Leposloven in znanstver\ list!
V Ljubljani, dnd r. grudna 1893. Leto XIII.
P-
»Kaj gledaš zamišljen na kip ti takd?« Znan glas zazveni mu od zadi v uhd. Glej, kakor bi vzrasel bil baš izpod tÄl, Sofist Misaleth poleg njega je stal, Prisiljeno sladko se držal, smehljdl.
»»A tebi se td ne dopada herdj ?« « Na Herkula pesnik pokaže z rokdj — »»Td močna, visöka, junaška postava, Td krasna, resnobna in moška td glava! Glej, vrat imd silen ko mlad kakov bik, Td prsi so prave možatosti lik! In kij, ki ga roka mu jaka drži, Sofistom opasen bi bil, se mi zdi. — Polbog po pravici od pit do temena, Pač slavnega vreden zarčs je imena I Kip td, prč, iz sdmega brona je vlit. A čuda, motrim spomenik že cel čas — No brona ne vidim, kjč neki je skrit? Pred saboj le Herkula vidim ti» jaz.««
»Ne vdš, da ves bron se je v kip spremenil Td hip, ko umčtnik je Herkula vlit?«
»»Izvrstno povedal si zdaj, Misaleth!«« Po strani pogleda sofista počt.
Herkulov ki
Starogrška pardbola.
Po trgu atčnskem od kraja do kraja Počt Philaleth se počasi sprehaja. Pred Herkula kipom nakrat obstoji, Z rokama na hrbtu junaka motri.
»»V gimnaziji včeraj jaz pdsem sem bral,
In ti mej slušatelji tu<li si stal;
Še včš, kaj mi včeraj bil tam si dejal?
Ko pčsem »Sokrdtova smrt« sem pročital,
Da v njej idealov ni, si mi očital!
Ti, tole učeno, si videl le t<5,
Kak Sdkratu čašo podajo v rok d,
Kakd on izpije jo vs6 brez stralid,
Čeprav smrtonosni otrbv je na dnu.
Ti videl potem si, kak mirno umira,
Kako on oči na vse veke zapira;
Prijatelje žalostne videl okrdg,
Njih videl si solze in slišal si jok . . .
Vse videl si v p&mi podrobno, vse, vse —
Zakdj ideala nikakega ne?
Zatö, ker bron sdm se je v kip spremenil,
Td hip, ko umetnik je Ilerkula vlil! —
Ljubezen do svete resnice velika — »Sokrdtova smrt« je nje plastična slika. Resnica nad vse! — to je čist ideal. Ki v zgodbi vpoddbil se je, ko kristdl . . .
Razdmeš sedaj, ti prijatelj sofist, Da vsak realist je res — idealist?««
A. Aškerc.
Najboljši svet.

,odrost naj vso izpil si Hipokrene In drznih vajen pesniških poletov, Posvetil stötine si mu sonetov, Možd opčl dovoljno nisi cene.
Zatorej, če si tdko našel diko, Veselo v prsih duša ti zavrisni, Postoj pred njo, spoštljivo se ji čudi,!
Možd, ki sreče mu obeti — pene, Ki trd resnici služi brez uvetov, Pred sabo vzglede imajoČ očetov, Možd, ki ne majö ga žitja mene.
A peti slavo mdžu se ne trudi — Za njega vzorno oduševljen sliko Poteze.nje si rajši v srce vtisni Miroljub.
Abadon.
Bajka za starce. Pripoveduje Nejaz Nemcigren. (Konec.)
XII.
;eta 1893. se je dičila Severna Amerika s Kolumbovo razstavo, v kateri je prekosila dosedanje svetovne izložbe stare Evrope. Nepričakovano velika množica radovednih in ukaželjnih omikancev iz Evrope je romala gledat to divno podjetje v Chicagu: v mestu, katero jc kakor Čudo našega premogovega stoletja američanska iznajdljivost, odločnost in vztrajnost ustvarila v močvirnih puščavah ob michiganskcm jezeru. Na prostrano novo zemljo brez srednjeveških razvalin, brez vojništvenih bremen in brez grmadnih državnih dolgov sc je selilo tudi premnogo krepkih sinov bogate Evrope, katerim se je jelo odrekati krilo in živilo na domači zemlji. To so bili nekaj taki, ki so se nädejali, da v Ameriki najdejo nova do-mišča, in nekaj taki — zlasti iz vinorodnih pokrajin slovenskih in hrvaških — ki so šli srečo lovit dnkraj včlike vode samd za nekaj časa, toliko da razbremenč evropska svoja domovja od lihvarskih dolgov, narejenih v dobi, ko še nista trtna uš in strupena rosa zemljiščem jemali pridelkov in vrednosti. —
Nekateri takovi rojaki so si opomogli. Nekateri so od silnega napora ali od gladu legli v grob, katerega domačini nikoli ne bodo kropili in kitili. Največ pa je bilo takih, katerih ni toliko domotožje kolikor žalostna spoznava, da niso našli, kar se jim je obetalo, nujno opominjalo na odhod domdv. Končano delo na polji, nenavadno veliko trgovinskih porazov, bližnje zaključje svetovne razstave in mržnja domačih težakov proti inozemskim, vse to je činjevalo, da se je odslovilo mnogo evropskih delavcev.
Prve dni meseca oktobra 1893. leta je bila na velikem trgu v Chicagu tolpa nad tisoč 'takih Slovencev in Hrvatov, odstavljenih od dela in kruha. Živo so se pogovarjali slovenski in hrvaški vse vprek, pretresujoč najnujnejše življensko vprašanje: kakd bodemo odslej tešili glad, kje se bodemo greli to zimo, ob čem bode živela naša deca v Evropi: v domovini, katera nam je takd daleč in brez denarjev ne-pristopna ? Na preprosti klopi pod drevesom, katero je že trosilo jesensko listje, poslušal je te nesrečnike mlad gospod, po lici njih rojak, in sodeč po obrazovih potezah, ne menj gladen nego tolpa okolo njega.
To je bil naš znanec Samorad Veselin. Smilili so se mu bedni rojaki; spomnil se je, da ima na vratu čudotvorcn obroč in da bi z jedno besedo mogel oblagodariti vse te nesrečnike. Ali spomnil se je hkrati, koliko je že učinil nesreče, denar trosčč. Naglo vstane, da ga izkušnjava nc zavede v radodarnost, in se napoti proti stranskim ulicam.
Ko stopi nekaj korakov, pride mu naproti naš znanec Ivan Ja-roslavič, dobrosrčno ga pozdravljaje. Jako se Samorad preseneti, ko vidi tega moža v Ameriki. Nedoumno čudna pa mu je novica Ivanova, da ni bil nikoli nič dolžan gorenjskim tovornikom in da on in Bara nikoli nista našla tisoč forintov. Ivan je v Ameriki že vse leto. Jutrodan pa se vrne v domovino, ker je bil toliko srečen, da si je prihranil denar za vožnjo nazaj. — Pozdravi Zagorje in Bizeljsko! izusti Samorad, stisne Ivanu roko in se naglo izgubi med šetalci, da ne bi Ivan videl solz v njega oččh. Samorad se pehd med naglo vrvečo množico in jedva pazi, da ni stlačen, pohojen, povožen. V tej gneči ga nekdo krepko prime za rame. Bil je nekdanji oskrbnik Plahtalič.
Naglo seže Samoradu pod pdzduho in ga odvšde daleč, baje proti kraju obširnega mesta. V dökaj zapuščenem perivoji sčdeta na samotno klop. Tam Plahtalič pripoveduje, da je še tisto noč, ko sta se v Parizu izgrešila med tolpo gladnih ponočnjakov, odpotoval nazaj v Monako, kjer je za nekaj dnij doslužil Abadona in od njega dobil veliko denarja za mnogoletno službovanje. Potlej se je takoj preselil v Chicago in sedaj je tukaj tolmač pri svetovni razstavi, ker govori jezikov kakor malokdo. Hkrati tudi svojim rojakom Slovencem preskrbuje službe in pošilja denar njih ženam domdv, sedaj jim pa največ piše po denar za vrnitev v domovino. Sploh je v takih ugodnostih, da ne bode stradal na stare dni.
Samorad ga nasproti opomni na njiju skupno potovanje po bodoči Evropi, na Slovogoja in Rudovara. Toda Plahtalič ne vč o vsem
tem potovanji ničesar, temveč trdi, da more vsak dan svojega bivanja v sedanjosti dokazati z verojetnimi listinami. Samorad mu potlej povč vse svoje dogodbe do obupnega skoka Cvetäninega v pogubne valove, in nadaljuje: — Abadon mi je vrnil teld in obleko. Obleka je bila kakor nova; teld pa se mi je zdelo nekamo ostarelo in oslabelo; tudi moj duh se v njem ne čuti več takd domä kakor pred zamenom za lev. Ko me je Abadon ves srdit ostavil, hotel sem še jedenkrat skočiti za Cvetäno v prepad; vender premagal sem se. Z nekaj zlati, ki sem jih našel v žepih, dospel sem v Chicago. Tukaj sem iskal zaslužka, kakor sem včdel in znal. Odrekali so mi ga ali odkladali vedno od danes do jutri. Zlati so pošli, na pisma v Evropo ni odgovora. Prodati sem moral uro žepnico za četrtino vrednosti, in sedaj pride na vrsto poslednja dragocenost, ki jo imam: prstan velike vrednosti. Podarila mi ga je Cvetäna za srečnih dnij. Nadejem se za ta prstan toliko iztržiti, da se prepeljem v Evropo. Tam se javim sodišču, ki me išče . . . Ali mc res išče? . . . Kar sem danes doživel z nekim Jaroslavičem in z vami, podira mi tolikanj vero v resničnost mojih spominov, da se mi vse meša po glavi. Ne verjel bi, da sem v Ameriki, a tega ne morem tajiti; ne verjel bi, da živim, toda glad me opominja na življenje; celd tega bi ne verjel, da sem občeval z Abadonom, ali pereči obroč na vratu mc vedno spominja nänj. Zgolj pred ugankami strmim in sam sebi sem največja zastavica. Kaj naj počnem, gospod Plahtalič? —
—	Svetoval bi vam po svoji izkušnji, de Plahtalič zaupno. Po-bogajte se z Abadonom! V sedanjem mučnem položaji vam ne kaže drugače. Trd gospod je sicer, kruto sovraži človeški rod, vender mož beseda je in rad nam prizanese človeške napake. Služil sem res hudo, toda take dobre penzije, kakeršno imam sedaj, ne bi bil dosegel v nobeni službi človeški. Popolnoma sem sloboden, celd spokoriti se smem, ako me bode volja. —
—	Niso mi znane zaveze vaše pogodbe, odgovori Samorad, zatorej jih ne morem primerjati svojim. Vam pa je moja pogodba ziiana, in povedal sem vam vse, kakd je ravnal Abadon z menoj. Izvestno mi pritrdite, da me je sestavno varal in zavajal v pogibelj. Vse mi je vzel, celd Cvetäno, zaradi katere sem se baš udal v pogodbo ž njim. Ali morem pričakovati, da mi bode mož beseda odslej, ko dosihdob ni bil nikoli? —
—	Dragi prijatelj, Abadona ne smeva soditi po kratkovidnih človeških nazorih. Vse, kar se vam zdi prevara, vzemite za izkušnjo. Abadon vas mora izkusiti, kakor se izkuša vsak novak; on mora
videti, kakd trdni ste in koliko se vam smč nakladati, predno na vas zida in opira, kar vam je namenil na korist. —
—	Jaz pa pravim, da imam že dovolj take izkušnje; zatorej se postavim na svoje noge. —
—	Kakd hočete to zvršiti? V Ameriki ne morete, v Evropi ne smete. —
—	Prav v Evropo si želim nazaj. Ondu naj me kaznujejo, ako sem zaslužil kazen; ako ne, pa si operem poštenje in srečen bodem kakor nikoli ob Abadonovem povodci. —
—	Pomislite, prijatelj, kaj ste gledali, dočim ste bili v steklenici priča kazenskim obravnavam 1 Ali vas ni strah tolikanj negotove človeške pravice? Pomislite i to: Abadon, ki je dosedaj tolikanj ugodno deloval za Cvetäno, toda iz vzroka, nama neznanega, ni do-gotovil ničesar, utegne vso stvar takd zasukati, da bodete gotovo obsojeni in pogubljeni; to tem lože, ker ni več Cvetäne in se vsa krivda zvrne na vas. Ako si v duhu obnovite vso obravnavo, spoznate pač, da je to prav zeld možno. —
—	Ali morete razjasniti, blagi gospod, zakaj je Abadon s čudnim svojim ravnanjem pri obravnavi zaprečil nad vse verojetno oprostitev nedolžne Cvetäne, zakaj jo je odtegnil sodbi in jo potlej vodil po Ameriki, kakor bi bil jaz njen spremljevalec? —
—	Marsikaj sem žc videl in izkusil, gospod, ali v Abadonovem vedenji ne najdem nič sumnjivega. Cvetäne niso mogli takoj pri prvi obravnavi oprostiti; to bi bilo proti sodnemu redu. Morala bi v ječi čakati do druge porotne seje. Bila je pa že prej predolgo v zaporu; zatorej ji je Abadon zgolj iz dobrote naklonil slobodo in razvedritev. Nabralo se je tudi že pri prvi obravnavi toliko gradiva za oprostitev, da bi bila Cvetäna pri drugi obravnavi oproščena, dasi ni bila navzoča. Toda o tem ni več govora; ubožica je prebila življenje! Bežati je morala v Ameriko, ker ji v Evropi ni bilo varnega mesta. Abadon je imel vaš život, katerega je izvestno potreboval pri obravnavi. V vašem telesi se vender Cvetäni ni smel izdajati za peklenskega duhä. Videz jo je miril in ji zdravil dušo. V vašem telesi je Abadon posnemal vašo nrav, in spoštoval je Cvetäno kakor sveto, nedolžno bitje. Tudi vi bi ne bili ravnali drugače. O poštenji vaše neveste torej ne smete dvoj iti, ako jo resnično ljubite. Pomislite še: Abadon bi gotovo ne bil dopustil, da stopite pred Cvetäno, ako je ž njo namerjal kaj vam ali nji kvarnega. Takd vam pravim, da ste samd vi z nepre-udarno svojo prenaglico zakrivili Cvetänin samomor. Svarjeni ste bili, predno vam je bilo stopiti prednjo, in premisliti bi morali, da Cve-
tänini živci vzpričo dolgega zapora niso še prišli v pravi red in da razgled na slap, na vabeče valove, ki drevč drug drugega v nižavo, liki življenje v večnost, mami človeka že sam na sebi . . . Kakor stoji razmerje, ne preostaje vam drugega nego se pobogati z Abadonom. —
Samorad nagne glavo in se globoko zamisli. Plahtalič pa molčč opazuje, da nastopa mrak in hlad in da se pohajkujoča svilena gospoda že umika prteni, toda podjetnejši drhali, kateri noč nemara bolj ugaja nego dnevna svetloba. Opomni torej Samoradu, da poznä ne daleč odtod poštenega dragotinarja. Ta bode vestno povedal, po čem da kupi ali v zastavo vzame dragoceni prstan. Samorad sname prstan, in Plahtalič ga odnese, rekši, da se v dvajsetih minutah vrne k tej klopi, potlej pa gresta na njega dom obedovat in po 'obedu v nemško gledališče. —
Samorad se zopet udä premišljevanju nedoumne minulosti in pre-žalostne sedanjosti. Ne sedi še takd pet minut, ko se mu približa lepa, mlada gospä v spremstvu pdstarne ženske in strežnika. Samorad spoznä lepo gospd za tisto vdovo Ljudmilo, s katero je nekoč ljubeznivo govoril v salonih menjaČa Padelesa. Mlada gospä uzrč tudi njega Radostno vzklikaje speje k njemu, objema in poljublja ga ter hiti govoriti: — Našla sem te, hvala Bogü! V tolikih skrbčh sem bila zäte in bala sem se že, da si se ponesrečil, ljubi moj mož! —
Samorad strmi, izmika se ljubeznivim objemom in kliče: — Nimam Časti biti vaš mož, milostiva gospä! Občeval sem pač z vami nekov večer v Parizu, ali jedva se spominjam tistega večera. —
—	Ali si blazen, Samorad moj, da več ne poznaš svoje Ljudmile ? —
—	Res mi je zmedena vsa glava; vender to vem za gotovo, da nisem bil nikoli vaš mož. —
Ljudmila in nje mati sčdeta v velikih skrbčh k Samoradu in pokušata z ljubeznivimi besedami vzdramiti njega spomin. Iz njiju besed nas morebiti zanimlje jedva to le: Jutrodan po prvem sestanku v Parizu je baje Samorad zasnubil Ljudmilo, in praznovali so veselo zaroko. Srečna zaročenca in Ljudmilina mati so se skoro odpeljali v Ameriko, da se tam nastanijo. Ljudmilin oče pa je odpotoval na Dunaj, da tam s Samoradovim pooblastilom prodä vso njegovo imovino, podedovano po očetu in materi. Oče je prišel potlej za njimi v New-York, in vsi so bili veseli lepe kuphine za prodano imovino, dasi je bila za polovico manjša, nego je pričakoval Samorad. Takoj potem sta se poročila. Kakor je bil Samorad pred poroko ljubezniv,
takö je bil potlej neprijazen in malobeseden. Po več dnij ga ni bilo domdv, in nihče ni mogel zvčdeti, kje in s čim se bavi. Napdsled je odpotoval, češ, da grč po Ameriki pozvedovat, kakd bi se otele tiste velike vsote, katere je nekoč vteknil Ljudmilin oče v ameriške železnice. Pred petimi dnemi pride pismo, da se mu potovanje ni posrečilo in da ga Ljudmila, ako ga hoče še videti, ta dan in to uro dobi v tem peri voj i v Chicagu. Odšli so na pot Ljudmila, mati in oče, da se nastanijo v Chicagu in da Samorad morda tukaj dobi dobrega zaslužka, ker novci, iztrženi za njega imovino, poidejo käj skoro . . . Sedaj pa se je treba vrniti v hotel, zakaj mrači se in tod okolo -se plazijo sumnjive osebe.
Samorad se obotavlja in roti, da se ni nikoli poročil z Ljudmilo in da nikoli ni dal nje očetu pooblastila, naj zapravi njega svojino. Ljudmila prosi in vije roke. Njena mati pa vstane in obsiplje Samorada s tolikimi obrčkami, da jo moramo zmatrati za vzor vsem taščam. Ko je očitanje najognjevitejše, pa se Samoradu od druge strani približa druga lepa, mlada ženska, ki naglo sčde k njemu in se strastno oprime njega levice, katera je še prosta. Ta ubožneje oblečena ženska je tista nazvivdova Darinka, katero smo s Samoradom vred opazovali v Monaku in pozneje tudi pri Padelesovih v Parizu. Z Darinko pristopi tudi pdstarna ženska. Ko ta spremljalka vidi, kakd se od dne strani Ljudmilina mati obrčguje na Samorada, obudi se tudi nji sija posnemati vzorno taŠČo in jezik se ji izproži. Tudi Darinka ne molči.
Iz besedovanja obeh naj posnamem samo toliko, da bi se bila Darinka v New-Yorku poročila z visokim dostojanstvenikom in da je Samorad, prišedši v Ameriko, to poroko razdrl, slepčč Darinko z bogastvom in z ljubeznijo. Nedolžna, neizkušena Darinka mu je verjela in udala srce in roko. Skoro po poroki je spoznala, da mož nima prave ljubezni do nje. Često je izostajal podnevi in ponoči ter se potlej grdo togotil, če ga je žena opominjala. Napdsled je šel popolnoma od nje, in Darinka bi bila umrla od gladu, da ni prodala vsega do najpotrebnejših rečij. Iskala ga je po časnikih in napotila se je v Chicago, da ga morda tukaj najde. Sedaj ga je našla in ne izpusti ga več iz rok. —
Zaman se Samorad izvija rokam razvnete Darinke in zaman se roti, da se tudi ž njo ni poročil nikoli. Mladi ženski sta vsaka na jedni sträni, trdo se ga držčč, jokali in prosili, in starki sta mu hoteli razpraskati obraz. Napdsled se pa starki sporečeta in malone spopadeta. To dd Samoradu toliko duška, da svojima usiljevanima ženam
odkrito povč, da nima službe ali ddma, niti drugega imetka razven obleke na sebi in da si nocoj ne more kupiti niti kosa kruha; torej jima prav nič ne hasne, ali je njiju mož ali ne. Pomen teh besed, prav verjetnih gledč na Samoradovo zunanjost, razumela je Darinka takoj. Vstala je in kričala v množico pohajkovalcev, da zahteva svoje pravice. Če ne bode ta mož njen, ne imej ga tudi dna druga. Možaki naj pristopijo, naj začujejo nje tožbo in naj takoj kaznujejo možd, ki je imel hkrati dve Ženi, kateri je obe osleparil in ji sedaj obe zatajuje. Kar na to drevd naj ga obesijo! — Na vpitje obdivjane Darinke res tolpa možakov neprikupne zunanjosti obstopi Samorada in ženske. Možem se znä na obrazih, da bi jim ne bila napačna zabava, ako obvisi ta nepretežki mladenič na pripravni veji nad svojim sedežem, in že stopi podjeten capin na mizo pred Samoradom ter s krepkim glasom kliče svoje tovdriše in jim razklada, kaj je uČinil ta inozemski postopač z dvema poštenima mladenkama v naši Ameriki, kjer je toliko premalo žensk, da si marsikateri poštenjak še jedne ne more prisnubiti. — Kaznujmo tega zločinca po domače v strah in vzgled vsem inozemskim kruhoborcem! —
Samorad je bil ves potrt in je že pričakoval trenutka, da se na njem zvrŠi američanska lynchpravica; kär pristopi od zadi junaški orjak v opravi mestnega redarja in z revolverjem v desnici. Ta zapovč z mogočnim glasom mir, prime Samorada čez pas in ga krepko in odločno odnese iz okroga te opasne tolpe. Nihče se ni lotil samozavestnega orjaka.
Ta mož odnese Samorada iz perivoja na hojeno cesto; tam ga postavi na noge, seže mu pod pdzduho in ga odvede proti hiši preprostega in malovabečega lica. Vender se Samorad razveseli te hiše, ko nad okni pri tleh prečita na veliki deski z debelimi, kričečimi črkami naslikan napis v slovenskem jeziku: »Gostilna pri poštenem Kranjci«. V veži te gostilne se mestni redar poslovi od Samorada in mu veli v čisti hrvaščini: — Spoznajte me za rojaka Primorca, ki vas je v Parizu ovadil redarskemu oblastvu zaradi ponarejenega bankovca, ki pa ni bil ponarejen, kakor se je potlej osvedočilo. Dlje sem vas že opažal in še o pravem času spoznal, da sem vas otčl nagle lynch-sodbe. Tudi tukaj sem v redarstveni službi za razstave, potlej pa se vrnem v Pariz k ženici svoji. Ne čudite se, da sem vedno redar. Hrvat sem od dobrosrčnega naroda, in mi smo že često marsikaj oteli v silah in nadlogah ter opravljali nesebično redarstveno službo od turških bojev sčm do najnovejše dobe. V Parizu sem vam delal morebiti krivico. Odplačal sem vam ravnokar nekaj svojega dolgd. Ča-
kajte me do zjuträ v tej gostilni. Jutri vam poplačam še nekaj. Včm, da ste brez novcev, torej oprostite, da vam tukaj ponudim dva dolarja. Več nimam pri sebi. Jutri bodem pri denarjih. — Samorad izreče srčnemu rojaku iskreno zahvalo, da mu je otčl življenje, odločno pa se brani ponudenih dveh dolarjev. Nekdo stopi iz gostilne v temno vežo ter opomni pol slovenski pol hrvaški: — Pri meni se dolarji ne odklanjajo. Ako jih nečete, pa jih dajte meni, prijatelj! — Primorec pa odreče: — Če jih neče, kdor jih potrebuje, ne dobi jih, kdor jih ne potrebuje — in se izgubi na cesti med šetalci.
Mož, ki ni prejel zahtevanih dolarjev, prijazno odvede Samorada v gostilno. Bila je to srednjevelika soba brez pivcev, razsvetljena z majhno, brlečo petrolejevo svetilko. Krčmar »pri poštenem Kranjci« spoznä svojega gosta takoj za starega znanca Samorada Veselina, ta pa krčmarja za nekdanjega vseučiliškega vrstnika Živka Tratilka. Neprijetna iznenada obema! —
—	Anti si zaigral svoje novce v Monaku ? vpraša Živko Tratilek.
—	Vse sem zaigral, samd novcev ne, odgovori Samorad žalostno.
—	Oj, ti srečni Človek! Pri meni je baš narobe. Vse imam, samd denar sem zaigral. Nocoj sem še v tej hiši, ubog in lačen, da mi pajki predejo po želodci. Jutri me gospodar postavi pred kap; vender še bodemo ptiči, če imaš käj drobiža? —
—	Dobiti bi bil moral še nocoj ddkaj novcev. Ali poseglo je nekaj vmes, da moram čakati jutra, pravi Samorad in pove dalje, kakd je dal Plahtaliču dragocen prstan, da ga vdenari. Predno pa se je vrnil Plahtalič, napadli sta Samorada dve tuji ženski, in capinska drhal bi ga bila obesila, da ga ni otčl blagi Primorec.
—	Kdo pa je tisti Plahtalič? vpraša Tratilek radovedno.
—	Včš, to je tisti suhi, pdstarni gospod, ki je bil s teboj vred v Monaku in oskrbnik dvorcu ruskega kneza, kjer sem prenočil in dobil tebe. Govoril je tudi slovenski. —
—	Oh, že se poznamo 1 Tista suha južina je bil strežnik kakor jaz, po rodu Furlan, sicer pa velik slepar. Tudi dvorec ruskega kneza ni bil drugega nego zloglasna zakotna igralnica. No, če ima ta Plahtalič tvoj prstan, onda z Bogom novci in Plahtalič! Vedi, ta Človek je premeten zmikavt in nevaren vsem žepom, samd mojim ne! . . . Vender ne Žaluj, ne obupuj! Sčdi za mizol Uboga sva kakor nekdaj Job na gnojišči; in če nimava jesti in piti, pa se grejva ob spominu veselih dnij in pasiva se ob načrtih boljše bodočnosti! —
Samorad sčde za dolgo mizo in se čudi, da v gostilni ni gostov, dočim je sedaj za razstave toliko tujcev v mestu, da marsikdo rad
plača po dolar samd za trd stol, da more na njem presloneti dolgo noč. Ali Tratilek odgovori: — To je posebna smola, ki se me vedno drži. Opremljen s tvojim denarjem sem prišel zopet na Dunaj. Toda z učenjem ni šlo več. Sličen sem bil tovarišu modroslovcu, ki se je toliko let učil grščine, da je napdsled pozabil grški alfabet. Moral sem torej z Dunaja in šel sem preko Budimpešte, Belega Grada in Trsta v Ameriko do Chicaga, nadejaje se, da se tukaj naredi käj denarja. V zakup sem vzel to gostilno, v katero so prej zahajali sleparji, tatje, lamači in drugi katilinski značaji. Ti ljudje imajo sedaj za razstave zlate dneve in ne hodijo v takd preprosto beznico. Da privabim gostov, kupil sem to desko, na kateri se košati napis »Pri poštenem Kranjci«. Prišel je k meni marsikdo izmed priseljenih rojakov, toda nihče nad jedenkrat. Oglej si sobino opravo in zdajci vidiš, zakaj. Težke debele mize so pribite k tlom, takisto klopi k stenam. Na mizah so kositarne skledice trdno vdelane v mizje vdolbine. Kozarci od počrnjenega železa tičč vsak v svoji luknji, in slčharni je z močno železno verižico priklenjen k mizi. Potiplji pod mizji rob! Na poličici so žlice, noži, vilice, vse visi na močnih železnih verižicah. To je beznica za lopove, in vzel sem jo v zakup, ker drugačne niso bile na ponudbo. V taki gostilni pa naš Slovenec ne vztrpi, najsi je še takd oskromen. Nocoj mi poteče zakup, ker nisem plačal zakupnine naprej, in zjuträ se dostojno, kakor sem vajen, umaknem neznanemu nastopniku. To noč bodeva prebedela. Gostilničar sem sicer, ali po-streči ti nimam z ničimer negoli s svežim zrakom, nekaj časa z lučjo, potlej pa s temo. Prebito bode dolgočasno, ko nimava nič za usta! . . . Vender, našel sem nekaj — velikanska ideja l Čemu mi bode jutri deska s »poštenim Kranjcem«! Takoj jo zadrobižim, in dosti bode jedi in pijače. —
Kakor bi trenil, skoči Tratilek na okno, vzpnč se skozi nje in sname desko raz čavlje; potlej plane na cesto in se izgubi z desko na rameni v tčmo. Ne mine četrt ure, in že je na mizi obilo smodek, kruha in mrzle pečenke ter liter močnega žganja. Gladnika sčdeta k večerji, in čudno škrabotajo verižice na vilicah in nožih, ko si za-kladata lačna usta.
Ko se takd hlastno krepčata, naglo vstopi človek srednjih let. Bil je prav lično opravljen, vender takšnega lica, da se ga ustrašiš, ako ga srečaš na samoti. Ta človek se postavi pred Samorada in mu zakliče z odurnim glasom:
— Dobil sem vas, gospod Samorad Veselin, in ne ubegnete mi več iz pestijl Kaj me gledate, kakor da me več ne poznate? Takoj
me spoznate in pomnili me bodete vse žive dni, Če je käj pravice na svetu. Vaš sorodnik-sem, dasi vam je zibelka tekla v tolstem Za-gorji, meni pa daleč doli na skopih bregovih Jadranskega morja. Prav to sorodstvo je vzrok, da sem največ nesreče prebil baš zaradi vas: ne zatd, ker se bogatin neče spominjati ubogih svojcev, temveč zatd, ker jih celd preganja. Bil sem v Odesi v dobri politiški službi. Ondaj je vaš nekdanji väruh mojo mater — vašega očeta sestričino — terjal za star dolg, katerega je bil vaš oče pravoveljavno odpustil. Ta daritev se ni mogla več dokazati, torej se ni verjela. Prišlo je do tožbe in napdsled do sodne prodaje materinega ddma. Da se mati otme, pošljem zadostno vsoto v ruskih rubljih. Bile so tedaj v moji domovini nekove borbe in spletke, in po Časopisih je bilo dokaj hrupa »o potujočem rublji«. Tamošnje oblastvo je moj ruski denar zaplenilo, in predno je bila dokazana materina m moja nedolžnost, prodali so materin dom na sodni dražbi za slepo ceno. Okoristil se je pri tem neko v Žid. Mati mi je skoro potem umrla za žalostjo. Ko sem vse to zvedel, odposlal sem tamošnji vladi ostro pritožbo. Posledica mojemu odporu jc bila, da me je ruska gospoda odslovila iz službe, češ: rabiti ne more človeka, ki je tolikanj nespreten politiški uradnik, da pošilja v inozemstvo rublje namesto inozemskega denarja in da še s pritožbami nagaja tujim vladam. Šel sem iz Odese naravnost v Pariz. Ondu sem dobil važno policijsko službo, bolj težavno, menj mastno; vender sem si opomogel in se oženil ter srečno v zakonu prebil nekaj let. Prišli ste v Pariz vi, gospod Veselin, in za vami ali nemara zaradi vas nckova gospica Darinka, lepa, živahna ženska. Znanka mi je bila iz detinskih let, in vnela se je med nama ljubezen toliko brezpametna kolikor nepremagljiva. V omami te rastoče strasti sem se naveličal težavne službe v Parizu in vedno opozarjan na razstrelbe in dinami-tovce, izumil sem strašen načrt. Zavaroval sem si življenje za visoko vsoto. Zakonski svoji družici sem povedal, da bode v malo dneh raz-streljeno policijsko poslopje uprav tam, kjer je moja službena soba. V moji uniformi bodo našli razmesarjeno truplo in porekd uradno, da je moje. Ali to ne bode moje truplo. Ko se to zgodi, naj si dä žena osvedočiti mojo smrt, potegne naj zavarovano vsoto in naj grč za mano v Ameriko, kjer je bodem čakal na izvestnem kraji pod novim imenom »Nikon Ubeg*. To je bil dogovor z ženo. Drugačen je bil s krasno Darinko, katero sem bil iz raznih razlogov vzprejel v policijsko službo. Nje naloga je bila, da omreži človeka, meni kolikor možno podobnega, in ga zavede v mojo služabno sobo; tam naj mu obleče uradno mojo uniformo ter ga omami z omotno pijačo.
Potlej bode tam shranjeni dinamit brez nevarnosti zase užgala z navito uro, ki izproži samončt ob izvestnem času. Kadar se razstrelba posreči, pa takoj odrineva proti Ameriki preoblečena, preobražena in pod tujim imenom. Tisti večer, ko je bilo vse to namenjeno in pripravljeno, bili ste vi pri denarstveniku Padelesu v gostčh. Tam sem bil tudi jaz z Darinko in opozoril sem jo na vas, ker ste mi jako podobni. Omreževala vas je, kakor je včdela in znala, in izšlo bi se bilo vse točno, ako bi ne bila odločno izrekla, da vas neče za žrtvo, ker ste ji rojak in ker ste ji podarili dokaj novcev; te pa bodeva potrebovala v prvih dneh svojega bivanja v Ameriki. Vaš prijatelj, plemeniti Plahtalič, jako plemenita duša, ki je imel tudi obresti pri tej igri, pa je Darinki baje povedal, da nosite na sebi nekov amulet ali talizman, ki bi naredil, da se samončt ne izproži. Darinka in vaš Plahtalič sta našla drugo žrtev za moj naklep, in ondaj, ko sem vas zasačil v Primorčevi gostilni, bil je nova žrtva, vaš namestnik, že zaprt
v	moji uradni sobi. Omamljenega z opijem so ga trapile orijentalske sanje, dočim mu je bila poslednja ura že navita in na nji nastavljen smrtonosni kazalec. Jedno uro še mu je bilo živeti, ko smo vas do-včdli v policijsko hišo. Povedali ste mi tisti večer, kdo ste; zatorej sem vas dal zapreti v nadstropji nad svojo sobo, da se osvetim za krivico, katero ste storili moji materi. Razstrelba se je izvrstno obnesla — toda ne popolnoma, zakaj prizanesla je vam. Ko dospem z Darinko v Ameriko, že vas najdem tam in ne morem razumeti, kakd ste se oteli iz razvalin in kakd ste prehiteli mene in Darinko. Za nekaj dnij mi je ušla Darinka z vsemi novci: kam in kakd, to najbolje veste vi, gospod Veselin! Ali to še ni vse. Jeli ste me preganjati. Izvežban sem v trgovinskih vedah in policijskih tajnostih, dober risar in fotograf sem ter popolnoma včšč hrvaškemu, laškemu, nemškemu, ruskemu in francoskemu jeziku; vender nikjer nisem mogel doseči stalne službe. Jedina nädeja mi je bila, da skoro pride žena in prinese zavarovano vsoto, katero je že potegnila, kar so povedala pisma, poslana Nikonu Ubegu. Napdsled pa pride pismo, da je moja žena zvčdela, kakd se Nikon Ubeg v Ameriki postavlja z nekovo sum-njivo Darinko; zatorej žena rajši ostane v Parizu in si ondu izbere poštenega domovinca; saj je vdova in mlada, zavarovana vsota pa tudi ni majhna. Nihče drug me ni zatožil pri Ženi nego vi, ker samö
vi	ste po Darinki zvčdeli tajnost. S tem ste me uničili . . . Spri sem se s Človeško družbo. Prej sem zasledoval in lovil sleparje, lamače in dinamitovce; sedaj sem se pridružil nekdanjim svojim sovražnikom, da jih z umetnostjo, pridobljeno v policijski službi, branim zasledo-
vanja. Takö se živim še dökaj dobro, dokler traja razstava. Tudi vaš Plahtalič je v mojem krdelu in uprav on mi je povedal, kje naj vas iščem. Smem vas takoj usmrtiti, ne da bi se bal kazni. Pa nečem. Meni življenje toliko preseda, kolikor je vam nepotrebno, in v Ameriki sva; zatorej se bodeva dvobdrila po američansko. —
Samorad se zaklinja in roti, da od tistega večera v Parizu, ko je bil napdsled odveden v ječo, do nocoj ni videl ne tega gospoda ne Darinke. Ali Nikon Ubeg se ne dä pregovoriti, ampak potegne iz žepa črno in belo kroglico, dene obe v klobuk Tratilkov in zapovč Samoradu, bodalce nadenj zavihtivši, naj potegne jedno kroglico iz klobuka . . . Samorad potegne črno kroglico . . . Natd zarohni Nikon Ubeg: — Torej se usmrtiš sam, črna duša! V dvanajstih urah se mora to z vršiti, sicer te moji pomagači spravijo iz svetä. Nikar ne misli, da uideš mojim pestčm! —
Tujec naglo odide. Pod okni se začuje burno govorjenje več ljudij, in Samorad, boječ se novih napadov, naprosi Tratilka, naj zaklene gostilno. Toda Tratilek pravi, da tega ne smč zaradi strogega redarstvenega nadziranja, in se zopet uda prejšnji veselosti ter jčdi in pijači. Samorad se pa ne dotakne jedi in Žgane pijače, nego si želi samd vode, zakaj trpinči ga huda žeja; hkrati pa se spomni, da ne smč piti vode. Živko Tratilek ga potolaži: — Kaj bi mislil na vodo, dokler imava dovolj žganja! Žganje je na mizi, voda je sicer tudi blizu tikoma za hišo, toda ni za pijačo, nego samd za to, da kdo utoni v nji. Na smrt pa ne misliva, kaj bi se bal trenutka, ki nekoč mora priti ? Ne trpinči se še sam, dočim te že drugi preveč! Misli rajši na življenje! V teh dvanajstih urah, ki jih bodeš še živel, doleti te morda iznenadna sreča. Saj te zjutrk poseti tvoj rojak, ki ima nekaj denarja. Kolikrat se je že razbila in potopila moja ladja, toda vselej so me Še valovi vrgli na rešni breg! Ali si ti menj vreden negoli jaz? Torej razjasni se in loti se žganja I To ti je najboljše zdravilo proti žalosti, zlasti ko nimava drugega. Če nečeš piti, pa si zapali smodko in pripoveduj mi svoje dogodbe, da si okrajšava noč, ki nama bode še dolga. —
—	Povej ti svoje! odgovori Samorad. Moje so prežalostne in neverjetne. —
—	Moje pa so predolgočasne, zavrne ga Živko Tratilek.
Natd začujeta iz temnega kota pri peči prijazen glas: — Če nečeta vidva pripovedovati, pa dovolita meni. Morda povčm nekaj zanimljivih novic. —
Osuplo se oba ozreta v kot, kjer sedi neznan mlad človek, ne da bi včdela, kakd je prišel v sobo. Tratilek ga pozove, naj prisede k jedi in pijači. Tuji mladenič pa se ne gane iz o m račja pri peči, in ko mu dovolila govoriti, povzame:
— Kakd mi je ime in kje sem se porodil, nima pomena. Najbolje je, ali pravše, najbolje bi bilo, da vsakdo veljä, kar je, ne gledč na ime in rojstvo in da se vsakdo rabi, kakeršen je in ne kakeršen bi moral biti. Roditelji so mi bili imoviti in pošteni. To poštenost naglašam, ker sem tolikrat čul in čital: »J. J. je bil sin ubogih, a poštenih roditeljev«, dočim se pridevek o poštenosti navadno opušča, kadar je J. J. sin bogate obitelji. Ne zdi se mi pravilno, da se poštenost nekamo pridomišlja pri bogastvu, a za izjemo zmatra pri uboštvu. Pogled v življenje nas uči narobe, da ubožcu, čegar področje je majhno, vsakdo gleda na prste, in da ubožca ob oskromnih njegovih potrebah navadno ne vabi izkušnjava, da bi se odtezal stezi ravne poštenosti; zakaj bil bi brez imetka, ako izgubi jedino svoje bogastvo: mirno vest. Nasproti pa je bogatinovo področje veliko, potrebe so mu obsežne in rastoče; in uprav bogastvo s svojim vplivom in z mamečim pohlepom po vedni množitvi je vsakdanja izkušnjava, ki te neprestano miče v nenravnost. Zatorej se očita takd rado bogatinom, da so po krivih potih prišli do bogastva. Mojim roditeljem se ni očitalo käj jednakega. Oče mi je sedčl na velikem podedovanem posestvu, poleg katerega je opravljal veliko trgovino, takisto podedovano; mati mi je bila blaga, omikana gospa. Oče je marljivo in razborno vodil gospodarstvo od zora do mraka. Prav tak<5 je tudi mati uvaževala, da je Čas naše najdražje blagd, zakaj ne dä se nadomestiti z ničimer, včdela pa je tudi, da Žena in mati tega dragega nenadomestnega časa ne more rabiti bolje nego za vzgojo svojih otrdk. Jaz sem ji bil jedinec, bodro, živahno dete. Ne pomnim, v kateri ddbi sem se naučil čitati črke in številke, takd zgodaj me je mati naučila vsega tega in še mnogo več. Vender mati moje nadarjenosti ni hvalila očito in znala je vselej govorico takd zasukati, da me tudi drugi ljudje niso hvalili vpričo mene. Često je povabila deco iz vasi, moje vrstnike, na naš dom. Onda smo se prosto igrali, in mati nas je ljubeznivo vodila ter skrbno pazila na to, da sem bil vseh dečkov naj-uljudnejši in da nisem razkazoval večjih svojih ved ali udobnostij go-spodskega ddma. Odtezala me tudi ni družbi odraslih ljudij. Tam pa sem moral molčati, in gledala je na to, da nisem zinil brzoustne šaljive besede, kakeršno otroci radi povedd, kadar jih nos srbi, da jih potlej poslušalci, časih celd roditelji, pohvalijo, kakd so duhoviti. Ako
pa mi je ušla napačna beseda, naredila je mati, da sem odšel v svojo sobo, ne da bi bil kdo zapazil, kdaj in zakaj. Tam me je pokarala, toda nikoli vpričo di ugih ljudij, in poučila me je, kakd naj se drugo č vedem ob taki priliki. Zgodaj me je naučila strahu božjega; navadil sem se spoštovati starčke, ljubeznivo ravnati s siromaki in prijazno občevati z vsakomer. Največja skrb materina je bila, da mi blaži srce in naudä vsespočetno otroško dušo s krščanskimi nazori. Se sedaj ne morem pozabiti, kakd mi je narekovala molitev, kakd me je učila sklepati ročice — vedno se mi je 'zdelo, da moli pobožneje negoli jaz. Kakd sem bil često vesel hvaležnega pogleda ubožca hromaka, kateremu sem pol boječe pol srčno prinesel materin dar na domaČi prag! To je bila zlata moja doba, ko še nisem posedal na šolskih klopčh. Ondaj mi je bila šola vsa pisana zemlja, knjige vse, kar je zanimalo zvedavo detinsko glavo od Boga nad zvezdami do črvička v prahu, in to knjigo mi je čitalo materino okd, in razlagalo z blagimi nauki materino srce. Ne včm, kdo je bil bolj vesel, ali jaz matere ali mati mene, in kdo bolj srečen ?
Potlej so mi dali domaČo učiteljico, in hodil sem nekoliko v sclsko osnovno šolo. V tej šoli sem vse znal najbolje, in učitelj me je hvalil med vsemi najbolj. Doma me je učiteljica vežbala v šolskih naukih, v nemščini in francoščini, celd po klavirjevih tipkah sem moral raztezati prstke. V vsakdanji moj čas je nastopil nekov red in za igro in prosto zabavo je ostajalo malo ur. Tudi za materine nauke je bilo menj prilike od nekdaj, ali kakd rad sem poslušal mater, saj je govorila vse presrčneje in umevneje nego hladna učena učiteljica I Za osnovno šolo je nastopila gimnazija. Ostal sem na očetnem domu, in pridejali so mi k učiteljici tudi domačega učitelja. Ta dva sta razdelila moj čas mčdse, tekmovala sta, kdo me bode bolj olikal, in čas za igre in za občevanje z materjo se mi je prikratil še bolj nego prej. Nastopila je doba, ko so mi tlačili vsakojake nauke v glavo, vzgoja srca in značaja pa je zaostajala — in to samoumevno, saj pri vsakoletnem privatnem izpitu nisem bil vprašan, kaj je v srci, ampak le, kaj je v glavi. Čutil sem nekakšen dolgčas po materi, dasi sem jo videl vsak dan, in zdelo se mi je, da mi nekaj nedostaje, dasi sem dobro napredoval v vseh predmetih. Rad sem se učil, vender mi je bilo učenje nekamo praznotno in suhoparno. Morebiti zatd, ker so me vzgajali, kakor pitamo gosi in pure jeseni, da so tolstejše. Tudi pri meni se je gledalo samd na tolŠČo: na veliko vednosti v glavi; za zdrave krepke mišice, za trdne kosti ali za značaj in za prosto, Živo gibanje mladega duha ni skrbel nihče razven matere v tistih
malih urah, ki so nama ostale po učnem redu. To je trajalo Štiri leta na očetnem ddmu. Ko sem uspešno za vršil četrti gimnazijski razred, ponesreči se moj oče. On in njega prijatelj, vlastelj iz soseske, vozila sta se čez veliko reko ob povodnji in utonila. —
— Dovolite, gospod, seže mu Samorad v besedo, da vas vprašam, ali je slučaj ali namen, da pripovedujete moj životopis? —
Tuji mladenič nadaljuje: — Resnično pripovedujem svoj životopis, in veseli me, da vas zanimlje, čim nahajate v njem sliko svoje mladosti. Toda prosim, ne motite me, ako morda najdete pozneje še katero podobnost med svojim in mojim življenjem ter pomislite, da se veliko mladine vzgaja po jednem načinu, zatd je tudi lahko možno, da so prav jednaki usodni slučaji odločevali moje kakor vaše življenje. Naj torej povzamem povest. Po nagli smrti očetovi se je težko breme velikega gospodarstva naložilo na rame materino, in jaz sem namesto očeta dobil tujega sovaruha. Mati je namerjala nekaj prodati, nekaj dati v zakup in se z menoj preseliti v veliko mesto, da bi se ondu izšolal pod njenimi očmi in imel za pomočnika pri učenji dobrega sošolca. Sovaruh pa je menil: »Mati ostani domä, zakaj imovina se mora ohraniti; deček pojdi sam v mesto, toda ne v javno šolo, ampak v zasebno vzgajališče. Za mladeniče, ki lahko plačujejo, je dokaj izvrstnih takovih zavodov.« Obveljala je varuhova volja, in vzprejet sem bil v sloveč zavod. Nastopila je nova döba, ki je trajala štiri leta višje gimnazije. Prejšnja leta je bila moja vzgoja osebna, odslej je bila zadružna. Vsi gojenci smo nosili jednolično opravo; takisto jednolična je bila vsem tudi vzgoja po strogem domaČem in učnem redu kakor Prokrustova postelja. Kdor izmed učencev jc bil slab ali nagajiv, s tem so se naši učitelji bavili posebe. Jaz sem bil z ddma vajen pokorščine, reda in marljivosti, torej z mano ni bilo posebnega opravka, ker brez tega sem zadobival propisano mero učenosti in se gibal med mejami hišnega reda. Prinesel pa sem s seboj tudi svoje mladeniške sanje in nazore, želje in sodbe. Za ta moja svojstva, sploh za razvitek moje pojedine osebe ni bilo mesta v hišnem redu. Zdelo se mi je, da sem preziran, ko sem bil med najboljšimi učenci, in da sem takd zeld osamel, ko ni bilo nikogar, da bi poravnal svojstvene moje nazore in želje, ako so bile napačne, ali jih pospešil, če so bile dobre. Med stotino živahnih vrstnikov sem bil sam svoj vodnik, sam sodnik svojega srca. Čimdalje bolj je bila mučna ta samotnost; in da jo preženem, pribežal sem h knjigam. Čital sem vse vprek, karkoli se mi je dovolilo in kadarkoli mi je čitanje dopustil hišni red. S tem sem res pregnal čustvo osamelosti, in knjige
46
so mi bile družice in zabava — toda ne v korist. Pristopilo je namreč k rednemu šolskemu uku toliko neuredovanega berila, da moj duh ni mogel prebaviti vsega po vrsti. — V šolskih klopčh se je slej kakor prej skrbelo za duševno tolščo, z berilom domä pa sem malone pokvaril tudi to tolščo. Spomin sem imel izvrsten, pametoval sem malone vse, ker sem čital pazno in slastno; aH često se mi je zdelo, da ne morem urediti nabranega gradiva v svojih možganih in da v njih nedostaje prostora za izvirne moje misli in sodbe.
Pač, bil je prostor, toda v možganih mi je bilo vse nanošeno kakor v prodajalnici stare železni ne in vse v neredu kakor v izborili knjižnici, kadar potres na jeden kup vrže vse knjige, ki so bile prej razvrščene na raznih policah. Skoro sem čutil, da sem se polagoma navadil samd to izreči za plod svojega mišljenja, kar sem si izposodil iz knjig. Takd se mi je polenila mislcnost, oslabela je moč slobodno misliti; in spoznal sem, da mi je svojelastna sodba čimdalje menj gotova in stanovita. Pa že sem bil toliko zaveden, da se nisem izpre-obrnii. Ne da bi uril svojo mislenost in razsodnost, iskal sem le še naporneje po vsakeršnih knjigah tujih mislij in nazorov. Bili so učitelji, ki moje izredne vednosti, nakopičene iz knjig, nerabljenih v šoli, niso cenili in so prčdme stavljali součence, ki so menj čitali, nemara celd menj včdeli negoli jaz, toda so znanje svoje pridobivali s svojim umovanjem. Črtil tem take učitelje kakor tesnosodne in pristranske. Vzor so mi bili drugi učitelji, ki so hvalili moj spomin, neutrujeno mojo marljivost in vednost, ki preseza obično mero moje dobe.
Dovršivši gimnazijo, včdel sem res veliko, ali še več sem si domišljal. Ponosen na večinoma izposojeno in neprebavljeno vedo, preziral sem svoje vrstnike; ošabno sem obsojal vse, kar se ni ujemalo z mojimi nazori; govoril sem o vsaki rčči brzoustno in nadležno; vsakomur sem usiljeval nezmotno svojo sodbo, in kdor mi je käj pre-rekel, ali se drznil dokazovati, da se motim, njega sem uvrstil med »profanum vulgus«. Žalostno je mati opazovala sumnjivi vzlet mojega duhä. Nasproti sem pa jaz mater miloval, da je tolikanj zaostajala v duševnem delovanji, dočim sem jaz napredoval nedosežno za njen razum. Še na misel mi ni prišlo, da je hudo izgrešil pravo stezo, kdor več ne more umeti matere svoje . . . Takd mi je glava pokvarila srce. In kje je ostal značaj ? — Saj nisem bil živodušen mladenič, nego suh herbarij namesto svežih prirodnih cvetic: neurejena zbirka nezanesljivih posnetkov — >de omni re scibili — et quibusdam aliis«, namesto lahkokrilih mladeniških nazorov in nebotičnih namenov.
S takim duševnim imetkom in svojstvom sem vstopil na vseučilišče in takšen sem ostal ondu. Dočim so si moji znanci, ne zane-marjaje knjig, bistrili nazore in si jeklenili značaj ob živem, polnem človeškem življenji, tičal sem jaz v sobi in v priljubljenih knjigah takisto brez osnovane zmčri kakor na gimnaziji. Najbolj me je mikalo prirodoznanstvo, zlasti kemija; uglabljal sem se tudi v matematiko 111 v strogo modroslovje, bavil se celd s tehniškimi in montanistiškimi vedami. Pri teh raznih ukih mi je bila učenost sama na sebi jedini namen. Zakaj bil sem mlad, strokovne vede so mi ugajale, in podedovano bogastvo me je opraščalo vseh skrbij. Ni mi bilo torej treba dogotoviti študij v izvestnem času ali se baviti z vedami, ki naj mi pozneje dajd vsakdanji kruh. Ko sem takd zapravljal zlati čas in brez-črtežno iskal novih učenostnih resnic, prišla je staroverska resnica, prejeta od matere in na gimnaziji, do nasprotja z novimi nazori moje učene glave. Začel sem dvojiti, in kdor dvoji o verskih naukih, ta je že izgubil vero.
Vender iznebiti se nisem mogel tistih prvih naukov, vtisnjenih najglobočje v detinsko dušo. Večkrat me je večerno zvonjenje spominjalo, kakd srečen sem bil nekdaj, ko me je mati učila moliti, in rekel mi je notranji glas: >Sedaj nisi srečen!« Res nisem bil srečen. Iskal sem sreče v učenosti; toda kakor v nji nisem našel prvotne resnice, takd tudi nisem mogel najti blaženstva. Samega sebe sem zmatral sicer za popolnega človeka, ali celotno človeštvo se mi je zdelo nesrečna slabotna množ, žrtva trpljenja in smrti. Iskal sem raz-vedritve, ne da bi se udal razkošju in razuzdanosti, toda nisem je našel brez nastopnega kesa in dolgočasja. Veliko sem potoval ob počitkih in opazoval vseobče človeško življenje. Posledica temu opazovanju je bila, da nisem mogel rešiti vprašanja, zakaj sem našel največ veselja in petja med ubožci, največ udanosti in nadeje boljših dnij med bolniki in največ zadovoljstva in ljubezni ondu, kjer sem, sodčč po zunanjosti, slutil bedo in strasti; jaz, popoln, imovit človek na vrhunci izobražbe, pa sem nesrečen ? Anti nemara res nevednost oživlja in veda mori ? . : . Sam s seboj popolnoma nezadovoljen sem se pogreznil v vrlinomorno svetožalje, tolažčč se, da tudi razsvetljeni pesniki trpč bol vsega človeštva . . . Oh, kolika razlika med mojim svetožaljem, izvirajočim iz napačne vzgoje, in med svetožaljem veleumnih pesnikov, doumljenim iz vzvišenega opazovanja solzne doline človeške! Jaz sem čutil svetožalje kakor medel bolnik; pesnik čuti svetožalje kakor sočuten lečnik ob bolnikovi postelji. Na svojem domu sem sc tedaj malo bavil. Mati mi je pač prigovarjala: »Ostani doma, rabi svojo učenost pri domačem
46*
gospodarstvu; leta so mi vzela moč, in več ne morem zdelavati sama.« Jaz pa sem trdil, da mi imovina ne more izginiti, učenost pa beži od mene, ako je vedno ne ponavljam in ne pridobivam, in še dolgo ne bodem toliko učen, da bi smel biti zadovoljen sam s seboj. — Doma mi je bilo vse takd malotno, okorno in tesno, kakor bi moral zopet leči v zibelko detinskih let. —
Takd sem se dolgočasil nekaj tednov domä pri materi in se baš odpravljal na potovanje v inozemstvo; kär mi zasinejo v srce gorki Žarki prve ljubezni. Vlastelj, ki se je bil ponesrečil hkrati z mojim očetom, ostavil je lepo imovino nedaleč od mojega ddma in prelepo jcdinko. Bila je blizu pet let mlajša od mene. Do nje dvajsetega leta sem jo videl malokdaj, ker je bivala največ v mestu pri sorodnikih. Slučajno se snideva pri neki veselici v bližnjem trgu, menda ni še leto odonda. Zdi se mi, da sva se takoj vnela drug za drugega, kakor nekdaj Romeo in Julija v znani žali igri Skakespearovi. Razveselila se je moja mati, da se ji izpolni mnogoletna nadeja, in takisto so bili zadovoljni sorodniki moje ljubice. Najbolj in nepopisno pa sva bila vesela midva, ko sva se ljubila iskreno in brezmejno in me je prevzela vera, da bivajo ideali tudi na zemlji in da se mi odpira dosedaj neznan svet, novo življenje in blažena bodočnost. Skoro sem jo zasnubil, in slovesno sva se zaročila. Zdajci pa je začel nevestin varuh, katerega prej nihče ni vprašal, pregovarjati in posvajati, Češ, da sem premlad, presanjav, premalo praktičen. Mož je bil sicer dober človek, jednako pošteno in varčno je upravljal imovino moje neveste kakor svojo, toda malo je bil omikan, in jaz sem bil njemu preučen. Zatorej sva si bila nasprotnika, in ker so bili nevestini sorodniki na moji sträni, pokazal sem mu večkrat, kakd ga črtim. Zaresno sem bil razjarjen na tesnosrčnega možd; on pa je mirno trpel mojo jezo, in to me je razburjalo še bolj. Napdsled je dal mojo nevesto izreči za polnoletno, češ, da se iznebi vse odgovornosti gledč na nje nepremišljeno ljubezen. Vender jeza na varuha me ni minila, tem menj, čim je on, neomikan dedec, trdil, da bi bil on sam boljši ženin, negoli jaz, sanjavi knjižji molj, Često igrä slučaj važno nalogo, in spotaknemo se ob kamen, ko smo se baš umeknili brunu, ki je pretilo glavi. Kake štiri tedne pred določenim poročnim dnevom mi je mlad cigan, katerega so moji ljudje že večkrat zasačili na tatvini, kradel neka posebna jabolka v ovočnjaku. Cigani so v mojem zavičaji prava deželna nadloga; nihče jih ne mara, vsakdo pa se jih boji. Strahoval sem dečka s pasjim bičem, ciganček pa mi je zažugal, da ga bodem pomnil vse žive dni. Pristavec, ki je stal poleg mene, opomni, da se mi cigani osvetijo.
Jaz pa se nisem bal, zakaj poslopja so bila zavarovana proti ognju, konjski hlevi pa so imeli umetne ključanice. Kake tri dni po tem dogodku sedim v orehovi senci pred svojim dvorcem in štejem dneve do poroke, ki mi tekd toli počasno. Prčdme stopi umazana ciganka in stiska y naročaj na pol nago in očito bolno dete. Zasmili se mi in podarim ji nekaj drobiža. Ženska me lokavo zahvali in se ponudi, da mi vedežuje iz roke. Bodisi, mislim si, imej ženska svoje veselje. Ženska se ozrč na dlan moje desnice in se hipno ustraši prav očividno ter hoče oditi. Radoveden sem in trdo vprašam, zakaj se je ustrašila. Ona odgovori: »Nevesta se vam je izneverila. Nje bodoči mož bode takoj tod mimo jahal črnega konja.« Glasno se zasmejem in jo od" podim. Vranec je tukaj prav redek konj, in takisto redka prikazen je jahalec na samotni cesti pred mojim dvorcem. Mahoma začujem konjska kopita, ugledam prav črnega vranca, in na vranci sedi nekdanji varuh moje neveste, mož, o katerem nisem nikoli čul, da znd jezditi. Prijazno me je pozdravil, toda bral sem mu na obrazu nekaj, česar na njem nisem opazil še nikoli. Zdelo se mi je, da se mi roga. Vse to me je osupnilo in malone razburilo. Nisem vražen, vender iznebiti se nisem' mogel cigankinih besed. Šel sem v dvorec, tam sem stopal po sobi in ves v živem spominu na ciganko, na vranca in na varuha nisem mogel zasnuti redne misli. Težko sem čakal določene ure, ko se popeljem na posete k nevesti. Hlapec naprcŽe, ukažem mu naglo voziti. Dospem v nevestin dvorec pred navadno uro. Vratar mi povč, da gospice ni domä; šla je v vas v siromašno kočo, kamor so jo nujno prosili. Mislim si, blaga duša je šla tolažit bolnika in mu darit okrepčal. Grem ji naproti po znanem kolovozu, in skoro jo zapazim na gomi-lastem griči sredi ravnega polja pod šatorom, odkoder se razgrinja diven razgled daleč na okolo. Hitim k nji naravnost čez njive. Zgane se, ko me zapazi, lica so razvneta, in solze ji silijo iz očij. V skrbčh sedem k nji, nevesta se glasno razjoče in se zgrudi na moje rame. Razburim se, ker ne morem raztolmačiti tega joka, in tolažim, mirim, prosim; sam ne včm, kaj sem govoril. Iz nevestinega joka in ihta jedva razločim pretrgane besede: »Ni ubožnejše sirote od mene! Nesrečna ljubezen! Sedaj včm, zakaj sva si tolikanj podobna, zakaj me je vedno nekaj vleklo k tebi, predno si slutil mojo prijazen, in zakaj se je obema pri prvem sestanku vnela takd goreča ljubezen! Vso skrivnost mi je razkrila tam doli v vasi umirajoča ženska, moja nekdanja dojilja. Vedi torej, tvoja sestra sem, in gorjč, ne smem biti tvoja žena! Vzemi v zakon gospico, katero kaže ta-le podobica (v roko mi je podala fotografijo obema znane mladenke). To devico si nekoč iskreno
ljubil, in ona še vedno zäte gori in mrč. Ona ni tvoja sestra in ker je uboga, dam ji jaz za doto polovico svojega imetka in tebi v zakon ves sestrin blagoslov. Z drugo polovico pa pojdem v samostan, a v mislih bodem vedno pri tebi, kakor ne more pozabiti sestra jedinega brata.« — Nevesta je brezupno zrla k tlom, jaz pa sem trdil, da nisem nikoli ljubil druge device nego njo; da ona ni moja sestra, da to nikakor ni možno in da se je proti nama naperilo peklensko ko varstvo« Gotovo je to zasnoval nje nekdanji varuh! — Spomnil sem se v tem hipu, kakd se mi je rogal pred jedno uro. Nevesta mi je dejala: tDojilja je govorila vpričo več ljudij. Res ali ne res — ljudje bodo govorili in s prsti kazali za nama, da sva mož in žena hkrati brat in sestra. Rajši se pogreznem živa v zemljo, nego da začujcm täko ogrdo ! Vedno pošteni moj varuh pak . . .« — . . . »je sedaj tvoj ženin,« pristavim naglo, nekaj mislčč na ciganko, nekaj razdražen po trdih besedah. A takoj mc jc spekla vest, da sem izustil to besedo. — Cvetäna upre v mene nebeške svoje oči. V nje pogledu sem bral osup, žäl in jad. To je bil pekel zäme! ... —
—	Nehajte, gospod! zakliče Samorad za mizo. To je zgolj moja povesti —
—	Oprostite! — odgovor/ tujec odločno. Malo besed imam še dodati. — Omračilo se mi je pred očmi, kri mi je zavrela v glavo, in ostavil sem nevesto, sam ne včm, kakd. Naglo sem pobegnil k vozu, ki je stal pred nje dvorcem, sčdel sem spredi k hlapcu, sam vzel povodce v roke in gnal potlej konje na vso moč, dasi jc hlapec pregovarjal, da se vsi pobijemo. Najprej sem vozil proti ddmu, potlej sem krenil na drugo stran, da na Kranjskem posetim znanca, katerega nisem videl že tri leta. Ne včm več, kaj sem mu imel povedati takd nujnega, in to baš tisti dan. Pridrevimo se do brežiškega broda, kjer prevažajo čez Savo. Treba je bilo nekoliko čakati, ker brodnikov ni bilo na brodu, ko so baje tačas južinali na svojem domu. To priliko sem hotel porabiti, da se nekoliko skopljem v Savi, kakor mi je bila tedaj vsakdanja navada. Zeld mi je bilo vroče, in naglo sem skočil v valove. — Več se ne včm spomniti. Tukaj prestane mojega življenja resnična povest, in tukaj se je začela tvoja bajka, moj Samorad Veselin! —
—	Oh, kakd sem nesrečen! zakliče Samorad. Srce mi zastaja, in tišči me nekaj na glavo, kakor da se pogrezujem v zemljo in da padajo zvezde näme! Odjenjaj, duh, in ne trpinči me! Bčži, bčži, nesrečni spomin! —
—	Ne bčži sam pred seboj, povzame tujec sočutno. Jaz nisem tuj duh, temveč del tvojega duhä: tista boljša polovica, katere ni.
mogel osvojiti zli duh Abadon; tista polovica, katera je ohranila blage nauke iti večne resnice, ki ti jih je v dušo vtisnila tvoja in moja mati. Jaz sem glas tvoje vesti. Vsakdo ima vest sam v sebi; ti pa si mene izločil iz sebe, ko si sklenil pogodbo z Abadonom. Spremljal sem te tudi potlej po tvojih blaznih potih, ali moja moč je pešala, in sedaj umiram, ko ne bivam več v tvojih prsih. Svaril sem te nedavno. Koliko žalosti meni in koliko kesa sebi bi bil prihranil, da si me slušal ondaj l Nocoj te svarim poslednjič, umirajoč .... Ako me slušaš, tedaj si otet; ako ne, umrem. Z menoj ti umrč glas vesti, in ostane ti jedino tisti del duhä, ki je podan Abadonu. Potlej bodeš ves z duhom in telesom pri verižen rob peklenske oblasti brez oporeke, ker jaz se ne bodem več oglasil. Deležen bodeš tiste blaženosti, katero ti je Abadon obetal proti temu, da ne poslušaš mene . . . Moj namen ni, da te učim. Saj te je že dosti izučil Abadon. Samd nekoliko obnovi v duhu, kaj si doživel z Abadonom in vzpričo njegove pogodbe, kaj si videl, s kom si občeval, kaj si prebil, in zdajci spoznaš, da si sestavno lezel v robstvo in brezvoljstvo. Kazal ti je celd krščanstvo, ideale, blaga načela, in baš v tem se je očitovala najhujša njegova zloba; ker hkrati ti je podiral mostove do teh idealov in do prave blaženosti ter te uverjal, da jih zbok nedostatne kreposti ne moreš doseči. Vse to je bila premišljena dejanska šola pesimizma, ki vede do prevrata, da prej ali slej obupaš sam o sebi.
Ko ti je Abadon vzel prejšnjo osebnost, ko ti je stri vso blago voljo in te vkoval v spone, ondaj ti je končno podal slepčč nauk o blaženosti, s kakeršno razpolagajo on in služni mu duhovi. Vedno zdravje ! Življenje, zdravje ti je dolžnost, a ne pravica. Vedno ti preti bolezen. S čim se bodeš tolažil in blažil v trpljenji? In končno pride smrt. Proti nji si se Čudil Rudovarovemu leku, po katerem bi bil človek sam gospodar svojega zdravja in življenja. Ako si pa sam gospodar svojemu življenju, ali ga nimaš takisto pravice končati, kadar hočeš, kakor je usmrtil Rudovar Slovogoja ? ... To je završetek pesimizma — samomori
Potlej duševno zadovoljstvo, vzlet duhä nad človeško sredomernost! Kam dovede neomejena spoznava in veda ter ogledovanje samega sebe v modroslovstvu? V brezkrajen kolobar. Kdaj dospeš takim težnjam do meje, naj se vzpneš celd do Slovogojevih let, in kje zadobiš vero, da je tvoja modrost vzvišena nad človeško zmoto ? To ti je vse liki vedno debelejši svinčen šlčm, ki glavo čimdalje bolj obtežuje, ne da bi jo ščitil. Abadon sam ni bil dosleden. Dva učenjaka ti je kazal: Slovogoj je zabredel v smeŠnost, Rudovar v podlo zločinstvo. Kazal ti je, da je človeštvo podano vseobči bedi, ker je zapustilo načela krščanstva. Ali je
pa tebi za pravo blaženost priporočal količkaj krščanstva? Napösled bodeš pa vender, ko dospeš na .vrhunec učenosti, moral vprašati: Od kod in kam? Kaj je zemeljski namen človekov? Odgovor na to ti bode, da si izgrešil svoj poziv, da si zapravil svoje življenje — sploh obup v sponah Abadonovih brez utehe, brez otetja — ker jaz se več ne bodem oglasil !
Hvalisal ti je bogastvo. Bogastvo sämo na sebi ne daje užitka, pač pa podjarmlja Človeškega duha pod oblast minljivih stvarij. Ze stari Horacij je rekel: >Crescentem sequitur cura pecuniam.« Tudi je vse bogastvo samd relativno, in modri Salamon pravi: »Marsikdo je bogat, vender nima ničesar; marsikdo je ubog, pa ima veliko bogastvo«. Ali nisi največ dobrovoljstva in čistega veselja našel pri ljudeh, katere s svojega stališča zmatraš za siromake? Ali nam ni iz bogastva izvirajoče skopuštvo najpodlejša strast?
Čast in slava! Kakšno ti je obetal Abadon? O poštenosti, o nravnosti, o zadovoljstvu, kakeršno podaja mirna vest, o vsem tem je jedva zinil; pač pa je na vsa usta hvalil zunanje časti brez časti v prsih in slavo, pridobljeno brez truda ali celo s sleparstvom. Takd te namerja osrečiti, da ti nasiti napuh, lakomnost in nečimernost. S čim pa te potlej obvaruje spoznave, da je vse to puhlo? In kadar se vsega tega naveličaš, kadar se doveš, da te ljudje na videz slavč, v srci pak zaničujejo, kako bodeš ondaj preganjal praznoto, gnus in kes? Razjedala te bode prevčra, da si Žrtvoval človeško dostojanstvo in tratil prekratko življenje brez koristi, brez istinitega užitka. Za to bol pa Abadon nima leka, ker kazal ti je, da se ne moreš več vzpeti do krščanskih nazorov. Nastopilo bode torej, kar je posledica pesimizmu: topoglavost, blaznost, obup. Da uničiš življenje, ki ti je bilo teža brez koristi in ti je napdsled samd predmet kesu in obupu, Abadon morda podä nov pomoček, ali te morda prekamenf, kakor si videl Rudovara: tistega Rudovara, ki je bil vseh nravstvenih nakaznij, kolikor ti jih je Abadon izbral za pokvaro tvojih nazorov, najgabnejši zlddej in hkrati — ne brez namena — tvoj potomec.
Ne bilo bi prišlo do tega, da je bila tvoja vzgoja, odkar si bil odtegnjen materinemu nadzorstvu, pravilna, ali da si nisi na jedno rame nakladal preveč, na drugo premalo. Učil si se brez osnove in brez zmotra. Osnovan, po Črteži napredovalen uk, čegar plodove vzprejmeš väse, da se ti izpremenč v sestavino mislij in sodstev ali sploh v neločljivo tvojo svojino: takov uk je človeku potreben, ker mu pomnoži duševno imovino. Tvoja ukobčr pa je bila liki bčr v prosjakov koš in nakladanje tistih ved na glavo, katerih niso mogli prebaviti možgani. To pa tlači in ovira v gibanji. Hkrati si pozabil, da človek
ne more živeti vse dni liki v retorti, da mora priti med svet, med razne ljudi iti da si je v ta namen treba ustanoviti in ojekleniti značaj. Posledica temu je bila brezvoljnost, negotova mislenost in sodnost. Ta duševni nedostatek si moral neprijetno Čutiti, občujoč z ljudmi, ki so po tvojih mislih menj učeni, in to so bili malone vsi; zakaj, kdor je zaljubljen sam v svojo učenost, ne pripoznä duševne zmožnosti nad svojo. Mislil si torej, svet me ne umeje, in zatekel si se zopet k tistim knjigam, ki ti obtežujejo um, ne da bi ga bogatile — kakor se pijanec vrača k opojni pijači, da si uteši živce, pokvarjene po opoji. Več nisi bil sam svoj; izgubil si vero v sebe, da bi mogel doseči človeški namen; otrpnila ti je krepost, da bodeš kdaj vrl člen človeške zadruge; in ni se ti vzbudilo tisto blago častiželje, ki ne išče ljudske hvale, temveč činov, ki so sami na sebi častni. Samotaril si sredi človeške zadruge, kateri se ne moreš in ne smeš odtegniti. Samotaril si — sam sebi vesoljnost — sam sebi nezgdda — in takd ti je usehnila ljubezen do človeštva, čegar beda je po tvojih nazorih neutešna, do näroda, kateri te ni posebe prosil pomoči, do svojcev, kateri te ne čislajo dovdlj, in napdsled celd do matere svoje, katera te več ne umeje. Po taki vzgoji si se ves prilagodil težnjam in zmotru tistega Abadona, ki je po ošabnih svojih besedah vodilni genij našega veka. Bil si že davno njegov, in bilo je samd čakati prilike, da se obelodani njegova oblast do tebe.
Nastopila je prilika: naudala te je ljubezen do Cvetine z vso silo prve ljubezni onda, ko je bila tvoja duŠevnost vsa pohabljena in ti je bilo preobraziti vse nazore, da se usposobiš za človeško zadrugo in da resnično osrečiš nevesto svojo. Anti Še pomniš, kaj ti je Abadon pravil o usodnem koraku v zakonski stan? In kaj je bila tvoja ljubezen ? Zgolj nova, koperneča strast, ki ostrmi pred najmanjšo oviro, zgolj sladka, boječa sanja, ki omedli pod najtanjšo meglico. Pokazala se je meglica; prekipel si, zabledel — in Abadon te je potegnil iz savskih valov. Pravil ti je, zakaj te je otčl. Verjemi mu, saj je sam povedal, da je duh laži in prevare! Dejanski mu ni bilo mnogo do tebe, ko te je dvignil iz vrtincev — saj si bil že prej njegov; ampak do tistih mu je, ki mu jih utegneš pridobiti. Takšen, kakor si sedaj, bodeš mu izvrsten vabnik na lovišči sedanjega veka, kadar bode nastavljal mreže pesimizma. Sedaj si liki blesteče ivje na drevesi vrhu gore. Abadon potrese to drevd, in ivje bode plaz, ki se zadrevi v dolino rastoč in Širčč se ter podere s seboj v pfepad vse, kar more zajeti.
Abadon ti je prepovedal, da bi se doteknil vode. Zakaj? Ko si bil prvič oblit z vodo, vzprejet si bil v krščanstvo in odpovedal si se
hudiču in njega napuhu, Ici veli: »Eritis sicut Deus.c Vender udal si se pozneje zlemu duhu < in dobil si v znale robstva neodtezen obroč na vrat. Ta obroč se ti more odprati baš z vodo. A samd to ni zadosti. Pregnati moraš Abadona tudi iz srca; to pa bode teže, zakaj ojačiti bode treba oslabelo voljo. Vender se moraš dvigniti in se navzeti notranjega krščanstva, po katerem sedaj koperni vse človeštvo: notranjega krščanstva, katero se ne kaže samd na lici, ampak javlja v delih pravice in ljubezni. BrezkrŠčanstvo je tebe zavedlo v sedanjo bridkost; Evropo, ako se ne izpreobrne, pa zavede v položaj, ki bode sličen bodoči evropski državi, kakeršno ti je predočeval Abadon, sevčda vse pretirajoč po svoji navadi in ne svarčč, ampak, da utrdi tvoj pesimizem, varavo kažoč, kakd se Evropa nikoli ne more vrniti k načelom krščanstva. Vender, vrnila se bode, in moraš se tudi ti. Moj namen ni, da te učim, da ti dokazujem; ampak zapovedujem ti pokorščino . . . Očiti pojavi, katerim se ni mogel najti priroden vzrok; bistveni učinki, katerim nihče ni mogel preumiti činitelja, spominjali so od nekdaj človeštvo, da nad nami biva neka višja, človeku nedoumna sila. Bogove st je satnojed vpodobil od lesä in ilovice, Homer jih je zamislil kakor vsemogočna, nanebna bitja s človeškimi svojstvi; Fidija je Zena izobrazil od zlatd in slonove kosti, in modrijan si ga sestavlja po človeški mislenosti kolikor toliko popolno, kakeršne so njegove misli. To vse je malikovanje 1 Ti pa moraš priznati osebnega Bogd in zmatrati za nedvojbeno resnico, da se nam je takd razodel, kakor nam narekuje vera. Tej veri moraš ukloniti ošabno svojo modrost in učenost; upogniti se moraš zakonom, ki ti zapovedujejo samozatajbo in ponižnost, in zmatrati moraš za nezmotno resnico, česar ne moreš doumeti s po-moČki človeškega modroslovja. Stdri to, in nova modrost, novi nazori ti razsvetlč um, resnično bodeš blažen in užival bodeš tisti duševni mir, katerega ti je Abadon vzel v podobi spanja! Ukazujem ti, svarim te, milo te prosim, slušaj me! Malo trenutkov imaš še. Torej izreči odločiino besedo, ali hočeš ostati v sponah peklenske sile — da se pogrezneš, ali se hočeš podati zapdvedi Tistega, čegar imena Abadon sam ne more izreči brez trepeta — da se dvigneš v odrešenje? Ali Abadon — ali krščanstvo; druge rešitve nimaš! Slušaš me pa tem lože, ker je Abadonova sila pretrgala vse vezi med teboj in svetom . . . Preti ti smrt od gladu ali od razbojnikov v Ameriki — na vešalih v Evropi; vzeto ti je pošteno ime in vsa podedovana imo vina; umrla ti je mati, in Cvetano, zaradi katere si se žrtvoval Abadonu, pokopali so nijagarski valovi. Torej ... —
—	Oprostita opombico! vmesne se Živko Tratilek. Davi sem čital v Časopisu, da je neka gospä, najbrže vajina Cvetäna, oteta iz nijagarskih slapov. Skočila je v brezdno, valovi so jo priplavili k bregu in vrgli na skalne prage pod vrhovi izpodmletih stranskih sten. Gospä se je tam zavčdela in po tistih znanih podmolih nad reko srečno ušla slapovjemu območju. Napdsled so jo zapazili dobri ljudje in oteli. Takd sem čital v časniku. —
Kär se odprd vrata. V sobo stopi živa Cvetana, prihiti k Samoradu in mu presrčno seže v roke. Samorad je toliko omamljen, da se jedva zavč iznenadnega prizora. Cvetana ga bodri s prosečo besedo: — Poglej me, spoznaj me, tvoja Cvetäna sem, čudno oteta l Prišla sem pdte, da se otmeš tudi ti gladu in sramote. Slušaj me, Samorad! Abadon, tvoj pokrovitelj, razodel mi je vso skrivnost. Dotakni se nevidnega obroča, ki ga nosiš na vratu, in oba sva oteta in brezkončno srečna l —
Samorad gleda krasno prikazen in se drami kakor iz težke sanje. — Kam naj se rešiva, draga Cvetana? vpraša*polglasno. Saj ni zäme na vsi čiharni zemlji varnega prostorčka! —
Toliko da to izgovori, že se oglasi svaritelj izza peči:
—	Ne poslušaj, Samorad, zavedne izkušnjave! To je Abadonovo vabilo. Rešiti sebe in Cvetäne ne moreš drugače negoli po moji za-pdvedi. Gostilničar, prinesi vode! Vode! Vodel —
Na opetovani klic po vodi priderd v sobo neznani ljudje razbojniških obrazov, med njimi Nikon Ubeg, Darinka in Ljudmila ter obstopijo mizo, za katero sedi Samorad.
Cvetäna, vsa drhteča, zakliče Samoradu: — Naglo, naglo primi za obroč, skrajni čas jel —
Nikon Ubeg dvigne dolg jatagan proti njemu, rohnčč:
—	Nikamor se ne ganeš odtod; tukaj se pogubiš! —
Darinka izdere bodalce in dč s hripavim glasom Nikonu Ubegu:
—	Dovoli, da jaz poderem rušilca najine sreče l —
Ljudmila kriči in prosi: — Prizanesite mojemu možu, ki je zblaznel! Ta tukaj — (na Cvetäno kazaje) — je kriva vse nesreče 1 To usmrtite! Moj mož je nedolžen! —
Svaritelj za pečjd zahteva vedno glasneje: — Vode, vodel —
Živko Tratilek pa stopi pred mizo ter 'zapovč mir:
—	Danes sem jaz tukaj gospodari Počakajte barem toliko, da vam napravim luč, predno se vsi pokoljete. —
Luč v svetilki je res malone ugasnila. Živko Tratilek pa izlije ostanek žganja iz steklenice v mizno skudelico, razbije petrolejevo svetilko in vrže plameneči stenj v žganje. Zelenkasta medla luč švigne visoko proti stropu. Vsi obrazi so kakor mrtvaški in pošastni, in vsa tolpa za trenutek osupne ob tem pogledu.
Samorad počasi vstaja. Nikon Ubeg vrže bodalce prčdenj na mizo, zapovedujoč: — Zabodi se takoj, kukavica! Ako ne, pil bode moj jatagan tvojo kril —
Samorad prime bodalce in gleda z bridkim nasmehom gladko ostrino. Že ga stisne v pest in obrne ost na svoje prsi; vender omahuje in dviga drugo roko k vratu. Kär plane svarilec izza peči, dvigne se za mizo k Samoradu in ga trdo objame Čez obe roki. Nikon Ubeg dvigne jatagan proti svarilcu, takisto Darinka bodalce proti Samoradu, Ljudmila pa z brzokresom, ki ga je izdrla sosedu iz rok, pomeri na Cvetäno. Cvetäna omedli in se zgrudi. Padajočo ujame na roke Abadon, ki zdajci stoji sredi te tolpe, vseh pošastnih obrazov najgroznejša pošast. Vsi ostrmč, boječe se ozirajo na prišleca, in roke z orožjem upadajo. Na cesti pred sobo se začuje hrum ljudij in ropot vdz, ki se ustavljajo uprav pred hišo. Nikon Ubeg in tovdriši molčč ter se boječe spogledujejo. Samorad si je v tem malce oddehnil. Uprč oči na Cvetäno, ki sloni nezavestna v nardčaji Abadonovem. Nje obličje vabi s čarobno lepoto; in zdi se Samoradu, da je nad njo razlit nebeški sij in da nje solzorosne, na pol odprte oči milo prosijo: — Dotakni se obroča! —
Samorad zopet dviga roko k rešnemu obroču, ali prestreže ga svarilec, ki mu Šepne na uhd: — Odreci se, skrajni trenutek jel — Toda Samorad polglasno izusti: — Poglej Cvetäno l Nimam moči l Pomdzi mi ti, blagi duh! —
Na te besede se svarilčevo teld prime Samoradovega, in obe telesi se združita v jeden život. Razbojniška tolpa se preseneti in se umakne od mize. Cvetäna se zavč, prime Samorada za roko in mu jo dviga k obroču na njega vratu. Abadon ponosno stopi k mizi. V tem hipu uzrč Samorad na Cvetäninem vratu obroč, ki je sliČen obroču na njega vratu, in na Abadonovi roki tisti prstan, katerega je bil nocoj oddal Plahtaliču, da ga iztrži. —
Odločil se je Samorad. — Rahlo potegne svojo roko iz desnice Cvetänine in izusti z zamolklim, vender odločnim glasom: — Zdravstvuj, Cvetäna! Ne bodem se tebe deležil s kraljem kobilici — in proti Abadonu: — Poberi! . . . Druga beseda mu obtiči v grlu, zakaj obroč na vratu mu zadrgne sapnik kakor tedaj, ko ni smel stopiti v dvorec
svoje matere. Abadon se skloni na mizo in se odurno grohoče Samoradu v obraz, s prstom kažoč na obroč, ki vedno tesneje zadrguje in smrtno davi. —
V tem so se zunaj na cesti postavili mestni gasilci, da pogasč neobični plamen v naši gostilni. Okno se zdrobi, in iz nastavljene cevi bruhne krepak voden curek na strop.
Samorad začuti goste, hladne kaplje po obrazu, zadrgeče, omahne in omedli.--—
Bilo je lepo jesensko jutro, ko se je Samorad prebudil in zavčdel v domačem dvorci. Pri postelji sedeči pobratim dr. Kres mu govori: — Prebolel si hudo vročnico, ne smeš pa Še govoriti, da se ne vznemiriš. V oččh ti berem mnogo vprašanj. Nemara utegnem odgovoriti vsem. Ljuba mati je zdrava. Nädejem se, da bodeš smel že jutri videti Cvetäno. Gospod Peter Pavlič, ki je sedaj tukaj, ponese ji takoj poročilo, da si se osvestil in otčl nevarnosti. Ciganka, ki ti je vedeževala takd usodno, bil je tisti ciganček, katerega si bil pred nekaj dnevi strahoval. Nazvi-dojilja, ki je lagala Cvetäni, bila je njegova mati. Peter Pavlič jo je zasačil Še tisti večer. Cvetänina prava dojilja pa je tebi stregla v bolezni, v kateri se je zäte jako trudil tudi tvoj sošolec Živko Tratilek, ki je sedaj brat milosrčnik. Bil si že nekaj dnij neobično razburjen, in prav tedaj, ko ti je našemljeni ciganček vede-ževal, hitel je Peter Pavlič na prošnjo Cvetänino po bližnjici mimo tvojega dvorca k meni, da se takoj tisti dan ob tvoji navadni uri pri Cvetäni sestanim s teboj in premotrim tvojo razburjenost. Toda prišel si prenaglo, in videl sem te stoprav ondaj, ko so te brodniki oteli iz Save. Bil si Že ves v bolezni in blaznosti.
Pojave čudne, bolestne tvoje blodnje sva zapisovala jaz in Cvetäna, ki je tolikanj medlela pri tvoji postelji. — »Forsan et haec olim meminisse juvabit«. — Bodi ti preboleno dušebolje liki vinsko vrenje. Oprosti to pripodobo, ker baš sedaj smo v veseli trgatvi. Sladki sok vinske trte v sodu izpremeni slajo in podobo; in dočim kipi in se greje in kisa, vse iztrebi iz sebe, kar ne smč ostati v vinu. Takd bodi tudi ti, kadar te osreči sveta zveza s Cvetäno, čistega, krepkega, stanovitega značaja liki naše sloveče vince, ki razveseljuje srcel . . .
Še nekaj. Razborna Cvetäna je opomnila, de je povod umobol-nosti morda tičal v tvoji knjižnici. Zakoj Često si ji pravil, da prespiš preveč časa in da za življenje štejejo samd tiste ure, ki si jih prebil v koristnem delovanji, kar je gotovo res. — Ko pa si povedal, s čim
734
RKdinski: Uveli list.
si se bavil, onda ti je očitala, da bi bito bolje spati nego tratiti toliko ur z brezuspešnim in brezzmoternim modrovanjem. Povabila je torej starega knjigobrska Nemcigrena v tvojo knjižnico; in ta je ondu našel premnogo duhomornih bacilov. Kakor sem ti jaz lečil život, takd je on razkuževal tvojo duševno čumnato in odpravil iz nje knjige, na katerih je bila zasluga umetnega knjigoveza večja od zasluge pisateljeve; knjige, pri katerih bi bil ozir na pisatelja in takisto na občinstvo zahteval, da jih je pred tiskom prečital strog umolečnik; knjige, v katerih se resnica išče, liki je v ribniški pravljici mož iskal izgubljenega konja v daljni dolini, dasi je včdel, da se pase v bližnji; knjige, ki sljavo parajo človečanske rane, ne da bi jih celile, in katere podirajo naše ideale in nazore ter stare temelje človeške zadruge, ne vedoč, kaj naj zgradč na razvalinah — sploh vse mnogovrstne izrodke ki-pečih možgan in negodnega slavohlepja našega nervoznega veka l
Vse te knjige je zaklenil v velik zaboj in na pokrov je zapisal vzklik iz svetega Avguština izpdvedij:
Surgunt indocti et caelum rapiunt; et nos cum doctrinisnostris sina corde, ecce, ubi volutamur? —
KONEC.
Uveli list.
dtrgal piš. je list z drevesa,
Odnesel ga čez dol in plan; It» daleč del ga od domovja Na tujo zemljo sred poljdn.
Povei mi, drobna moja pesem
K&j nisem lističu jednak? Moj dom tam doli daleč, daleč, A jaz v tujini siromak!
Sreč mi hrepenenja gine
Po naših dolih in breg^h; Kopni mi dan na dan silneje Po nji, po nji na tujih tl<šh!
Rädinski,
Pogubni malik svetä.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci. (Konec.)
XII. Poguba trinogov na Martu.
ri kosilu je Krat očetu Arhontu omenil predmet našega pogovora. Ko popdldne sčdemo pred kipovje na hladnem dvorišči, povzame oče Arhont:
»Slišal sem, kakd sta bridko tožila, da na Zemlji ne učakajo dobe, ko se bode obče spoštovalo delo pridnih rok. Po tnojih mislih se to ne zgodi kesneje nego pri nas. Celd prestopiti k vesoljnemu närodnemu delovanju ne bode takd težko, kakor se bojita. Vesoljna vojaščina je namreč, kakor slišim, že uvedena v dejansko življenje na Zemlji. Od nje do občega narodnega delovanja in gospodarstva pa je samd dober korak. Ljudstvo se skoro takd privadi vesoljne vojaščine, da ga ne bode posebno težila. Sčasoma spoznä potrebo vsem jednakega domovinskega posla; očitali ne bodo več, da je kdo prisiljen k vojaščini, zakaj prepričani bodo, da mora to službo izvrševati brez izjeme takd sin pastirjev kakor kraljev, berač kakor bogatin. Privajeno dolžnost vesoljne vojaške službe naj prestavi vaš närod na polje delovanja, in končana je vsa težava! Če je po jedni sträni vsem državljanom dolžnost, da se borč in da žrtvujejo blaginjo in imenje za oblastnike in kraljevstva, koliko svetejša je po drugi sträni dolžnost, delati v prid domovine in naroda in takd za svojo blaginjo l Rad se udä vsak i posamični državljan tej dolžnosti za nekaj let svojega življenja, kadar spoznä neizrečno dobroto, da ga vesoljno delovanje brez denarne odškodnine otmč vseh skrbij za živ-ljenske potrebe in da ga okolo Štiridesetega leta že čaka pokoj in popolna preskrbitev. Sčasoma tudi ljudstvo ne bode čutilo nikakeršne sile, in sicer tem prej ne, čim prej bode zbolc vesoljnega delovanja uživalo združene dobrote. Mislita si, ko bi bili že vajini roditelji tega vajeni in preskrbeni z vsemi potrebščinami: niti ne izpustila bi iz rok vesoljnega delovanja, vidčč, da izgubita brez njega vse njegove dobrote, sdsebno, ko bi vama pretile znane stiske sedanjega vašega življenja. Mi Martovčani bi se borili zänje kakor za življenje, ako bi nam kdo jemal pravico do njega; toda takšen trinog se več ne porodi na Martu. Iz svoje izkušnje včmo ceniti vesoljno delovanje, včmo, kako zvesto skrbi närod za vsakogar od prvega do zadnjega dne življenja.
Daje mu vse na stare dni, da se lahko veseli brezskrbnega pokoja, predno še opeša.«
»Zametavati ni, kar svetujete po stari svoji izkušnji,« povzamem jaz. »Oblastniki, ki so začetkoma posilili ljudstvo z vesoljno vojaščino, gotovo niso mislili, da bi se po nasledkih ukazanih vadbenih del iz-preminjala tedanja osnova vsega družabnega življenja takd mogočno, da bi se vladarski posli zamenili z närodnimi in da bi se po prepadu nezdrave sedanje ljudske osnove na Zemlji tolikanj denašnje sužnosti potopilo v vesoljnem morji närodnega gospodarstva. Käj prikupna se nam zdi takšna izprememba, sösebno ker bi dolžnost vesoljne službe ne požirala toliko let našega kratkega življenja, kolikor jih požrč slč-harna državna služba, ne gledč na to, da ne ječi zgolj sedanji delavni stan pod bojem za življenje, temveč da celd boljši službeni dohodki ne zadoščajo družbinskim potrebam. Saj niti nekdanji sivi uradniki ne morejo mirno uživati pokoja svojega! — V sedanjih tvornicah je polno otrdk, žensk in starcev. Da se uvede obče delovanje pod varstvom združenega näroda, ne bilo bi niti otrdk niti žensk niti starcev po tvornicah, kakor vidim na Martu. In nihče bi ne bil primoran služiti dlje nego do svojega Štiridesetega leta; pred dvajsetim letom pa bi ne bilo nikomur treba stopiti v službo. Mladostna leta bi ostala vzgoji in pouku v slčharnih predmetih, ki dajd podlago poznejšemu pozivu; stara leta bi ostala brezskrbnemu pokoju. Ali kaj pravim, stara letal Štiridesetleten mož bi bil, dovršivši dolžnost narodne službe, vedno še pri najboljših letih, vender pa že oproščen slčharne službe in obilo preskrbcn za vse žive dni 1 Kar bi storil v poznejših letih, storil bi prostovoljno — izvestno bi storil käj več zaradi časti nego zaradi posebnega priboljška. Če je bistroumen, iskal bi narod pri njem svčtov, uvrstil bi ga med mojstre, vodnike, nadzornike, učitelje, med närodne poslance, odbornike, med zdravnike, sodnike in načelnike.«
»Kakor mi každ te besede,« povzame oče Arhont, »opazovala sta že marsikaj, vender pa še ne poznata veliko znamenitih dobrot narodnega gospodarstva in občega delovanja. Nihče pa ne vč bolj ceniti naše osnove nego ženske. Nikakor se ne smejo rabiti za delo, ki se ne prilega ženskemu spolu, ali katero je pretežko. Ženski spol mora ostati lep, ne samd za dan, nego tudi kot časten venec občinstva. Toda lenobi ženske tudi ne smejo biti prepuščene; tudi lenoba vzame lepoto! Nasprotno pa jim zmerno delovanje povzdigne duševno in telesno nadarjenost. — Prvi zakon närodne osnove je ta, da je vsakomur čast delati in služiti drug drugemu. Iz tega pa
prihaja neizrečna prijetnost, da se vse opravi pri hiši brez svojih služabnikov. Ne hlapcev ne dekel ni treba pri hiši. Koliko veselje gospodinji I KrŠčenice, postrežnice, hlapci, vsi stanujejo po svojih občinskih poslopjih in hodijo ob svojih urah po hišah opravljat svoja dela. Kar je perila, opere se v občinskih perilnicah; kolikor je treba jedt'j, dobč se ob določenih urah pripravljene v občih gostilnicah. Če veseli gospodinjo pripraviti jed doma, vesela je snažnega ognjišča. S kurjavo tudi nima posla nI v kuhinji nI po sobah; povsod se uporablja elektrika, ki nam tudi daje luč in kurjavo. Voda priteka sama v vežo po vodovodih. Kdor je zadovoljen z mirnim življenjem in s stanovanjem, v katerem ni nepotrebne šare, lahko izhaja brez posebnih strežnikov, če ima le kaj svoje odrasle družine in če ženske niso preošabne, da se same vedd iznebiti prahu po sobah. Če ne, pa pride närodna služabnica osnažit vse, kar je treba. Stori se vse urno in prijazno; nikdar se ni treba pričkati ž njimi zaradi dela. — Večinoma so težave in nadloge starih Časov izvirale odtod, ker ni bilo združenega delovanja. Takrat je še človeku samopridnost kalila oči, da ni spoznal, kaj bi mu bilo treba storiti za srečnejše življenje. Trma in sebičnost mu je zapirala oči resnici, da ima človek stokrat več dobička od bližnjika, Če delata oba skupaj, ne da bi se pričkala zaradi vsake malenkosti.«
»Včm,« mčni Sokrat, »koliko sem se trudil z ukom, da se je treba vzajemno podpirati pri podjetjih. Koliko sem opominjal mladeniče, naj ne bodo leni, sicer prijatelji ne bodo marali z&nje! Toda kolikokrat zastonj! Torej se ne morem načuditi vašim uspehom, da imate pridne in prijazne služabnike in, kar je še več vredno, tudi voljne postrežnice l«
»Ves ta lepi uspeh ne prihaja samd odtod, da se vsak služabnik zavčda, kakd ga spoznavamo za vrednega uda svoje družbe, ampak izvira tudi iz notranje uredbe rokodelskega stanu. Kdor ne poznd drugih sil pridnega delovanja nego zgolj skrb za življenske potrebe, ta ne vč ceniti vzpodbude, katera se nudi človeku, preskrbenemu z vsemi potrebščinami, v višji časti in zaželeni veljavnejši stopinji. Veljavnost svojo izkazati pred svetom, to je plemenita strast denašnjih izobraženejših služabnikov närodnih. Hrepenenje po veljavnosti provzro-čuje pridnost in izvrstnost. Izmed veljavnih delavcev se volijo nad zorniki in Voditelji. To pa prinaša dokaj vrlin, zakaj od stopinje do stopinje se kosajo, torej ni lahko najti lenobe, ampak vsakdo stori še več, nego je treba. — Odpravljeno je po tej uredbi slčharno socijalno zlo. Sedaj, ko narod upravlja vse stvari, tičoče se ljud-
skega imetja in delovanja, ni misliti, da bi delal sam sebi krivico in stiskal svoje sotrudnike. Ne pozabita, da je med närodom največ delavcev in da ima torej rokodelski stan največji vpliv na närod no gospodarstvo, takd da se proti njega volji ne smč storiti nič posebnega, zoper njega pravice celd nič. Mimo tega ni izkušnjavcev, ki bi utegnili zavesti nadzornika, da bi odiral svoje delavce, zakaj närodnim uradnikom ni nobenega dobička, nI če prikrajšajo delavce, nI če si nakopičijo narodnega imetja. — Pomislita, koliko blaginje izvira iz tega razmerja! Prej je delal vsak podjetnik na svojo roko in se ruval z upornimi delavci. Toda ne samd delavci, celd sotrudniki sami so si nasprotovali zaradi dela in denarnega zaslužka, ob katerem so živeli. Drug je hotel prekositi drugega. Pridelovali in izdelovali so tvarine brez prave mere, ker niso do dobra poznali resničnih potreb. Niti po tržni ceni ni bilo moči natanko spoznati potrebnega pridelovanja. Kakd se je izpremenilo vse to! Pri očitem närod nem pridelovanji, pri jednotnem razdeljevanji in pri vpiskih po närodnih trgovskih knjigah se do malega na tej strani razodeva dejanska potreba, na dni pa stanje naloženega blagä; torej se tudi točno vč, koliko je treba teh ali dnih pridelkov in izdelkov. — Naše stare knjige pripovedujejo mnogo o tistih zadregah, ko je še malikovalski denar podjetnike zavajal k preobilemu pridelovanju. Prvo znamenje, da je pridelkov preveč, pokazala je nižja tržna cena; posledica je bila ta, da se je delavcem znižala mezda; vzpričo tega so izostajali rokodelci, prestajalo je pridelovanje in onemogli so podjetniki. Sedaj se ni bati preobilega pridelovanja. Sedaj ni treba vprašati, koliko pride na trg denarja, koliko bode treba dati na upanje, kakor so nekdaj delali poleg kolikosti denarja in kredita. Toda prej ali slej je nastopila poškodba občega imetja: denarni potres!« —
»Morda nama razodenete pri tej priliki,« primaknem jaz, »kar ste nama že obetali: kakd seje na vašem svetu izpremenila stara denarna osnova in kakd se je uvedlo närodno gospodarstvo brez denarja, oprto na vesoljno delovanje.«
»Pred toliko milijoni leti,« odgovori oče Arhont, »kolikor je Mart starejši od Zemlje, smel bi odgovoriti: ,Bog sam je stopil iz neba ter premagal z ognjenim mečem trinoge 111 njih pogubno denarno osnovo'l Toda dandanes ne poznamo več Čudežev, torej naj povčm, kaj nam o tem poroča naša .Svetovna Vest.' —* V kenta-verskih vekih je bilo vse družabno in medljudsko življenje postavljeno na denar in na trgovino z denarnim pomočkom. Pogoltni na denar in na tuje imenje, kakor so bili Kentavri od nekdaj, trudili so se na
vso moč, da bi ugrabili tujo imovino. Vprašali niso, kakd; zakaj mislili so, da imajo po svojem ,plemenitem' rojstvu pravico do imetja vseh ljudij, podjarmljenih njih službi. Opirali so se pri teh mislih na starodavne navade plemskega stanu, ki si je od nekdaj prisvajal vse, kar si je pridelalo nižje ljudstvo. Ko si je narod napdsled pomagal sam in se jim je začel upirati, spoznali so Kentavri, da jim gre za bogate vire mehkužnega življenja; združili so se torej na vzajemni odboj s krviželjnimi grozovitniki Sfingi.«
»Oprosti,« ustavi ga Sokrat, »da te motim sredi povesti! Ali predobro sem — vsaj iz pesmij in basnij — poznal starogrške Ken-tavre in Sfinge, da ti morem nekaj povedati o njih. Vi tožite, da so bili preoblastni in lakomni tujega imetja; mi smo Kentavrorn očitali strast do vina in bohotnost po ženskah. Zaradi teh svojstcv so se spoprijeli in stepli z Lapiti na Pejritovi svatbi. Prav ta pohlep po vinu in po ženskem spolu jih je pozneje pridružil bahantskemu razveseljevanju. Na teh veselicah so jih vodili Erotje, plesali so z bahantkami ter so se sčasoma nekoliko ukrotili v veseli svoji druščini. Sfingi, domä v Egiptu, bivali so tudi na Grškem. Okrog Tebe jih nahajamo, kjer je dajala Sfinga mimogredočim ljudem uganko: ,Kaj je to ? Zjutraj hodi po štirih, opoldne po dveh, zvečer po treh4 ? Kdor ni včdel odgovora, umorila ga je. Pride pa Edip in ugane zastavico, češ: ,Človek jel Otrok leze po vseh štirih, mož hodi po dveh, starček pa se opira na tretjo nogo, na palico.' S svojo skrivnostjo je poginila Sfinga; pogreznila se je s skale v prepad.«
»Jabolko ne pade daleč od jablane,« odgovori oče Arhont in pristavi: »Nekaj sorodnosti bi bilo skoro spoznati. Ali kakd bi se na simbolih strasti, mogočnosti, požrešnosti in bohotnosti ne našlo kaj podobnih značilnih znakov! Česar niso spravili Kentavri in Sfingi iz lepa iz ljudskih rok, vzeli so iz grda. Sfingi so se klatili po pritonih, Kentavri po zasedah blizu trgovskih potij. Sfingi, nekamo tigers ke nravi, ovohali so od daleč vse, kar se jim je bližalo, in so svoje opazke poročali Kentavrorn. Malone takd, kakor pripoveduješ ti o vitezih srednjega veka na Zemlji, zalezovali so Kentavri trgovce ter jih napadali. Ako so se le ti branili, prihrula je na kentaversko žvižganje velika tolpa Sfingov, ki so se vsuli na presenečene ljudi ter jih raztrgali in pomorili s tigerskimi svojimi kremplji in zobmi. V tem so si drugi naložili denar in blagd ter oboje odnesli v svoja skrivališča. Često Sfingom ni ostalo drugega nego pobiti ljudje. Če jih je obšla lakota in se ni mudilo, spekli so jih, če pa je bilo treba pobegniti, požrli so jih surove. — Kadar Sfingi sami niso imeli dovolj živeža,
zahtevali so ga od Kentavrov za plačilo svoje pomoči. Ali skopi in pogoltni Kentavri so jih «odganjali, češ, naj gredd na trgovce, kmete in druge ljudi, ali pa naj si iščejo živeža kakor psi po hišah. Kaj čuda, ako se je vedno vnemal boj med Kentavri in Sfingi in med ljudmi l Konec bi bilo hitreje tej borbi, da se niso Kentavri človeški družbi tudi skrivali za oblastniki. Pri taki plemeniti sorodovini pa je ugajalo sdsebno trinogom, da so jim Kentavri donašali zaželeni denar. Z jedno roko si je sorodstvo delilo plen, z drugo so opraščali oblastniki razbojniškim Kentavrom slčharne krivice in vsa razbojniška dela. Čim bolj pa so videli, da jih denar odkupuje kaznij, tem brezvestneje so si prisvajali tuje imenje. Ko so Kentavri okusili dobrote, dohajajoče od trinogov, ki so jim celd podeljevali zemljišča in pokrajine, šiloma vzete poštenjakom, tedaj niso več marali pomagati ljudem pri poljskem delu, kakor so jim pomagali njih predniki. — V takem razmerji ni trpel nihče bolj nego rokodelec. Vse ga je odiralo: Kentavri na prestolih in med ljudmi, zraven pa še Sfingi. Kaj čuda, da se je napdsled uprlo ljudstvo toliki sili! Ali onemoglo je, in nastopila je še hujša doba — döba sužnosti. Trinogi so si razdelili narodovo imenje mčdse in med tiste plemiče, ki so pomagali zatirati ljudstvo, nekoliko pa tudi med kmetske Kentavre in njih pomočnike Sfinge. Cim bolj je bil potrt ndrod, tem prevzetnejši so bili oblastniki. Ljudstvo je moralo delati, dni pa so se udali mehkužnosti, nezmernosti in razuzdanosti; njih strast je prikipela na vrhunec, zahtevali so celd jus primae no et i s'I Takd so se nasprotja poostrila, da se skoro niso mogla bolj. Siromaštvo je trlo rokodelce, pa tudi druge državljane, karkoli jih je moralo služiti oblastnike. Dasi je bilo kmetsko ljudstvo, stoječe nekaj bolj sämo zäse, menj razpostavljeno takšnemu prepa-danju obče blaginje, vender so ga zadevali pogubni valovi tega odi-rajočega gospodstva. Leto na leto so ga obkladali oblastniki z neznosnimi davki in s čimdalje hujšo tlako. Ljudje so obupavali, samd preprosti verniki so se še tolažili z mislijo: Bog sam vč, zakaj trpimo; zgödi se Njega večna volja'! Drugače so sodili dni ljudje, katere je zadela prosveta samd postrani. Bliščalo se jim je v možganih, kakor se blišči pred očmi njemu, kdor gleda v solnce. Čim bolj so spoznavali odkrite prirodne sile, tem bolj jim je slabela vera v Bogä, tem praz-nejše jim je prihajalo srce in tem bolj je ginilo zaupanje v skrivnostne moči duševnega življenja. Duh je onemogel, možgani so opešali od skrbi za telesne potrebe, za živež; bolehali so na živcih, prihajali nervozni; rado se jim je bl£dlo v glavi. Ostavili so Bogä, Bog je ostavil njih — konec je bil popoln obup — samomor! . . . Kjer je sila naj-
hujša, ondu je božja pomoč najbližja! — Kentavri in Sfingi so vsako leto praznovali več dnij na čast neznanske svoje oblasti. Posebne slavnosti so se vršile ob jednakonočji, v srednji noči — ob najdaljšem dnevi, o Kresi — in ob najdaljši noči, o Božiči. Sedaj se je bližala celd slavn'ost njih milijonletne oblasti. Lahko si mislita, kakd so se trudili, da povzdignejo to slovesnost na vrhunec 1 Närodu pa je ob pripravah pokalo srce zaradi sramotne sužnosti 1 Trinogom je bilo jasno, da jim zoper obrtno in kmetsko ljudstvo in brez njega pomoči ni moči napraviti nobene glasovite slovesnosti, najsi imajo na milijone sužnih vojakov, brez števila topov, pušek in drugega molilnega orožja. Poskušali so torej zvijačno doseči svoj namen. Dobro vedoč, da brez ljudskih umetnikov ne opravijo ničesar, prikupovali so se jim na vso moč; obetali bi jim bili celd visoke rede, n. pr. zlatega Sfinga na svileni niti, sicer odločenega samd plemenitnikom, toda znali so že naprej, da jim umetniki ne pojdejo na te obete. Preslepili bi bili radi rokodelsko ljudstvo, da so včdeli, kakd. Razdeljujejo živež med delavce, pripravljajo veselice, plačujejo vstopnino v gledališča, trosijo denar mčdnje, preplačujč to, kar grč na milijonletno obletnico. Toda zavesti ne morejo nI delavcev nI preprostega ljudstva: prehudo je ranjen närodni ponos. Dogovorjene pa so bile tudi že iz davna na tihem zädruge rokodelcev, obrtnikov in trgovcev, da si ostanejo zvesti in da potrpežljivo pričakajo skupne rešitve. — Trinogi so namerjali povzdigniti slovesnost do nezaslišane slave s pomočjo vseh človeških znanstev in umetnostij. AH to se ni dalo doseči drugače nego z ogromnim denarjem. Saj so ga tudi imeli! Razglasč torej ljudstvu: .Napravite toliko zrakoplovnih in pomorskih ladij, da bodo nosile vse oblastnike s Kentavri in Sfingi vred.' — Ta orjaška osnova bi se pač ne bila izvedla, da niso oblastniki dopustili mednärodne skupščine vseh rokodelcev. Vesoljni zbor delavskega stanu je torej prevzel izdelovanje re-čenih zrakoplovov in ladij, in da bi skupščina ohranila oblastnikom dobre misli in ne vzbudila njih sumnje, ki je sedaj zaspala vzpričo pričakovane slave, zahvalili so se za tolik zaslužek in za toliko časti, katere bode deležen ves närod. — Na obeh strančh vzkipč prebujene strasti. Porodi se zvijača pri oblastnikih, zvijača med ljudstvi. Rokodelska osnova je bila ta: Ladje pomorske in pozračne naj se naredč takd, da se bodo dale razložiti. Krmarji ne bodo drugi nego vajeni närodni krmarji, saj oblastniki v tej rčči nimajo nI prave vaje nI potrebnega znanja. Naprosili bi se oblastniki, naj jih zaradi večje slave spremljajo krmarji v ptičji obleki. Če bi ne privolili, spremljali bi delavci ladje po ozračji in po morji kakor ptiči. Tega bi ne mogel
ubraniti nihče. Oblastniki so se namerjali radovati šele na ladjah, in zatd je bilo ukazano, naj jih spremljajo posebne ladje, polne najboljšega vina in slaščic. Da bi se še bolj vnemalo veselje med vesoljnim svetom vseh Kentavrov in Sfingov, plavale naj bi tudi zrakoplovne ladje nad morjem — ladja nad ladjo. Tedaj bi bil čas za rešitev! Če bi ne bilo na ladjah dovdlj naših osvetnikov v ptičji obleki, pritisnejo naj se närodni ptiči ladjam po zraku in po morji ob tisti gotovi uri, ko bodeta stali nebeški lunici na dogovorjenem mestu, ako bi se ne bilo moči dogovoriti po telegrafu. V tistem trenutku naj bi izruvali närodni ptiči zagvozde iz ladij — zdajci bi se razsule sredi morja in nad morjem — vse bi se pogreznilo in utonilo v brezkončni globini! — Dasi težkega srca, vender si närod ni včdel pomagati drugače. Sila kola lomi. Ali Človek obrača, Bog obrne 1 — Slavnost se je vršila popolnoma po volji oblastnikov. Od veselja in navdušenosti so prikipele strasti trinogov, Kentavrov in Sfingov do vrhunca. Po pojedini ob pijančevanji jih obide nesramežljiva razuzdanost, in spoprijeli bi se bili zaradi njih neukrotne bohotnosti že tedaj, da osvetniki niso na tihem pogoltnili grenkega žolča, nestrpno pričakujč ugodnega trenutka. Takd razkačeni närodni služabniki se dvignejo s trinogi v zrak in na morje, vsi ob jednem trenutku, tukaj okolo nas in povsod drugje na Martovem svetu. Služabnikom poka srce od bolečine. — Osveta, rešitev se bliža I Lunici že stojita blizu dogovorjenega mesta — telegraf naznani, koliko časa je še treba čakati. Zdajci pa se stisnejo prej razkosani oblaki. Viharji, tifoni in deževni kikloni razburijo morje in zrak. Prevelika teža za takšno nevihto je na zrakoplovnih ladjah — prevesnejo se, breme popada v morje! S pomorskimi viharji vred pa treščijo iz takšnih višav silna bremena Kentavrov in Sfingov na morske ladje, prevrnejo jih in potegnejo s seboj v morsko brezdno, kar se jih ni že prej pogubilo v grmečih valovih I Konec je bilo vsemu trinoštvu na Martu!« — Arhont umolknfe. Ko se drugi poslušalci kär ne moremo od-dehniti od te strahovite usode človeštva in ko ne najdemo pravih besed, prežene Sokrat zadušno tihoto z nagovorom proti očetu Ar-hontu, rekoč: »Kar pripovedujete v basniški obliki, to ni drugega nego človeško hrepenenje, kakd bi se rešilo sužnosti svojih strastij in spon državnih in mednärodnih osnov, podedovanih iz minulih vekov. Ujema se, najsi v drugi podobi, s Homerjevimi povestimi v Odiseji o počasni včlovečitvi prvotnih divjakov. Homer ti ne ceni nobenega napredka toliko kakor tega, da človekoljubje zmaguje prvotno surovost in zverinstvo Človeške nravi. Povsod nič drugega nego boj prave
človečnosti z ostanki zverinskih strastij ter podedovanih šeg in navad, zavirajočih napredovanje. V podobi divjih Lestrigonov in Kiklopov nam kaže Homer, kaj je bil nekdaj človek. Človekožrcem nasproti postavlja gostoljubne Feake. Hrepenenje, da se obvaruje človečnost nazadovanja proti zverinstvu, snuje kär najiskreneje tesne zveze in odnošaje * človeka in bogov. Prvaki izmed ljudstva, povzdignjeni v Olimp med bogove, pomagajo Homerju oživljati blažeča čustva do človečnosti in človekoljubja. Palada Atena, boginja razsodne opreznosti, spremlja in vodi vse njegove junake. Povzdigljivo preprosti govor6 pri Homerji bogovi z ljudmi, dasi se je porodila njega poezija popolnoma zrela iz glave Zenovel« —
»Lepih mislij lovorov venec nam razkazuješ s svojim Homerjem,« pravi oče Arhont, »toda i naša sveta knjiga nam razodeva kreposti starodavnih naših očakov; tudi naša ,Svetovna Vest' spleta zlate vence in jih daruje zmagoviti človečnosti! — Tedaj, ko so elementarne sile pogubile trinoge na Martu, dobili so naši očetje velike kupe zlatä in denarja po shrambah in brez števila dolžnih pisem po omarah. Toda gnusilo se jim je pogubnega malika; kkr dotekniti se ga niso upali. Modri možjč so nasvetovali, naj se skliče zbor vsega ljudstva. Ustanovili so vesoljen zbor in odbor ter dejali slčharno imetje in vse pravice v roke in varstvo närodnega zbora. Ta rešitev se je ponudila säma po sebi. Da so razdelili pregrešno ostalino med zaslužnejše posameznike, nakopičilo bi se bilo zopet v teh rokah preveč imetja, preveč zemljišč, zakaj dobrih devetdeset stotin Martovega sveta so imeli prej oblastniki in bogatini. Da se nihče osebno ne udeleži te nečiste ostaline, preklicali so kupovalno moč zavednega denarja ter razglasili vso to zapuščino za obče imen je vseh närodov na Martu. Spoznali so vsi kär hitro, da se je bolje odreči malenkosti svoje lasti in se udeležiti obče vsote; zatd so se tudi tisti državljani, ki so imeli še käj svojega, odrekli svojini proti temu, da bi se kakor drugi udeleževali občih dohodkov. Vesoljni zbor se je zavezal skrbeti za vse državljane od zibeli do groba s tem pogojem, da prevzame vsakdo brez izjeme dolžnost delovanja v prid vsega näroda, in sicer za toliko let, kolikor jih je prej jemala dolžnost obče vojaščine in rezerve. Od tistih dob gospodari närodni zbor in odbor vsemu imenju združenega näroda. To gospodarstvo se opira na vesoljno delovanje brez denarja. Vsakemu Martovčanu gredd do cela jednake pravice; vsakdo je dobro preskrben z vsem. Zatd pa mora svoje moči in vednosti nekaj let podariti vesoljnemu delovanju. Prčcej prvi närodni odbor je razdelil ves svet na Martu na jednaka
zemljišča, in sicer na tolika, da lahko živi ob njih največja kmetska družina in da Še käj ostane za trg. Toda na trgovino ni mislil nihče. Kar bi po prejšnji šegi prihajalo na trg, to prihaja odslej v roke vesoljnega näroda ali v roke bližnjih občin. Ta »nerazdelna' posestva so podarili za čas življenja tistim možčm, ki so največ trpeli v boji s Kentavri in Sfingi ali najbolj pospešili rešitev ali pa žrtvovali največ svojega imetja närodu na korist. Le ti pa so si pri podaritvi izgovorili, da ostani vse imenje in ves svet v oblasti näroda, najsi bodi, dokler dotiČnik živi, kakor njega prava svojina. — Posestniki morajo obdelovati zemljišča s svojo družino in s pomočjo näroda ali občine, če ni dovolj rok. Kolikor je treba za dom, to ostane pri hiši; kar se pridela več, nabira se po občinskih skladanicah nekoliko za živež in potrebe rokodelcev, obrtnikov in uradnikov, nekoliko za zalogo ob slabih letinah. Spoznali so praočetje, da je kmetovalstvo podlaga närodni blaginji. Kar se pridela na polji, kar se ujame po lesčh in gozdih, po vodah in po ozračji — le to daje živež ljudstvu, ne pa obrt, ki pridelke samd izdelava, če jih kdo käj ima in ako Česa potrebuje. «
»Moje besede se torej do cela izpolnjujejo,« pravi Sokrat. »Vsi takd cenite kmetski stan, kakor sem jaz svoje dni sodil o poljedelstvu na Zemlji. Kmetski stan, dejal sem, to je oče drugih stanov, in poljedelstvo daje živež vsem. Brez kmeta nobenega življenja po mestih, nobenega obrta, nobenih umetnostijl«
»Zatd pa je združeni närod obrnil vso skrb obdelovanju polja,« odgovori oče Arhont. »Da se povsod vse skrbno obdeluje, na to pazijo starejši občinski očetje, razsoja pa o tem občinski ali okrajni sodnik. Nasvetovano je vsakemu poljedelcu, naj zemljišče vrne närodu, če bi videl, da mu ne ugaja, in če se tudi njega sinovi, dokler sam živi, ne upajo gospodariti bolje. Po smrti kmetskega gospodarja podeli närod posestvo tistemu pridnemu rokodelcu, katerega priporoči občina in sodnik, bodisi da je sin umršega posestnika ali drugih kdo. Ne mislita pa, da bi otroci po očetovi smrti prišli v zadrego. Vsakega otroka närod prčcej pri porodu preskrbi z vsem, najsi živi, kjerkoli je. Närod skrbi za izrejo otrdk, za vzgojo mladine in za delovanje odrasle družine ter za mirne brezskrbne dni starih ljudij. VzpriČo take mednärodne osnove so se posušile korenine prejšnjega strupenega drevesa, kapitala, ki je delalo senco nad siromakom, da ga ni moglo obsijati solnce blaginje. Konec je bilo vsem prejšnjim nadlogam, odkar je izgubil denar prejšnjo kupovalno moč in odkar je vsakdo preskrben z vsemi potrebščinami. Na tej sträni so rokodelci obvarovani bede,
na dni sträni pa skopuhi ne morejo kopičiti denarja in imenja. — Ko se je posušilo to strupeno drevd, čegar denarni sad je provzročal tolikanj zlobe, prestala so tudi vsa pregrešna dela zoper osebno imenje. Le malo tistih pregreh je ostalo, ki ne izvirajo iz pohlepnosti po dobičku in denarji, ampak iz podedovanih zverinskih strastfj, iz jeze, sovraštva in krive vere. Sedaj, ko ni niti osebnega imenja niti trgovine niti denarja, tudi ni pravd o posestvu, ne pričkanj zaradi dolgov, ne obdolžitev, da je bil kdo prikrajšan v denarjih. Torej tudi ni treba toliko prejšnjih sodišč; lahko izhajamo le z nekaterimi sodniki. — Dasi se človeška nrav ne more iznebiti vseh živalskih strastfj, venderle odslej ni bilo nobene vojske med Martovčani. Združeni narodje se nimajo s kom vojskovati; tudi ne vedd, za kaj. Noben närod se ne upira razvoju drugih jezikov in tuje närodnosti; nihče ne hrepeni po tujih deželah, ker mu ni do tega kakor pri vas na Zemlji, da bi moral iti iskat tržišč po vsem svetu, če bi rad vdenaril trgovsko svoje blagd. Torej ni na Martu nobenih troškov ni za brambo nI za vojsko — nI vojakov nI davkov I — Ker oskrbuje narod vse potrebe sam, ne dela se nič dolgä. Zadolžena ni niti država niti občina, takisto posamcz nikom ni treba delati dolgov, ker je vsakdo preskrben z vsem. Narod si ne prihrani samd tistih silovitih troškov, katere je prej požiral vojaški stan; ostane mu tudi vse, kar ga je stalo pobiranje davkov i. dr. Pri närodni osnovi se tudi ne potare toliko tistega neplodnega dela, katero so izvrševale cele tolpe trgovinskih služabnikov, in tudi tistega ne, ki se je potratilo z vojaškim vežbanjem. Koliko več najkrepkejših rok dela torej närodu v prid! — Vesoljno narodno delovanje se izvršuje v najkrepkejših letih in ne grč nikoli Čez mero. Kdor pa ne more delati, preskrben je z vsem. Prestala je skrb za svoj živež in za ohranitev družine, polegel seje popolnoma boj za Življenje, in ž njim so odpravljeni vsi tisti pogubni vplivi, ki so prej trli možč in žene na duhu in na telesi. — Vesela posledica naše osnove se kaže tudi v tem, da je minila živčna bolezen aH nervoznost; minilo je opešanje možgdn, prešlo je zblaznjenje, in malone pozabili smo, koliko ljudij je v nekdanjih tožnih časih ugonobilo same sebe. In ob vsi tej sreči, izvirajoči iz nove osnove, koliko menj posla ima närodni zbor proti prejšnjim vladami Največja skrb je posvečena vzgoji, pouku, podpiranju bolehnih državljanov, umetnostim in poljedelstvu, razdeljevanju Živil in dela med tvorilne roke. Lahko se utegne naš zbor baviti z olepšavanjem občinske okolice in z napravami, ki rabijo zdravju in prijetnosti, zabavi in krepilu. — Kakd blagodejno pa deluje nova osnova na oplemenitev človeškega rodu! Vrle zunanjosti so vsi možjč,
vse ženč. Närod na osnova je do cela izpremenila odnošaje med obema spoloma. Nikogar ni sram srčne naklonjenosti do ženske, takisto dekletom ni treba skrivati čustev do izvoljenca. Saj jim sedaj več ne očita vest, da bi nakladale mdžu pretežko dolžnost: skrb za ženo in otroke. Sedaj, ko närod sam skrbi za vsakogar, ne išče nI mladenič nI deklč gmotnega dobička, ampak zgolj srčnega veselja. Pordk ne sklepa imovina, nego značajnost, krepost in druge vrline, ki prihajajo največ otrokom v prid. Dandanes pri nas ni misliti pordk iz drugega vzroka nego iz ljubezni. Takd srečnih odnošajev med ženami in možmi izvestno ni poznal noben čas zgodovine človeške. Ali ni to rajski vek, ki ne poznä zakona brez ljubezni? Kaj pa bi dejal vaš Darwin k prosti volitvi obojega spola?«
»Veselil bi se, da se odpravljajo slabejše postave, da se krepiin plemeniti deblo vesolj nega človeštva!« —

Lj
u b e z e n.
zemlji noč temn& leži; Tam v cerkvi mlad menih kleči:
Le k njemu sili moj korak, Le njega vidi pdgled vsak: Njegovo lice je bledd, Žalobno kot mrtvaški pot; Temnd njegovo je okd, Iz njega gleda bridka smrt; In kadar stopi pred oltar, Obkroža ga svetniški žar . . . Kakd ga ljubim presrčnd, Kakd li zdnj živim samd . . . O ti, Madonna, ti me čuj, ljubezni grešne me vardj!« . . .
»Oj, večni Bog, Gospod sveld, Ti gledaš mi na dnö sred, Na dnč> sred, kjer noč in dan Te novič križa greh strašdn : Le Ona polni mi glavö, Povsod le gledam njd, le njd; Kot večne luči sveti žar Gori očij prelepih par, Kot zarje mi večerne kras Žari nebeški njen obraz . . . Kakd kipi mi vroča kri, Kakd sreč za njo medli, Kad&r jo vidijo oči. . . O Bog dobrotni, Ti me čuj, Napadov grešnih me vardj !«
Nad zemljo bledi ščip žari; Tam v krsti mlad mrlič leži, Menihov zbor ob njem stoji: »Usmili, Bog, se duše tč,
Na zemlji noč temnä leži; Tam v cerkvi deklica kleči: »Ti včš, Madonna, kaj trpim, Ti sdma včš, kakd grešim . . . Ne tečejo mi več solzč, Nobeden vzdih več ne povč, Da gine tožno mi sreč . . .
Ki vzel si danes jo z zemljč . . .« —
Ko drugo jutro zvon zvoni, Deklč na postelji leži,
Obr&z je bled, mrtvč oči . . . Teld ji s cvetjem potresd,
Glavd ji z vencem ovijd . . .
Troš&n.
w
Kakö se branijo rastline nepoklicanih
gostov.
Spisal M. Cilenšek. (Konec.)
je bilo bi prav, da se ne bi spominjali planinskih bclocve-točih zlatic, zakaj tu nas čaka zopet nekaj posebnega. ! Mčd se nabira pri njih v majhni globelici na gdrenji strdni ■ venčevih lističev, in sicer tik odebeljene žebice, v katero je zožena okroglasta glavica. Pred globelico stoji napošev neznatna luskica; nad njo in okolo nje pa so v več kolobarih razprostrti praš-niki, ki izvirajo sredi cveta in s svojimi nitimi zakrivajo medovnik.
V	cvetu je torej toliko medovnikov, kolikor je venčevih lističev, in žužki morejo do njih samd tedaj, ako so dovolj močni, da privzdignejo prašnike ali pa da potisnejo luskico nazaj.
Tudi nekatere druge zlatičnice, zlasti velikocvetne, imenitne so dovolj, da si jih ogledamo pri luči, zakaj število njih medovnikov je jako ogromno in časih jih je toliko, kolikor je posameznih praš-nikov. Planinske srobotine1) prašne niti so v spodnji polovici nekamo listasto razširjene in na notranji strdni, obrnjeni proti pestiču, žlebaste.
V	tem Žlebiči se nareja med. Ker pa stoji v vsakem cvetu po več krogov takih prašnikov, ker prašniki zunanjih krogov pokrivajo notranje ter se naslanjajo na njih hrbet in ker obkoljajo vrhu tega vse prašnike še precčj togi žliČasti lističi, nastane prav toliko zaprtih medovnikov, kolikor je prašnikov. Drobnim živalcam tukaj miza ni pogrnjena; le krepki čmrlji odprd medovnik za medovnikom in oprašč brazde. Druge srobotine in razni sroboti so kolikor toliko podobni planinski srobotini.
Časih napravlja tudi brazda pokrov nad otlino, v kateri se nareja ali nabira med. Taka brazda je razmerno jako velika, sploščena in visi nalile zaklopcu ob vhodu v venčevo cev. Razni planinski svišči so v tem oziru najbolj razviti. Ako hoče žužek srkati slaščico na dnü venčeve cevi, potisniti mora svoje sesdlo ob robu široke brazde in odmek-niti venčevo cev, nabrano v gubč in pritisnjeno na brazdo. No, drobne in šibke živalce tega ne vzmorejo. — Večkrat nego brazda pa zapira pestiČ medovnik. V takih slučajih je navadno njega najdebelejši del —
*) Atragene alpina.
plodnica — takö vtaknjen v cevasti ali lijasti venec, kakor bi potisnil zamašek vänj.
Toliko o prvi skupini. Drugi prištevamo take rastline, pri katerih je vhod do mcdovnikov sicer tudi zožen, vender ne popolnoma zadelan. Taka zožitev pomeni za cvet dvojen dobiček. Na jedni sträni odvrača živalce, ki hrepenč po slaščici in bi zaradi telesne svoje postave ne oprašile brazde, kar meni nič tebi nič od medovnika in zavira, da se po nepotrebnem ne porazgublja poklicanim gostom namenjena hrana, na drugi pa taka zožitev sili pripravne živalce, da potisnejo svoje sesälo v cvet prav ondu, kjer mu je potrebno in koristno. V tem oziru to skupino lahko primerjamo ščetinastim in dla-kastim tvorinam, o katerih smo rekli, da kažejo poklicanim gostom pot do slaščice.
Nekateri narcisi in svetliniimajo jako dolgo cev, ki je spodi zožena v prav tesne predalčke. Tukaj je ravno še toliko prostora, da morejo večji žužki s svojim tankim dolgim sesälom do medu, manjši pa nikakor ne. Narcisovo ožino tvarja cvetni obod, svetlinovo pa čašica; pri mnogih drugih rastlinah pa je zožen venec, in sicer takö, da ostane le 0'2—0*3 mm široka odprtina, po kateri le najtanjše sesalo doseže svoj namen. Nikdo menda ne dvoji, da so lističi, od katerih si moramo misliti sestavljeno tako cev, popolnoma združeni v celoto. Imamo pa tudi rastlin, kjer venčevi lističi niso celota, temveč nekoliko pokrivajo drug drugega. Togi čašni lističi jih držč prav tesno, in luknjica v katero se končuje ozki prerov, nastane takd, da se najvišji listič lijasto zvije (zimski šeboj 2). — Zopet drugače so ustvarjeni medovniki lepega zlatega klobuka ali zlatega jabolka,3) nekaterih lanov in babjih zdb.4) Samd o prvem nekoliko besedic. Njega medovniki so sredi velikih obodovih lističev, in sicer je na vsakem lističi po jeden. Medovnik je obrobljen z dvema listastima izrastkoma, ki se stikata z robovi in narejata prav ozko cevico, skozi katero more le prav tenko sesälo do sladke tekočine.
Često je otlinica, katere staničje izloča med, ali v kateri se slaščica nabira, podaljšana v ozko cevko. Vse dne tvorine, ki jih imenujemo ostroge, prištevamo tej skupini. Ostroga je pripeta časih na čašico (kapucinska kreša,6) časih na obod (razne kukavice) in časih na venec (nekatere zlatičnice). Dasi je ostroga säma več nego dovdlj, da prepreči pot nepoklicanim gostom, vender je priroda še bolj poskrbela za to. Časih je namreč ostroga tudi zavita, in do medu morejo le taki žužki, kateri so prejeli od prirode vrtelasto zvijajoče se sesälo. Le Oenothera. Mathiola varja. 3) Milium Mnrtagon. Geranium. 3) Tropaeoium.
oglej si čudni cvet lisjakov; njegova venčeva lističa sta skrita v čašici, v spodnji tretjini reclju podobna, ob konci pa izpremenjena v zavit medovnik.
Prezreti tudi ne smemo dnih mnogovrstnih grbic in žmulastih tvorin, ki so mnogokrat nameščene ob vhodu v cvet. Ali te so takd raznovrstne in toli mnogobrojne, da ni mogoče opisati vseh. Njih pomen spoznaš, ako omenimo vsaj nekatere. Na spodnji ustnici raznih zebratovJ) stojita pred vhodom v venčevo cev dve stožčasti grbi. Cev je 23 mm dolga in zadi nad medovnikom zožena na 2—3 mm, spredi pa lijasto razširjena in kake 4 mm široka. Rob gdrenje ustnice in pod njo skritih prašnikov in brazde pa je oddaljen od ravnega in najbližjega dela spodnje ustnice samd 2 5 mm. Ako bi bilo venčevo staničje trdno, ne mogli bi debeli čmrlj i med ustnicama do lijastega vhoda in tudi nc potisniti dolgega svojega sesäla po ozki cevi do medu. Ali tu jim pomaga nekov mehanizem na gdrenji ustnici, zbok katerega se vzpnč omenjena ustnica in ž njo tudi prašniki in brazda kvišku, kadar butne žužek ob cvet. S svojim kožuhom se dotakne brazde in jo opraši, oziroma osmuče prašnike in si nabere prahd za drugo brazdo. Kakd pa drobne živalce, ki imajo samd 2 $ mm premera? Žužek sčde n. pr. na srednjo krpo spodnje ustnice, zleze med grbama do lijastega vhoda in smukne vätij. Ker ni tu nobene vrše in nobene druge naprave, nasrka se slaščice in kobaca navzad iz cevi. Gdrenje ustnice ni prav nič privzdignil, in kakd bi jo tudi, saj siromak nima moči. Toda v premeru ima 2 5 mm, in baš toliko so oddaljeni tudi prašniki in brazda od spodnje ustnice. Ko se torej po-miče. po nji, pride v dotiko tudi ž njimi in opravil je nevedč prevažno oprašitev. Če pa pribrni živalca od strani na cvet, mora najprej na jedno omenjenih grb in s te dalje proti lijastemu vhodu. Časih pa sčde tudi kär naravnost na grbo. Grbi sta od prašnikov in brazde oddaljeni 2*5 mm, torej ji osmuče tudi v tem slučaji, in baš radi tega sta postavljeni semkaj. Mislimo si, da cvetu nedostaje omenjenih grb in da je ondu kakor mnoge druge ustnatice celd nekoliko vdrt. Razdalja med prašniki z brazdo in med dotičnim prostorom bi ne bila več samd 2*5 mm, ampak 4 mm in še več. Majhni žužki bi prišli do medd brez koristi za rastlino.
V včlikih potezah jednake, v posameznostih pa vender nekoliko različne so naprave raznih zijalk, in zatd se nam ne zdi potrebno posebe govoriti o njih. Tudi se nam je spis žc precčj raztegnil, in gledati treba, da mu pridemo do konca.
*) Galeopsis.
Doslej smo opazovali samö take rastline, katerim zapira vhod do medovnikov venec s tem, da se raznovrstno napihne in otlino kolikor toliko zamaši. Treba se ozreti še na drugo stran, kjer stopijo na venčevo mesto prašniki. Te razmere se nam razjasni sösebno ondu, kjer so odebeljene ali listasto razširjene prašne niti pritrjene ob notranjo venčevo steno in po odrastkih takd prikrojene, da sezajo zadnji od venca proti sredi cevi in jo nalik pretinom delč na več ozkih cevčic. Takih cevčic stoji potem navadno po pet ali šest okolo osrednjega pestiča; zeld stisnjene so in držč do medu na dnu cveta. Po teh cevčicah more le žužkovo sesälo, a tudi to mora biti precčj dolgo, živalca pa takšna, da zvrši oprašitev; druge ne morejo do slaščice. Nekateri svišci in slakovi nam kažejo opisano napravo. — Dasi ne takd pravilnih in mičnih, nahajamo vender tudi drugje jednakih tvorin. Sösebno nekatere klinčnice in križnice so v tem pogledu vredne besede. Njih dolge ozke žebice in prašne niti napolnjujejo prostor med togimi, drug ob drugega pritisnjenimi Čašnimi lističi in osrednjim pestičem takd, da preostajajo jako ozke, do medd držeče cevčice, ki niso pristopne nepoklicanim gostom.
Časih je ves cvet napolnjen s pestičem in prašniki, ki se s svojimi nitimi prav tesno oklepajo plodnicc in takd zožč ves prostor, da ostane samd ozka cevčica, časih le neznatna luknjica ali mičkena raza, skozi katero morejo samd poklicani gostje potisniti sesälo do medovnika. V tem oziru so jako poučne razne stročnice, n. pr. raznovrstne detelje, mete I j ke, petelinovi grebenčki i. t. d., ki imajo na desni in levi sträni gdrenjega prašnika, in sicer prav blizu dna cveta, po jcdtio majhno trioglato odprtino. Jednako so prikrojene tudi razne ljubice.
Razven že omenjenih cvetnih delov zastopajo marsikje nepoklicanim gostom vhod do medovnika tudi čašica in krovni lističi. Takd nahajamo pri nekaterih klinčnicah, n. pr. pri Škripci, prav silno napihnjeno čašico, zaradi česar je oddaljenost medovnika v cvetu od čašice večja tiego od odprtine venčeve. Takd ne morejo dobivati žužki medu s tem, da pregrizejo venčevo steno od strani. Dolgo že namreč vemo, da imajo nekateri kožokrilci, zlasti čmrlji, to čudno navado, da izkušajo od strani predreti v cvet, kjer so ovohafi slaščico Ne brigaje se za navadno odprtino, sklestijo lističe okrog medovnika in potisnejo skozi nastalo luknjo sesalo vänj. To se zgodi sösebno tedaj, kadar je vhod do medu zakrit s cvetnimi deli, katere bi morali čmrlji pritisniti v stran. Taka tatvina pa ne more biti rastlinam nikakor po godi, zakaj takd bi se ne dosegla toli potrebna oprašitev
in cvet bi prestal brez plodu. Ako pa je čašica vsaj nekoliko napihnjena in nje razdalja od medovnika tolika, da je čmrljevo sesälo prekratko, mota se žužek takd po cvetu, da doseže prašnice in brazdo.
Kar dosežejo rastline tukaj s tem, da se jim napihne in name-huri čašica, prav tisto jim oskrbi priroda tudi s tem, da jim sestavi Čašico ali pa tudi krovne lističe od prav trdnega staničja, katerega ne more pregrizti nI najmočnejši čmrlj. Ponajveč so omenjeni deli togi, suhi, časih celd hrustančasti in se izvrstno upirajo celd najmočnejšemu sesälu. Izmed raznih klinčkov bodi omenjen samd brsteči klinček,1) čegar čašica in cvetni venec sta oba prav nežna in na zunanji strani nista nI lepka nI zavarovana z dlakastimi tvorinami; tudi razdalja medu od nežnih lističev je takd neznatna, da bi ga lahko dosegla marsikatera živalca, dasi nima dolgega sesäla. Toda okolo cveta so nameščeni trdni krovni lističi, sezajoči do cvetnega vhoda, ki zavrnejo vsakega žužka in mu pokažejo pravi pot. Njih staničje je takd trdo in trdno, da ga ne predrč nI čmrlj ni mravlja.
Končno bodi še povedano, da takisto stebelni listi, ako so se posebe razvili in namnožili, nekrilate žužke ustavljajo na poti do medu. Sdsebno so vredni besede dni stebelni listi, kateri steblo popolnoma obkoljajo in delajo nekakšen ovratnik okolo njega. Najpopolnejša je naprava ondu, kjer zrastd nasprotni listi v jedno celoto, kakor pri raznih svišcih in kovačnikih. Proti robu so taki listi nekoliko upognjeni, in sicer takd, da gladki rob sam kolikor toliko visi nizdolu, ostali del pa je privzdignjen. Živalce sicer lahko pridejo do opisanih listov, večinoma tudi prekoračijo spodnjo listno stran, toda preko upognjenega roba ne more nobena, in ako to poskušajo, izgubč tla in padejo v globočino. Nikakor ni potrebno, da bi bila listna ploskev široka, zakaj tudi ozka zadošča, da je le rob nekoliko zavihan. — Tudi do visečih (kimastih) cvetov, ki se radi prav hitro zazibljejo, ne morejo nekrilate živalce; v nežnih cvetih zvončkovih zaman iščeš nekrilatih mravelj in drugega tega drobiža.
NajzanimljivejŠim napravam, po katerih se odkrižajo rastline nepoklicanih gostov, prištevamo dne cvetove, kateri ustavijo začasno svoje delovanje za dnč in se proti večeru zopet odprd. — Rastline, katerih cvetje se odpira šele po solnčnem zatonu, zvršč svojo nalogo ponajveč v jedili noči. Cvetovi, ki so razprostrli nežne svoje lističe danes zvečer, skrijejo jih jutri zarana za vselej. Redkejše so take
J) Diantns prolifer.
rastline, pri katerih se to večkrat ponavlja. Najnavadnejše in najbolj znane v tem pogledu so nam nekatere Ičpnice,1) ki se odpirajo in zapirajo tri dni in tri noči, ako jih ne moti kaj posebnega. Proti večeru prvega dne, ko so se razprostrli cvetni lističi, prikaže se dnih pet prašnikov, nameščenih pred čašnimi lističi, toda sedaj je njih cvetni prah še skrit v prašnicah. Njih prašne niti se v i—2 urah jako podaljšajo in po solnčnem zatonu, ko se mraČi, stojč prašnice odprte na ravnih togih nitkah nad cvetnim vhodom in so okolo in okolo posute s cvetnim prahom. Drugega jutra pa se ukrivč navzven, prašnice odpadejo ali pa zvenejo na njih. Proti večeru drugega dnč se vzravna ostalih pet prašnikov, stoječih pred venčevimi lističi; razvijajo se prav takd, kakor smo povedali o prvih. Z mrakom tretjega dnč se vzdigujejo dolge, usločene brazde, ki so bile dosedaj skrite na dnu cveta, zakaj bile niso še godne.
No, vse to še ni dovolj I V tesni zvezi s prašniki in brazdo je tudi cvetni venec, ki se sedaj odprč, sedaj zopet zaprč. Ko se mrači, razprostrd se venčevi lističi, obesijo se nekoliko navzven in ostanejo v tem položaji do jutra, ko se zopet zvijd. Zajedno se nekamo na-mehurijo 111 zaprd za dnč vhod v cvet, kateremu se prav nič ne poznä, da njega naloga še ni dovršena. Toliko pa da se približa večer, porazgubč se grbe in gubč, lističi se zgladč in vzravnajo, in cvet je zopet odprt. — Druga posebnost, ki diči vse Ičpnice te vrste in jim je tudi jako potrebna, to je barva njih cvetov. Ti so namreč na notranji (görenji) strdni lepo beli, zunaj pa zelenkasti, umazano-rumenkasti ali rjavkasti, rdečkasti, sivkasti; zmirom torej takšne barve, ki žužkov ne bode preveč v oči. Dočim svetijo razprostrti lističi, ki vzravnajo notranjo svojo stran navzven, s svojo belo barvo o mraku daleč po okolici in vabijo živalce k sebi, izgrešč jih žužki podnevi, ko so se namehurili in zgrbančili ter zamašili vhod. Tudi so se takö zvili, da je njih neznatna barva zunaj, in sedaj naj še kdo trdi, da jih lahko ugledajo bohotni žužki 1
Da pa prirodi nikdo ne more očitati skoposti, nagradila je ljubljence svoje še z drugimi svojstvi. Ker se ne morejo razcvitati za dnč, ne gledati oživljajočega solnca in raznovrstnih vsakdanjih pojavov, zatö jim je vdihnila nekovo moč. ki menda še bolj mami ponočne žužke nego njih barva. Dočim namreč naše Ičpnice za dnč prav nič ne dišč, razširjajo zvečer in ponoči, ko se jim je odprlo cvetje, käj izvrstne dišave daleč na okrog. Ta dišava je takö močna, da te skoro omami, ako imaš v spalnici več takih rastlin. Najčvrsteje puhti od ') Silene,
osmih zvečer do treh zjutraj in privabi, združena z belo barvo gören je venčeve strani, mnogo Živalc. ki so se napotile otovre za hrano. Nekrilati žužki ne morejo do cvetja, ker so stebelca lepka. — Drugače sevčda podnevi. Žužki o tem času niso cvetu nikakor po volji, zakaj prašnice so mu večinoma odpadle, in najsi visč na njem, nedostaje jim cvetnega prahu; ne morejo ga torej osmukati in brazde ne oprašiti. Slaščica, katero bi žužki pobrali za dnč, bila bi izgubljena, in cvetu bi narasla tudi še ta škoda, da bi ostal zvečer brez naj izdatnejšega mamila — torej brez gostov. Da se to prepreči, ni boljšega pomočka, nego da cvetni deli ustavijo svoje delovanje za dnč.- To dosežejo naše Ičpnice takd, da obrnejo venčevi lističi umazano svojo stran navzven in da ne puhtč dišave iz njih.
Jara g o s p o d a.
Povest. Spisal Janko Kersnik. (Konec.)
XIII.
sodni sobi majhnega okrajnega sodišča na gdrenjem Štajerskem je pregledaval lepega jesenskega jutra sodnik — poleg starikavega kancelista jedini stalni uradnik temu sodišču — spise, ki jih je bilo danes rešiti. Opravka tü ni bilo nikdar preveč, in tudi danes je kazalo, da bode ves dopoldanski posel nekoliko kazenskih obravnav; razžalitve časti in vlačugarstvo, dni redni prestopki pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo takd redno in sumariški, kakor se otepe snop prosä, kadar je letina dobra.
Sodnik v tem kotu, pozabljenem od drugega svetd, bil je naš stari znanec, nekdanji adjunkt Pavel; od dnč pa, ko se je vršil oni burni prizor med njim in Vrbanojem, minilo je deset let.
Po dnem dogodku sta se razšla, vsak na drugo službeno mesto, Ančika pa, ločena od svojega soproga, šla je zopet za točajko h Krači.
Ta dva možd si drug drugemu nista bila segla za vrat, ampak končala sta vso stvar kakor navaden sodni spis. Vse, kar je bilo, ležalo je za njima, takisto kakor končani sodni spisi v zaprašeni uma-
48
zani registraturi; srečala se od tedaj nista več, odkar sta se uradno ločila v Grobljah in zvčdela sta drug o drugem le tedaj, kadar je bilo katerega ime v uradnem listu. Vrbanoj je sedaj svetovalec pri majhnem okrožnem sodišči, Pavla pa nahajamo tu v zapuščeni dolini gorate Štajerske.
»Dobro jutro, gospod sodnik !« zakliče mlad mož, pomoli vši glavo skozi vrata.
»Oh, vi ste, gospod notar!«
»Pojdete li na lov?«
»Pojdem, pojdem, takoj po obedu; v krčmi se sestaneva! Nekaj neumnih obravnav imam, pa vse to bode končano dopdldne!«
»Da se vidiva!«
»Z Bogom!«
Sodnik pozvoni in veli vstopivšemu slugi, naj pokliče pisarja in stranke. Obravnaval je naglo, časih nekoliko nestrpno, potem je dolgočasno narekaval zapisnik, sodbo pa proglasil po običnem kopitu. Takd je odpravil stranke in menčč, da je že opravil svoj posel, velel je pisarju:
»Popoldne itak nihče ne pride; uredite te zapisnike in —«
»Še jedno obravnavo imamo 1« deje pisar.
»Se jedno?«
»Da, dkl Nekovo pritepenko so privedli orožniki danes v jutru. Tu je naznanilo orožnikov!«
»Pojdite pdnjol To bode hitro pri kraji 1«
Ko odhaja pisar klicat slugo, da privede zaprto obtoženko, prebira Pavel ovadbo. Zdajci se strese, in beročemu obtiči pogled na mestu, kjer je zapisano ime zaprte ženske.
»Ana Vrbanojeva! Ana Vrbanojeva!« jeca prčdse. »Ne, ne, to ni mogoče! Bog zna, koliko jih je tega imena!«
Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla.
»Ana Vrbanojeva — Ana — Ančika)« deje noviČ in se prime za čelo. »Ne, ne, ona ne more biti, ne smč biti!«
V tem ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter odpre, iščoč mesta, kjer je zapisano domovinstvo, doba in vse dno, kar mora nositi dandanes služčč človek črno na belem s seboj, ker se mu vender ne more in ne smč več vžigati na kožo.
»Ana — Ančika! Ona je!« vzklikne na glas in zatrepeče po vsem telesi.
Onemogel se zgrudi v naslanjač in zrč srepd prčdse.
Kakö prepal je bil videti sedaj ta mož s svojimi globokimi gubami na lici in redkimi sivimi lasmi, ki so mu medlo legali ob teme 1
Sedaj vstopijo trije: ženska, pisar in sluga. Zadnji obstane pri vratih, pisar sčde k mizi, ženska pa stopi pred zeleno mizo, za katero sedi sključen v naslanjači in strmčč vanjo — sodnik Pavel.
Bila je Anka Vrbanojeva. Bledo, malone starikavo lice, obnošena, zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica, katero je držala v rokah, rokavice z raztrganimi prsti — vse priča o nje bedi. Mraz jo trese, in zavija se tesno v svoj šal, čegar prvotne barve ni več m6či zaslediti. Samd jedenkrat pogleda hlastno in boječe po sobi, potem uprč svoje temno okd, iz katerega šc vedno sije nekdanji nepopisni žar, v sodnika prčdse.
Pavel sedi s hrbtom proti oknu, in lica njegovega ni lahko razločiti; tudi Ančika ga ne spozna. Šele ko začuje njega glas, ki pa je sedaj malone hripav in negotov, stresne se ter novič pogleda sodnika; a tudi sedaj ga ne spozna.
»Vaše ime?«
»Ana Vrbanojeva.«
»Imate let?«
»Jednointrideset.«
»Stan ?«
»Omožena.«
»Kje, kaj je vaš soprog?«
Toženka se nekoliko obotavlja, a potem reče povešenih očij: »Uradnik je.«
»Kakov uradnik?«
Zopet premišlja. Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravnä in potegne šal še tesneje okolo ramen.
»C. kr. sodni svetovalec je,« reče trpko.
Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi odprtih ust in pozabi pisati dalje. Strmčč pogleda sodnika, ali morda tudi ta ne dvoji več o očiti blaznosti te zatoženke.
»Zakaj niste pri njem?« vpraša dni mirno dalje.
Hotel je — moral je zvedeti vse, vse zgodbe zadnjih deset let v življenji te ženske, dasi mu je bilo, kakor bi si zasajal pri vsakem vprašanji oster nož vmesd. Da, vest, vest! Sedaj je Čutil, da jo še ima !
»Ločila sva se.«
»Sodno ?«
»Ne, ne, kär takd — prostovoljno.«
»Ali vaš soprog znä za vas ?«
»Menda ne« deje ona z bridkim zasmehom.
»Kaj ste sedaj? S čim se bavite?«
»Točajka sem «
»Točajka brez dela?«
»Da, brez dela.«
Za preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik le še jednega vprašanja: o krivdi, je li res prosjačila, toda tega še ni hotel vprašati. Zvčdeti je hotel še več.
»Kje ste bili zadnja leta, odkar —?« Umolknil je nehotč.
»Od kdaj?«
»No — odkar ste se ločili od soproga?«
Pogledala ga je začudeno, kakor bi instinktno čutila, da to vprašanje z vso obtožbo proti nji nima opraviti ničesar. Vender odgovori polagoma :
»Iz početka sem bila dom<l pri očetu — ne pri očetu — pri redniku, pri oddaljenem sorodniku, kakor sem bila prej, predno sem se omožila; pa oče — rednik moj — umrl je, mladi gospodar se je oženil, in nova gospodinja me je odpravila z ddma. Služit sem šla s tem, kar sem znala, česar sem se do tedaj priučila — za točajko! Za kaj boljšega nisem bila!«
Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka, samd nekov piker naglas je zvenčl iz zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanji, na nje lici, nje stasu ni kazalo nič podlega.
»Zakaj ste sedaj brez službe?«
»Bolna sem bila — saj sem Še! Na Dunaji sem bila v bdlnici, denarja nimam, in tako moram, hočem peš proti domu !«
»Zatoženi ste, da ste prosjačili po hišah!«
»Ne po hišah; samö v jedni krčmi sem prosila nekoliko juhe; to vender ni kaznjivo ?«
»Da, kaznjivo je!*
»Za Bdga!«
Prijela se je ob mizo.
»Vam je li slabo?«
»Da, slabo, že dolgo! Mraz me stresa!«
Sodnik vstane, uprč roke ob mizo ter prične s suhim, hripavim glasom: »V imeni Njega Veličanstva, presvetlega cesarja —« kakor to zahteva zakon od vsake sodbe.
Zatoženka ga posluša, kakor bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprav na konci, ko proglasi sodnik, daje zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni
odgon v domovino, skloni se preko mize in vzklikne: »Kaj, kaj pomeni to? c
Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize: »Le pojdite!«
Prišedši do zida, obrne se, in sedaj pade vsa svetloba od okna nänj, na njega ostarelo, a sedaj od silne razburjenosti zardelo, skoro mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za glavo.
»Pavel — Pavel! Ti — vi ste?«
»Odvedite jo!« ukaže sodnik, in sluga in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno Žensko, stojita ji že vsak na jedni sträni.
»Vi — vi!« dejala je med stisnjenimi zobmi in pretčč dvignila desnico proti nekdanjemu ljubimcu, sedanjemu sodniku.
Potem odide s spremljevalcema.
Sodnik pa stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi na stol pred pisno mizo, uprč glavo v roke, in grenke solze mu pritekd med prste . . .
Popdldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je dna ženska hudo zbolela — bržkone ima vročinsko bolezen, v de-liriji je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika.
Dva dni kesneje pride sluga k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za legarjem. Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališči, tam v kotu ob zidu, kamor so devali berače in brezdo-movince. Za pogrebom je šel samd jeden: sodnik Pavel.
Ko je sedčl zvečer potem v krčmi v navadni družbi med dav-karjem, notarjem in domačim beneficijatom, omenil je zadnji zadovoljnega lica: »Da, da! Gospod sodnik, takd je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenosti: Mrliče pokopavati!«
Pavel pa je le na pol čul te besede. Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek v sobi, šumeli so valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod hišo, in iz doline so bobnela fužinska kladiva — prav takd kakor nekdaj tam daleč — daleč — —!
K drugemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega.
(Konec.)
DiHtelj m. der Lobpreiser Habd. mar. 567 ne štimam, da vnogo od cilja mojega zabludim, ako dva druga velika svetca i osebujna device Marije dičitela ovde pridružim. Matakovič 1.16 r verni dičiteli njeni jesu svetci, — dig&nja f. široka skleda, v kateri se peče zlevka; navadneje na
nemško: cimplet. — dihalo n. das Gewürze. — dijAčic m. dem. dijäk:. Habd. — dij&čič m. = dijačic Habd. — diladila! takö kličejo race k jedi. — dlmje n. dimlje, Lalangue pup. 126. — dinjski adj. Melonen-, Habd. ad. 579 betčžnik straja se od dinskoga jeliša. Lalangue m. 327.352.
—	dinjUica f. neka hruška. — disna f. ime kravi. — dlžavka f. (kaj je, to sem pozabil.) — dien m. glen, kad vu ščavnjaku (= pomijniku) ščava (= pomije) duže stoji pak se izleja, ostane obrubek na posudi, a to je dien. — dletva f. scalprum: Matakovič 1.408 drvorez prime bat i dletvu, na delo postavi se. 2.469 tišljarske dletve delo. Glej dleto. — d&b f. vu su dob= osore; odtod adv. skbdob = kmalu, brž. Habd. — doba f. za dobe zu rechter Zeit; pri dobi bei Jahren: Koc. Fil. 3.152 zvršavati ona, koja su pri dobi i zrela; k dobi dohajati in die Heiratsjahre kommen. — dobav-ijznje n das Herbeischaffen. Koc. Fil. 5.27. — dobričec m. ein gutmüthiger Mensch. Lovrenčič rodb. 81. — dobroHn m. die Wohlthat. Krajačevič. — dobročinHiljica f. die Wohlthäterin. Zagrebec. Švagel. — dobročinljiv adj. wolthätig. Kovačič Kemp. 135. tebe kak dobročinlivoga, milostivnoga i dobroga hvale. — dobroditi angefahren kommen (auf Schiffen). Vranič 1.246.
—	dobroreden adj. Kovačič Kemp. 53 slastno je videti zažganu i pobožnn bratju dobrovadnu i dobrorednu. Koc. Fil. 5.17 ljubav dobroredna potrebuje, da bolje dušu ljubimo nego telo. — dobrosrčen adj. Habd. ad 695 vidi mi se, da je tak govoril dobrosrečni on frater, od koga. . . — dobro sliven adj. Mulih fer. 99. Horvat 2.46. — dobrostivnost f. Horvat 4.44.
—	dcbrosilvost f. Koc. fil. 3.6. — dobrotiven adj. Koc. Fil. 5.12. Mati jevič i* 28. i. t. d. dobrolivnost f. Gašparoti 1.18. — dobrovdden adj. Kovačič Kemp. 12.53. — dobrovčstnost f. Vranič 2.205. — dobrovölja f. Krajačevič. Švagel. — dobrovoljevati se Matakovič 1.270 bolje dobrovoljuje se vrag vu nečisteh govoriteljih kak v blaznikeh. — dobro&iljnost f. Kovačič Kemp. 65.73 Vranič 2.300. — dodukniti dodüknem herbeispringen. Kajk. — dogmdziti dogmäzim herbei k riechen. Vranič 1.257. tak bil je ogingavel, da je vu jutro komaj do drv dogmazil. — dogojaj das Ereigniss, kajk. do-godžaj. Vranič 1.217. Mat. i. t. d. in dogofinje n. (dogodženje). — dogru-steti Eckel bakom nen. Habd. zrc. 440gda bi se je (-ei) vre nečistoga žitka bilo dogrustelo, namisli v domovinu se povrnuti. — doliäjanje n. Fuček 274. — dohrdniti se: Habd. ad 837 sam se je v tuje zemlje malo bolje nego koldujuč dohranil smrti. Zagrebec 1.486 ako se ja ne budem za blago skrbel, kak se smrti dočakam i dohranim ? Mulih pos. 808 ako nje pomogu, da se potlam mogu pošteno smrti dohraniti. — dojadrili angesegelt kommen Vranič 1.45, 2.310. — dojakdriti schnell herbeikommen. —dojisti essend anlangen. — dojni&Aj. dojno detčce Säugling. Gašp. 1.124. - dok adv. kajk. bis. — dokčmČanje n 1. das Vollenden. 2. das Beschließen, Matakovič
2.215 kakva budu odlučenja, kakva dokančanja? — dokeČ = dokleč, ogr.
—	dokUuiti se vagabundierend ankommen: Zagrebec 1.343 ova potrahta do-klatila se je i vu ov varaš. — dbkle, doklek, doklem — doklam. Kajk. — dokonUjiv adj. endlich. Reš 122 druga stran pekla je vekša neg prva, kajti buduč ogenj zlo dokončlivo, a bog dobro nedokončlivo, vekša kaštiga je ne videti boga neg trpeti ogenj. — dokonjdtvati iter, dokonjati Habd. ad 1005, 3175- — dbkša f. ime psici. — domačljiv adj. Kovačič Kemp. 13 ne budi domačliv nijedni ženi. — domačljivost. f. ibidem: Ljubav proti vsem treba je imati, ne pak dobro imeti domačlivost. — domeniti se sich besprechen: Švagel 1.365 domeneč se med sobum predi dokončali su da . . . pravo: domenivši se). — domestiti komu käj jemand etwas ersetzen. Šimunič prod. 51. — domišljen part, za adj. kdor se lahko čemu domisli, erfindsam: ima domišljene sluge. — domišljat adj. = domišljen. Jurjevič 164. — domišljinje n. conjectura, animadversio. Matakovič 1207, 2.390 Vranič 1.146 Reš 41 — dTmdaČa f. der Regenbogen. — dopädnost f. = dopadljivost, Kovačič Kemp. 103., 136., 156. — dopiči: Mulih pos. 781 sin bogato oženjen je siromaškoga otca ostavil, kojega videvši k sebi idučega, da se nahräni, tak sin gusku, koja se je na ražnju pekla, je skril i gladnoga otca je odpravil. Za tem reče, da se guska dopeče. — dopraviti Šimunič prod. 375, in doprdvljati Švagel 1.4 blaženi človek, koji na put vekoveč-nosti ne dopravla se i ne odhadža po tolnaču grešnikov. — dopridall hinzugeben. Vranič 2.47 s tem vre on ono, kaj jošče fali, neprijatelu svojemu dopridati hoče. — dopTizati heranschleichen: Mulih pos. 663 tak je dopuzal pred njegova vrata jeden Hibernuš strašno sključen. — dorivdti herbeischieben. — doruziti doružim lärmend anlangen: kola doruže. — dosigati
—	dosegati Gašparoti r.231, 4.29, 152.	M\ Valjavec.
Prinos k slovenskemu knjištvu.
(Konec.)
Izvestja za leto 1890/1.
Celje. Drž. gimn. Zavadlal Miha: Die Sprache in Kastelec' >Bratovske Bvqvice S. Ros henkranz a.« 32 str.
Beljak. Drž. gimn. Staunig Ivan (iz Bistrice na Koroškem; Slovenec?): Die Flurnamen des Burgamtes Villach nach dem Urbar des Martin Be hem. 26. str.
Novo Mesto. Drž. gimn. KoprivŠek Lavoslav: Latinsko - slovenska frazeologija k I. knjigi Caesarjevih komentarjev de bello gallico za naše četrtošolce. 34 str.
Pulj. Drž. gimn. Siuida, dr. Franč.: Zur Geschichte desGymnasiums von Mitterburg. 25 str.
Heb. Drž. gimn. Unterforcher Avgust: Rhätoromaniscbes aus Tirol. 24 str, (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1889./90.).
Steyr. Drž. realka. Bauernfeind Tomas: Geschichte des Stiftes Kremsmünster von 777—993..20 str
Gradec. Dež. velika realka. Prodnigg Henrik: (Mariborec; Slovenec r): Goethes Wilhelm Meister und die aesthetische Doctrin der älteren Romantik. 31 str.
Maribor. Drž. realka. Bieber Vincencij: Beitrag zur Trinkwasserversorgungsfrage der Stadt Marburg. 18 str.
Ljubljana. Drž. realka. Leveč Franč.: Die E i n fä 11 e der Türken in Krain und Istri en. 38 str.
Izvestja za leto 1891./2.
Dunaj. C. kr. Fran-Josipova gimn. v I. okraji. Pajk, dr. Janko: Sallust als Ethiker. 20 str.
Ljubno. Dež. gimn. Gloivacki Jul.: Die Vertheilung der Laubmoose im Leobner Bezirke. 27 str. (Gl. ptujske gimn. izvestje za leto 1876./7. in za leto 1880./1.)
Maribor. Drž. gimn. Tertnik, dr. Ivan: O jeziku Prešernovem. 32 str.
Celovec. Drž. gimn. Lebiwjer Norbert: Zur Geschichte des Gymnasiums in Klagenfurt. 24 str.
Beljak. Drž. gimn. M air Jurij: Res Racticae. a) Der Brenner, Pryenn und Herodots llup^vv). b) Die Wohnsitze der Gcnauni. Ein Beitrag zur ältesten Geschichte Tirols. 26 str.
Ljubljana. Drž. mala gimnazija. Štritof Anton: O m e t o d i š k c m pouku nemščine v I. in II. razredu slovensko- utrakvi s tiških gimnazij. 21. str.
Novo Mesto. Drž. gimn. Vrhovec Ivan: Ein Dcfraudations-process aus dem Jahre 1782. 30 str.
Gorica. Drž. gimn. Santel Anton: Allgemeines und Specielles zur Methodik des Gymnasialunterrichtes. 44 str.
Heb (Eger). Drž. gimn. Unterforcher Avgust: Zur sla v i sehen Namenforschung in Tirol. 5 str. — Rhätorom anisches aus Tirol. 19 str. (Gl. hebske gimn. izvestje za leto 1889-/90).
Iglava. Drž. gimn. Primožič, dr. Anton: Zur Homerlectüre (I. Theil.) 18 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1886/7.).
p
Gradcc. Dež. vel. realka. Prodni gg Henrik: Ueber Tiecks Sternbald und sein Verhältnis zu Goethes Wilhelm Meister. 21 str. (Gl. iste realke izvestje za leto 1890./91.).
Ljubljana. Drž. realka. Franke Ivan: Die Gewässer in Krain und ihre nutzbare Fauna. (Mit einer Karte.) 24 str.
Zadnji odstavek dr. Tertnikove razprave govori o Prešernovih germa-nizmih. Nikakor sicer nc trdim, da naš pesnik ni zagrešil nobenih, vender moram odkrito izpovedati — in najsi me zadene očitanje izneslovenelosti — da imam gledč takö zvanih germanizmov precčj širšo vest nego g. razprav ljatelj. Take fraze, kakor n. pr. ,Nar včč svetä otrokam sliši Slave* (172. 22), ali »De bi peljal möjo prävdo* (43. 4) ali »znabiti* namesto »morebiti® (73. 3; 158. 12; 167. 12) ali >zast6pi« namesto »razumi« (97. 11) — take fraze nam sevčda ne morejo ugajati. — Toda gledč glagola »podučiti«, zaradi katerega so nekateri gorečneži bili zagnali velik hrup, strinjam se popolnoma z mnenjem ,DominSvetovega* urednika, ki je izraženo na platnicah 5. letošnje številke, češ da »poučiti« ni za trohico boljši od »podučiti«. — Če lahko käj preživbno, ne včm, zakaj ne bi mogli prav po slovensko tudi česa doživeti. Morda zatd ne, ker je bil mož, ki je pel »Kaj doživel sem na sveti«, samo star Kranjec, in ne star Slovenec (kak Izteklösem)? — Čemu naj bi nas motil nemški »erleben«? Bodemo li morda tudi »doseči* zavrgli zaradi nemškega »erreichen« ? Menda vender ne! — »Težo prenesti« (175. 9) se mi zdi popolnoma naravno, »težo prebiti ali pretrpeti* pa ne, zakaj teža se pač nosi; kakö bi se prebijala, tega si ne morem misliti.
Med sramovati se koga in sramovati se pred kom je pač nekaj razločka. Nespameten otrok, ki se n. pr. svojega obnemoglega, siromašnega očeta sramuje, ne sramuje se pred očetom, ampak pred ljudmi. Če kdo s predrzno samozavestjo käj poskusi, da bi se posebno izkazal, pa se mu ne posreči, tedaj se morda sramuje, pa ne ljudij, ampak ponesrečenega poskusa, pač pa pred ljudmi, vpričo katerih se mu je pokazilo — i. t. d. —
V. Bežek.
Književna poročila
v.
O jeziku Preščrnovem. (Konec)
Preščrnu se tudi očita, da je nemčeval v skladnji, ker je n. pr. za pridevek (Attribut) samostalnikom prideval samostalnik s predlogom: (69. 3) lepote 'z Ljubljäne (=z die Schönheiten von Laibach); — celö to, da je »lepota* rabil v osebnem pomenuß), celö to da je provzročila nemščina. — To pa menda vender ne. So li morda izrazi v srbski närodni pesmi, kakor »od Prilipa Marko, Relja od Pazara, iz planine vila« tudi germanizmi ? — Je li morda sestavo :
Nek ixvedu lepotu devojku, Neka hira, čiju če jahuku, Mašila se za koju joj drago, Onoga je lepota devojka! —
je li morda to sestavo tudi provzročila nemščina? — Nei Toda recimo, da je »polje prilipsko« pravilneje povedano nego »od Prilipa Marko«, recimo, da slovnica daje »ljubljdnskini, ljubeznivim gospodičnam« (128. 11) prednost pred »bratcem iz Ljubljane« (Koritkove ndrodne pesmi V. 14.) — tedaj pa poglejmo, ali je bilo Preščrnu (69. 3) sploh mogoče namesto pre-pozicijonalnega izraza postaviti pridevnik. Kakor učimo, da je poleg »očetova hiša* pravilno le JliŠa našega očeta*, prav takö moramo tudi priznati, da Preščren ni mogel drugače reči nego
Plesdle lepote 'z Ljubljdne so C&le — t. j. lepotice iz vse (cele) Ljubljane, prišedše na ples (= die Schönheiten von ganz Laibach), ne pa morda »cele lepote«, kaka polovična se je tudi lahko sukala med njimi. — ,Pčvic brez upa* (17. n) in »brez obldkov srčča« (93. 21) je čisto dobro slovensko kakor »ljubezen brez ločitve» 23) »zavčza z Bögam* (189. 23) i. t. d. — Tega, da je Preščren (186. 14. »Kristjänov tvöjih vse prevdäri dčla«) pisal namesto svojilnega zaimka 3. osebe (recimo rajši: namesto refleksi v n o-svojilnega zaimka, zakaj * njegov* ali 8 njihov* je n. pr. tudi 3. oseba) zaimek dne osebe, ki je v stavku osebek, tega bi si jaz ne upal šteti med germanizme, celö sodim, da je tvojih boljše od svojih.
Ze 16 krivična se mi zdi tudi trditev, da je P. nemčeval, ker je pričenjal časovne stavke z »dokler« breznikalnice. Če g. razpravlja-telja prav umejem, tedaj smo se tu sešli s krivim nazorom, da mora imeti dokler vselej poleg sebe nikalnico. O ne, to pa ni takö! Najprej nam je pri časovnih stavkih razločevati tri vrste: t. j. časovne stavke predidočega, vzporednega in nastopnega ali sledečega dejanja. Časovni stavki preddob-nosti nimajo z dokler nobene zveze, pač pa časovni stavki sodobnosti in zadobnosti. — Pri teh pa nam je v slovenščini paziti, ali imamo v tempo-ralnem stavku perfektiven ali imperfektiven glagol, zakaj od tega, zdi se mi, da je zavisno, ali naj z dokler začeti temporalni stavek zanikamo ali
ne. Delibeta hoc, dum ego redeo se pravi prav za prav: Premišljaj to, dokler se jaz vračam, t. j. dokler se ne vrnem. Dotlej, ko se vrnem, glej, da preudariš. — Fuit Lacedaemoniorum gens fortis, donee Lycurgi leges vigebant. Lakonski närod je bil hraber, dokler so Likurgovi zakoni imeli veljavo == dokler niso izgubili veljave.
Krivo je tedaj, če g. dr. Tertnik zahteva, da bi bil moral Preščren namesto »doklčr napöti prihödnosti bild je zagrinjälo* (162. 10) pisati: dokler ni bilo zagrinjala*. — Dokler je bilo zagrinjalo prihödnjosti razstrto pred gnusno sedanjostjo, dotlej je mladeniča gnalo in mikalo; ko se je zastor razgrnil, izgubila se je vsa mikavnost. Dokler je bilo zagrinjalo = dokler se ni razgrnilo in odmeknilo.
Takö je tudi (173. 17) popolno pravilno povedano: Ne jčnja prčd, doklčr ni zdel n ja srrfga Kervi prelita, dökler njih kdo sope, Ki jim bilžt je včra Č&z vse dräga.
Napačno bi pa bilo, »dokler nikdo ne sope*. Valjhun je klal in moril, dokler je bil še kje kdo od Črtomirovega krdela, dokler je še kateri dihal, dokler niso vsi poizdihnili; ko so vsi padli pod mečem, bilo je konec temu mesarskemu klanju. — G razpravljatelj dalje pravi: »A prav slovenski je pisal Pr.: dokler ne mine (7. 6), dokler ne vgasne (88. 8), dokler ne cvete (120. 7)« i. t. d. — Res je, da je to prav slovensko, a ravno takd prav slovensko bi bilo:
Kak lepd se rosa bliska, Dokler traja hladno jutro. — Od prihoda zlate zore,
Dokler svitlo solnce sveti t. j. do solnčncga zatona. — Dokler roža v popji dremlje, so pri nas v čast\ vijol'ce.
Negacija za dokler je prav, kjer je razloga zänjo, da bi se pa morala staviti
za vsakim doklerjem, to je zelö nepremišljena in krivična zahteva.
Miklosich (Gr. IV. 178) uči: »Nach den Ausdrücken fur »bis* steht ne, — der Grund ist derselbe wie im vorhergehenden Falle (namreč: man denkt dabei an den Zeitraum vor dem Eintritt des bezeichneten Ereignisses); ne kann auch fehlen.« — Dobro bi bilo, da nam je Miklosich tudi razjasnil, kdaj se nikalnica postavi, a kdaj se tudi lahko izpusti. — Ker je pa samd dejal »ne kann auch fehlen«, tedaj so menda razumeli njegove besede takd, da je prvo pravilno, drugo redka nepravilnost in neupravičena izjema. Če je v temporalnem stavku z durativnim glagolom izraženo z dejanjem glavnega stavka vzporedno trajajoče dejanje, tedaj negacija ni mogoča, tedaj pa sevčda tudi »doklerx ne pomeni »bis«, ampak »so lange als«. — Če pa je v temporalnem stavku s perfektivnim glagolom zaznamenovan nastop dejanja ali prigodek, s katerim nastopi ali jenja
glavno dejanje, tedaj je dokler združen z nikalnico. — Dokler prosi (= dokler ne izprosi), zlata usta «nosi, ko izprosi, hrbet obrne. Prosil in moledoval je, dokler ni izprosil (temp, st), t. j. takd dolgo (dotlej), da je izprosil (konsekutiven stavek). — Primeri tudi opombo grške slovnice, ki pravi: »Es ist in der Natur der griechischen Tempora begründet, dass £o>; (= bis) mit den Formen des Aorists, sw? (= so lange als) meist mit den Formen des P r a e s e n sstammes sich verbindet.« —
Sközi (183. 10) ni toliko kot >do cela, na vsak način« (durchaus), ampak pomeni toliko kot ^vedno t. j. od začetka do konca* (immer, fortwährend), in Bogomiline besede
En drin sim prdšat šlk po vdjske srčči,
Al s k d z i se še «f sklenila z vdmi
pomenijo isto kar: ,ali se vojskina sreča še vedno ni obrnila na vašo stran* (= noch immer nicht). — S tem pomenom beseda v gorenjščini še živi, da jo pa zato, ker živi v gorenjščini, treba šteti med germanizme, tega bi si jaz ne upal trditi, morda poznajo ta pomen tudi druga narečja.
Najhujši germanizem bi pa bil po dr. Tertnikovem mnenji Preščren zagrešil v sonetu »Kadär prevfdi učendst zdravnika« i. t. d. Ta bi bil še kosmatejši nego „sliši" 172. 22). K sreči stvar ni takö strašna, kakor bi bila po razlagi g. razpravijatelja, zakaj njegova razlaga je takd prisiljena in nenaravna, da se je pač ne oklene noben sledüh germanizmov. — Navesti hočem razpravljateljeve besede, da lahko čitatelj sam sodi. — On piše: „V kitici: Hodite kamor vedno sija vas vleče (156. 12) kaže razvrstitev besed, da je ,vedno1 tesno vezati s ,kamor' ter da je ,kamor vedno' = ,kamorkoli* (= wohin auch immer); da je hotel Preščren dni >vednol rabiti v pravem pomenu (= semper), bi bil pač drugače razredil besede". — Če se ta razlaga sklicuje samö na razvrstitev besed, tedaj je pač slabo podprta, zakaj znano je pač, kakd je v vezanem govoru razporejevanje besed zavisno od ritmiške razvrstitve naglašenih in nenaglašenih zlogov. Celd v nevezanem govoru bi menda v navedenih Preščrnovih besedah ne predrugačili ničesa drugega nego to, da bi objekt postavili med kamor in naglašeni vedno, kar se pa v verzu zaradi ritma ni moglo zgoditi. — Sicer nam je pa najprej vprašati, ali je taka razlaga stvarno sploh mogoča. Jaz bi dejal, da po nobeni ceni ne. Ali nam je mar misliti, da pesnik ne vč, kam sija vedno vleče njegove |>oglede, njegove misli in njegove goreče želje r Čudna nestanovitost bi pač odsevala iz pesnikovih besed, ako bi dejal: »Hodite, kamorkoli sija vas vleče«. — Da nam je ta vedno razumeti v njega pravem, navadnem pomenu (= immer, fortwährend), jasno in razvidno je razven iz tega soneta samega tudi iz predidočega (»Oči bilč per nji v deklčt so srčdi«), s katerim sta bila skupaj prvič natisnjena v
43. številki ilirskega lista iz leta 1836. — V tem sonetu pravi pesnik, da je prepovedal ustom o nji govoriti, pogledom se za njo ozirati, rokam pisati njeno ime ter nogam hoditi za njo — in slušali so. Takö se je pesnik dolgo ustavljal ljubezni, toda zastonj, zakaj
Ne bdgajo ga misli, žčlje vroče, Drevčsam, hišam, rčkam, hribam pöti Do n j č «i njim zastaviti mogdče. Torej do nje ga vedno vleče sija, pa ne kamorkoli! Primeriti je gledč te misli tudi pesem „Ukazi". — —
Ne strinjam se sicer popolnoma s sodbo, ki sem jo nekje čital, češ da Preščrna more prav umeti samd gorenjski Slovenec, zakaj, za Boga, kam pa hočemo, ako naj Levstika in Stritarja dobro morejo umeti samö I^aščanje in Ribničanje, Gregorčiča morda samö Goričanje, a Preščma le Gorenjci; — vsak izobražen Slovenec do dobra prouči vse, saj jih ni takö ogromno število odličnih literatov. — In vender je res, da Preščrna časih najodličnejši poznavalci slovenščine niso prav tolmačili. Kaj nam je torej potrebneje kot dobro urejena izdaja celega Preščma, opremljena s korenitim vsestranskim komentarom, da ne bode naš prvi pesnik samö za Gorenjce — ka-li?----L. P.
LISTEK.
Knjige »Družbe sv. Mohorja«. 1. Jeruzalemski romar. Opisovanje svete dežele in svetih krajev. Spisal dr. Frančišek Lampe. Drugi zvezek tega znamenitega dela opisuje potovanje od Betlehema doNazareta, potem do Damaska in poroča končno o prebivalcih Svete dežele. Pozorno smo prečitali knjigo in se uverili, da pripoveduje g. pisatelj takd, kakor je treba pripovedovati preprostemu ljudstvu. S tem pa, menimo, izrekli smo najlepšo pohvalo knjigi, katere prvi zvezek si je pridobil dokaj prijateljev in bralcev. — 2. Življenja srečen pot. Nauki, vzgledi in molitve za mladeniče. Spisal Anton Martin Slomšek. To je sedaj že šesti natisek tega priljubljenega molitvenika; priredil ga je g. Miha Lendovšek. Semtertja so se v razporedbi ukrenile nmestne izpremembe, nekoliko stvarij pa se je dodalo. Ime Slomškovo srimo je pač knjižici najboljše priporočilo. — 3. Kitajci in Japonci. Spisal Josip Stare. Popolnoma odobruiemo namero „Družbe sv. Mohorja", da hoče svojim družabnikom odslej podajati zanimljive knjižice o tujih narodih in njih deželah, sosebno če se bode to godilo v takšni obliki, v kakeršni je izšla Starčtova knjiga. Kakd piše prof. Starč za preprosti ndrod, tO vemo vsi iz njega „Obče zgodovine", torej nam ni treba Še posebe poudarjati vrlin tega najnovejšega dela, v Čegar 24. poglavjih dohode takisto izobraženi čitatelj marsikaj menj znanih Črtic. Vidi se pač iz vsake Strani', da je g. pisatelj spretno uporabljal najboljše vire in napdsled na podlagi zanimljivega gradiva podal lep opis Kitajcev in Japancev. Knjiga ima dva zemljevida in blizu 5° ličnih slik, — 4. Naše škodljive rastline v podobi in besedi. Opisal M. Cilenšek. O drugem snopiči tega dela priobčimo kakor o prvem snopiči še posebno oceno. —
3. Na krivili potih. Povest. Preprostemu ljudstvu v pouk in zabavo spisal Žaljski. „Slovenskih večernic" 47. zvezek. Povest je osnovana na dobri podlagi in se v prvem delu razvija kij spretno, pozneje pa, zlasti odkar ubegne Ivan iz ječe — moško bi bilo pač bolj, da bi ne bil! — zdi se nam nekoliko preromantiška za sedanjo döbo. Zlog je semtertja gostobeseden, sicer pa je pripovedovanje zanimljivo in živahno; sploh razpolaga pisatelj z dobro pripovedno tehniko. Zatd se utegne knjiga močno prikupiti sosebno takim čitateljem, katerim ni mnogo do modeme rcalistiške meri. — 6. Koledar za navadno leto 1894. prinaša poleg kalendarija in ohičnega imenika družabnih članov članek dr. Andreja Kar!i na o kapelici sv. Cirila in Metoda v baziliki Sv. Kle-menta v Rimu (s podobo), črtico o „Ujetniku Napoleonovem" (papeži Pij i VIL s podobo), članek o Slovencih v Ameriki (z zemljevidom Združenih držav), spisal F. S. Šnšleršič, povest „Blagor žalostnim", spisal dr. J. Vošnjak, življenjepis Mateja Cigaleta (s podobo), sestavil Ivan Navratil, povest „Temo", spisal Slavoljnb Dobravee, povestico iz ptičjega življenja, „Slavec", spisal J. Fr. Rddinski, pravljico „Trije modri nauki", poslal Mihael I.azar, življenjepis Frančiška Cegnarja (s podobo), spisal dr. K. Glaser, člančič „Valentin Črne, slaven slovenski kmetovalec preteklega stoletja" (s podobo), spisal Fridolin Kavči?, sliko iz näroda „Tratarjev dolg", spisal Ivan Štrukelj, rusko narodno bajko „Bogati Marko", poslovenil Ivan Steklasa, dr. Križanižev „Razgled po katoliških misijonih" (s 3 podobami), poročilo o prvem slovenskem katoliškem shodu (z dvema podobama), spisal dr. Fr. Lampe, ,,Črtico iz življenja rjavega hrosta" (s podobo), v obliki živalske povesti, spisal Fr. Šlttpar, „Gospodarske drobtinice za pohišno gospodarstvo", sestavil in spisal Fr. Fodborški, „Črtice o zadnji ljudski štetvi" ; spisal Ivan Seheinigg, „Slovenske posojilnice 1. 1893.", spisal Ivan Lapajne, „Razgled po svetu", sestavil Lipe Iladerlap, in narodne uganke, nabral L.ipe Vrhor>ski. Za pesmi so poskrbeli Jož. Benkovič, Jos. Pod' kdrentan, Janko Leban in A. Medved. Vsebina „Koledarju" jc torej jako bogata, in kakor radi priznavamo, dobro izbrana. — Iz družbinega oglasnika je razvidno, da je bilo letos 57.398 družabnikov; priraslo jih je od lani 744, odpadlo 1049. Dohodkov je bilo od dnč I. včlikega srpana 1892. leta do dnč 1. včlikega srpana 1893. leta 63834'16 gld., troškov 63806 35 gld., torej je ostalo gotovine 27-82 gld. Po pristopu novih dosmrtnih udov je letos družbeni matici priraslo 1557*40 gld. v gotovini. Vsa matičina glavnica znaša torej dnč 1. včlikega srpana 1893. leta gotovine 23959 40 gld. in v obligacijah 200 gld. ter je na obresti zavarovana v družbinih hišah in tiskarni. — Za prihodnje leto izdrf družba zopet šest knjig, in sicer dr. Lampelove „Velike zgodbe sv. pisma", Slomškovo „Krščansko devištvo", Dularjevega „Slovenskega živinorejca", Ci-lenškove ,.Naše škodljive rastline v podobi iu besedi", ,,Sloveuske večernice za pouk in kratek Čas" in „Koledar za navadno leto 1895". Odbor razpisuje tudi za leto 1894. dvesto gld. za šest krajših izvirnih povestic, vsaki po 35 gld., ki obsezaj vsaj pol tiskane pöle, in stoinštirideset gld. za štiri poučne spise razne vsebine, vsakemu po 35 gld. v obsegu pol tiskane pöle. Rokopisi naj se pošljejo društvenemu tajniku do dnč 1. včlikega travna 1894 leta brez podpisanega imena; pisatelj uaj svoje ime razločno zapiše na poseben zapečaten listič, v katerem naj zajedno naznani, ali želi rokopis, ako ne bode obdarovan ali vzprejet, nazaj ali ne. Prisojena darila se izplačajo na god sv Mohorja dnč 12. malega srpana 1894. leta.
Izvestja muzejskega društva. Peti seŠitek tega znanstvenega lista obseza naslednje razprave: „Boji na Krajinah in zmaga pri Sisku pred 300 leti", spisal po virih kranjskega deželnega arhiva A. Koblar; „Dva spomenika osvoboditve Dunaja v letu 1683 ", prvi stoji v Tlakah blizu Šmarija, drugi pa v Skofeljci; ,»Doneski k zgodovini dominikanskega samostana v Velesovem", spisal Fr. Pokorn. Posneti so iz samostanskega
arhiva očetov kapucinov v Škofj i Loki in se tičejo klavzure in pravil velesovskih redovnic leta 1593. „Drohnice iz furlanskih arhivov*', nabral A Koblar obsezajo regeste in po-snetkc iz listin o zgodovini teh le kranjskih fard in samostanov : Sora, Stara Loka, Stari Trg pri Loži in pri Poljanah, Set i čina, Sv. Križ pri Turnu, Svibno, Sent Jernej, Sent Jurij pri Kranji, Šent Rupert, Šent Vid pri SetiČini, Škocijan pri Turjaku i, dr.; „Kranjski mahovi spisal S Rob if.'1 (Konec) Za temi razpravami so natisnjeni „Mali zapiski" raznovrstne vsebine: Ljubljana leta 1810., slovenske pridige, slovstvo o domoznanstvu slovenskih dežel, ocena A. I-esjakove zgodovine dobrovske fare pri Ljubljani, starinske najdbe na Magdalenski Gori. pasji davek, zvonova na ljubljanski mestni svetovalnici, kongres v Ljubljani leta 1821., čebelojedec in kukavica v gnezdu zelene žolne. Na obveznih platnicah beremo dve prošnji, na kateri opozarjamo prijatelje domačega slovstva in cerkvene umetnosti. Slovenci nimamo knjižnice, v kateri bi bili vsi "duševni proizvodi slovenski. Slovenske knjige v licejalui knjižnici so semtertja nedostatne, posamezni listi so pomazani in često iztrgani,-in najimenitnejša dela kakor „Zvon" so za znanstvene namene nerabna. Zalo kaže muzejsko knjižnico takö spopolniti, da bi ustrezala znanstvenim potrebam. V ta namen je g. A. Koblar natisnil zapisek tistih slovenskih in nemških knjig, ki niso v muzejski knjižnici, in prosi domoljube, da bi prodali ali podarili zavodu take knjige, katerih še nima. Iskreno želimo, da se pozivu g. Koblarja do cela ugodi, in priporočamo vsem rodoljubom, naj bi podpirali, kolikor je moči, muzejsko knjižnico. Drugi poziv se tiče cerkvene umetnosti. Cerkveni oskrbniki se opozarjajo, naj slikanih sten starih cerkvd nikar ne mažejo z beležem, temveč prenovi po pametnem poti. Kjer so že sl'ke pobeljene, naj se z lesenim kladivom l>elež oprezno odpravi. Po tem poti se nam odprt mnogo starih naših spomenikov cerkvenega slikarstva na Slovenskem iz minulih stoletij.	A. Kasprtl,
Slovanska knjižnica. Meseca listopada sta zopet izšla dva zvezka »Slovanske knjižnice«. Tretji snopič prinaša dve povesti iz ruščine »SI u čaj n o«, spisal P. N. Polevoj, in »A meri kanci«, pripovedko J. J. Jasinskega, obe preložil J. Kogej. Druga nam ugaja nekaj menj od prve. Tudi je v tem snopiči nekoliko življenjepisnih črtic o Polevoji in Gregorčičeva pesem »Naša zvezda« v cirilici. — Četrti snopič prinaša »P rot i vj a«, sliko iz slovaškega življenja, spisala Ljudmila Podjavorinskd, mlada pisateljica slovaška. Povest se bere jako lepo in prijetno, ima pa za vsebino žalostno razmerje slovaških kmetov proti židom. Uredništvo ji je dodalo nekaj razjasnil, za njimi pa še čitamo nekoliko o azbuki in dve Gregorčičevi pesmi v cirilici. — »Slovanska knjižnica« si je pridobila že lepo Število prijateljev, vender Še ne dovolj. Iskreno bi nam bilo žal, ako bi zaradi malomarnosti slovenskega občinstva ne uspevalo to zaslužno književno podjetje! — Jezik v poslednjih dveh snopičih je dökaj uglajen in prijeten; toda z:ikaj. čitamo Še vedno stavke kakor »Lica bila so mu bela . . ,« namesto »Lica so mu bila bela , . .« ali »A ona bila je v zadregi in vznemirjena ter plašno ozirala se . . .« namesto »A ona je bila v zadregi iu vznemirjena ter se je plašno ozirala« i. t. d ? — Namesto »Stopiti s konja« je pač bolje samo »razjahati«. Z oblikami »«čeraj, vprašati, «stati, ttšeČ« pa se naš list nikakor ne more sprijazniti.
»Glasbena Matica« razpošilja te dni svojim članom „Album 12 pesmij za višji glas s spremljevanjem klavirja; zložil Anton Nedved'\ in „Poročilo o delovanji „Glasbene Matice" za leta 1888/9, ^89/90, 1890/91, 1891/2 in 1892/93" Pridržuj^ si oceno Nedvčdovih samospevov za prihodnjo številko, veselo pozdravljamo ukrep „Glasbene Matice", da je izdala poročilo, iz katerega se jasno vidi marljivo delovanje tega glasbenega zavoda v minulih petih letih.
Zvezdica, polka-mazurka za klavir. Zložil H, Volar ič. Op. 9. Založil L. Schwentncr. Knjigarna v Brežicah. Cena 45 |<r. Kamenotisek: Jos. Eberle in dr. na Dunaji VIII. — G., skladatelja dela prodirajo čimdalje bolj v javnost. Temu prikazu se ni čuditi, ako pomislimo, da doseza skladatelj izvrstne uspehe v metodiki, melodijozna glasba pa je Slovencu za uho in srce nad vse! Prav to, kar se terja od slovenske pesmi v nape v ti, veljd Se mnogo bolj o glasbi za ples, da je namreč melodijozna, gladko tekoča in nikjer prisiljena. Te naštete vrline pa ima skladateljeva mazurka popolnoma. Uvod, prvi in drugi del gredo v B-duru. Zauimljiv je takoj pričetek jednoglasja ua gorenjem f, trajajočega tri takte; drugi glas pa opeva prvega deloma v jednoglasji, kromatiško in diato-niško; potem prihajajo skozi pet taktov same terce, katerih je malone preveč; toda skoro prestopijo v oktave, ponavljanje pričetka z modulacijo v sorodni d-inol. V drugem delu pričetka se prav lepo podajajo ligature in harpežirani akordi na sekstah in tercah. Trio grč v es-duru in zveni kJtj prijetno; drugi del ima prav umestne trijolČke, bas pa nastopa povsod pravilno iu mogočno. — Vidi se, da je g. skladatelj tudi v plesni glasbi popolnoma domd. — Vrlo in ljubko skladbo moremo in moramo torej naj topleje priporočati našim klaviristom in klaviristinjam. Proizvodi plesne glasbe so med Slovenci ddkaj redki; in zatorej se trdno zanašamo, da se delo skoro razprodd.
D. Fajgelj.
Slovensko gledališče. Od poslednjega našega poročila nam je do vštetega dnd 26. listopada zabeležiti tc-lc predstave: Dnd 29. vinotoka se je igrala »Čarovnica pri jezeru«, narodni igrokaz v štirih dejanjih, po Fr, Nissltt poslovenil A. Trstenja k, dnč I. listopada ohična žala igra »Mlinar in njegova hči«, dnd 4. listopada prvikrat komična opera v treh dejanjih »Stari ženin«, zložil K. Bendl, dnd 9. listopada repriza te opere, dnd 12. listopada popoldne »Revček AndrejČek« in zvečer »Valenska svatba«, dnd 15. listopada vesela igra »Dve tašči« in opera »V vodnjaku«, dnč 18. listopada prvikrat vesela igra v treh dejanjih »Madame Mongodin«, spisala Ernest Blum iu Raoul Točite, preložil Ivan Podgornile, dnč 22. listopada spevoigra » Teharski plemiči«, dnč 26. listopada pa popoldne vesela igra v pctili dejanjih »Zmešnjava na zmešnjavo«, spisal A. Kotzebue, preložil Jožef Cimperman, in zvečer opera »Stari ženin«. — O reprizah zadoščaj, da jih samd omenjamo, saj so se igrale v obče povoljno, dasi ensemble ni bil \selej tak, kakeršen bi moral biti in dasi se nekateri igralci -še dandanes niso vzpeli do prepričanja, da se mora človek najprej svojo nalogo naučiti, predno stopi pred občinstvo, ki je sicer vzgledno potrpežljivo. Izpregovoriti pa nam je nekoliko več o dveh krasnih novostih, to sta opera »Stari ženin« in vesela igra »Madame Mongodin«, Skladatelj »Starega ženina«, Karel Bendl, je izredno plodovit češki glasbenik; zložil je namreč doslej mimo drugega opere »Lejla«, »Bfetislav in Jitka«, »Stari ženin«, »Čarobni cvet«, »Karel Skreta«, več spevoiger, operet, mnogo orkestralnih del, pesmij, zborov' klavirskih skladeb i. t. d. »Stari ženin« je njega tretja opera in se je prvič predstavljala leta 1883. v ndrodnem gledališči praškem. Snov ji je v velikih potezah ta-le: Gospod Franc, prototip onih vsemožnih grajskih pisarjev, ki so tlačili in izžemali ljudstvo, predno se je odpravila tlaka, dobil bi rad v zakon Haničko, hčer bogatega malinarja Bartoša Dekle se nekoliko šali ž njim, sicer pa nje sainoljubnosti prija pisarjeva snubitev, zato mu ne odreče takoj. Nje bratranec, student Ilovora iz Prage, sklene zvžsti pisarja na led Ponaredi sodni odlok, češ, da je Bartoš izgubil svoj malin, za katerega se je pravdal že dlje časa. Gospod Franc, kateremu je bilo le do denarja, izgovarja se sedaj, da je za poroko Še čas, in se skrivaj izmuzne. V tem pa je Haničkiu ženin Vojteh, ki je užaljen hotel iti k vojakom, prodal svoj dom, da bi pomagal Bartošu. Ho vor* sedaj malinarju razkrije svojo zvijačo Pisar zvč o nji in se pride zopet sladkat Manički,
toda Hovora ga osmeši vpričo vsega ljudstva, in pisar mora oditi ob splošnem rOganji, — Opera se je prčcej pri prvi predstavi močno prikupila vsemu občiustvu, to pa zlasti -zaradi svojih lepih, krepkih zborov» melodijoznih arij, čveterospevov in peterospevov. Sosebno živi sta prvo in tretje dejanje. Predstavljala se je opera sosebno prvič takö, da ji ni bilo očitati ničesar; vse je bilo gotovo in dobro naučeno kakor že davno nobena opera. Poleg zbora sta si pridobila živo pohvalo gospodičina iMčinska (Hanička) in gospod Vaših'.k (gospod Franc), v manjših nalogah pa gospä GerbiZeva (Hovora) in gospodje Nolli (Vojtehov prijatelj Vaclav), Pavšek (Vojteh), Perdan (malinar Bart oš) iu Rus (malinarski učenec Nacek). »Stari ženin« se bode izvestno še dolgo ohranil na re-pertoaru našega gledališča. — »Madame Mongodin« je pikantna francoska vesela igra pariške avtorske firme Blum & Tochč. Nje dejanje se vrši v Alcnconu, čegar prebivalci jako čislajo gospö Mongodinovo, ki si je baje nekoč z nožem ubranila svojo čast. Kdorkoli pride v nje hišo, vsakomur mora gospod Mongodin povedati dogodek z nožem. Naposled pa se dožene, da je bil ta dogodek do malega izmišljen, in sedaj je koučno gospod Mongodin to, kar ni bil dolgih dvajset let: gospod svoje žene. Igra je resnično vesela igra, tako da gledalec rad pozabi vse neverjetnosti, katerih je v nji vse polno. Gospoda Mongodina je igral g. Borštnik, ki je razvijal uprav drastiško komiko, žil, da se mu jc semterlja spotikalo; naslovno partijo pa je predstavljala gospri BorŠt-nikova. Naše mnenje je sicer to, da lake naloge malo prijajo prvi igralki, veuder je gospri Borštnikova ugajala. Sicer nam je še imenovati gospodiČino Nigrinovo (Klorinda de Monteplat) in gospoda Danila (slikar Fougerolles). — V obče je mesec listopad minil častno vjx naše gledališče, bodisi kar se tiče drame ali opere. Gledališče je bilo do malega dobro, časih celo izvrstno obiskano.
Gledališko društvo. Nedavno se je v Ljubljani ustanovilo „Gledališko društvo", ki je imelo dnč 28. vinotoka svoj prvi obči zbor. Predsednik novemu društvu je notar g. Ivan Planta», odborniki pa so gg. dr. A. Franko (predsednikov namestnik), A. Ftiniek (tajnik) in dr. V. Žitek (blagajnik). Namen „Gledališkega društva" je gmotno podpiranje slovenskega gledališča v Ljubljani. Društveuiki so redni Člani, ki plačujejo vsaj po jedno krono mesečnega doneska, in podporni člani, ki naklonijo društvu kakeršuokoli letno podporo- Doslej je zglasilo že dokaj ljubljanskih rodoljubov svoj pristop ; nadejati pa se je, da se število društvenikov še izdatno pomnoži, sosebno ker „Dramatično društvo" srimo ne vzmore troškov, katere ima letos za vzdržavauje slovenskega gledališča. Komur je do čimdalje lepšega razvoja dramatiške naše umetnosti, pristopi „Gledališkemu društvu" bodisi kot redni ali vsaj kot podporni član!
Obči zbor »Glasbene Matice« je bil dnč 28. vinotoka po običnem redu. Iz poročila društvenega tajnika g. J. Patemostra posnemljemo, da je priredila „Glasbena Matica" leta 1892./93. šest koncertov. Kupila si je tudi hišo, kamor se preseli leta 1896., ko poteče pogodba za najete šolske prostore v Knežjem dvorci. Društvo je imelo v minulem društvenem letu 5 častnih, 36 ustanovnih in 470 rednih Članov ; društvena šola pa jc štela 276 učencev in učenk. Podpor je prejela „Glasbena Matica" v letu 1892./93. od deželne vlade, deželnega zbora, mesta ljubljauskega iu kranjske hranilnice skupaj 2100 gld. — Iz poročila blagajnika g. A. PetrovZiZa je razvidno, da je imelo društvo od dnč 1. kimovca 1892. leta do dnč 31. malega srpana 1893. leta 26727-06 gld. dohodkov; blagajniški prebitek pa znaša 21261 gld. Vrednostnih popirjev ima društvo za 5442 gld. — V odbor so bili izvoljeni ti le gospodje: fr. Ravnikar (predsednik), Ivan Hrast, dr. M. Hudnik, Ivan Kruleč, Joief Paternoster, Anton PetrovZiž\ dr. Lavrencij Poiar, Anton Ratinger, V. Rohrmann, Anton Svelek, Anton Širilo/, Fr. Trdina, Ignacij ValentinZiZ in Ivan Venca/z — vsi v Ljubljani; zuuanji odborniki pa so gg. Danilo
Fajgelj, Simon Gregoriii, Anton Starec, Matija Šttšlerfiž in Janko Žirovnik. — Po nasvetu g. dr, ihtdnika je sklenil .obči zbor, da so člani pevskega zbora že kot taki člani »Glasbene Matice«, predsednik iu tajnik pevskega zbora pa sta zajedno odbornika »Glasbene Matice«. Tudi se je naročilo novemu odboru, naj se posvetuje o tem, ali ne bi kazalo nastaviti plačanega tajnika, zakaj pisarniški posli narastajo čimdalje bolj. Končno se izreče zahvala g. svetovalcu Vencajzu, da se je po njega trudu kupila društvena hiša, in potem se zborovanje sklene.
Slovenska pravna terminologija. »Slov. Pravnik« poroča v svoji poslednji številki, da je tisek in založništvo slovenske pravne terminologije prevzela C. kr. dvorna in državna tiskarna na Dunaji. Urednik pravne terminologije, g dr. J. Babnik poslal je prčcej dve tretjini gradiva na Dunaj, in sedaj se to važno delo že tiska.
Češki kvartet v Ljubljani. Bil je izreden užitek, katerega je slovenskemu občinstvu podala »Glasbena Matica«, pridobivši sloveči Češki kvartet, gospode Hoff mana, Suka, Nedbala in Bergerja, za koncert v Ljubljani. Četvorica teh umetnikov si je bržkone že prej, nego je sploh stopila v javnost, načrtala jasen določen program svoje delavnosti. Smetana, včliki neznani mojster, naj bi bil za steber, okolo katerega bi se vrstili drugi, sdsebno slovanski umetniki; da prihaja prčcej za njim Dvofdk, geuijalni simfonik, to se umeje sa'mo po sebi; prav takd pa se vč, da niso smeli biti izključeni klasiki. Zvesti temu programu, izvajali so kvartctisti v ljubljanskem koncertu dva obsežna proizvoda imenovanih skladateljev. Smetana je uglasbil v svojih siinfouiških glasbotvorih za včliki Orkester to, kar dviga srca češkega näroda: sijajue dobe njega zgodovine, in »Vysehrad«, »Tdbor«, Blanik, Šsirka«, to so dne veličastne skladbe iz češke minulosti, izvčdene z orjaškimi pomočki modernega orkestra. Smetana si je izvolil takd rekoč intimno obliko kvarteta na godala, da podd prijateljem svojim pesuiško parafrazo življenskih svojih dogodkov. Njemu, iskrenemu zagovorniku Wagnerja in Liszta, bila je nekakšna potreba, pisati glasbo na poetiški podlagi, ccl6 ondu, kjer tega pred njim ni storil nihče: celd v komorni glasbi. Ali se mu je ta način posrečil, to so pokazali uspehi skladbe »Z mčho života«. Stara šolniška estetika, trdovratno se držeča mrtvih črk, učakala je zopet korenit poraz. — Program, torej poetiška podlaga kvartetu, katera zajeduo ustanavlja njega obliko, znan je takd, da ga ni treba ponavljati. Kar se tiče izvajanja, lahko rečemo, da se odveza slčhami oceni. Meni vsaj se zdi, da je to vedno notranji dokaz popolnosti, če poslušalca nič ne zavaja, da bi glasbenemu uživanju dodajal refleksije o tem, kakšna je izvajanju tehniška stran. Kvartet, kjer igrajo štirje instrumenti takd kakor jeden instrument, kjer kar nič ne mislimo: Sedaj igrd cello, sedaj vijola, sedaj druga vijolina — takšen kvartet igrd resnično umetniško! In samd kvartetu štirih umetnikov, ki so tako rekoč jedne muzikališke duše, možno je uvčsti v glasbeni svet takšno delo, velikansko v vsakem oziru. — Dvordkov kvartet v Es-duru nudi čisto, absolutno glasbo, ne da bi se naslanjal na poezijo. DvofÄkom delom ni bilo treba Šele pripravljati tal; pokazati je bilo treba samo to, kakšno je takovo delo, če se reproducira z največjo pieteto. Učenci Dvofdka samega, poznajo kvartetisti najbolje želje svojega mojstra, in kär naj-iskreneje so proučevali njega dela. Ušla jim ni najmanjša podrobnost; preskrbuo so vedeli doseči najpopolnejšo harmonijo celote, ono euritmijo, ono skladje, ki je princip absolutni glasbi. Iz kratka: kvartet je jeden najboljših kvartetov, kar jih je kje — treba bi bilo samo kosanja med kvartetisti, da bi se odločilo, če ni najboljši — V srednji točki, Svenclsnovi romanci in zlasti v virtuvoznati polonezi Laubovi, nudila se je prvemu goslarju, gospodu Hofifmannu, prilika, da se je izkazal kot solista. Kdor Smetanov kvartet tako igrd kakor on, mora sploh že biti virtuvoz. Žal, da sta bili obe skladbi, sosebno poloneza, v soseščini takih dveh orjaških del, kakeršni sta Smetanovo in Dvoüdkovo,
kar se tiče njiju vsebine, oskroroni, prav zelo oskromni. Ali je bilo to koncesija širšemu občinstvu ali odpočitek po. silnih vtiskih, ali pa verjetneje: staro ljubljansko zlb, da nimamo poštenega klavirja za Brahinsovo sonato?	K. Hoffmeister.
Dornen. Von Simott Gregorčič. — Dunajski. leposlovni polmesečnik »An der schönen blauen Donau* je priobčil že večkrat prevode iz slovenščine. Tako je prestavil na nemški jezik g. B. Krek Kersnikovo »Rojenico« ; g prof. Stritar pa je priobčil prevod svoje pesmi »Spomladi le nikar.« Zadnjič (štev. 21, str, 497) pa je prinesel prevod Gregorčičeve pesmi iz peresa Gojmira Kreka. Evo ga !
Domen.
Wie pranget ihr schön, ach, wie duftet ihr süß, Ihr Grabhügel schmückenden Blüten! Wol pflanzt eine liebende I-Iand euch hieher, Ein liebendes Herz muss euch hüten!
Und dennoch . . . wer weiß, ob aus euch wol spricht Die Liebe, die einstige Treue ? Nur Sühne für Unrecht gar seid ihr vielleicht, Vielleicht nur der Ausdruck der Reue. "
Hat wohl nicht die Hand, die so zart euch jetzt pflegt,
Einst Jenen ohn' Gnade gehetzet,
Hat Dem sie nicht, der unter Bliimelein schläft,
Mit Dornen die Seele verletzet?
Dann kam wol zu spät, acli, all eure Pracht, Sie passt nicht aufs Bette des Todten : Den, dem ihr da blüht, freut die Blüte nicht mehr, Der Dornen gar leicht kann er spotten !
Ins Leben die Dornen die Blüten aufs Grab ! Wol umgekehrt ziemt es dem Geber: Ins Leben säet lieber die Blümeleiu uns, Die Dornen hebt auf für die Gräber !
m, p.
»Plesanka«. Čitamo v hrvaških listih, da jc pod tem naslovom v vseuČiliški knjigarni Roberta Ferd. Auer ja izšlo osem izvirnih novih plesov za klavir, katere so zložili samö hrvaški skladatelji. V „Plesanki" so te-le skladbe: Dalmatinsko narodno kolo „I opet zložil fr. S, Kuhač, „Sarajevska četvorka", po bosanskih in hercegovskih narodnih melodijah sestavil Šandor Bosiljevae, ,Jerino kolo" (salonsko kolo v figurah), zložil F. S. Vilhar, valček „Un serupule", zložil Nik. Faller, polka frangaise „Po ko-privnički", zložil Toma S'estak, hitra polka „Pozdrav Osieku", zložil Ante Stö'hr, polka mazurka „Golub i golubica", zložil Fr. S. Kuhač, in „Pozdrav iz Splita", zložil Vjeko-slav RuZič. — Kritika pravi, da so te skladbe vrlo lepe in dosti vrednejše od nemških plesovnih albumov. Cena zvezku 1 gld. 50 kr.
»Zlata Praha«, ta izborili češki ilustrirani tednik, katerega ureduje prof. Ferd. Schulz in izdaja največji češki založnik J. Otto v Pragi, završila je nedavno svoj deseti tečaj. »Zlata Praha« se. kakor smo to že naglašali,. po vsi pravici meri z nemškimi ilustriranimi listi, takd da bodi onim Slovencem, ki so vešči češkemu jeziku, tudi letos toplo priporočena. Sotrudniki so ji najboljši pesniki, pisatelji in umetniki češki. Iz tujih kujiževnostij prinaša »Zlati Praha« v posebni knjižnici najboljša dela v dovršenih pre-
vodih. Naročnina ji znaša za vse leto 9 gld. 50 kr., za pol leta 4 gld 75 kr. in za četrt l.eta 2 gld. 38 kr, prejema pa jo »Administrace ,Zlatč Prahy\ knihtiskdrua J. Otty v Praze, Karlovo udm, 34.«
Znameniti grobovi. Dnč 24. vinotoka je umrl na Dunaji sloveči glasbenik Jolef Heilmesberger v 64. letu dobe svoje. Porojen na Dunaji, sodeloval je že leta 1847. v umetniškem življenji dunajskem, bil leta 185 t. imenovan za profesorja goslarskega pouka na dunajskem konservatoriji, leta 1860. pa za prvega koncertnega mojstra dunajske opere. Kesneje (leta 1865.) je prestopil kot prvi goslar v c in kr. dvorno glasbo, kateri je bil natö tudi ravnatelj. Zajedno je ravnal dunajski konservatorij, kjer si je pridobil izrednih zaslug. Hellmesbcrgcr je sestavno gojil komorno glasbo, ustanovivši sloveči Hellmesbergerjev kvartet, katerega je vodil do leta 1887. Cesar ga je odlikoval z redom železne krone III. vrste in z viteškim križem FranČiŠek-Jožefovega reda.
Dnč r. m, m. je umrl v Krakovem jeden najslavnejših zgodovinskih slikarjev sedanje döbe, Poljak Jan Matejko. Porodil se je dnč 30. malega srpana 1838. leta v Krakovem, hodil potem v dunajsko akademijo in že v 29. letu svojem izdelal znamenito sliko »Državni zbor v Varšavi leta 1773.«, za katero je dobil na pariški razstavi prvo nagrado. — Nato je izvedel sijajno vrsto slikarskih umotvorov; sosebno slovč včlike zgodovinske slike »Prizor iz poljske revolucijske vojne«, »Dvorski norec kralja Sigismunda III.«, »Unija poljsko-litavska v Lublinu«, »Ivan Grozni«, »Bitev prt Tannenburgu leta 1440.«, »Jan Sobieski pred Dunajem«, »Poljska konstitucija dnč 3. včlikega travna 1792. leta« i. t. d. — Od leta 1872. je deloval Matejko kot ravnatelj slikarske akademije v Krakovem ter vzgojil dökaj znamenitih slikarjev, med njimi Pochwalskega. Pokopali so slavnega umetnika ob državnih troških.
Dnč 6. m. m, je umrl v Peterburgu največji ruski skladatelj Peter Čajkovski. Porojen dnč 25. grudna 1840. leta v Votkinsku, bavil se je najprej s pravnimi študijami, ko pa je Anton Rubinstein ustanovil peterburški konservatorij, stopil je v ta zavod in potem služil za profesorja na konservatoriji v Moskvi, kjer je ostal do leta 1877., ko se je dal iz zdravstvenih ozirov vpokojiti. V zadnji dobi je žfvel časih v Peterburgu, časih v Italiji in Švici. Čajkovski je zložil poleg mnogih simfonij, koncertov za klavir in gosli, ruskih ndrodnih pesmij, ouvertur i. t. d. mnogo oper, ki slovč tako v Rusiji kakor po širšem glasbenem svetu. Najvažnejše so „Pikova dama", „Kovač Vakula", „Opričnik", „Vojvoda", „Telesni stražar", „Undina", „Mazeppa", „Devica Orleanska'4 in „Evgenij Onegin". Lani ga je vseučilišče v Cambridgu imenovalo za doktorja glasbe.
Članek »Slovenske in nemške čitanke na naših srednjih šolah« se bode v našem listu nadaljeval šele prihodnje leto. V dosedanjih poglavjih je pisatelj g. prof. V. Be%ek. dovršil splošui del; posebna razprava O Sketovih čitankah pa bode precej obširna, zatd jo je g. pisatelj odložil za bodoče številke. Toliko našim čitateljem na znanje.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 1$ kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld, 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Ndrodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.

Vabilo na naročbo.
Z denašnjo številko završuje »Ljubljanski Zvon« trinajsto leto svojega izhajanja ter se pri tej priliki obrača do vseh svojih gg. podpornikov in prijateljev s prijazno prošnjo, da bi mu ostali naklonjeni tudi v bodočem Štirinajstem letniku.
Programu, katerega se je držal »Ljubljanski Zvon« vso dobo do denašnjih dnij, ostane zvest tudi odslej. Gojil bode torej leposlovno in znanstveno književnost v besede najširšem pomenu, gojil pa jo bode tem lože. ker si je tudi za prihodnje leto zagotovil pomoč najodliČ-nejših književnikov slovenskih.
Takd bode čislani naš novelist g. dr. Iva?i Tavčar pod naslovom »V Zali« priobČeval daljšo povest, ki bode izhajala na uvodnem mestu bržkone vse leto; splošno priljubljeni pripovedovalec g. Janko Kersnik pa jame takisto že v prvi številki prijavljati kriminalno povest iz kmet-skega življenja, naslovljeno »Očetov greh«.
Poleg nekaterih manjših pripovednih spisov imamo pripravljeni dve povesti g. Podgoričana »Svatba na Selili« in »Cerkvenik Faškal« in dve daljši povesti odličnih naših pisateljic, gospč Pavline Pajkove in gospodičine Marice; prva nam je spisala povest »Obljuba«» ^gospodičina Mdrica pa povest »Strte peruti«, katero bi imenovali roman iz učiteljičinega življenja.
Sploh bode »Ljubljanskega »Zvona« v prihodnjem letu skrb ta, da bode, ustrezaje željam svojih naročnikov, v vsakem zvezku priobČeval vsaj po tri spise pripovedne vsebine.
Izmed obilice poučnih in zabavnih spisov, katere so nam obetali ali že poslali različni pisatelji, izidejo, kolikor bode dopuščal tesni prostor našega lista, sdsebno te-le razprave:
G. prof. V. Bešek bode nadaljeval korenito svojo studijo »O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah« ter sploh priobčeval kritiške in vzgojeslovne članke; g. prof. M. Cilenšek pripravlja spis geološke vsebine »S solčavskih planin«; gosp. prof. dr. Karol Glaser bode pisal o »Indskih izrekih« ;

g. y. Mantuani prijavi pqtopis »Tri dni ob Sprevi«, gospä P Pajkova >Aforizme o prijateljstvu« g. prof. dr. J. Pajk »Spomine na Davorina Trstenjaka«, g. prof. R. Perušek razpravo »Herondovi mimijambi«, g. prof. L. Pintar »Jezikoslovne črtice«, g. dr. J. Rakeč razpravo »Grlo in glas«, g. prof. Fr. Smolnikov razpravo »O razstrelilih.«, g. prof. S. Rutar razpravo »Novi Rim in ostanki starega Rima«, g. prof. J. Stari »Pisma iz Zagreba«, g. prof. I. Steklasa razpravi: »Klieven-httllerjeva vojska na Turke 1. 1575.« in »Padec Kaniže leta 1600.« — G. dr. P. Turner nam je obetal članek »O SOCi-jalizmu«, g. prof. M. Valjavec bode nadaljeval svoje -Dostavke k Wolfovemu slovarju«, g. prof. J. Vrhovec pa bode priobčeval črtice »Iz domače zgodovine«. — Od g. prof. Jos. Stritarja, ki nam je. kakor poudarjamo sdsebno veseli, tudi za stalno obetal svojo pomoč, prejeli smo članek »Jež«, katerega je spisal pokojni Matej Tonejec Samostal.
Takisto so nam obljubili svojo podporo gg. A. Aškerc, D. Fajgetj, prof. A. Kaspret, F rid. Kavčič, prof. dr. Fr. Kos, prof. dr. G. Krek, E. Lah, dr. Janez Mencinger, dr. M. Murko, dr. V. Oblak, prof. Fr. Orožen, Fr. Podkrajšek, prof. dr. L. Požar, dr. K. Štrekelj\ dr. J. Vošnjak i. t. d. —
Iz tega pregleda je razvidno, da se »Ljubljanski Zvon« dobro podprt in založen odpravlja na delo štirinajstega leta. Če končno še . povemo, da bode paznih očij zasledoval književno in sploh prosvetno gibanje našega naroda, tedaj se nam pač vidi nddeja upravičena, da ostane »Ljubljanski Zvon« i nadalje to, kar je bil dosihdob: književno glasilo razumništva slovenskega!
V Ljubljani, dnč i. grudna 1893. leta.
Uredništvo „Ljubljanskega Zvona".
V.
J