Mojca I)obnikar
NASILJE NAD ŽENSKAMI KOT OBLIKA SOCIALNE KONTROLE
Najbolj nevarna institucija za ženske je zakon, najbolj nevaren prostor dom, najbolj nevarna oseba partner - tako pravijo listi, ki preučujejo problem nasilja v družini in nad ženskami - več kol 90 % Žrtev nasilja v družini so ženske in otroci. Tako pravi tudi dnevnik ljubljanskega SOS telefona za ženske in otroke • žrtve nasilja. Med nasilneži v našem dnevniku so predvsem bivši, sedanji in bodoči možje o/, izvenzakonski partnerji, ki jim po številčnosti sledijo najbližji sorodniki - očetje, bratje, sinovi.
Osnovna teza tega prispevka -povzemam jo po Jalni Hanmer* - je, da je nasilje v družini oz. partnerski zvezi temeljna oblika socialne kontrole nad ženskami.
Sociološkc analize nasilja običajno zanemarjajo dejstvo, da je poleg nasilja, kije usmerjeno od moških proti moškim, večina nasilja usmerjena od moških proti ženskam in da se nasilje žensk nad moškimi skorajda v vseh primerih zgodi kot reakcija na poprejšnje nasilje moškega nad žensko. Razlaga nasilja v družini oz, partnerski zve/i v tej točki šepajo - zatekajo se k individualiziranju problema ali k psihologiziranju. Norme in vrednote nasilja razumejo kol dcvianlnc in kot prisotne predvsem v subkulturah, posameznih okoljih ali posameznih družinah. V boljši različici imajo nasilje za zelo razširjeno, družino pa opisujejo kot inštitucijo, ki daje temeljno vzgojo v normah, vrednotah in tehnikah nasilja. Še korak naprej gredo tisti, ki kombinirajo teorijo socializacije s teorijo frustracijc, stresa in blokiranih ciljev kot osnovnih razlogov za nasilno vedenje; problem s takšnimi razlagami je, da se ukvarjajo s stresom, fruslracijo in blokiranostjo na strani nasilneža, zanemarjajo pa možnost in dejansko prisotnost takih občutkov na strani žrtve.
Poleg teh teorij, ki se poskušajo resno spoprijeti s problemom nasilja, se seveda srečujemo predvsem in na vsakem koraku z dominantno ideologijo, ki ženski pripisuje, da si sama izbere podrejenost in odvisnost od moškega, kar včasih vključuje tudi pristajanje na partnerjevo nasilje. Nekoliko libcralnejša varianta tc ideologije pravi, da so ženske prisiljene v lak izbor zaradi načina, kako so socializirane.
138
Vse (e anali/c ali uveljavljena pojmovanja se i/redno redko ukvarjajo z vmešanostjo države in njenih institucij v osebne odnose, češ da je država zanje ¡relevantna. Tako seveda govori jezik moči in nadvlade. Dejansko dejavnosti/nedejavnosti države podpirajo moč,ki jo imajo nasilneži, in jo jemljejo žrtvam. Javni interes, ki naj bi utemeljeval vmešavanja drŽave, se opredeljuje različno; meja med javno in zasebno sfero sc postavlja različno,vendar obstaja in v vsakem trenutku omogoča državnim institucijam predvsem to, da v sfero zasebnega po lastni strokovni presoji posežejo ali ne, in čc posežejo, da posežejo na tak ali drugačen način, spel odvisno od strokovne presoje ljudi v teh institucijah.
Primer: ženska kliče policijo, ker mož razbija po stanovanju in/ali jo pretepa. Policija pride, partnerja sla seže pomirila, policija odide. Čez nekaj tednov ženska spet kliče policijo iz istega razloga. Policija tokrat pride ali ne pride. Pride, čc je policist, ki je tisti trenutek dežuren, prepričan, da mora intervenirati na vsak klic na pomoč, nc pride, čc dežurni misli, da primer že pozna in da jc v tej družini žc tako ali tako mir, ko policija prispe. Ženske, ki kličejo na naS telefon, vedo, kakšno moč ima policija, in vedo tudi, daje ne uporabi vselej. Vedo, da lahko nasilneža odpelje na streznitev, čc jc pijan, da ga lahko prijavi sodniku za prekrške, da ga konec konccv lahko vsaj opozori in "prestraši" (izraz, ki ga same uporabljajo). Policija, če pride, vse to ali kaj od tega naredi - ali pa nc. Dostikrat pa niti nc pride.
Drug primer: ženska jc leta in leta prenašala moževo nasilje, nc da bi kjerkoli iskala pomoč. Po nekaj letih sc - kar med ženskami, ki so žrtve nasilja, ni redko - znajde na psihiatriji. Sledi nekaj let zdravljenja i, medikamenti, na katerega ženska pristaja zaradi moževega izsiljevanja, da bo siccr hkrati z razvezo zakona, ki jo je sama zahtevala, dosegel, da bodo osnovnošolski otroci dodeljeni njemu. Ko jc zdravljenje z medikamenti zaključeno, razvezni postopek pa v teku, začne ženska opozarjati inštitucijc, da mož spolno zlorablja hčerko. Nc verjame ji socialni delavec, ne verjamejo ji psihiatri, nc verjamejo ji strokovnjaki za psihične in vedenjske motnje otrok,nc verjamejo ji nenazadnje strokovnjaki za pomoč zlorabljenim otrokom; diagnoza jc zanje namreč jasna - ženska jc duševno bolna. Rešitev: žensko, ki seji po mnenju neštetih strokovnjakov psihično zdravje spet poslabšuje, jc treba poslati na zdravljenje, otroke pa sodišče dodeli očetu - in stvar jc zaključena. Tiste institucije, ki imajo vsaj minimalno možnost, da posežejo v zasebnost in ugotovijo, kaj sc v resnici dogaja, sc nc zganejo. Razlagajo, da omenjena ženska ne izpolnjuje več osnovnih socialnih pričakovanj - nc dela več in ne prispeva k družinskemu proračunu, sicer skrbi za gospodinjstvo, toda očitno je, da sc vse njeno
139
Življenje vrli samo Se okrog vprašanja, ali bo obdržala otroke pri sebi ali ne. Takšno vedenje je "socialno nesprejemljivo". Biti sposoben izpolnjevati osnovna socialna pričakovanja - to je ta jezik moči in nadvlade.
Problem nasilja jc, kot bi lahko pokazala na obeh omenjenih in mnogih drugih primerih, za institucije vselej na strani žrtve. Raziskave, ki so jih opravili v svetu in so vključevale tudi razgovore z nasilneži, ugotavljajo, da tudi sami nasilneži problem nasilja vidijo kot problem svojih žrtev in nikakor ne kot svoj. V tem pogledu, kot kažejo izkušnje našega SOS telefona in drugih podobnih oblik pomoči po svetu, sc socialni delavci, zdravniki, policija in sodstvo strinjajo z nasilnežem. S tem sc problem individualizira, ideologija,ki podpira moško nasilje, pa utrjuje.
Razumevanje, da je namen nasilja moških nad ženskami nadzorovanje, razloži tako nasilje v javni kot v privatni sferi. Ko so antropologi v neki raziskavi spraševali Pcruancc, zakaj pretepajo svoje žene, so dobili zelo jasen odgovor: da jih imajo pod kontrolo. Primeri z našega telefona kažejo, da z enakim namenom in prav tako brez kakršnegakoli razloga pretepajo svoje žene moški v Sloveniji. Nasilje, ki ga doživljajo ženske v domu, družini, partnerski zvezi, jih drži v nenehnem strahu pred tem, da bi naredile kaj narobe, se pravi pred tem. da bi naredile kaj, kar partnerju ne ulrcza. Kaj vse lahko partnerju ne ustreza, jc na tem mestu nemogoče našteti - sega od tega, kako se ženska obnaša v skupni družbi, prek tega, kakšne odnose ima s svojimi sorodniki, tja do tega, kako jc zlikala srajcc ali kako jc solila juho...
O kakšnem nasilju govorim? O psihičnem nasilju - vpitju, zmerjanju, nenehnih prepirih, izsiljevanju, poniževanju, prepovedi gibanja (zapiranje v stanovanje ipd.), grožnjah s fizičnim nasiljem, neredko z ubojem, grožnjah s hladnim in strelnim orožjem, "nagajanju", kot temu pravijo same žrtve (izklapljanje elektrike in kurjave, zvonenje ponoči na vratih, nenehni telefoaski klici itd.), uničevanju osebnih predmetov in skupne lastnine (razbijanje pohištva, posode, vrat, poštnih nabiralnikov), odtujevanju osebne in skupne lastnine s prodajo, znaSanju nad domačimi živalmi itd.; o fizičnem nasilju - klofutah, udarci s pestjo po glavi in telesu, lasanj, brcanju v trebuh in po celem telesu, butanju ob steno, ugašanju ogorkov po telesu, poškodbah, povzročenih z nožem, palico, sekiro, strelnim orožjem itd.; o spolnem nasiyu - posilstvih, poskusih posilstva in drugem spolnem nasilju, predvsem o prisiljevanju k spolnemu občevanju po prepirih in fizičnih "obračunih". Kje sc to nasilje dogaja? V vseh družbenih slojih, ne glede na starost, izobrazbo, poklic, materialni ali družbeni položaj.
140
Traja lahko leta in desetletja; poznamo primer, ko se jc ženska po več kot tridesetih letih takega zakona odločila za razvezo. Rezultat tega nasilja je - poleg poškodb - predvsem ta, da drži ženske v nenehnem st rahu. Drugi osnovni občutki, o katerih govorijo žrtve nasilja, so sram, nemoč, obup, osamljenost, nesposobnost, občutek krivde za to, kar se jim dogaja, občutek življenjskega neuspeha in poraženost, ob vsem tem pa nenehno upanje, da se bo nasilnež spremenil.
Poleg nasilja v družinskem krogu ženske neredko doživljajo nasilje zunaj doma, na cesti, v javnih prostorih - lokalih, čakalnicah, parkih. Ženske vedo, da ulice zanje nikoli niso popolnoma varne in da v nekatere predele mesta nimajo dostopa - ne smejo, zlasti ponoči, v določene ulice, parke itd., sicer tvegajo, da bodo napadene. In ne molijo se, da jc v Sloveniji posiljena vsaka sedma ženska. V ZDA je posiljena vsaka tretja, v ZRN vsaka četrta.
Ni naključje, da si država dovoli posegati v sfero zasebnega v vprašanju rojevanja - s tem posega predvsem v zasebno in intimno sfero ženske. Ne razmišlja pa o večjem p<leganju v zasebno sfero v v prašanju nasilja - s tem bi posegla predvsem v zasebno sfero moškega. Ker javno sfero obvladujejo moški, jc logično, da do tega ne pride oz. ne pride v takšni meri, kot bi ustrezalo žrtvam nasilja. Kazenski zakon sicer preganja nasilje, vendar skromno in previdno. Ženske, ki so doživele nasilje na svoji koži, pravijo temu: "Dokler nimat noža v hrbtu, nihče ne naredi ničesar." Res je. Dokler so posledice nasilja samo lahke telesne poškodbe, lahko ženska nasilneža samo zasebno toži. Lahke telesne poškodbe pa so tudi: razbit nos, izbiti zobje, polomljeno rebro, lažji pretres možganov itd. Takšne poškodbe se lahko vrstijo leta in leta.
Vprašanje, ki se zastavlja v luči teh dejstev, jc, kdo definira, kaj je zasebno in kaj javno, in kako to definira. Nasilje se očitno odriva v sfero zasebnega; pri nas se do letos razen v črnih kronikah o njem sploh ni pisalo. Nasilje v razmerju med dvema velja za osebni/zasebni problem. Tako ga dojemajo I udi same žrtve, zato ni čudno, da se ga sramujejo in naredijo vse, da bi ga prikrile. Ko sc odločijo za razkritje, ki jc nujni korak v procesu reševanja iz nasilnih odnosov, naletijo na trden i>brambni zid v javni sferi. Zakaj jc ta zid tako trden? Najbrž zato, ker vdor zasebnega v javno lahko poruši temelje družbene strukture. Strah pred tem je močan. Poznamo primere, kjer so ti mehanizmi več kot očitni - ko znanega poslovneža ali politika ali univerzitetnega profesorja, ki jc doma nasilnež, pred njegovo žrtvijo -ženo ali otrokom • ščitijo vse inštitucijc, od prve do zadnje. Vendar jc v teh primerih mehanizem samo očiten, deluje pa tudi v vseh drugih.
141
Zalo vse podobne akcije pomoči žrtvam nasilja, kol je naša, prej ali slej pridejo do točke, ko zahtevajo ukrepe države. Tem zahtevam sc ponavadi nasprotuje z argumentom, da nove pravice države do ukrepanja pomenijo nove pravicc do poseganja v zasebno sfero, do novega načcnjanjačlovckovc avtonomije ipd. Očitno v problemu nasilja takšni pomisleki niso na mestu. Zato tu predstavljam tudi predloge za spremembo kazenske zakonodaje, ki sla jih doslej podpisala zagrebški in ljubljanski SOS telefon, podprlo pa jih jc tudi letošnje jugoslovansko feministično srečanje.
PREDLOGI ZA SPREMEMBE KAZENSKEGA ZAKONA IN ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU
1.	Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe in kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, storjeno v družini ali zakonski oz. izvenzakonski skupnosti, naj bo uradno prcgonljivo.
2.	Za primere kaznivih dejanj lahke in hude telesne pitfkodbc, ogrožanja varnosti ter posilstva in spolnega nasilja naj sc usede nov varnostni ukrep, in sicer sodna prepoved nasilnemu, da napada, grozi, slrahujc ali sc sploh približuje žrtvi, njenemu bivališču in njenemu delovnemu mestu.
3.	Pravna definicija posilstva naj zajema tako vaginalno kot analno in oralno prisilno spolno občevanje.
4.	Zrtcv fizičnega ali spolnega nasilja naj ima pravico do pravnega zastopnika po uradni dolžnosti.
5.	Žrtev fizičnega in spolnega nasilja naj ima pravico do izbire spola vseh strokovnjakov, s katerimi sc sreča v postopku, ter pravico, da jo v teh postopkih spremlja tretja oseba po njeni lastni izbiri.
* Opomba: Jalna H an mer. Violence and the Social Control of Women,
Feminist Issues, Vol. I .it. 2, Berkeley 1981.
142