Poštnina plačana v gotovini. Slovenski Pravnik Izdaja društvo »Pravnik" v Ljubljani 1. DOCENT DR. VIKTOR KOROŠEC: Naloge moderne rlmskopravne vede s posebnim ozlrom na razvoj rimskega prava 249 2. DR. METOD DOLENC: Voraiinje omilitve In poostr.tve kazni po ¦ovem kazenskem Zckomku 267 3. DR. E. PA3NIČ: O načrtu zakona zcp. r nečedno tekmo 283 4. Književna poročila 294 5. Razne vesti 303 PRILOGI: Odločbe stola sedmorlce v kazenskih stvareh Odločbe stola sedmorlce v civilnih stvareh V LJUBLJANI 1929 NATISNILA ..NARODNA TISKARNA" Za uredništvo In izdajatelja odgovarja: Dr. Rudolf Sajovlc Za Narodno tiskarno: Franc Dezersek LETO XUII. ŠTEV. 9.-10. SLOVENSKI PRAVNIK Leto XLIII. Ljubljana, 1929. Št. 9.—10. Naloge moderne rimskopravne vede s posebnim ozirom na razvoj rimskega prava. Docent dr. Korošec Viktor. (Konec) IV. Klasična doba. Klasična doba rimskega prava traja od Avgusta do Dioklecijana ter tako obsega razdobje principata. Ob njenem pričetku prihajata za razvoj prava v poštev še ljudska zakonodaja in pretorjev edikt. Zlasti za Avgustovega principata sklenejo ljudske skupščine več tudi za zasebno pravo važnih zakonov (lex Julia de maritandis ordinibus, Papia Poppaea, Fufia Caninia, Aelia Sentia). Toda ta način zakonodaje je le še zunanja civilna oblika, ki se je Avgust in prvi njegovi nasledniki poslužujejo, da uveljavljajo svoje reforme. Rimsko prebivalstvo — ker le ono je praktično prišlo za glasovanje v poštev — ni imelo tedaj več potrebne nravne kvalifikacije za zakonodajca; komicijalna zakonodaja se je bila preživela in je sama po sebi prestala. Nekoliko večjo živtljenjsko silo je kazal pretorski edikt. Ko pa je prešla pod Tiberijem tudi volitev pretorja na senat, je bilo pretorjevo samostojno udej-stvovamje vedno bolj omejeno. Zato je bila povsem smotrena odredba cesarja Hadrijana, ki je poveril Salviju Julijanu, najodličnejšemu juristu svoje dobe, nalogo, naj edikt uredi — pretorjeve reforme so zadobile s tem svojo končno obliko (edictam perpetuam). Novi činitelji pridejo za pravni razvoj v poštev: senat, cesar in pravniki. Preden pa spregovorimo o njihovem pomenu, si hočemo v par potezah ogledati gospodarsko in politično ozadje klasične dobe. 17 250 Naloge moderne rimskopravne vede. Principat1 je zagotovil rimskemu imperiju v notranjosti mir in s tem omogočil predvsem živahen razvoj notranje trgovine, ki je v tem času velevažen vir blagostanja.2 Gospodarstvo ima izrazit plutokratičen značaj; gospodarska vloga bankir-stva je zelo velika.3 Dočim se obrti zelo diferencirajo in specijalizirajo,4 je položaj kmetskega stanu slab. V Italiji se na veleposestvih (latifundia) uvaja nov način gospodarstva: na mesto sužnjev stopajo zakupniki, koloni; svobodni kmetje postanejo najprej gospodarsko, v bizantinski dobi pa tudi pravno navezani na gospodarjevo zemljo.5 Gospodarski in politični položaj provinc pa se pod prin-cipatom zelo zboljša. Dočim so bile v republikanski dobi le predmet eksploatacije, postajajo sedaj vedno bolj ravnoprav-ne z Italijo.6 Rimsko prebivalstvo prejema sicer še vedno na račun provinc žito — razdeljevanje se kesneje celo razširi na olje, meso in vino7 — Italija uživa še vedno pomembne davčne privilegije, toda stališče provinc je že povsem drugačno. Rimski državljani iz provinc zasedajo cesarski prestol; meščanstvo malih mest, ki imajo rimsko državljanstvo, je sedaj prav tako državotvorni činitelj kakor rimska nobiliteta. Staro 1 Za gospodarsko stanje principatske dobe je uporabljena sledeča literatura: M. Rostovtzeff, The social and economic history of the Roman empire, Qxford 1926; Kromaver, Staat und Gesellschaft der Romer, v Kultur der Gegenwart, II, IV, 1, str. 306 ss.; Schonbauer, Untersuchungen zum romischem Staats* und Wirtschaftsrecht, L, Wesen und Ursprumg des rom. Prinzipats, v SZ 47, str. 264 ss.; prim. tudi Dessau. Geschichte der romischen Kaiserzeit, I, Berlin 1924; II, 1, Ber» lin 1926; E. S t e i n, Geschichte des spatromischen Reiches, I, Wien 1928, str. 1—93 (za kesnejšo principatsko dobo). — Pravkar izišlega dela Lujo Brentano, Das Wirtschaftsleben der antiken Welt, Jena 1929, zlasti str. 84 ss. (rimsko narodno gospodarstvo), 153 ss. (nar. gospodarstvo v severnih rimskih provincah), 189 ss. (bizantinsko nar. gospodastvo) tudi pri korekturi nisem mogel več uporabljati. 2 Rostovtzeff, o. c, str. 161, 145, 148; Kromayer, Staat und Gesellschaft, str. 340 ss. 3 Rostovtzeff, o. c, str. 169. 4 Rostovtzeff, o. c. str. 161; K r o m a y e r, o. c, str. 339. ' Rostovtzeff. o. c, str. 191 s., 95; Kromayer, o. c, str. 333 ss. c Rostovtzeff. o. c, str. 49, 91 ss, 183 ter passim. 7 S t e i n, o-, c, str. 64. Naloge moderne rimskopravne vede. 251 rimsko plemstvo je po večini izumrlo, novo se ima' v veliki meri zahvaliti cesarju za svoj položaj; še bolj pa velja to za viteštvo, ki številčno zelo naraste.8 Kakor med kmetijami veleposestva, tako prevladujejo v plutokraciji velika bogastva, ki tvorijo nepremostljivo nasprotje napram prav tako ekstremnemu uboštvu. Plutokracija gospoduje tudi v provincah, kjer' ima zlasti mestno samoupravo — koje funkcije so nehonorirane in celo združene z velikimi izdatki — povsem v svojih rokah.9 Postanka in razvoja principata10 se bomo dotaknili le, kolikor je potrebno za umevanje razvoja zasebnega prava. Državljanske vojne v zadnjem stoletju republike so jasno pokazale, da potrebuje Rim močne osrednje oblasti, ki mu bo zagotovila mir v notranjosti, organizirala novo svetovno državo in skrbela za njeno zunanjo varnost. Oktavijan, fini poznavalec rimske duše, je uvidel, da rimski narod nima več potrebnih notranjih sil, da bi mogel sam vdahniti republiki novo, zdravo življenje, hkrati pa se je zavedal, da je stara republikanska miselnost še vedno tako močna, da bi preprečila direkten poskus uvesti monarhijo. Zato kažejo vse njegove reforme veliko prizadevanje, da se najdalekosežnejše izpremembe uveljavljajo v starih civilnih oblikah.11 Ko odloži 8 Rostovtzeff, o. c, 99, 177; Kubi er, str. 197; Kromayer, o. c, str. 345 s. 9 Rostovtzeff, o-, c, 176. — Municipalni funkcionarji so vršili svoje funkcije nele brezplačno, temveč so bili običajnopravno zavezani, da so sami financirali ljudske veselice (tudi), gradili javne zgradbe in vplačali določeno vsoto v občinsko blagajno. Vse to je izigralo vso politično moč v občini nujno v roke plutokracije. — Prim. M, o m m s e n, Romi« sches Staatsrecht, III, str. 453 s.; Marquardt, Romische Staatsver« waltung I. B., 2. izd., Leipzig 1881, str. 180 ss. 10 Prim. iz najnovejše literature zlasti: Kromaver, Die rechtliche Begriindung des Principats. Marburg 1888; O. Th. Schulz, Das Wesen des rom. Kaiserrums der ersten zwei Jahrhunderte, Paderborn 1916, (k temu Kromayerjeva vobče pritrdilna ocena v SZ 37, str. 344 ss); Schonbauer, o. c, v SZ 47, str. 264 ss.; L. H o m o, Les institutions politiques Romaines; de la cite a 1' etat, Pariš 1927, str. 243 ss.; Kiib 1 er, str. 198 ss. 11 Pregnantno označuje Avgusta Kromayer v SZ 37, str. 347: »... Begriinder des Prinzipats, der ein Monarch sein und ein Republikaner heiBen wollte.« 17* 252 Naloge moderne rimskopravne vede. v senatovi seji dne 13. januarja 27 pr. Kr. svojo izredno oblast, je stara res puhlica na videz povsem obnovljena,12 naziv »Augustus«, ki mu ga senat kesneje podeli, ne znači sam na sebi ničesar neustavnega. Važnejše pa je, da hkrati sprejme na senatovo prošnjo princeps v svojo upravo Galijo, Španijo in Sirijo13 — province, v katerih so bile nameščene takrat slkoro vse rimske legije. Ko po 1. 23 pr. Kr. Avgust — z redkimi izjemami — tudi konzulata več ne sprejme in vedno odklanja ponujano mu diktaturo,14 tedaj je po svojem izvoru najbolj demokratična tribunicia potestas oni plašč, ki obdaja dejanskega likvidatorja republike s civilno sakrosanktnostjo.15 Žal, da tu ne moremo podrobno zasledovati, kako Avgust s prevzemanjem poslov, ki so se zdeli le kot breme (n. pr. cura annonae, skrb za požarno brambo i. dr.), združuje per con-sensum universoram vedno večjo oblast v svojih rokah. Oborožena sila — v Rimu pretorijanci, v provincah legije — postane pa važen, v kesnejši dobi jako nevaren garant novega ustavnega stanja. Pravno pa temelji principat povsem na republikanskih osnovah; princepsova »auctoritas« presega ostale.16 Razum- 12 Prim. Monumentum Ancvranum, kjer izjavlja Avgust (VI, 34): In consulatu sexto et septimo, bella ubi civilia exstinxeram per consensum universorum potitus rerum omnium, rem publtcam ex mea potestate in senatus populique Romani arbitrium transtuli. — Monumentum Ancy« ranum citiram po D i e h 1, Res gestae divi Augusti, 4. izd., Bonn 1925. 13 Egipet je bil preko primcepsa v personalni uniji z rimsko državo. Prim. tudi Monum. Ancvr. V, 27: Aegyptum imperio populi Romani adieci. 14 Mon. Ancyr. I, 5: Dictaturam et apsenti et pfaesenti mihi d&tam ab universo populo et senatu M. Marcello et L. Arruntio consulibus non accepi. — Nadaljne citate prim. pri Schonbauerju, SZ 47, str. 279 op. 4. 15 Koliko važnost je Avgust polagal na to svojo funkcijo, kaže okolnost, da je datiral različne svoje odloke po letih tribunske oblasti (tribunicia potestate II. III). Prim. Dessau, Geschichte der rom. Kaiser« zeit I, str. 52; v. Premmerstein. Die fiinf neu aufgefundenen Edikte des Augustus aus Kyrene. v SZ 48, str. 422 (celo pred datiranjem po imperatorskem naslovu), 424. 426 (bis), 428: Stroux-Wenger, Die AugustusJnschrift auf dem Marktplatz von Kyrene, Abh. d. Bayeri« schen Akad. der Wiss., XXXIV, 2, Miinchen 1928, zlasti str. 61 ss. 16 Lepo izraža to Avgust v Mon. Ancvr. VI, 34: Post id tempus omnu bus auctoritate praestiti, potestatis autem nihilo amplius habui quam qui Naloge moderne rimskopravne vede. 253 ljivo je, da se morajo ponesrečiti vsi poskusi teorije, ki hočejo v eni ali drugi obliki shematizirati Avgustovo reformo.17 Ta je že v svoji zamisli taka in po spretni Avgustovi roki tudi tako izvedena, da skrbno varuje zunanje republikanske oblike, ustvarja pa dejansko monarhijo. Temeljna misel Avgustove reforme je delitev oblasti med senatom in princepsom. Komiciji so bili povsem nesposobni, da vrše funkcije nekdanjih ljudskih skupščin in zato jih je bilo mogoče mirno izločiti iz državnega organizma. Njihove funkcije, ki so bile predvsem civilnega značaja (volitev uradnikov, zakonodaja), preidejo na senat. Senatovi sklepi postanejo v tej dobi pravni vir (senatus consulta). Od Hadrijana dalje pa so tudi oni le sredstvo in zakonita oblika, v kateri prihaja cesarjeva zakonodajna volja do veljave (oratio principis).18 Princeps si ne lasti zakonodajne oblasti. Tudi njegovi edikti nimajo za zasebno pravo velikega pomena, princepsova auctoritas pa pripomore cesto pravnim načelom, ki so izraženi v njegovih konkretnih razsodbah (decreta) ali v odgovorih na stavljena pravna vprašanja (rescripta) do občne veljave. Ako upoštevamo celo še mandata, princepsova navodila podrejenim uradnikom in provincijalnim namestnikom, je vendar celotni pomen principata za zasebnopravni razvoj sekundaren. Višek svojega razvoja pa doseže rimsko pravo v spisih pravnikov-klasikov. Početki znanstvene jurisprudence segajo — ako ne upoštevamo premalo znanega pontifikalnega delo- fuerunt mihi quoque in magistratu conlegae. (Besedilo dopolnjeno po antis johenskem fragmentu pri Wengerju, Praetor und Formel, str. 106). — Prim. W e n g e r, o. c., str. 105 s.; H e i n z e, Auctoritas, v Hermes 60, str. 348, 355 s. 17 Do sličnega zaključka prihaja tudi Schonbauer, o. c, v SZ 47, str. 280, ki navaja pregledno dosedanje hipoteze. — Morda ni neumestno opozoriti na sličnost, ki jo opazimo pri moderni angleški ustavi, ki je tudi povsem svojevrstna pravna tvorba. 18 Izčrpno jih našteva R u d o r f f, Romische Rechtsgeschichte I. B., Leipzig 1857, str. 130 s. Po ena iz Avgustovega in Klavdijevega časa sta javnopravnega značaja, kjer je bila princepsova moč že takrat velika, dočim se zasebnopravni senatovi sklepi šele od Hadrijana dalje prično označevati kot oratio. 254 Naloge moderne rimskopravne vede. vanja — do pričetka pretorske dobe in dosežejo s prvim rimskim sistematikom 0- Mucijem Scaevolo (t 82 pr. Kr.) že pomembno višino. Ko je z uvedbo principata izgubljala politična karijera vedno bolj na svoji privlačnosti, hkrati pa je pretorjev edikt, ki se je bil že precej ustalil, nudil za obdelavo zelo hvaležno snov, je napočila klasična doba rimskega prava. Med pravniki prvega stoletja dominirajo — slično kakor na prestolu — še Rimljani, dočim so velikani drugega in tretjega stoletja po večini doma iz provinc (Julijan iz Afrike, Papinijan iz Sirije,19 Ulpijan iz Tira). Prvotna delitev pravnikov v dve šoli: sabinijance in prokulijance, ki je imela predvsem tradici-jonalen značaj, prestane v drugi polovici drugega stoletja. V tem okviru se žal ni mogoče količkaj izčrpno baviti s pomenom klasikov za rimsko pravo.20 Njihove zasluge bomo pravilno pojmovali le, ako upoštevamo, da so bili vsaj v enaki meri praktiki kakor teoretiki. Povsem v skladu z rimskim pojmovanjem je njim pravoznanstvo iuris prudentia (= provi-dentia) in ne iuris scientia.21 Pravoznanstvo jim je umetnost, kako najti na temelju veljavnih pravnih norm primerno rešitev. Uporabnost pravnih norm ima za klasike daleko večji pomen kakor pa sistematika. Zato se kolikor mogoče varujejo abstraktnih in generalizujočih rešitev, analize splošnih pojmov (pravno opravilo, pogodba i. si.) ne ljubijo. Njihove rešitve veljajo za posamezni, redno praktični primer, toda formulirane so tako, da popolnoma jasno izražajo tudi pravno načelo, ki ga uveljavljajo, ter razloge, ki so zanj merodajni, ne da bi oboje tudi izrecno formulirale.22 Nesmrtna zasluga klasikov je bila, da so dvignili ogromno bogastvo, ki ga je nakopičil v stoletjih rimski pravniški genij v civilnem in pre- 19 Kalbovo mnenje, da je Papinijan rodom iz Afrike, smemo sma* trati za odklonjeno. Prim. K u b 1 e r, str. 276. 20 Prim. zlasti BrunssLenel, Geschichte und Quellen des romi* schen Rcchts, v Holtzendorff=Kohler, Enzvklopadie der Rechtswissen* schaft, I. B., 7. izd., 1915, str. 356 ss. 21 W e n g e r, Von der Staatskunst der Romer, Miinchen 1925, str. 10 s. 22 Prim. Krek, Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj, v Zborniku znanstvenih razprav, I, Ljubljana, 1921, str. 133. Naloge moderne rimskopravne vede. 255 torskem pravu. Kulturnemu sodelovanju sinov vsega imperija se je posrečilo oprostiti rimsko pravo ekskluzivne nacijonalne miselnosti, uveljaviti v njem tudi norme iuris gentium in s tem pripomoči primernosti (aeauitas) do veljave. Tako je doseglo rimsko pravo ono razvojno višino, v kateri je bilo sposobno, da osvoji svet. Gotovo tudi ni povsem naključno, da je bila veljavnost rimskega prava šele leta 212 po Kr. s Caracallovo konstitucijo23 razširjena na ves rimski imperij. Kakor je res, da so soodločevali pri tem tudi drugi razlogi, pa je vendar gotovo, da si slične odredbe sto let prej niti misliti ne moremo. Silni razvoj, ki je omogočal unifikacijo v 1. 212, pa je zasluga delovanja klasikov. Na velike zasluge pravnikov za razvoj pretorskega prava smo že opozorili. S svojimi strokovnimi nasveti so si pridobili predklasični pravniki nele primerne avtoritete, temveč tudi precejšnjo popularnost, ki je postala pomembna tudi za morebitno njihovo politično karijero. Jako razumljivo je zaradi tega, da je bilo Avgustu mnogo na tem, da dobi na pravnike vsaj indirekten vpliv. V to svrho podeljuje princeps najodlič-nejšim pravnikom pravico, da oddajajo svoja mnenja (res-ponsa) o spornih pravnih vprašanjih ex auctoritate princi-pis.2i Sodnika početkoma tudi tak odgovor pravno ni vezal, toda dejansko si je le težko misliti, da ne bi bili princepsova in pravnikova auctoritas odločilno vplivali na njegovo razsodbo.25 kis respondendi je tako zbližal pravnike s principatom, hkrati pa je povečal tudi njihov ugled. V oddanih pravniških mnenjih (responsa) uveljavljena pravna načela so postala splošno ve- 23 Glede dediticijev prim. Kiibler, str. 227; dalje G. Se gre, Di nuovo sull' editto di Caracalla.. ., v Buli. deli' ist. di dir. romano, 32, str. 191 ss.; G. Segrfe, L* editto di Caracalla sulla concessione della cittadinanza Romana, v Studi Perozzi, Palermo 1925, str. 137 ss. 24 Prim. W e n g e r, Praetor und Formel, str, 101 ss.; Heinze, Auctoritas, v Hermes 60, str. 359. 25 Wlasak, Die klassische Prozefiformel, I, str. 41 ss.; Wenger, Praetor und Formel, str. 103 ss. — Za izraženo naziranje govori tudi okolnost, da bi bilo moči vezati sodnika na responsum avtoriziranega juri« sta le z zakonsko normo. O' tem pa ni v vsem sporočilu nobenega sledu. Pač pa je v našem smislu pojmovani privileg povsem v skladu z oprez* nimi in zmernimi metodami Avgustove politike. 256 Naloge moderne rimskopravne vede. ljavna, odločbe pravnikov pa pravni vir svoje vrste. Tekom nadaljnjega razvoja se je ista pomembnost pripisovala spisom pravnikov, tudi takim, ki niso vsebovali praktičnih odločb. Tolik ugled in vpliv, ki so ga v najbolj prosvitljeni dobi imeli rimski klasiki, pa popolnoma ustreza poročilom, ki so nam ohranjena o njihovem zasebnem in javnem življenju. Ogromna večina izmed njih so bili možje ravne poti in neupogljivega značaja, zares vredni polnega zaupanja. Že v pričetku klasične dobe nam imponira kremeniti Labeon, ki se nam pokaže v tem simpatičnejši luči, ako ga primerjamo z njegovim antipodom, malopomembnim Capitom, Sabin, ubož-nega rodu, ohrani vedno smisel za bedne, tudi za čast osvo-bojencev,26 Cassij je dvakrat pregnan, Taruntenus Paternus ter Papinijan sta obsojena na smrt, Paulus je pregnan od Elagabala, Ulpijana ubijejo pretorijanci. Močna osebnost, ki je pogoj popolnega zaupanja, temeljni kamen rimskopravne miselnosti, se prelepo realizira v možeh, ki so privedli razvoj rimskega prava do viška. Klasično pravo, vsebovano v spisih klasikov, pa nam je po ogromni večini ohranjeno le v obliki, v kateri so ga Justi-nijanovi kompilatorji uvrstili v digeste. Tako je najvažnejša naloga moderne romanistike, da rekonstruira zopet čisto klasično pravo predvsem s tem, da v digestah loči klasične sestavine od bizantinskih dodatkov in izprememb (interpolacij). Iskanje interpolacij, znano že v XVI. in XVII. stoletju, se je moglo uspešno razviti šele v najnovejši dobi, ko sta M o m m-s e rt s svojo odlično izdajo digest ter L e n e 1 z monumental-nim delom »Palingenesia iuris civilis« ustvarila potrebne notranje pogoje, glavna zunanja ovira pa je prenehala z uvedbo nemškega državljanskega zakonika. Tako vidimo, kako skuša v lepem mednarodnem tekmovanju svetovna romanistika določiti obseg interpolacij v digestah in tako izluščiti iz njih kleno klasično jedro. O metodah, kriterijih in uspehih nam v našem okviru žal niti kratko ni mogoče spregovoriti.27 26 Prim. Gai. 2, 154. 27 Prim. Fr. S c h u 1 z, Einfiihrung in das Studium der Digesten, Tubingen 1916; Eb rard, Die Grundsatze der modernen Interpolationen* Naloge moderne rimskopravne vede. 257 Opozoriti pa je treba pri tem na moment nesigumosti, ki je nujno združen s temi raziskovanji in ki jih lahko marsikdaj izpremeni v pravi pravcati »lov na interpolacije«.28 Nezanesljivosti filoloških kriterijev itak ni potrebno posebej utemeljevati. Mnogo nevarnejši je pojem »klasično pravo«, ako se pri njem zadostno ne upošteva, da se je pravo zlasti v posameznih pravnih institutih v času od Avgustovega vrstnika La-beona do Ulpijana (t 228) razvijalo in da n. pr. vsled tega ni a priori že bizantinski posamezen nazor, ki ga najdemo pri Ulpijanu, dočim mu morda Labeon še oporeka; pri tem je tudi upoštevati izkustveno dejstvo, da različnost naziranj v posameznih vprašanjih pri različnih juristih tudi za antiko ni ničesar nenavadnega. Premalo se tudi uvažuje možnost, da so zadnji klasiki, že rodom iz vzhoda, po svoji miselnosti kesnejšemu bizantinskemu pojmovanju vendar katerikrat bližji, kakor pa prvi klasiki, ki so pristni Rimljani (Labeon, Cassij i. dr.). Pri tem pa je odločno odkloniti Spengler-j e v o29 naziranje, da bi bilo kesno klasično pravo že zgodnje-arabsko, nerimsko.30 Navedeni pomisleki pa veljalo le pretiravanjem, dočim nikdo ne more oporekati velikega razmaha in lepih uspehov modernih romantičnih raziskavanj, ki so y-y~ &fl>X?i* iskanje interpolacij.303 forschung, v Zeitschr. f. vergl. Rechtswiss., 36, str. 1 ss.; Bonfante, Le interpolazioni, v Storia del diritto Romano, II, 3. izd., Milano 1923, str. 126 ss. Kratek pregled nudi moj članek, Nove smeri v moderni roma= nistiki, v Slov. Pravniku, 1926. 28 Prim. Lenel, Interpolationenjagd v SZ 45, str. 17; L e n e 1, Kri« tisches und Antikritisches, v SZ 49, str. 1 ss., zlasti str. 19 ss.; R i c o o« b o n o, Punti di vista critici v Annali Palermo XII (1928), str. 505 ss. 29 Untergang des Abendlandes, II, Munchen 1922, str. 77, 82. 30 Prim. S i b e r, Romische Rechtsgeschichte, Berlin 1925, str. 58. =oa Pregled vseh doslej domnevanih interpolacij vsebuje Index inter- polationum quae in Iustiniani Digestis inesse dicuntur, editionem a Ludo* vico M i 11 e i s inehoatam ab aliis viris doetis perfectam curaverunt Ernestus L e v y — Ernestus R a b e 1, I (za prvih dvajset knjig ter Suppl. I za prvih dvanajst knjig), Weimar 1929. — Koristen pripomoček je tudi zbirka Guarneri Citati, Indice delle parole e frasi ritenute inters polate nel nel Corpus iuris. v Bullettino deli' istituto di diritto romano. 258 Naloge moderne rimskopravne vede. Z navedenimi težavami je v tesni zvezi papirologija.31 Ona raziskuje pravo, ki je veljalo v Egiptu od časa Aleksandra Velikega do arabske dobe in po katerem so se sklepali različni pravni posli, o katerih nam poročajo številni papirji in ostraka. Pisani so — kolikor prihajajo za papirologijo32 v poštev — v grškem, le v majhni meri tudi v latinskem jeziku. Kolikor gre za papire pred Caracallovo konstitucijo, spoznavamo iz njih grško-egiptovsko pravo in pravno miselnost. Papiri po 1.212 po Kr., ko velja rimsko pravo tudi v Egiptu, pa kažejo, kako težko je formalna veljavnost rimskega prava prišla tudi v praksi do popolne veljave.33 Kompromisi, ki so plod boja starega pravnega reda z rimskim, nudijo romanistu dragocene migljaje za spoznavanje vzhodne miselnosti333 in ga podpirajo pri odkrivanju posameznih interpolacij. Tri stoletja je ostal principat v veljavi. V tem času je princepsova moč naraščala, kar se izraža tudi v zasebno-pravnem oziru: extraordinaria cognitio se vedno bolj uveljavlja in končno povsem izpodrine formularno postopanje, cesarski reskripti postajajo vedno važnejši pravni vir — v Dioklecijanovih34 reskriptih vzcvete zadnje cvetje rimskega pravnega klasicizma. 1923, in razširjeno kot Indice delle parole, frasi e costrutti, ritenuti indizio di interpolazione nei testi giuridici romani, Milano 1927. 31 Osnovno delo je še vedno Mi 11 e i" s ¦¦ W i 1 c k e n, Grundziige und Chrestomathie der Papyruskunde, LeipzigsBerlin, 1912; poleg tega je omeniti P. M. Meyer, Juristische Papyri, Berlin 1920; Schubart, Ein* fiihrung in die Papyruskunde, Berlin 1918; jako pregledna je njegova Papyruskunde v G e t c k e * N o r d e n, Einleitung in die Altertumswis» senschaft, 9. zv. 32 NVilcken, Grundziige (I, 1), str. 1. 33 O tem podrobneje M i 11 e i s, Reichsreeht und Volksrecht, Leip» zig 1891 — delo, ki je odločilno vplivalo na razvoj papirologije. — Prim. T a u b e n s c hH a g, Geschichtte der Rezeption des romischen Privat* rechts in Aegvpten, v Studi in onore di P. Bonfante, I, str. 369—440, Rim 1929. 3S* Kot primer, koliko utegne pridobiti romanistika od papirologije, naj navedemo Arangio = Ruiz, Istituzioni di diritto romano, 2. izd., Napoli 1927. 34 Pregledno podaja sistem zasebnega prava koncem klasične dobe Taubenschlag, Das romische Recht zur Zeit Diokletians, v BuMetih Naloge moderne rimskopravne vede. 25» Od Septimija Severa dalje prevladuje tudi v Rimu vedno bolj orientalska miselnost. Meščanstvo postaja napram državi vedno bolj brezbrižno,35 o usodi prestola dejansko odloča armada. Neprestane vojne vedejo koncem tretjega stoletja do hude gospodarske klrize, ki pomeni v marsičem povratek k na-turalnemu gospodarstvu.38 Maksimiranje cen,37 plačevanje davkov in vojaških mezd v naturalijah38 so jasne priče za takratne težavne gospodarske razmere. Principat Avgustove koncepcije je bil že izrabil svoje življenjske sile, za »nove« Rimljane je postala potrebna druga oblika vladanja — dominat.39 V. BIZANTINSKA DOBA. Z Dioklecijanom se pričenja absolutna monarhija,1 ki postane pod Konstantinom tudi dedna. Politična in gospodarska zapuščina principatske dobe ni bila razveseljiva. Gospodarstvo je bilo v razsulu, poslabšani denar je izgubil mnogo na svoji vrednosti, obrestna mera je bila visoka,2 drž. uprava neenotna, v različnih teritorijih različna. Ako upoštevamo še velike kulturne in narodnostne razlike med posameznimi deli cesarstva, ni presenetljivo, da so novi organizatorji skušali rešiti vse težave z uvedbo močne, absolutne monarhije. V resnici tudi nI bilo drugih činiteljev, ki bi bili zlasti nravno usposobljeni, da prevzamejo vodstvo države. Vzor za novo ureditev je bila perzijska despotija Sasla-nidov, ki so 1. 226 po Kr. stopili na mesto partiških Arsaci- international de 1' Academie Polonaise des Sciences et Lettres, Krakov, 1925, str. 142 ss. 35 Stein, Geschichte des spatromischen Reiches, I, str. 24. 36 S t e i n, o. c, str. 21. 37 Dioklecijanov edikt iz L 301. po Kr. 38 S t e i n, o. c, str. 61 s. 39 Prim. O. Th. Schulz, Vom Prinzipat zum Dominat, Pader* bom 1919; Stein, o. c, zlasti str. 1—93; Rostovtzeff, The social and economic history, str. 416—487; H o m o, Les institutions politiques Romaines, str. 288 ss., 333 ss. 1 Glede literature prim. zadhjo opombo prejšnjega odstavka, vrhu» tega naj navedemo tudi Heisenberg, Staat und Gesellschaft des bvzantinischen Reiches, v Kultur und Gegenwart, II, IV, 1, Leipzig*Berlm 1923, 2. izd., str. 364 ss. 2 Rostovtzeff, o. c, str. 419, 421. 260 Naloge moderne rimskopravne vede. dov.3 Že Dioklecijan in Galerij uvedeta perzijski dvorni cere-monijel,4 kmalu sledita diadem in proskineza — jasni simptomi novega razvoja. Vsa oblast, tudi zakonodajna, je odslej združena v cesarjevih rokah. Vsa država se organizira enotno. Senatu odvzame Dioklecijan upravo (senatskih) provinc,5 zgodovinsko nastale razlike med posameznimi deli države vedno bolj izginjajo. Mestne samouprave niso z novim režimom združljive, zato tudi nje nadzira po svojih organih (curatores).6 Nujno pa postane v novih razmerah birokracija velevažen činitelj. Njena moč je zlasti v zapadnem cesarstvu tako velika, da preprečuje7 izvršitev mnogih socialnopolitično8 važnih zakonov. Državna uprava temelji finančno na pristojbinskem načelu (športule).9 Vobče je zlasti v provincah zelo koruptna, kar kaže najbolj okolnost, da se smatra državna služba kot najboljša prilika za obogatenje.10 Za novi režim ni prikladen Rim s svojo tradicijo; težišče države se prenese na vzhod, v Carigrad. Kmetski stan je tudi v tem času izmed vseh številčno najvažnejši, toda v ogromni večini ga tvorijo le koloni, vezani na s'voj poklic in svojo grudo.11 Dednost se uveljavlja ved- 5 S t e i n, o. c., str. 7 s.; Ho m o, o. c., str. 334 ss. * S t e i n, o. c., str. 8, 102. 5 S t e i n, o. c., str. 102. 8 Stein, o. c., str. 70 s.; K ii b 1 e r, str. 337. 7 Prim. Stein, o. c., str. 504 s., 508, 556. 8 Prim. glede socialnopolitičnih tendenc v rimskem pravu Krek, Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj, v Zborniku znanstvenih razprav, I, str. 133 ss.; P f a f f, Uber den rechtlichen Schutz des wirtschaftlich Schwacheren in der romisehen Kaisergesetzgebung, Weimar 1897. — V zvezi z načelom, de. nalaga lastnina dolžnosti napram splošnosti, ki je sprejeto v moderne ustave, je zanimivo opozoriti, da izraža isto misel že Justinijan v Inst. 1, 8, 2: expz odstavkom šestim čl. 2 nač. ije jasno, da je pod navedbami (navodi) umeti tudi take, ki so izražene po podobah ali zunanji opremi. Zaradi 19 Po odločbi vrhovnega sodišča na Dunaju z dne 22. decembra 1926, Ob. I. 1037/26 ravna zoper dobre šege le tisti, ki hoče prepovedani uspeh doseči (Jurist. Blatter leto 1927, str. 6 in 92). 20 Dr. E. Adler: Die Generalklausel des Gesetzes gegen den u. W. Ger. Z., leto 1925, str. 33. O načrtu zakona zoper nečedno tekmo. 2h9 preglednosti bi .moral šestemu odstavku čl. 2 nač. biti takoj priključen tretji odstavek čl. 3 nač. ki govori o tem, da se nanašajo predpisi o nečedni reklami tudi na navedbe s pomočjo svetlobne ali fonetične reklame. Mislimo pa, da ni potrebna ta podrobna razlaga kot sama ob sebi razumljiva. Odobravati je treba, da govori ta določba o navedbah glede prilik lastnega in tujega podjetja, kajti s tem je zadostno jasno rečeno, da more tudi druga oseba, (ki ni sotekmovalec,) storiti dejanja v svrho nečedne reklame. Prav tako poudarja načrt (drugače kakor podobna določba avstr. zak. o. n. t, ki zahteva, da morajo biti navedbe neresnične), da utegnejo tvoriti nečedno reklamo tudi na sebi povse resnic-n e navedbe, če so le sposobne za prevaro. Vse gori povedano je izraženo dovolj določno že v prvem odstavku čl. 2 nač., prav odveč je, da vsebujejo kar trije naslednji odstavki gor. člena načrta nekak kazuistični komentar, posnet iz judikature nemških sodišč. Zlasti velja to o razlagi pojma javnosti v 4. odstavku tega člena n. Vsak praktičen pravnik mora znati, da pomeni »razširjanje« priobčitev kake vesti ali navedbe večjemu krogu oseb. Sicer bi se v čl. 2. odst. 1 nač. tudi mesto ali »raz-prostire« bolje kar dejalo »priobči večjemu krogu oseb22. V čl. 26. nač. drugega poglavja je označen kaznivi prestopek nepoštene (nečedne) reklame. Tu je potrebna namera prevariti in s tem kakšnemu podjetju pribaviti prednost pred tekmujočimi {podjetji. Storilec mora imeti tudi zavest o n e-resničnosti (!) navedb in njih sposobnosti, povzročiti prevaro. Obširno razpravlja načrt v prvem poglavju v čl. 4 do čl. 10. o 1 a ž n i vi oznaki izvora (porekla) blaga v civilnopravnem smislu. Avstrijski zakon o. n. t. smatra taka dejanja le kot nečedno reklamo. V tem, ko je govoril čl. 2. odst. 1 nač. o navedbah, sposobnih za prevaro, mora lažna oznaka v trgovinskem, prometu povzročiti pogrešno mnenje o geografičnem kraju, kjer je proizvedeno dotično blago. Tukaj javnost dejanja ni potrebna, zadošča sposobnost takih Oznak, da povzročijo gori opisano pogrešno mnenje. Tudi tej dovolj točni definiciji dodaja načrt kazuistične določbe, da je semkaj šteti tudi več ali manj prikrite označbe pro- 21 Čl. 2, odst. 4: »Smatra se, da ie navod učinjen javno i tada, kad se saopšti večem krugu lica, naročito u natpisima na robi ili njenim omo-tima, u oglasima, fakturama, poslovnim cirkularima, cenovnicima i tiska-nicama.« 22 Kaj pa je s primeri, kjer pri nečedni reklami ni govoriti o javne m razširjanju. Če taka nejavna reklama nasprotuje dobrim šegam, to je, če krši etično pojmovanje pravično mislečih, ji bo pač priti v okom s :pomočjo generalne klavzule čl. 1 nač. 290 O načrtu zakona zoper nečedno tekmo. izvodinega kraja, navaja pa še po vzorcu češkoslovaškega zakona o. n. t. brez prave potrebe, kakšnih označb da ni smatrati kot lažnih po smislu predstoječih določb.23 Za učin kaznivega prestopka te vrste zadošča, da se izvor robe napačno označi v zavesti, da je ta označba nepravilna. Ne zahteva pa se, da bi morala nastopiti škoda ali da bi storilec imel namen oškodovanja. Pripomniti je, da naš načrt ni prevzel določbe § 9 čsl. zakona o n. t. o tem, da je kot lažno oznako krajevnega izvora robe tudi smatrati, če zaznamuje prodajalec blago zgolj s svojim imenom ali naslovom, pa ne pove ne države, ne pokrajine ali kraja, kjer je to blago izgotovljeno. To velja seveda le tedaj, če je tako opuščenje sposobno, da v trgovinskem prometu provzroči gori opisano po-grešno mnenje. Zdi se nam, da je gornja določba vendarle pre-dalekosežna in odobravati se mora, da ni te določbe v našemi načrtu, kajti primere, kjer že sam naslov prodajalca po prostem preudarku pomeni lažno krajevno označbo izvora-, ima načrt itak v mislih. V razmeroma kratkem čl. 11. govori načrt o civilnopravnih, v čl. 28 pa o kazenskopravnih znakih nečedne tekme z zapostavljanjem (»o c r n j i v a n j e mi«24 — »h u d j e n j e m«). Tu se načrt ne drži besedila § 10 čsl. zakona o n. t., temveč sledi — deloma — besedilu avstrijskega zakona (§ 7) o isti materiji. Želeti bi bilo, da bi se ves ta člen (čl. 11. nač.) preobrazil po češkoslovaškem vzorcu. Češkoslovaški zakon namreč opravičeno smatra prav glede na nevarnost te oblike nečedne tekme kot potrebno, da se razširi krog zaščite tako glede predmeta, sredstev v svrho zapostavljanja in sposobnosti oškodovanja napram podobnim predpisom avstrijskega zakona. Poudariti je še posebno silno nevarnost razširjevanja le subjektivnih naiziranj, storjenih v cilju tekmovanja. Dočim češkoslov. zakonu zadošča za to vrsto nečedne tekme, da kdo stori ali razširja neresnične navedbe (»navode« po smislu čl. 58. toč. 4 nač.25) o razmerah kakega podjetja, načrt v čl. 11. zahteva raznašanje takih dejstev ali razširjanje neres- 28 čl. 7. nač.: Neče se smatrati kao lažna oznaka porekla sama upotreba stranog jezika, ako je istinito poreklo robe jasno, a ne skriveno označeno. 24 »lOcrnjivanje« v francoščini: denigrement. M čl. 58, toč. 4. nač.: Pod navodom, o kome je reč u čl. 2, 3, 8, 1)1, 26, 36, podrazumevaju se ne samo usmeni, pismeni ili štampani navodi, več i slika ili ma kakva priprema, koja je namenjena i sposobna, da ga: zameni. O načrtu zakona zoper nečedno tekmo. 291 ničnih navedb o podjetju, o osebi podjetnika ali vodji podjetja, o proizvodih, storjenih poslih drugega. Pri obeh besedilih pa je bistveni znak, da se izvrše gornja dejanja v cilju tekmovanja. Odgovornost nastopa, če storilec ne dokaže resnice svojih navedb. Zanimiv je odst. 2. § 9 čsl. zak. o neč. tekmi, da zadobe tudi resnične navedbe značaj te vrste nečedne tekme, ako storilec po posebnih razmerah ni bil k temu primoran26 in je imel zavest (slednjo pa mora tožitelj dokazati), da utegnejo take navedbe v izdatni meri oškodovati podjetje. Res je, da se ta določba čsl. zakona sploh označuje kot prestroga, radi česar tudi po »obrazlo-ženju« k načrtu ni bila vanj sprejeta. Seveda je naravno, da ne sme biti odgovornosti za stvarno kritiko; o tej je reči, da je javnosti potrebna in koristna. Pa kaj drugega je s takimi resničnimi navedbami, ki prav za prav z obratom podjetja nimajo nobene zveze, pa so bile storjene zgolj v konkurenčnem namenu. Mislimo le na primere, ko se kaže na politično kretanje ali mišljenje podjetnika zgolj v cilju oškodovati njegovo podjetje v medsebojnem tekmovanju. To so zloglasni pozivi na bojkot podjetja, ki jih pa niso narekovali etično opravičljivi razlogi, temveč le cilji umazane konkurence. Včasih so pa taka navajanja zelo spretno sestavljena, da jih ne bo mogoče zasledovati po splošni določbi čl. 1 nač., ker je tu potreben dokaz, da nasprotujejo dobrim šegam. Po načrtu ni civilnopravne odgovornosti za zaupna obvestila o drugem podjetju ali podjetniku, če ima na tem izvestilec ali pa naslovnik pravni interes in so obvestila resnična. Po čsl. zakonu (§ 10 odst. 3) ni tožbe zoper zaupne in brezplačne informacije izvzemši primere, kjer tožitelj dokaže, da so bile te informacije vedoma neresnične. Pritrjujemo načrtu, da je polagati osobito važnost na resničnost zaupnih obvestil, ne pa toliko na okolnost, če so dana proti nagradi ali ne. Glede znakov nečedne tekme z zapostavljanjem je treba še omeniti, da tu ni potrebna javnost dejanja in da more biti storilec vsaka oseba, ne samo tekmovalec. A ne zadošča le osebni namen oškodovanja (n. pr. iz razlogov maščevanja), temveč mora imeti storilec namero tekmovanja. Kazenskopravno je prestopek nečedne tekme z .zapostavljanjem (čl. 28 nač.) toliko dolozen delikt, ker zahteva pri izvrševanju ali razširjanju neresničnih navedb popolno zavednost o teh okolnostih, a je glede možnosti oškodovanja očrnjenega podjetja le potrebna objektivna sposobnost navedb, da povziročijo tako oškodovanje. Po čsl. zakonu o. n. t. (§ 27) je slednja okolnost Dokazno breme je tu isto, kakor pri § 489 avstr. k. z. 292 O načrtu zakona zoper nečedno tekmo. tudi subjektivni znak tega prestopka. Zdi se nam, da je pritrditi besedilu našega načrta, ki je opravičeno strožj,-7. Nadaljnja oblika nečedne tekme je zloraba označen j a in zunanjih uredb tujega podjetja28. Čl. 12 in 13 nač. obravnavata zasebnopravne, čl. 29. pa kazenskopravne znake te vrste nečedne tekme. V prvem pogledu je bistvena uporaba imena, firme, posebne označbe podjetja ali obrata na način, da more nastati v prometu z odjemalci zabloda 29 slednjih glede na ime itd., katerih se upravičeno že drug tekmovalec poslužuje. Nova je napram čsl. zakonu o n. t. določba odst. 2. čl. 12 nač., ki predvideva tako zlorabo imena itd. celo, če je dano p r i v o 1 j e-n j e upravičenega imetnika podjetja ali obrta s tem imenomi (itd.). Ta določba meri po obrazloženju na inozemska podjetja, ki svoje sicer renomirano blago zaradi carinske zaščite ne morejo uvažati, a zato prodajo pravico posluževati se njihovega imena itd. domačemu podjetju, ki na tak način zvabi k sebi odjemalce v škodo drugih tekmovalcev. Ti utegnejo biti na tak način seveda posredno ošikodovani. Drugo vrsto zlorabe opisuje odst. 3, čl. 12 nač. Tu nadomeščajo ime itd. zunanje uredbe (oprema robe. omota, tiskovine, katalogi itd.) podjetja ali obrta. K temu pa je še poudariti, da naj velja v krogu odjemalcev taka zunanja uredba kot značilna za gotovo drugo podjetje. Še nadaljnji popolnoma nov primer te vrste nečedne tekmic ustvarja čl. 13. nač., ki odreja, da naj se gori omenjeni predpisi uporabljajo tudi na naslov in zunanji videz naslovnega lista knjige in drugih proizvodov tiska, kakor tudi na naslov gledališkega, muizikalnega ali kinomatografičnega dela, katerih se opravičeno poslužuje že drug tekmovalec. Tudi taka zloraba mora biti sposobna, da ustvarja zablodo med odjemalci. Z novimi dostavki napram čsl. in avstr. zakonu o. n. t. (čl. 12 odst. 2. in čl. 13 nač.) so postale določbe o nečedni tekmi z zlorabo imena itd. ter zunanjih uredb podjetja zelo komplicirane. Bilo bi jih po našem naziranju poenostaviti in spraviti v tako splošno Obliko, da bi mogla judikatura uspešno vse navedene in mogoče še druge primere takih zlorab zakonu prienačiti. Osobito odveč je rudi pri sedanjem zunanjem besedilu čl. 12. nač. njegov šesti 27 Motivi k čsl. zakonu o neč. tekmi naglašajo, da pri stavljenem zahtevku na povračilo škode tožitelju ni treba dokazovati, da je storilec neresničnost in škodljivost svojih navedb spoznal ali moral spoznati. 28 »Zloupotreba obeležja i spoljašnih uredjenja tudjeg preduzeča« — glej pripombo 16 zgoraj. Prim. tudi §§ 11 čsl., 9 avstr. in 16 nem. zak. o neč. tekmi. 29 V srbskem jeziku: »pometnja mediu mušterijama«. O načrtu zakona zoper nečedno tekmo. 293 odstavek, ki pravi, da so kot taka zloraba upoštevne celo neznatne izmenjave, čirn ne izključijo zablode odjemalcev. Kazenskopravni znaki prestopka zlorabe imena itd. ter zunanjih uredb tujega podjetja se naslanjajo točno na privatno-pravno važne bistvene znake. Poleg objektivne zablode je potreben še namen storilcev tako zablodo pri odjemalcih povzročiti. Nov tip nečedne tekme ustvarja naš načrt v svojem čl. 14 prvega poglavja in skladno tudi v čl. 30. drugega poglavja. Gre tu za neupravičeno objavo dnevnih novic in vesti v cilju tekmovanja z drugimi časopisi, katerim so bile gorenje novice in vesti neposredno od korespondenta ali agencije namenjene v upravičeno prvenstveno priobčitev, a jih storilec predhodno objavi v drugem časopisu. Odgovoren more postati tudi izdajatelj ali urednik, ki vedoma sprejme take vesti. Kazenskopravni znaki pregreška te vrste nečedne tekme so prav isti, a dočim je namen storilca v čl. 14. nač. označen na kratko z besedami »v cilju utak-mice«, rabi čl. 30 ponovno v svojem prvem in drugem odstavku po našem naziranju preobširno označenje subjektivne strani, ko pravi o storilcu, da mora imeti namero, da s svojim nepoštenim (!) delom doseže prednost v tekmovanju. Načrt se naslanja skoro povse na čsl. zakon30 v civilnopravnem ter kazenskopravnem pogledu v čl. 15. in 31., kjer opisuje n e-čedno tekmo s podkupovanjem (»podmičivanjem«). Zasebnopravno in kazenskopravno je treba ločiti med aktivnimi in pasivnim podkupovanjem. Storilec je oni, ki podkupuje uslužbenca ali izvrševalca del, na drugi strani tudi slednji, ki se da podkupiti ali zahteva darilo itd. Bistveni znaki za aktivno podkupovanje so pa ti-le. Storilec mora v gospodarskem prometu osebi, ki je v službi podjetja ali po njegovem naročilu posluje, ponuditi, obljubiti ali izročiti bodisi darilo ali drugo korist v svrho, da s pomočjo nečednega ponašanja51 te osebe sebi ali drugemu pridobi prednost v tekmovanju pred drugimi tekmovalci. Po motivih tako nečedno ponašanje ni le protipravno, temveč nasprotuje tudi dobrim šegam. Prav iste znake kaže postopek nečedne tekme s podkupava-njem. O tem, da zapadeta darii'o in korist v prid državni blagajni (čl. 31 nač.) ter o izreku neveljavnosti storjenega ali ponudenega darila ali koristi (čl. 15. zad. odst. nač.) govorimo še pozneje. (Konec prih.) 30 Prim. § 12 čsl., § 10 avstr. in § 12 nem. zak. o nečedni tekmi. Prim. § 1013 o. d. z.; § 13 zak. o trg. pomočnikih. 31 Načrt govori o »nepoštenem« ponašanju. 294 Književna poročila. Književna poročila. Dr. Frank Stanko: Saradjivanje suca i psihiatra u utvrdjivanju sma-njene ubrojivosti. Zagreb 1929. Str. 37. Tisak Jugoslovenske štampe D. D. To brošuro znanega zagrebškega kriminalista smemo smatrati za prvo monograiično delo, ki obdeluje snov edinstvenega kazenskega zakonika de lege lata. Da si je izbrala baš »centralni problem modernega kazenskega prava«, je dober, omen. Frank izhaja iz stališča, ki si ga je sam izcizeliral, da se »sudjelovanje liječnika - vještaka u procesu sastoji u ravnopravnoj saradnji sa sucem, pravnim vještakom« (str. 17). Ta stavek, v katerem na prvi hip moti sklep, da obstoji »sudjelovanje« v »ravnopravnoj saradnji«, ipojasnuje se pozneje z naslednjo tezo: Vsak od te dvojice naj ima svojo določeno vlogo, edino z vestnim izvrševanjem te vloge se da doseči — materialna resnica. Dopolnilo temu pa daje avtor še v poglavju o težkočah glede zmanjšane vračunljivosti (sposobnosti za vračunanje zločina s krivdo), ko pravi (str. 22): da mora biti sodnik tako pravni, kakor tudi psihiatrični strokovnjak, a razmerje med osebo sodnika in osebo psihiatra se kaže »u neku ruku« za ono »siameških dvojčkov«. Toda, tako gre misel avtorjeva naprej, danes je predvideno, da se naj v sodniku samem porodi dvom glede polne vračunljivosti. V tem pogledu pa danes niti nima sodnik sam pripravljenosti, zvedenosti, niti ni v predpisih procesa najti garancije, da bo dvom res v vseh primerih nastal, kjer bi bilo potrebno. Če hoče sodnik biti oprezen, mu bo vra-čunljivost vsakega zločinca sumljiva. Zato utegne priti, da poj de pač zmanjšana vračunljivost na breme nevračunljivosti; a kaznovane bodo obsojene osebe z motivacijo, da so v veliki meri zmanjšano sposobne za vračunavanje, dasi se »po pravu, koje važi —, riješavaju kao neubrojive« (str. 25). če bi bil zakon dosleden, bi moral že pred vsako glavno razpravo dati točno preiskati duševno stanje obdolženca. Ker to ni odrejeno, bo svoboda sodnika pri konstatiranju nevračunljivosti odn. zmanjšane vračunljivosti majhna. Osobito pri konstatiranju zmanjšane vračunljivosti gre za sodelovanje ravnopravnih činiteljev, psihiater ima pri tem celo važnejšo in odločilnejšo vlogo, nego pri konstatiranju nevračunljivosti. Krivo je, da sedi psihiater pred sodiščem, a ne v sodnem kolegiju. To je posledica zmotnega nazora, da je mogoče interpolirati nove pojme v stari sistem (str. 28). Prav posebno krivo je, da novi kaz. zak. iz 1929 odreja, da sodnik ni primoran, ampak da ima le pravico omiliti kazen pri storilcu zmanjšane vračunljivosti. Garancije pravičnosti, katere je doslej nudil zakonodajec potom kazenskopravnih ovir obsodbe, dane bodo v sodnikovi roki, zato — pa oslabljene (str. 32). Pravičnost je ogrožena pri sodbah, nasprotno pa se psihiater favorizira pri odredbah očuvalnih sredstev (str. 35). Pota kritične miselnosti, po katerih nas vodi Frank, ne da bi stavil konkretne predloge, so gotovo zelo zanimiva in tudi solidno nadelana. Navzlic temu pa obeta po našem prepričanju njegova borba zoper ureditev Književna poročila. 295 razmerja med sodnikom in psihiatrom uo edinstvenem kaz. zak. malo uspeha. Pravimo razmerje se da predvsem pospeševati z izbero sodnikov in poglobitvijo erudicije vseh organov kazenskega pravosodstva, ne samo sodnikov. Ce naj sedeta sodnik in psihiater v isti senat kot soodločajoča faktorja, to ne bi izpreminjalo prav nič na kakovosti sodnika. Pa tudi, če pnue psihiater v senat kot lajik v procesnem postopanju in v pravu, se pravde ne bodo vršile nič bolj v skladu s cilji kazenskega prava. Bržčas bi prevalitev rešitve vprašanja zmanjšane vracunljivosti na soodločujočega zdravnika vplivalo samo uspavajoče na vest sodnika. Ne glede na stroške, ki bi nastali s pritegnitvijo psihiatrov k vsakemu procesu — kje naj nehajo obziri na možnost zmanjšane vracunljivosti? —, bi se pa razkrojevalni proces tudi ne ustavil pri izvedencih zdravnikih; tudi pri drugačnih strokovnih vprašanjih bi se moglo in dosledno moralo zahtevati, da bodi izvedenec soodločujoč sodniški faktor, češ, sodnik pravnik ne more takšnega vprašanja sam po sebi razumeti... Če vse te primere združimo, ker se pri enem in istem procesu v praksi lehko združujejo razna izvedenska vprašanja, prišli bi pač do — čudnega organizma, ki bi bil vse prej kot sodišče. Ali ne glede na te pripombe gre avtorju brošure vsekakor velika zasluga, da je zaklical sodnikom popolnoma opravičen me m en to, kaj se bo po novem kazenskem pravu od njih zahtevalo... Zato želimo brošuri čitateljev prav posebno med sodniki. Dr. Metod Dolenc. Sellheim Hugo: Die Bestimmung der Vaterschaft nach dem Gesetz und vom naturwissenschaitlichen Standpunkt. Miinchen, iVerlag von J. F. Bergmann, 1928. Str. 32. Ta študija predstojnika ženske klinike v Lipsiji ne govori o možnosti določitve očetovstva po krvnih telescih, ampak edino le po trajanju dobe od koncepcije — do poroda. Včasih pride sodnik v položaj, da mora razsoditi o očetovstvu, kjer kaže dokazna snov, da zakonita, v svrho presumpcije očetovstva normirana minimalna doba ni dosežena, odnosno da je bila maksimalna (pri nas 300 dni, v Nemčiji 302 dneva) prekoračena. V tem pogledu mu bodo služile znanstveno ugotovljene tabele o trajanju nosečnosti ob porodu godnega deteta (najmanj 219, največ 334 dni) gotovo za dobro podlago pri orientaciji v teh vprašanjih. Sellheim piše baš za to, da pouči sodnike, kako jim je staviti pravilno vprašanje glede tzv. očitne nemožnosti očetovstva, da njih vprašanja ne bi napravila vtisa sugestivnosti. V obeh ozirih nemara ne bo odveč, če na to studijo tudi naše pravnike opozarjamo. Dr. Metod Dolenc. Lazar Erwin: Probleme der forensischen Jugendpsvchiatrie. (5. zvezek iz: Abhandlungen aus dem Jur.-med. Grenzgebiete). Wien, Molder-Pichler-Tempsky A. G., 1927. Str. 72. Ta zbito pisana razprava se deli v dva dela: Mladostniki, kot manjvredni individui, kažejo psihopatične reakcije. Te se pojavljajo v raznih oblikah shicofreničnih, cikličnih, paranoičnih, neurotičnih, histeričnih, ne- 296 Književna poročila. urasteničnih in v obuki genuinih moraličnih defektov. Opis teh obiik po vseh potankostih obsega prvo polovico razprave. Vsled neznansko velikega števila tujih strokovnih izrazov je za pravnike težko čitljiva; zanimala bo predvsem psihiatre. V drugi polovici se bavi Lazar z načinom, kako je oddajati mnenja za skrbstvena sodišča, ki se tičejo dvoje vprašanj: 1. ali naj se odda mladostna oseba v zaključeno vzgojevališče, 2. kaj naj se odredi glede otrok takih starišev, čijih zakon se loči ali razvede. Ta del razprave se bavi z raznimi pojavi dissocialnosti mladine kot: splošna razposajenost, nagon k potovanju, seksualne razvade, tatinski nagon i. t. d. Prav posebno še opozarjamo na tista poglavja, ki obravnavajo konflikte med mladostniki in njihovimi stariši. Povojna men-taliteta mladine je vsa drugačna, nego je bila predvojna; za to so označeni konflikti tolikokrat na dnevnem redu. Njih psihologični izvor in razvoj opazuje in opisuje Lazar prepričevalno. Jednako lepo obravnava tudi razmerje med otroki in obema ločenima ali razvedenima roditelj ima. Mislimo, da bodo naši sodniki, ki imajo uradnega posla s pokvarjeno mladino, vse migljaje avtorja glede postopanja z dissocialnimi otroki in mladostniki toplo pozdravili in jim, kolikor je v naših razmerah to sploh mogoče, tudi radi sledili. Dr. Metod Dolenc. Honig Richard: Straflose Vor- und Nachtat. A. Deichertsche Ver-lagsbuchhandlung Dr. Werner Scholl. Leipzig. 1927. Str. XIV+116. V zbirki razprav, ki jo izdaja pravna fakulteta v Gottingenu, je izšla kot štev. 2. naznanjena monografija tamošnjega profesorja kazenskega prava. Važna je za teorijo, a morda (še bolj za prakso. Kolikrat se mučijo naši kazenski pravniki z vprašanji, kako naj utemeljijo na podlagi kazenskega zakonika svoje, vsekakor pravni svesti ustrezajoče mnenje, da je neko dejanje nekaznivo, dasi bi ga bilo na videz po črki zakona kaznovati... Če ustreli zločinec v morilnem namenu svojo žrtev, pa mu s strelom poškoduje vedoma srajco; ali je to drugo dejanje — posebej kaznivo? — če poskuša zločinec vlomiti v miznico, o kateri ve, da je denar, pa se mu ne posreči privzdigniti pokrov, ker se mu orodje zlomi, — a na to išče in najde ključ od miznice in jo odpre ter ukrade denar; — ali je podana konkurenca poskusa z izvršitvijo tatvine? Uradnik po-neveri denar, pa napravi na to napačno posvedočbo v javni listini; ali je storil poneverjenje in tudi goljufijo? Lastnik psa ga proda, pes pa uide in pride od kupca k njemu nazaj, on, lastnik, ga sedaj obdrži; ko pa ljudje sumničijo, kaj se je res zgodilo, — ubije psa in zakoplje. Ali je storil utajo (Unterschlagung) in hudobno poškodovanje tuje stvari? Nekdo izvabi pod zvito pretvezo hranilno knjižico in na to dvigne na njo polagoma več zneskov iz hranilnice. Koliko zločinov ima na vesti? — Vsa ta vprašanja so prevzeta iz pestre vsebine naznanjene monografije, le da smo jih nekoliko prilagodili na naše kazensko pravo, dočim Honig misli le na nemLško. Pri razlagi teh in še nebroi drugih vprašanj o ne-kaznivosti predčinov in poslejšnih činov izhaja pisatelj z ozirom na bo- Književna poročila. 297 gato, pa ne baš zadovoljujočo književnost, iz vidikov specialnosti, sub-sidiarnosti, konsurnpcije in alternativitete norm, ki veljajo za predčine in za poslejšne čine v razmerju z glavnim dejanjem. V okviru teh vrstic se ne moremo spuščati v pobližjo razlago, pač pa moramo ugotoviti, da je honig ustanovil z veščo roko za pogoj nekaznivosti pri predčinih obliko »prehoda zločina« (Durchgangsdelikt), pri poslejLšinih činih pa oblike »očuvalnega dejanja« (Sicherungshandlung) in »upotrebnega dejanja« (Vervvertungshandiung). Dočim so njegova izvajanja glede specialnosti, subsidarnosti in konsurnpcije prepričevalna, se nam zde razmotrivanja glede alternativitete nekam medla. Tu naj gre za različna pravna pravila, ki se kosajo glede na zaščito ene in iste pravne dobrine, uporabljajo pa razna sredstva v dosego istega cilja. Prav bo v ogromni večini teh primerov pač le to, kar uče Binding, Finger, O 1 s h a u s e n i. dr., da gre tu uporabljati pravila, ki veljajo za pravcato idealno konkurenco. 'Na lex ferenda se H o n ig ne ozira, češ polovičarska rešitev problemov v zakonu je nevarnejša nego nobena. Težišče leži torej po njegovem mnenju slej ko prej v praksi. Gotovo bo njegova knjiga, čeprav je, žal, precej suhoparno pisana, praksi pomagala marsikakšno zamotano situacijo prebroditi in priti do jasnejšega pojmovanja. Dr. Metod Dolenc. Loewer Albrecht (Konstanz): Das VVesen des Massenverbrechens. Kine rechtswissenschaftliche Unitersuchung. J. Bielefelds Verlag, Freiburg i. Breisgau, 1927. Str. '127. Aktualnosti se tej knjigi radi vsestranskega presnavljanja kazenskih zakonikov, pa tudi — spričo povojnih turbuletnih, k množičnim deliktom tako pogosto vodečih socialnih razmer ne da odrekati. L o e w e r se je lotil svojega dela na ta način, da je k posameznim predelom svojih raz-motrivanj pedal povsod naprej izčrpno mnenja iz literature, na to pa povedal svoje misli. Da pri tako težki materiji, kot so množični delikti, ob njegovih izvajanjih nismo vedno dobili vtisa prepričevalne jasnosti, da je marveč ostalo še marsikatero nesoglasje, pač ni težko razumljivo. Gre za osnovna pojmovanja, kjer utegne že malenkostna predpostavka, s katero se ne moremo docela strinjati, spraviti stvar v drugačno luč. L o e w e r zahteva n. pr. na str. 39, da treba množico (Masse) smatrati za »reaiiteto in resnično jednoto«; na str. 65 pa uči, da je pripadnost k množici ocenjevati samo kot »motiv«. Tu se nekaj že ne vjema. Še manj razumemo, kako more isti avtor zahtevati, da naj smatramo pri množičnih kravalih vsak zločin za-se kot individualni zločin (str. 74), na drugi strani pa naj mu verjamemo, da temelji njegov nauk o množičnih deliktih na upoštevanju »zmagovitega prodiranja ideje vkupnosti« (Ge-mednschaftsidee, str. 119). Obširno se bavi avtor s prikazovanjem pravnih norm v raznih državah, ki se tičejo množičnih deliktov; ta del knjige obsega malo ne ves svet ter je posebno poučno pravo izvenevropskega kontinenta. Seveda se ozira Loewer na novejše načrte in podaja tudi svoj predlog za izpremembo avstrijskega projekta kazenskega zakonika. Po 20 Književna poročila. njegovem mnenju bi bilo vnesti glede množičnih deliktov posebno določbo z naslednjim besedilom: »Ako se stori kaznivo dejanje od skupljene človeške množice z zedinjenimi močmi, znaša najmanjša kazen za vodnike in aktivne udeležence najmanje polovico najvišje kazni, dočim se kaznujejo nedelujoči množični člani po načelih o pripomoči. Kot poskus se kaznuje že skupljanje množice, ki je pokazala namero, da z zedinjenimi močmi store kazniva dejanja.« Mislimo, da tiče v teh določbah tega predloga protislovja, pa tudi neopredeljenosti, ki se dajo kar otipati... Ali ne glede na vse te nejasnosti, ki smo jih vsaj deloma omenili in ki se nam zde nekakšne prenagljenosti doslej nam še nepoznanega in za to hnžčas mlajišega pisatelja, smemo oznanjeno delo kot izborno informativno najdišče mnogorazraslih naukov iz celokupne snovi o množičnih deliktih toplo priporočati, predvsem tistim, ki obširnih del Sigheleja, Le Bona, Tardea Sinmela, iBaschvvitza, Sieberja i. dr. ne morejo v originalu študirati. Dr. Metod Dolenc. Dr. Neumann Georg — Dr. Lichtblau Ludwig: Kom men ta r zur Exe-kutionsordnung. III. neubearbeitete Aufl. Wien. Manz. 1929. Str. 1354. Neumannov (komentar o avstrijskem izvršilnem redu v novi tretji izdaji je dokončan. Obširno delo pa s tern še ni završeno, kajti sklepno bodo sledili še izčrpni opisi o premembah, judikaturi in literaturi glede avstrijskega izvršilnega reda, kolikor je ostal v veljavi še v drugih državah, nastalih po razsulu stare Avstrije deloma na njenem ozemlju. Uvodne besede k tretji izdaji komentarja poudarjajo velikanske izpre-membe, nastale od leta 1910 naprej na političnem in gospodarskem polju, kar je moralo vplivati na uporabo in pojmovanje določb izvršilnega reda. Saj izvrišba ni zgolj med zahtevajočim upnikom in zavezancem se odigra-jočai privatnopravna stvar, temveč se dotiče malodane vsaka izvršba tudi javnih interesov. Ne le obširne novelacije privatnega in procesnega prava v letu 1914 in tekom vojne, tudi razni socialnopolitični zakoni, uveljavljeni v posebno obširni meri v avstrijski republiki po prevratu, so bistveno vplivali na razvoj izvršilnega prava. Vrlina Neumannovega komentarja izvršilnega reda tiči v točnih navedbah vseh virov zakonodaje, judikature in strokovnega slovstva in sicer ne le avstrijsko-nemških, temveč tudi virov ozemelj po prevratu osvobojenih narodov. Tudi pri redko doga-jajočih se primerili uporabe izvršilnega reda pove komentar jasno in določno svoje naziranje in tako pač ne bo pustil v njem pojasnila iska-jočega praktika na cedilu. Vprašanje nastane, če bo Neumannov komentar o izvršilnem redu obdržal za prakso in znanost pri nas svoj pomen, ko bo zakon tudi na tem polju v naši državi izenačen, kar je po poteku dogodkov menda prav kmalu pričakovati. iRes je bil že pred letom izdelan načrt zakona »o izvrševanju i obezbedjenju«, a tudi temu načrtu bil je vzorec sedaj še v Sloveniji in Dalmaciji veljavni avstrijski izvršilni red z dne 27. V. 1890) drž. zak. št. 79. Seveda pomenja ta načrt precej temeljito predelavo gornjega zakona in to ne samo v zunanjosti, nego tudi v načelih in Književna poročila. 299 bistvenih važnih določbah, na kar so vplivali osobito nemški ter madžarski zakoni i(n. pr. institucija protiizvršbe — reeksekucije —, izvršbe na predhodno izpolnitev i. t. d.). Načrt gre posebno daleč v določbah social-nopolitičnega značaja, a tu zaide v enostranski, sedanjemu gospodarstvu ue več ustrezajoči zaščiti poljedelcev predaleč. Skoraj bi bilo prorokovati, da se bodo pri končni redakciji opustile v našem edinstvenem izvršilnem redu marsikatere novotarije, od katerih mu za prav,no, mu za gospodarsko življenje ni pričakovati haska. Tako se utegne bodoči zakon o izvršbi in zavarovanju še tesneje nasloniti na svoj vzorec — avstrijski izvršilni red. Naj pa ima prihodnji naš zakon o izvršbi tako ali drugačno vsebino, posegati bosta morala tako praktik, kakor tudi znanstvenik še vedno po tujih znanstvenih virih o izvršilnem pravu, med katerimi ne bo najzadnji Neumannov komentar o izvršilnem redu. Utegnili pa bi iz tega obširnega dela, ozirajočega se v tako izdatni meri na usodo avstrijskega izvršilnega reda v dobi po razsulu stare Avstrije, črpati tudi redaktonji bodočega edinstvenega zakona o izvršbi in zavarovanju marsikatero pobudo. Dr. Edvard Pajnič. Tomič Zoran S.: Ustvaritev jugoslovanske države. Teza za doktorat prava na Sorbonni, 8. junija >\927, 8°, 244 str. Delo predstavlja poskus očrtati, kako se je misel narodnega zedi-njenja Jugoslovenov razvijala {prav posebno prizadevanje Kraljevine Srbije za to misel) in poskus dokazati, da je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev s pravnega stališča stara država. Po splošnih uvodnih besedah o zemljepisni legi Jugoslavije in o njenem prebivalstvu prehaja pisec k orisu »tendenc Srbo-Hrvatov in Slovencev k združitvi v enotno, skupno in neodvisno državo« (str. 22. i. d.). Nadalje so opisane iprilike, kako je prišlo do sarajevskega atentata in do svetovne vojne (pri čemer je narahlo načet problem odgovornosti za nastanek svetovne vojne) ter kakšen vojni cilj si je stavila Srbija. V četrtem poglavju je očrtano delovanje srbske vlade na Krfu, Jugoslovanov v Avstro^Ogrski in ostalih Jugoslovanov (v Evropi in Ameriki). Politični organizaciji Jugoslovanov bivše avstro-ogrske monarhije, ki se je ustanovila 29. oktobra 1918 po razsulu Avstro-Ogrske, pisec odreka značaj države in je mnenja, da bi položaj Jugoslovenov na zunaj (predvsem napram Italiji) bil ugodnejši, ako ne bi Narodno Veče v Zagrebu šele po preteku enega meseca sklenilo združiti se s Kraljevino Srbijo. Po združitvi Črne gore s Kraljevino \Srbijo 26. novembra 1918, ki pravno predstavlja svobodno inkorporacijo Črne gore s Srbijo, vsled česar je Kraljevina Srbija ostala pravno stara država in se samo povečala, so obravnavani dogodki >1. decembra 1918 in mednarodno priznanje te države, nakar prehaja pisec k zadnjemu .poglavju, »ali je Kraljevina SHS s stališča mednarodnega prava nova -ali stara država?« Orisane so važnosti in pravne posledice tega vprašanja, navedeni bo razlogi, ki govore v prilog pritrdilne teze, kakor tudi razlogi, ki igovore v prilog odklonilne teze, nakar je naveden zaključek: Kraljevina SHS je stara država in sicer 20* s stališča akta združitve, kakor itudi s stališča ustavnega in mednarodnega prava. ! S stališča akta zdrulžitve 1. decembra 1918 je pisec mnenja, da Kraljevina SHS predstavlja nadaljevanje Kraljevine Srbije iz razloga, da ozemlja Jugoslovenov bivše a.-o. monarhije v trenutku združitve niso tvorile samostojne države (ozemlje ni bilo določeno, ni bilo suverene oblasti, ini bilo priznanja od tujih sil). Tudi če bi bili vsi navedeni pogoji podani, Jugosloveni niso mogli (!) ustvariti lastne države, ker je za nje, ki so bili del sovražne v svetovni vojni premagane države, bila pristojna določiti bodoči statut — mirovna konferenca, »Jugosloveni so se združili v Kraljevino Srbijo Sic kot člani neke države, ampak čisto navadno kof narcd, t. j. etnična skupina«, (str. 230). Pisec (podkrepljuje svojo trditev še z nepravnimi, političnimi elementi (žrtve Srbije za združitev vseh Jugoslovanov). Tudi s stališča ustavnega prava je Tomič mnenja, da je Kraljevina SHS stara država: ustavna kontinuiteta Kraljevine Srbije ni nikoli prenehala, vse politične institucije Kraljevine Srbije so ostale po 1. decembru 1918 z malimi (spremembami, ki so bile narekovane od novega položaja, v veljavi; 'veljava mnogih zakonov Kraljevine Srbije je bila raztegnjena na celokupno državo, kajti »združitev (sc. 1. dec. 1918) ni v Srbiji ničesar drugega spremenila kot ime kralja in države« (str. 233). — Končno navaja pisec razloge, zakaj je Kraljevino SHS s stališča mednarodnega prava smatrati kot staro državo: združitev Kraljevine Srbije in Jugoslovenov bivše avstro-ogrske monarhije ni bila združitev dveh držav v eno (novo državo kot novo mednarodno pravno osebo, vsled: česar ima Kraljevina SHS vse pravice in vse dolžnosti, katere je imela Kraljevina Srbija 1. decembra 1918, mirovne pogodbe ne omenjajo Kraljevine SHS med novo ustanovljenimi državami; Kraljevina SHS prejema reparacije in se je v mnogih primerih pred mednarodnimi sodišči smatrala kot stara država, ki ima kot taka pravico likvidirati nemško imovino. Kraljevina SHS je »predvojna kraljevina Srbija, ki je sedaj samo povečana in ki je spremenila ime«, (str. 234). Predaleč bi nas izavedlo. ako bi k vsem trditvam Tomiča zavzeli svoje stališče. >Za danes naj zadošča ugotovitev, da se z navedenimi zaključki popolnoma ne strinjamo iz razloga, ker dejstva, na katerih je fpisec zgradil svoje zaključke, mi pravno drugače ocenjujemo. Ne glede na to pa je pohvalno omeniti, ida je pisec bogato uporabil tozadevno jugoslovensko literaturo in nekaj diplomatskih listin, ki nudijo nove poglede v tem vpra-šanju. Zato smo mnenja, da delo g. Tomiča predstavlja lep prispevek k obravnavanju problema: ali je Krajevina SHS nova ali stara država? 1 Dr. Ivan Tomšič Milic Milenko: Skupne atribucije in odnosi med Svetom in Skupščino Društva narodov. Teza za doktorat prava na Sorbonni, 7. marca 1929, 8°, 316 str. dr. Lavrič Janko v, Kočevju, Zmavec Josip v Ljutomeru. — V pokoj so stopili: dv. sv. B o n a č iFran, fin. inšpektor Perpar Ivan, dv. sv. Bežek Božidar in svetnik stola sedmorice dr. Furlan Anton. — Začasno se je odpovedal izvrševanju odvetništva dr. Natlačen Marko. — Umrli so: odvetniki dr. Czifrak I., dr. Papež Fran, dr. Žerjav Gregor, dr. Vallentschag Oton, dr. Grossmann Karel, dr. Gosak Tone, dv. sv. K r e m e n š e k Janko, viš. sod. sv. Vehovar Mihael, sodnik dr. Kernev Josip. Nagovor rektorjev ob promociji dr. Majarona za častnega doktorja tehničnih ved. Gd. rektor dr. iVidmar je ob svečani promociji dne 22. (ja-nija 1929 predsednika nekdanje vseučiliške komisije, gda. dr. Danila Majarona, za častnega doktorja tako-le nagovoril: »Visoko spoštovani gospod doktor! Dvajset let ste bili na čelu mož, ki so se trudili in borili, da bi se uresničila stara kulturna zahteva našega naroda, da bi se ustanovilo vseučilišče v Ljubljani. Živeli ste za to veliko idejo z vsem svojim srcem, s vso svojo dušo. Ko so se Slovenci osvobodili in se s Srbi in Hrvati združili v narodno državo pod žezlom prejasne dinastije Karadjordjevi-čev, ste prejeli prelepo, pa težko nalogo, da ste kot predsednik vseučiliške komisije vodili priprave za ustanovitev naše univerze. To nalogo) ste v težavnih časih z moško odločnostjo, vztrajnostjo in modrostjo vzorno rešili. V kratki dobi osmih mesecev so pod Vašim vodstvom priprave tako dozorele, da je vlada Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v juliju 1. 1919 predložila začasnemu Narodnemu predstavništvu načrt zakona o ustanovitvi Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Kot idealen delavec za narod ste, visoko spoštovani gospod doktor, v polni meri zaslužili redko srečo, da ste videli idejo, ki ste zanjo živeli, uresničeno. Bog Vas je nagradil s spoštovanjem, ki i njim gleda na Vas slovenski narod. Vedno budno skrb za mlado, v težavnih prilikah razvijajočo se slovensko univerzo, Vam je ob desetletnici, ki jo danes praznujemo, odvzel naiš ljubljeni kralj, ko je dovolil, da univerza sme nositi njegovo visoko ime. Razne vesti. 305 Po desetih letih uspešnega dela je naše vseučilišče smelo misliti na to, da se Vam oddolži z najvišjim odlikovanjem, ki ga more .podeliti. Vzor moža, ki naj ga naša akademska mladina v vsem posnema, boste sedaj v navzočnosti najodličnejših predstavnikov države in slovenskega rodu prejeli naslov častnega doktorja tehniških ved. iBog iVam daj še doiga leta uživati sadove svojega plemenitega dela za narod in državo. Gospod promotor, blagovolite izvršiti promocijo.« Svetosavske nagrade: Ob svetosavski proslavi dne 27. januarja 1928 ni bdi noben slušatelj pravniške fakultete nagrajen s kraljevo nagrado, ker se v šolskem letu 1926/27 ni udeležil noben slušatelj lekme. Za svetosavsko tekmo v šolskem letu 1927/128 je razpisal svet juridične fakultete v Ljubljani 8 temat: 2 iz pravnozgodovinske, 3 iz pravosodne in 3 iz državoslovne skupine. Oddani so bili trije elaborati. Na svetosavski proslavi dne 27. januarja 1929 so bili odlikovani z nagradami Njegovega Veličanstva Kralja v znesku po 1000 Din vsi trije avtorji oddanih razprav: g. Gorazd Kušej iz Gradca, ki je obdelal nalogo »Gospodarski svet«; g. Mirko Mermolja iz Devina pri Trstu za razpravo »Zunanja trgovina Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev« in g. Ciril M i k u ž iz Prečne za razpravo »Pojem časti v kazenski pravni književnosti in zakonodaji naše kraljevine«. Za svetosavsko tekmo v šolskem letu 1928/29 pa je fakultetni svet juridične fakultete v Ljubljani določil sledeča tema ta: I. Pravnozgodo vinska skupina: i. Pojem in pomen »poštenja« (bona fides) po rimskem pravu. 2. Pojem in pomen »poštenja« po rimskem in veljajočem pravu (primerjalno). 3. Tridentinske in najnovejše reforme zapadnocerkvenega zakonskega (bračnega) prava. 4. Pravnozgodovinsko gradivo v Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske, razpredeljeno po osnovnih vidikih. 11. Pravosodna skupina: 1. Izvnšbena ekonomija. 2. Pravice na pravicah. 3. Pokritveno razmerje po novih zakonih o menici in čeku in po občem državljanskem zakoniku. 4. Kazenskopravna zaščita lova na divjačino in ribolova v kraljevini SlHS. III. Državoslovna skupina: 1. Jugoslovanska agrarna reforma. 2. Poglavitne upravne reforme v Nemčiji, Franciji, [Avstriji in Češkoslovaški po svetovni vojni. 3. Pravna pri-roda pravilnikov v teoriji in v pozitivnem pravu, osobito v naši praksi. 4. Posebni pomen zadružništva za slovensko gospodarstvo. 5. Zgradarina v Sloveniji po zakonu o neposrednih davkih iz 1. 1928 in po prejšnji zakonodaji (primerjalno). K. Sketelj. Fiskalizem, ki pospešuje nagajivo zavlačevanje pravd. Objestnim rekurentom in nagajivim strankam vobče nudi naš taksni zakon ozir. njegova praksa cesto dobrodošel razlog za zavlačevanje pravdoreka in podaljšanje prekluzivnih rokov. Ako hočeš z rekurzom ali prizivom, o katerem si v naprej uverjen. da je neutemeljen, zadevo zavleči za par mesecev, treba samo. da vložiš rekurz brez podpisa odvetnika z nezadostnim kolkom zadnji dan na I. stopnji, ki ti potem v 5—6 dneh da 306 Razne vesti. pismeni poziv, da dopolniš kolkovno znamko v 30 dneh a. d. r, S tem si raztegnil prekluzivni rok 14 dni že za kakih 5 tednov: potem ko zadnji 3U. dan vložiš dopolnilni kolek, dobiš od sodišča pismeni nalog, da moraš tekom 5 ozir. S dni dobiti podpis odvetnika za vloženi rekurz. Če pa ne dobiš odvetnika, ki bi tak nagajivi rekurz podpisal, — in to se je v slučaju, ki ga niže objavimo, zgodilo, — se oglasiš zopet pri sodišču, zahtevajoč, da sedaj, ko si pravilno kolkoval rekurz, vzame rekurz r,a zapisnik in predloži rekurzni instanci v meritorno presojo. Okrožno kot rek. sodišče v Mariboru je v predležečem slučaju tako dvakrat vloženi rekurz z odločbo z dne 11. VII. 1939 C II. 102/29-11 kot nedopusten zavrnilo iz nastopnih razlogov. »Tožencu je bil izpodbijani sklep vročen dne 5. maja 1929. Rekurzni rok je potekel dne 21. maja 1929. One 19. maja je došla sodišču pismena kot rekurz označena vloga toženca, ki pa ni bila podpisana ne po stranki sami (§ 75/3 c. pr. r.) ne po odvetniku (§ 520 c. pr. r.). Po odplačilu takse se je imel ta spis po §§ 84 c. pr. r. vrniti stranki v odpravo teh oblikovnih hib. To je prvi sodnik glede podpisa odvetnika tudi storil. V določenem petdnevnem roku se ta hiba ni odpravila. Rekurz vsled tega ni dopusten in ga je bilo po § 536 c. pr. r. zavreči. Pri tem se ni bilo ozirati na napačen pravni poduk stranki od strani prvega sodnika, da se rekurz lahko da na zapisnik tudi pri sodišču, kar velja le v primerih, kjer se ni že dal pismeno. ;Ni dopustno in bi pomenilo nezakonito podaljšanje roka za pravni lek nadomestovanja že vloženega pismenega rekurza zi naknadnim sodnim zapisnikom.« — Želeti bi samo še bilo, da bi bilo okrožno sodišče dalo I. stopnji tudi navodilo v tej smeri, da bi stranki ab ovo naročilo, da v roku 8. dni preskrbi podpis odvetniku, ki bi seveda, če ga podpiše, tudi skrbel za pravilno kolkovanje ali pa poklicalo stranko samo v tem roku k sodišču, da da rekurz na zapisnik in jo poučilo, knko ga je treba ko'kovati. S tem bi bila zadeva brez vsakega zavlačevanja na pravilni način rešena. Dr. Anton Brumen. Poročilo delavske zbornice za Slovenijo za leti 1927 in 1928, ki ga je uredil zbornični tajnik Filip Uratnik (Ljubljana 1928, strani 197), obsega poleg simpatičnega uvoda (Naši domovi) razprave in informacije (I. del), statistične študije (II. del), pregled mezdnih in drugih pokretov (III. del) in poslovno oz. računsko poročilo {IV. del). Knjiga nudi mnogo več, nego bi človek, sodeč po nadpisu knjige, pričakoval. Zbornica polaga največji pomen seveda na oris gospodarskega in socialnega položaja in pa na stremljenja slojev, ki jih ona zastopa. Ti podatki so dobro došli vsem javnim delavcem. Pravnika pa zanima prvi del te zbirke, kjer je razvitih več kaj aktualnih vprašanj o delavskih zbornicah v Jugoslaviji (ljubljanska ima 79.683 članov, nekaj več ko beograjska ali novosadska, pa dosti več od šibkih zbornic v Sarajevu in Splitu; vsem pa prednjači zagrebška s 150.175 člani), o delavskih zaupnikih, o naših nezgodnih rent-nikih in upokojencih (Pokrajinski pokojninski sklad za Slovenijo treba očuvati, dokler boljše rešitve ni!), o starostnem zavarovanju obrtnih, industrijskih in rudarskih delavcev, pa o zaščiti naših delavcev v Nemčiji. Razne vesti. 307 Na čelu teh razprav referira Uratnik o unifikaciji obrtnega in rudarskega prava v duhu prizadevanj, ki gredo za kodifikacijo vsega delavskega prava v posebnem code du travail. Dajmo se seznaniti s temi tezami! Obrtni in rudarski zakon naj se omejita na ureditev odnosov, ki jih imajo obrtna in rudarska podvzetja med seboj in pa proti oblastvom. Delavska zaščita ne spada v to materijo, nego ona mora biti predmet posebnih zakonov, ki deloma že obstoje n. pr. zakona o zaščiti delavcev, zakona o zavarovanju delavcev in zakona o inšpekciji, deloma pa takih, ki jih je treba šele ustvariti. Tu pisec apelira na sankcioniranje v finančnem zakonu (tempi passati!). Zakoni, ki jih je treba ustvariti, so: 1. zakon o delovni pogodbi pomožnega osebja, 2. zakon o vajencih in 3. zakon o obrtnem sodstvu, češ, nikarte ne razcepite delavske zaščite na poklicne panoge, ker s tem delavsko zaščito desorganizirate in jo vplivu poslodavcev podrejujete, poverjujoč skrb za interese^ ki so si nasprotni, rokam enih samih državnih organov, skrb za interese, ki so istovetni, pa raznim državnim organom. Pri delovni pogodbi se kolektivna pogodba, ta »garancija za mir v podjetjih«, definira kot razširba službeno razmerje določujočih prisilnih norm samo za določeni čas in za določeni krog delavcev. Sklepanje kolektivnih pogodb naj bi bilo poverjeno sindikalnim organizacijam. V vajenskem zakonu (zakaj se rabi splošno le napačna oblika! vajeniški, izpeljana iz samostalnika vajenik, ki ga v slovenščini ni?) bi bilo treba rešiti stalno kontrolo nad številom in gibanjem vajencev, poklicno izbero (s pomočjo posvetovalnic), problem vajenske šole kot sestavnega dela osnovnega, meščanskega in srednjetehničnega šolstva in mnogo izdatnejšo zaščito, kadar bi vajenec učno razmerje prekinil ali pri praktičnem izpitu propal. Kot delavstvu škodljiva institucija se pobija mojstrski izpit pred komisijo, kjer bi imeli poslodavci odločilen vpliv. Glede zakona o obrtnem sodstvu izraža poročevalec željo, da bi bil postopek poceni in nagel, pa za sedaj prilagojen partikularnemu pravu posameznih pravnih skupin, ki so v državi. (Na področju Slovenije in Dalmacije naj bi se pomnožilo samo število obrtnih sodišč z novimi sodišči v Celju, Mariboru, Novem mestu, Splitu, Dubrovniku in Šibeniku; v Srbiji in Črnigori naj bi se su-dovi dobrih ljudi (conseille des prudhommes), ki obstoje po zakonu o radnijama, obrazovali z imenovanimi člani, ki bi jih predlagale obrtne in delavske zbornice; v Bosni in Hercegovini, a tudi v Vojvodini (razlika je zlasti ta, da se sme v Vojvodini izvršba odgoditi, inače so razsodbe tu in tam takoj izvršne) naj bi se uvedli predpisi hrvatsko-slavonskega obrtnega reda, po katerem obavlja obrtno sodstvo občno upravno (obrtno) oblastvo. Glavni zahtevek pa je ta, da naj bodo razsodbe vseh obrtnih sodišč do 5000 Din takoj izvršne. Vprašanje je, na kakšno stališče se bo proti označenim zahtevam postavilo naše zakonodavsrvo. Glede rudarskih delavcev, o katerih se v knjigi ne razpravlja posebe, dasi je mnogo odnosov, ki se razlikujejo od 308 Razne vesti. odnosov navadnih obrtnih delavcev, je naš načrt rudarskega zakona (glava XII.) vzprejel vsa določila katerekoli vrste, tako da se sme reči, da se je tu zakonodavec izkazal za popolnoma nedostopnega zahtevam, naj sei partija o delovni pogodbi izloči in aservira za specialno delavsko zakonodajo. Kar pa se tiče načrta našega novega zakona o obrtih, smemo zabeležiti uradno razpoloženost, da se iz zakona izpuste določila o pomožnem delavstvu. Toda ni je razpoloženosti, da bi se izločili tudi predpisi o obrtnih vajencih. Je pač tako. da se na tem polju — enako je na nekaterih drugih socialnopolitičnih poljih — lahko govori o škodi, ki so jo socialnopolitični naši zakonodavci posredno sami s tem zakrivili, da so pod tujimi vplivi in apeli in na brzo roko uzakonili na videz imenitne naredbe, ki pa našim (življenjskim potrebam kar nič ne ustrezajo. V našem primeru se vlada sklicuje na to, da mora popraviti ono nevzdržno absolutno delovno zaščito dece izpod 14 let, ki jo je zagrešil naš zakon o zaščiti delavcev, v nemar pustivši, da se je dalo po naših starih določilih tako lepo živeti. 'Le za tovarne smo poznali absolutno prepoved, le za tovarne tudi relativno prepoved za deco od 14 do 16 let (dovoljena so bila le lažja dela, a izjeme je dopuščal trgovinski minister), toda vstu-piti k obrtniku v uk je bilo dovoljeno deci že, če je izpolnila 12 let. Ne more biti niti besede o tem, da se mora odpraviti zadrega, da bi naši dečki z dovršeno osnovno šolo, stari povprečno 12 let, kar celi dve leti v brezdelju in pohajkovanju propadali. To je glavni vzrok, ki sili vlado k temu, da izvede remeduro v zakonu o obrtih. Vrh tega je težko oporekati, ako pristaši reguliranja) vajenskih odnosov v obrtnem) zakonu trde> da mora biti delodajnik vajencu i učitelj in vzgojitelj, da torej prihajajo v poštev pri tem razmerju še nadaljnji zelo važni momenti, ne pa zgolj vprašanje dela in mezde. Uradno stališče potemtakem priznava, da spadajo določila o pomožnem osebju vsaj pretežno v področje zakona o zaščiti delavcev, torej v materijo tako zvane občne socialne zakonodaje. In tudi o tem ni prerekanja, da se more specialnemu zakonu pridržati zakonita ureditev zaščite nameščencev .Tišjih kategorij, ki obavljajo intelektualno delo. Jasno je hkoncu tudi vprašanje, da je treba s specialnimi zakoni (ali kar z enim samim zakonom?) urediti naše obrtno sodstvo. Dr. France Goršič. Komaj tretjina članov je plačala doslej letošnjo članarino. Položnice so bile priložene prvi številki. Naj pošljejo čimprej članarino še ostali, prosi blagajnik. iHimiiint......11 ¦ i u 1111111 n.....m.....i ii n t.....i......uiiHiiiiinnuiiiniiiniiinnmi.....in i u i m 111111 iiiiiimiimniiH Naročnina za ,.Slovenski Pravnik" znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čim prej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Po-služijo naj se v to priloženih položnic; kdor pošilja naročnino s pošt. ali čekov, nakaznico, naj jo naslovi na »Društvo »Pravnik« v Ljubljani" (ne osebno na blagajnika), ker se pripisuje vsa naročnina čekovnemu računu pri poštni hranilnici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Prav tam se dobe Štefan Lapajne: »Državni osnovni zakoni", Spomenica na drugi Kongres pravnika, Spomenica za III. glavnu skup-štinu Kongresa pravnika in letniki „Slov. Pravnika" od I. 1909 naprej. Cena s poštnino vred za »Državne osnovne zakone" — 12 Din, za Spomenico o ljubljanskem Kongresu — 25 Din, za Spomenico o sarajevskem Kongresu 30 Din, za »Slovenski Pravnik" letniki 1928 do 1923 po 70 Din, ostali letniki po 36 Din.