem logu. Vsi ti kraji so v Rogu ali v njegovi neposredni bližini v Suhi krajini in v Dobrepolju. Zaradi kratkega obstoja in delovanja agitteatra je to razumljivo.
Kot slovstveno zanimivost moram omeniti novelo »Mirjam« pisatelja Bogomira Magajne, ki jo je najprej objavil po osvoboditvi v Ljudski pravici, potem pa vključil v knjigo »Na bregovih srca« (1957). Tu je kot glavni osebi postavil židovsko bolničarko Lili in Draga Bianca ter spletel njuni partizanski usodi, tesno se držeč resnice.
Dobo prvega slovenskega osvobojenega ozemlja na Dolenjskem označujejo ne-ugnano tipanje, plemenito iskanje, pogumno improviziranje in poskušanje v vse smeri. Tedaj se je v navdušenju vse zdelo mogoče. Tak pogumen poskus je tudi oblikovanje agitteatra. Ker do prihoda večjega števila kulturnih delavcev, zlasti igralcev, poleti 1943 ni bilo v NOB podobnega poskusa, kakor je bil agitteater 1942, pripada tej skupini prvenstvo kot zametku prve partizanske kulturne ustanove.
(Poleg na tiskane vire, ki jih med razpravljanjem omenjam, opozarjam še na Borovo pričevanje v izdaji »Raztrgancev«, 1946. Ustno in pismeno so mi dali gradivo še svojci padlih ter E. Cevc.)
Viktor Smolej