videli, da bo mogoče to utrdbo vzeti samo po trdovratnem obleganju z močno artiljerijo. A v tem je slaba stran Črnogorcev. Že čez mesec dni obstreljujejo s svojimi petnajst centimetrskimi možnarji Taraboš, a ko to pišem, so dosegli le neznatnih uspehov. Turški topovi so tukaj boljši in večji od črnogorskih.
Pri Skadru se izliva  iz   jezera  reka Bojana,   da hiti  odtod v Jadransko  morje.  Ob  mostu so postavili Turki 3000 mož,  ki so Črnogorce odbili. V mestu je nastala velika lakota. Vlada je odredila, da   se   razdeli   moštvu vsak   dan 28.000 porcij kruha,  seveda — dokler  ga je  kaj. Vsi   mohamedanci,   od bogatega trgovca do strganega cigana,   so oboroženi in se bojujejo.  Kristjani ne nosijo orožja;  lahko si   je   misliti    njih   položaj   v  obleganem mestu, ko lete noter črnogorske granate! Revno ljudstvo strada,  da je joj, in čaka dne,  ko pade trdnjava.
Črnogorci so udarili tudi na jug ob morski obali, da vzemo Leš in Sv. Ivan v Medui. Bila je prava lovska sreča, da so zajeli tam Turkom 10.000 vreč moke, namenjene v Skader; imajo vsaj Črnogorci kruha!   A   z   Albancem  se ni šaliti.   Pri
Lesu   so    Albanci   napadli   pol   bataljona    armade, imenovan vojvoda. Črnogorcev  in   so   ga popolnoma  uničili. Dne   3. novembra   so Skadrani vrgli Črnogorce nazaj do Bojane, in general Gjurovič je moral tako bežati, da   je   izgubil celo   svoj   dnevnik,   ki   ga   prebirajo v skadrskih kavarnah.
K črnogorski vojski pred Skader je došel prestolonaslednik Danilo. Čez jezero vozijo nove oble-galne topove vkljub temu, da Turki z gore streljajo na ladje.  Po vsem svetu razkropljeni Črnogorci, ki so
GENERAL PUTNIK, vrhovni   poveljnik   srbske
slišali o stiski domovine, se v velikih trumah vračajo in vstopajo v vojsko kot prostovoljci. Tudi aeroplane so že dobili Črnogorci, da z njimi poizvedo za turške postojanke. Ko dojde Vukotič na pomoč, napadejo z večjo močjo. Da bi prišli srbski topovi, ki jih tako rabijo Črnogorci, je pri snežnem vremenu izključeno. Sicer je pa padec Skadra samo vprašanje nekaj dni. Kdo bi bil pričakoval od majhne Črne gore takega nastopa? Kralj Nikita je vmešavanje Avstrije in Italije ponosno zavrnil . . .
Mnogo lažji in hvaležnejši posel sta dobili Srbija in Grška. Ko Črnogorci s krvavimi glavami butajo že ves mesec v Taraboš, pa Srbi in Grki kar marširajo, kolikor jih noge neso, in kamor stopijo, vzemo  zemljo v posest.
Srbska stvar je bila dobljena z bitko pri Kumanovem. Tu je padla odločitev, potem je šlo samo dalje. Ta bitka pa je bila krvava, in ni mnogo manjkalo, da bi se bilo Srbom slabo godilo.
Svoj   glavni   stan  je kralj  Peter preložil v Vranjo   ob   državni   meji.   Odtod vodi železnica v Skoplje,  v staro prestolnico srbsko,  zaželjeni neposrednji cilj srbske vojske. Pa na poti je stal Zeki paša s svojo močno vojsko.  Severni oddelek srbske armade je najprej vzel Prištino.  To mesto je po velikosti nekako toliko kakor Niš v Srbiji.  Po  štetju,  ki  se  je  izvršilo pred kakimi 20 leti, je štela Priština 17.650 duš in 3510 hiš. Nima nič posebnosti,  a je važna   radi glavne cestne zveze. Okrog leta  1160.  je bila  Priština prestolnica  Štefana Nemanje.
SKADRSKA ULICA (TURŠKI DEL).
463   —