»SKRAJNOSTIMA« ALI »SKRAJNOSTMA«?
Slovnica uči, da se D. I. du. v tipu nit glasi nitma, torej tudi: čednostma, hitrostma, jesenma, kokošma, kopelma, lastnostma, ljubeznivostma, lučma, mišma, možnostma, narodnostma, obrtma, piščalma, pomladma, posestma, povestma, skrajnostma, skrivnostma, smrtma, umetnostma, zapovedma, znanostma itd.
V zadnjih letih sem si izpisoval iz tekstov, ki sem jih prebiral, oblike D. I. du. samostalnikov tipa nit. Izpiskov ni veliko, ker se dvojinske oblike sploh bolj malo rabijo, v vseh pa so zapisane s končnico -ima: »tema dvema ustreznima lastnostima« (Delo, 5. 4. 1954, članek Sedemdesetletnik na slavistiki); »se lovim med dvema možnostima« (Konjar, Vrni se življenje. CZ 1959, 32—33); »s tema dvema možnostima« (Bullock, Hitler. CZ 1963, 149); >:Američani so izbirali samo med dvema možnostima« (Delo, 5. 11. 1964, uvodnik); »omahovanje med dvema možnostima« (B. Borko, Srečavanja z antiko. N Razg 1965, št. 5, str. 98); »Spor med obema narodnostima« (Delo, 15. 10. 1962, članek 150.000 Flamcev demonstriralo); »med obema narodnostima« (Jeri, Tržaško vprašanje. JiS 1964, 224); »Nekako v sredi med obema skrajnostima (France Vodnik, Crtice, novele, povesti. DS 1933, 84); »med dvema skrajnostima« (Josip Vidmar, Kritike. DZS 1951, 80); »je treba izbirati med tema dvema skrajnostima« (Delo, 30. 9. 1962 v članku Bodočnost radia in televizije); »med obema skrajnostima« (Mira Miheličeva, Otok in struga. SM 1963, 151); »tema dvema skrajnostima« (Delo, 10. 2. 1965, govor Mateja Bora).
Anketiranje posameznikov, na katere sem se obrnil, je potrdilo, da se današnji jezikovni čut brez omahovanja odloča za obliko na -ima.
Tako se znajdemo pred vprašanjem, kaj je vzrok, da se slovnica in jezikovna praksa razhajata, in kateri obliki naj bi dali prednost.
Slovnica loči tri sklanjatve nekdanjih i-jevskih feminin; nit, misel in reč (kost). Prvi dve se med seboj le malo razlikujeta: v D. du. in I. vseh treh števil. Druga ima v N. sg. vedno polglasnik v zadnjem zlogu. Značilnost tretje sklanjatve je proti prvima dvema premičnost akcenta in akcentuiran ozek končniški e v D. L. I. du. in D. L. pl. V I. sg. in pl. ima sklanjatev tipa misel dvozložno končnico, drugi dve sklanjatvi pa enozložno.
Te razlike so nastale v zgodovinskem razvoju slovenščine iz prvotno enotne i-jevske sklanjatve ženskega spola pod vplivom akcentskih razmer in analogij (gl. Ramovš, Morfologija, 62 si.), in slovenske slovnice v večji ali manjši meri na te razlike med njimi tudi opozarjajo.
Po drugi strani pa so bili v teh novo nastalih sklanjatvah in v okviru posamezne sklanjatve možni medsebojni vplivi in izravnavanja. Nekateri samostalniki se lahko sklanjajo po zgledu nit in reč (četrt, kokoš, luč, oblast, obrt, obrv, postrv idr.). V tipu nit in misei je v vrsti sklonov končniški i etimološko upravičen, tako da ga naša jezikovna zavest občuti kot značilnost sklanjatve. Iz takih sklonov se je potem razširil na večino drugih, kjer po tako imenovanem Havlikovem pravilu ni bil upravičen: v I. sg. mislijo (toda nitjo), iz *-bjo; v I. du. pl. mislima, mislimi, iz '-bma, '-trni; vrsta slovnic 19. stoletja navaja tudi v tipu nit za I. pl. obliko na -imi: Kopitar 1808, Vodnik 1811 in Smigoc 1812 živalimi (-mi, -i). Murko 1843 in Muršec 1847 nitimi (-mi, -i), Janežič 1864 in 1876 nitimi, Levstik 1866 živalimi, Sket (Slovenisches Sprach- und Übungsbuch) 1879 nitimi/nitmi, Janežič-Sket 1889 in 1894 nitimi (-mi); namesto pričakovanih končnic '-om, *üh v D. L. pl. je v tipu nit in misel posplošena oblika z i-jem, medtem ko je v tipu reč (kost) končnica -em, -eh (ter v dvojini D. I. -ema, L. -eh), ki je bila po dokaj komplicirani poti izposojena od nekdanjih o-jevskih maskulin (prim. Ramovš, o. c, 64 sL). Posploševanje končniškega i-ja je v nekaterih sklonih hkrati odpravljalo težavnejšo izgovorljivost, ki jo je povzročil izpad šibkih redukcijskih vokalov.
Sklanjatev i-jevskih feminin je torej doživela nekaj sprememb, med katerimi so imele tiste, ki jih slovničarji često imenujejo regularne, razmeroma majhen vpliv. S to ugotovitvijo lahko zdaj preidemo k jedru našega problema.
Oblika nitima v D. I. du. ni živa samo v današnji jezikovni praksi, ampak jo poznajo tudi vse starejše slovnice', v kolikor pod vplivom narečja ne zamenjujejo končniškega -i- za kak drug vokal: Kopitar 1808, Vodnik in Franul 1811 živalima, Smigoc 1812 živa-dima, Metelko 1825 ždvalama (proti žavalma v I. pl.) in 1830 nilama (proti nitma v 1. pl.), Murko 1832 in 1843, Muršec 1847, Janežič 1854, 1857, 1864 in 1876 vsi nitima, Levstik 1866 živalima. Končnik 1870, 1883 in 1892 nitima. Sket v svoji nemško pisani slovnici
• Bohorič ne pozna tega tipa. Pohlin in Gutsman pa nimata posebnih oblik za dvojino.
98
1879 je prvi zabeležil obliko nitma, vendar poleg nitima. V izdajah Janežičeve slovnice Ima sprva (1889 in 1894) nitima (-ma), kasneje (1900, 1906 in 1911) pa nitma (-ima). Šuman 1882 navaja obe obliki. Anonimna Praktična slovnica ... za samouke (Trst 1917) je bila v času izida z obliko znanostima že osamljena. Breznikove in vse sedanje povojne slovnice pa imajo samo še nitma.
Z ozirom na prsi. končnico '-bma bi pričakovali v slovenščini nitma. Od kod je torej oblika nitima, ki se ponavlja skozi vse starejše slovnice? Da bi si jo Kopitar sam izmislil in bi se potem mehanično prenašala iz slovnice v slovnico, ni dosti verjetno. Kopitar, Šmigoc in Murko celo pripominjajo, da je pri večzložnicah običajnejša oblika z -a-, in navajajo za primer kokoš: D. I. du. kokošama, D. pl. kokošam, I. pl. kokošami (kokošmi). Metelko natančno loči med žovalama, nitoma in žavalma, nitma. Res je sicer, da niti Kopitar niti Metelko in drugi slovničarji niso mogli dobiti oblike na -ima iz domače govorice, kjer so namesto dvojinskih oblik uporabljali množinske, pri čemer je treba upoštevati še moderno vokaJno redukcijo. Toda v sistemu knjižne slovenščine ima D. I. du. v vseh samostalniških sklanjatvah dvozložno končnico (-oma, -ama, -ema) in ta predstava je bila in je v jezikovni zavesti izobražencev nesporno živa, v podporo pa ji je pridevniška sklanjatev: dolgima nitima. V nekaterih dialektih se je tip nit naslonil na a-jevsko deklmacijo. Take primere najdemo tudi pri protestantih (Ramovš, o. c, G4). Vendar vpliv te deklinacije, ki so ga nekatere slovnice zabeležile, v knjižnem jeziku ni prodrl. Očividno je bolj kot spol odločal občutek, da je vokal i karakterističen za vso sklanjatev tipa nit. Za to govori tudi oblika nitimi, živalimi v I. pL, ki je •— kot smo videli zgoraj — v starejših slovnicah zelo pogosta. Seveda pa tu ne smemo prezreti istočasnega vpliva tipa miseJ, v katerem je končnica -imi ostala do danes. Za obliko D. I. du. nitima je bilo nadalje odločilno razmerje med D. du. in pl., ki se v sistemu knjižne slovenščine dosledno vzdržuje: dvojinska oblika je enaka množinski + a: lipam-t-a, rakom-l-a, mestom-fa, poljem+a, oračem-f-a, rečem+a — in prav tako ni-tim+a, ki ima še posebno oporo v isti samostalniški kategoriji: mislim+a. In ker se v vseh sklanjatvah D. in I. du. enako glasita, je tudi v tipu nit dativna oblika hkrati instrumentalna. Nasprotno pa slovenske sklanjatve v I. pl. nimajo razen končnega -i ničesar skupnega v strukturi končnic: lipami, raki, mesti, možmi, rečmi; zato je prvotna oblika I. pl. nitmi, ki so jo kot edino navajale sprva le redke slovnice (obe Metelkovi in prve Janežičeve), sčasoma obveljala. K temu je gotovo nekaj pripomogla podobna oblika tipa reč (rečmi).
Ravno postopno uveljavljanje oblike nitmi je povzročilo, da je Sket v svoji slovnici 1879 postavil paralelo dvojnic I. pl. nitimilnitmi: D. I. du. nitimalnitma. Tako ima tudi še v svojih prvih izdajah Janežičeve slovnice, v kasnejših pa je z zamenjavo mesta dal prednost obliki na -mi/-ma: nitmi (-imi): nitma (-ima). V pripombi pravi, da »se samostalnikom z gibljivim e v dvojinskem dajalniku (orodniku) in v množinskem orodniku prilika sklonilo -ima in -imi, drugim deblom pa -ma in -mi, npr. s pesm-ima, z misl-imi, z gosl-imi| z oblast-mi, s čeljust-ma, s piščal-mi, z žival-mi.« To načelo je sprejel potem tudi Breznik v svoje slovnice, od Breznika pa sedanje slovnice.
Ker se je po dolgotrajnem omahovanju oblika nitimi končno umaknila obliki nitmi, je Sket čisto mehanično po razmerju mislimi : mislima (tj. razlika le v končnem vokalu) in po razmerju nitjo : nitmi (tj. enozložna končnica v I. sg. pl.) vzpostavil še nitma. S tem je nasilno podrl sistem, ki — sodeč po njegovi zakoreninjenosti v jezikovni praksi do današnjega dne — ni kazal nikake tendence po spremembi.
Ni dvoma, da je zmagi oblike nitma v novejših slovnicah pripomogla historična gramatika. Po Havllkovem pravilu, ki je bilo odkrito leta 1889, bi bila oblika nitma po onemitvi šibkega redukcijskega vokala edino pravilnaV Enako pravilna bi bila tudi oblika 'mislma (tj. pri sampstalnikih s polglasnikom v zadnjem zlogu edninskega imeno-valnika), kjer pa so slovničarji zamižali, ker bi bil izgovor take oblike težavnejši. Zgoraj smo videli, da je nekdanja i-jevska sklanjatev v teku stoletij doživljala nekatere glaso-slovne spremembe. Povzročilo jih ni samo Havlikovo pravilo, ampak tudi drugi faktorji, ki so bili včasih v tekmi z njim močnejši. Nobenega razloga ni, da bi se ravno v D. I. du. ozirali na Havlikovo pravilo, če smo v nekaterih drugih oblikah iste sklanjatve sprejeli dejstvo, da niso v skladu z njim (glej zgoraj). Ne moremo vendar spreminjati jezika, da bo potrjeno neko pravilo.
Za obliko nitima govorijo torej tale dejstva: dvozložnost D. I. du. v vseh sklanjatvah, razmerje D. pl. -f a = D. I. du. v vseh sklanjatvah, i kot karakteristični vokal tipa nit, oblika na -ima pri femininih na konzonant s polglasnikom v zadnjem zlogu N. sg. (mislima) in kot posledica vsega tega ustaljena jezikovna praksa, ki so jo kodificirale vse starejše slovenske slovnice
99
Za obliko nitma govori razmerje mislimi, mislima : nitmi, nitma, enozložnost končince I. vseh treh števil, Havlikovo pravilo, novejše slovnice in morda še delna naslonitev na dialekte z moderno vokalno redukcijo.
Na podlagi sodobne teorije knjižnega jezika se bomo ob tehtanju dejstev, ki govorijo v prid eni ali drugi obliki, brez težav odločili za nitima, torej tudi za lastnostima, možnoslima, narodnostima, skrajnostima itd. Za takšno odločitev bi bilo že dovolj, da zanjo govori današnja jezikovna praksa, splošna knjižna raba te oblike.
Boris  U r b a n č i č