Poročamo — glosiramo KRIZA V DRAMI SNG? še propagandist Iztok Premrov in igralca Ivo Ban ter Polde Bibič, ki mu je V ljubljanski Drami se v tekoči pred pol leta potekel direktorski sezoni ob dokaj uspešnih uprizoritvah mandat. Ostavko, ki ni bila sprejeta, dogajajo tudi manj razveseljive drame, pa je dal tudi umetniški vodja Lado katerih prave narave pa ni tako lahko Kralj. Vprašanje se glasi: kaj ti sim- odkriti. Simptomi teh skrivnostnih ptomi izražajo? dram so med drugim številne odpo- Krizo institucije. To je seveda nadvse vedi. Dramo je zapustil dramaturg priročen odgovor, ki pa sam po sebi Boris A. Novak, odpovedi pa so vložili ne pojasnjuje ničesar. Vsa pomembna 575 576 Tone Peršak gledališča pri nas in po svetu delujejo kot bolj ali manj čvrsto organizirane ustanove. Seveda pa je sleherna gledališka ustanova le del neke širše institucije in v skladu z njo notranje in zunanje pogojena. Če se torej vsaj deloma zadovoljimo z odgovorom, da gre za krizo institucije, si moramo hkrati priznati, da je ta kriza najbrž le izraz krize družbe kot institucije. Hkrati pa je treba poudariti, da gre za krizo določenega modela institucije, se pravi za krizo njene organiziranosti navzven in navznoter. Ker pa je ta institucija organizirana samoupravno, bo najbrž držalo, da gre v Drami SNG v bistvu za krizo samoupravljanja. Ugotoviti bi bilo treba samo še to, ali je ta kriza posledica tega, ker skušajo člani Drame preveč dosledno (mehanično) uveljaviti predpisane modele samoupravljanja, ali zaradi tega, ker skušajo samoupravljanje prilagoditi svojim privatnim ali skupinskim prizadevanjem? Samoupravljanje naj bi tudi v gledališču pomenilo možnost in najustreznejšo obliko uveljavljanja dejanskih, se pravi najgloblje človeških interesov vseh zainteresiranih, predvsem seveda neposrednih proizvajalcev, v danem primeru v prvi vrsti igralcev. Glede na vse navedene odpovedi, ki so se zvrstile v pol leta, glede na spore o repertoarju, o katerih slišimo, in glede na to, da morajo te spore pomirjati dejavniki od zunaj, se je najbrž treba zamisliti o obojem: o »človeških interesih« in o oblikah uveljavljanja teh interesov. Človeški interesi seveda so takšni, kakršni so in v bistvu je nemogoče v nedogled zatrjevati, da je sistem idealen, ljudje pa slabi. Morda pa iste oblike uveljavljanja interesov niso najbolj ustrezne za prav vse oblike združevanja dela in za vse poklice, kolikor je umetniške poklice sploh mogoče enačiti z večino drugih. Vsaj del človeških interesov je namreč v umetniških poklicih bistveno drugačen od teh interesov v drugih poklicih, zato so tudi odnosi drugačni. To bi bilo gotovo treba upoštevati in iskati prave poti za uveljavljanje umetniških človeških interesov, ne pa včasih tudi na silo podružbljati izrazito individualnih ustvarjalnih postopkov. Vse to zato, da ne bo vedno znova absurdnih situacij, ko kolektiv zavrnetepertoar umetniškega vodje, kar je v bistvu nezaupnica, njegove ostavke, ki je logična posledica takšne zavrnitve, pa ne sprejme in tako dvakrat zbije ceno njegovemu in lastnemu delu. Pa še eno človeško (in samoupravno) mizerijo bi bilo treba preprečiti -— to, da mora skoraj vsak umetnik, ki pristane na to, da bo nekaj časa direktor ustanove, v kateri združuje delo, kasneje zapustiti to ustanovo, ker mu v nji ni več mogoče živeti in delati. Včasih pa ga iz nje celo tako rekoč izženejo z najrazličnejšimi obtožbami. Ne gre za vprašanje: samoupravljanje v gledališču da ali ne? Temveč za vprašanje, kakšne oblike samoupravljanja in upravljanja ustrezajo gledališču, ki proizvaja umetnost? Kajti gledališče ni tovarna in tudi leglo kontrarevolucije ni. Je nekaj tretjega. Tone Peršak