898
Grytzko Mascioni
Grytzko
Mascioni
(1936),
Švica
Priokus poslednje pesmi
O tem, kaj je poezija bila ali kaj je pomenila v človekovi preteklosti, smo si bolj ali manj enotni: toda kaj pomeni pisati pesmi zdaj, tudi v naših dneh, na to pa že ni tako lahko odgovoriti ali pa nas to vprašanje navdaja vsaj z novo negotovostjo. Od starogrške individu-alizacije posameznikove subjektivj-tete smo danes prišli do hipoteze o neki novi razdrobljenosti posameznika in njegove zavesti. Tisti, ki danes piše poezijo, tarča najbolj vročičnih dražljajev ali ujet v mrežo okamenele gmote najbolj uniformirane posplošitve, je morda samo človek, ki trdovratno ponavlja svoj »jaz« tudi takrat, ko je njegovo srce odprto v solidarnostni »mi«. Obstaja neka zveza med voljo do poezije in potrebo po resnici: estetska napetost ustreza nekemu prvinskemu utripu, toda lepota se lahko prežema tudi s podobo smrtne muke. Poezija našega časa ima večkrat priokus poslednje pesmi, ki jo nekdo, ko mrak postaja vse globlji, intonira ob tabornem ognju kakega plemena, ki čaka na svoje izginotje. Nova ljudstva bodo morda izza meja časa vdrla na oder sveta: in poezije ne bodo več potrebovala. Mi še napenjamo oči, da bi videli, če se še prižge kje kaka lučka v temi, in govorimo o svojem strahu in o svoji ljubezni, o svojem pogumu in o svoji nežnosti. Poezija ima v sebi nekaj, kar jo približuje odporu.
Origlio, 22. junija 1983
Grvtzko Mascioni
Z0R1ŠK.I     Zuriški labodi imajo večen vrat LABODI     in večno grenko perje:
to ti lahko prisežen ker o perju
sem vedel marsikaj
nekoč, tedaj
ko begal sem iz kraja v kraj.
899                                                           Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes
Na trebuhu najbolj mehko in če zunaj
je vlekel veter, bil dovolj je cvet
če za nič drugega, zato
da bi se ga spominjala lahko
(da ne bilo bi slišati snega
ki po bakrenih strelovodih pada
ta nevsiljivi bič za tvoja lepa
ušesa antene za navajene
viharje).
A prav to jutro se to čisto mesto
železno-sivo oblači v mrtev zrak:
in rožnati oblak
je izpuhtel
v nespečem šelestenju dvoje hrbtov
med najini rjuhami.
V procesiji hinavsko sklonjenih
vratov se vozijo labodi
po ziiriški zeleni vodi
o perju pravijo sem vse pozabil
da zimski veter me je že oskubil
da zgubil sem seleč se tla pod sabo
da sem labode sanjal ali v sanjah da me je kak labodji pravljičar izmislil kot krog na vodi ki ne obstane.
OBLIKA     Mesec te je iskal ne da bi vedel TVOJIH PRSI    kaj dosti o morju ki te bolj kot jež zaprto je držalo: bila si nežna ovira stisnjene pasti nad sanjami otroške sreče ki jo tebi znan popotnik obupan in raztresen je pohodil.
S seboj sem te ponesel skoz vihar z brezdelno zatočišče najljubšega vseh svojih barov.
Grvtzko Mascioni
Zdaj več ne vem če si bila blondinka: verjetno. In oblika tvojih prsi. Oblika ali jabolko.
TRUPLO     Truplo Etruščanov ETRUŠCANOV     leže počiva v pravokotniku kot potrebujemo ga mrtvi: kaj dolgočasen prostor od zmerom.
Noge ki zvito z njimi v svojem globokem smehu skakljaš gospa
navpično nad gomilo starodavno zdaj stisnjene počivajo na mehkem, kot ti mu praviš, divanu. Abstraktno je močnejše od konkretnega: geometrija neustrašno riše v prosojnosti pod nežno ploskvijo natančni pravokotnik Etruščanov. Ne čudi se preveč ker sem poslovil se tako znenada: s klobukom na očeh sem rahločuten se zgubil v noč z vso vljudnostjo človeka ki noče te več gledati kako še zmerom lepa neopozorjena nenehno umiraš.
Prevedel Ciril Zlobec
900