F. Seidl; Osnovna toplina ljubljanska.
491
V početku aprila je bilo že vse pripravljeno za dostojen vsprejem, ko dojde odpoved, da cesarja zopet ne bo, kajti v noči od 6. do 7. aprila je umrla presvetla cesarica. Da se ni pripetila ta nesreča, osnovali bi bili pod Turno m prvo deželno razstavo.
Osnovna toplina ljubljanska.
Spisal Ferd. Seidl.
dkar je veleumni zvezdoslovec Bes sel (1828) našel obliko ma-tematiškega obrazca, ki z vso strogostjo izraža sleharni priro-_ dini pojav, kateri se polagano zdržema pomika in v istem redu ter jednaki veljavi ponavlja, mogoče je celo tolikanj menjavo prikazen, kakor je toplina, katerega koli kraja ukloniti računu. Seveda sta morala prej Leibnitz in Newton izumiti diferencijalno številjenje, (1684) torej plodovitejšo najdbo višje matematike; izšla je prej Gauss-ova „Theorija combinationis observationum erroribus minimis obnoxiae" (1823) in Laplace je v svojem „Essay philosopliique sur les proba-bilites" ustanovil račun o verjetnosti, kjer so poleg njegovega izreka „utemeljeni večni zakoni razuma in resnice".
Povsodi se letni preklon topline ravna po solnci. Z najnižjega zimskega stanja se toplina polagoma dviga, ko solnce više stopa na obzor, vspne se do poletnega vrhunca ter potem upadajoč postaja jesenska in naposled zimska. Ako bi le pomikanje solnca vladalo izpre-membo topline tekom dneva in leta, tedaj bi živosrebrna nit toplomerova ob določeni uri in ob določenem dnevi leto na leto kazala isto stopinjo. Jednoletna opazovanja bi že določila dnevni in letni tir topline v do-tičnem kraji. V resnici se pa ono ne zgodi. Toplina istega dneva in iste ure se menjava od leta do leta. Vedno namreč nastajajo velike motnje ravnotežja v zraku, prestopajo (kot ciklone in anticiklone) preko morij in celin ter prinašajo sedaj toploto, sedaj hlad in mraz. V prvi vrsti pa vendar zavisijo toplinske razmere od solnca in zatem od zemljepisne in topografne leže in ostajajo leto za letom jednake. Zategadelj morejo razne motnje le toplino in druge posamezne znake podnebja potisniti izven gotove mere, ki je vsakemu kraju zakonito odme-njena. Ta osnovni (normalni) znesek hoče klimatolog najprej zvedeti. Da se osnovna toplina zve, treba je toplomernih opazovanj.
492                                F. Seidl: Osnovna toplina ljubljanska.
Pri tem je opazovalec v jednakem položji kakor n. pr. zvezdo-slovec ali zemljemerec, ki hoče katerokoli daljo zmeriti. Ako se zahteva natančnost, ne bode se zadovoljil, ako to jedenkrat stori; ponovil bo večkrat vse delo. Vselej pa se mu pokaže tista daljina kot drug znesek. Merstvene priprave so namreč pomotne, naj si bodo tudi kar najna-tančneje narejene; popolnoma prav izpostaviti jih, skoraj ni mogoče; razni uzroki prečijo, da se mere ne bero istinito; človek sam se vara, ako meritve ponavlja neposredno jedno za drugo, ker je prevzet itd. Čim večkrat je meril, in čim menj se razlikujejo posamezne meritve, tem verjetnejši je konečni znesek, katerega pridobi, ako svoto zmerjenih zneskov deli z njih številom (aritmetiški povpreček). Težko je misliti, da se kdaj pomote čisto zravnajo. Neka pomota vedno ostane verjetna, a mogoče je približno zračunati jo. —¦ Podobno, kakor je merjena daljina nemenjavo tista, pripada vsakemu dnevu posebna določena osnovna toplina. Opazuje se pa vselej druga, kadar se tisti dan leta povrne. Sedaj se pokaže višja, sedaj nižja, a tekom mnogih let se bližajo presežki vedno bolj primanjkljejem. Naposled izginejo, ako se toplinski zneski seštejejo, da se pridobi aritmetiški povpreček. Ta je tedaj osvobojen vseh motenj in predstavlja baš osnovno toplino do-tičnega dne.
Jasno pa je, da je lože določiti osnovno toplino daljšega obroka, kakor kratkega. Saj se na primer tekom meseca oziroma leta dnevna toplina tolikrat meri, kolikor dnij šteje mesec, oziroma leto.
Ravno tako razvidno je, da je treba dosti truda, žrtvoval-nosti in vstrajnosti, predno se pridobe zanesljivi meteorološki podatki zlasti menjavem podnebji kakor je naše. Zatorej visoko cenimo bogati zaklad opazovanj, katerega imamo zahvaliti kar se tiče Ljubljane gospodu K. Desehmannu. V drugi vrsti gre hvala sedanjemu vodji c. kr. osrednjega zavoda za meteorologijo in zemeljsko magnetnost slavnemu učenjaku g. dr. I. Hannu, ki je toplinska opazovanja s tridesetletne dobe 1851 —1880 sestavil v tabele1), ki so temelj naslednji razpravi.
Letna toplina ljubljanskega mesta je za to dobo povprek 9.16° C. Posamezna leta so se razlikovala od tega zneska povprek za + 0-64°C. verjetnostni račun na to pove, da je navedena celoletna toplina še vedno najbrž za 01° C previsoka ali pa prenizka; napišemo jo tedaj 9-16 + 0-PC.
Dosta bolj menjavi so posamezni meseci, zlasti december in ja-nuvarij. Njiju povprečna toplina je — 1'38°C oziroma —- 228. Verjetna
»). Die Temperaturverhaltnisse der osterr. Alpenlander. Sitzb. d. kais. Akad. d. Wissensch. in Wien. 1884 in 1885.
F. Seidl: Osnovna toplina ljubljanska.                           493
napaka tridesetletnega povprečka je za njiju + 0"41°C! Verjetnostni račun kaže, da je treba mesečno toplino 494 krat, torej ravno toliko let opazovati, dokler se verjetna napaka ne zmanjša na ^0-l°C.
Spomladi se „zlati" majnik najbolj menjava od leta do leta.
Najstanovitnejša meseca sta junij in september. Treba je 59 let opazovanja da bode njiju osnovna toplina le za 01° C napačna, dasi je sedanja verjetna napaka le +0-14°C
Pripomniti je, da znesek te napake ni skrajna meja napčnosti, v istini je lehko manjši ali pa tudi večji; mnogoštevilne izkušnje pa kažejo, da je izračunjena „verjetna napaka"  res najverjetnejša.
Ta menjavost mesečne topline pa ni lastinitost Ljubljane nego v obče vsaj avstrijskih planinskih kronovin — v poglavitnih točkah pa vsega zmernega pasu.
Dosta bolj menjave so topline posameznih dnij. Že to kaže, da se celo tridesetletni dnevni povprečki ne morejo zmatrati kot osnovni (normalni). To bi se razvidelo tudi na naslednji način.
Vodoravna prema črta naj nam predočuje leto. Delimo jo na 365 jtdnakih delov dneva, kakor si slede od 1. januvarja dalje. Početkom vsakega presledka potegnimo navpično črto toliko centimetrov in milimetrov dolgo, kolikor celih stopinj in desetnik tridesetletne povprečne topline pripada dnevi, ki se z dotičnim presledkom pričenja. Negativni zneski pridejo seveda pod letno črto, pozitivni nad njo. Premostimo potem konce navpičnic prostoročno s krivo črto in pokaže se prav jasno očem govoreče način, kako se je tekom dobe 1851 —1880 toplina povprek od dne do dne pomikala. A to nikakor ni osnovni tir topline! Sicer ima nekoliko znakov njegovih. Nekega dne — v drugi polovici decembra ali v prvi januvarja — je najnižja točka krivlje, ki se dviga do poletnega vrhunca in potem se obrne zopet navzdol. Te lastnosti ima tudi osnova. Ali — nekoliko izredno mrzlih dnij grudnovih ali pa prosinčevih naredi, da bode zimsko obratišče krivlje to ali onstran novega leta; jednako je poletni vrhunec zelo — slučajen. V tridesetih letih moteče slučajnosti, nepravilnosti še nikakor ne izginejo. To kaže tudi ves tek narisanega tirii. V njem si slede mali valovi jeden za drugim — izredna upadanja ter dviganja — in ostali bi celo pri stoletnih povprečkih. Nasproti pa se mora pravi osnovni tek topline polagano in neprenehoma dvigati, kakor se solnce zdržema ' pomika više na obzor, in z na j višine jednako upadati s solncem.
Pač bi si lehko pomogli iz zadrege, ako valovitosti samovoljno splitvimo, narisaje novo krivijo kolikor mogoče tik prvotne. A tu bi se nepravilnostim pridružila le še — samovolja.
494                           F. Seidl: Osnovna toplina ljubljanska.
Zakon, po katerem se vrši pravilno, motenj osvobojeno pomikanje topline ima se marveč z matematiško točnostjo vsprijeti in na podlagi opazovanj izvesti; to se pravi, sestaviti je analitiška jednačba osnovne toplinske krivlje. — Veleum Bessel je učil, kako se ta nalog zvrši. Našel je obliko jednačbe, ki je pripravljena, izraziti sleharni pojav iz narave, ki se polagoma pomika, a ponovi izpolnivši svoj obtok. On sam pravi*): da ni Keppler spoznal kretanja premičnic— pa njegov analitski način bi se dosta Jože spoznalo kakor neposredno iz opazovanj. — Pred tremi leti pa je Weihrauch (profesor v Derptu) pokazal, kako je treba mesečne povprečke preusfrojiti, da se z novo pridobljenimi števili sestavi Besselov obrazec.
Dolgotrajnega računanja pa ne bodemo razlagali, a prijatelji matematike mi dovolijo, da navedem obrazec, ki izraža slebarnega dne osnovno toplino  ljubljansko. Evo je:
y = 9-161 + 11042 sin (   x + 255°      ) +    0-763 sin (2 x + 280° 25') +   0-278 sin (3 x + 277° 18') +   0 340 sin (4 x +      1°   8') -f    0-109 sin (5x —      1° 17') +    0141 sin (6x + 1801      ) V znaku x ustavimo dan,  katerega toplino   želimo   zvedeti.   Leto pa si mislimo kot  krog   in   čas se šteje po stopinjah krogovih,  ne pa neposredno z dnovi.
Zračunal se:n toplino vsakega petega dneva in dobil naslednje zneske. Stopinje so vseskozi Celzije ve ter napisane pod dotični dan.
Mesečni povpreček
Januarij	3.	8.	13.	18.	23.	28.	
	— 2-57° C	— 2-57	— 2 47	— 226	— 1 97	— 1 61	— 2-28"C
Februvarij	2.	7.	12.	17.	22.	27.	
	— 121	— 0-76	— 029	+ 0-20	073	,     1 31	0-01
Marcij	4.	9.	14.	19.	24.	29.	
	1-95	2-68	349	4'39	536	6-37	394
April	3.	8.	13.	18.	23.	28.	
	739	8-38	931	10-16	1094	11-65	9 68
Maj	3.	8.	13.	18.	23.	28.	
	1231	12 94	13 58	1423	1491	15-61	1394
Junij	2.	7.	12.	17.	22-	27.	
	1632	1701	1764	1820	18-68	1906	17-96
Julij	2.	7.	12.	17.	22.	27.	
	19-35	19-58	1973	1984	1989	1987	19 71
*)  Astronomische Nachrichten. Redig. Schuhmacher, Altona 1828 pag. 333.
J. Kersnik: Mohoričev Tone.
495
Avgust	1.	6.	11.	16.	21.	26.	31	Mesečni povpreček
	1978	19 60	19 32	1891	18-40	1779	17-10   18-77	
September	5. 16 38	10. 15-64	15. 14 92	20. 1422	25. 1354	30. 1287		14 83
Oktober	5.	10.	15.	20.	25.	30,		
	12 18	1144	10-63	9-71	8 71	7-60		1086
November	4.	9.	14.	19.	24.	29.		
	643	523	404	2-89	1-82	084		3-74
December	4.	9.	14.	19.	24.	29.		
	— 0-01	— 0-75	— 1-36	- 1-85	— 2-22	— 2-45		— 1-38
Mohoričev Tone.
Spisal Janko Kersnik. (Konec.) rugi   teden   bova pa v Hrastji kupila,"   pričel   je   po   kratkem molku in s trsko drezal   v žrjavico.
v
„Ce ne bo živina predraga!" omenja deklica.
„Oh, ne, cenejša bo, cenejša!    To je zmerom  tako o  sv. Juriji." Umolknila  sta vnovič  in   dolgo  ni  bilo  druzega  čuti,   nego   pokanje gorečih drv in šumenje kropa,  ki je pljuskal v žrjavico.
„Seve" — pričel je zopet gospodar — „ marsikaj bi se storilo s tem denarjem —- tu in tam je kaj treba; toda kravico morava vendar le imeti."
Deklica je vzdihnila, Mohorič pa se je zopet igral s trsko.
„Cilika!" dejal je zdajci naglo, ali poluglasno; „Cilika! Kaj — ko bi se midva vzela?"
Gledal je na tla, a vendar čutil, da se je deklica umeknila na drugi konec ognjišča. Ko ni dobil odgovora, ozrl se je počasi v njo ter ponovil:
„Kaj — kaj praviš — Cilika?"
Pa tudi sedaj je bilo vprašanje brezvspešno.
„Nečešli?"
Eejenka je zakrila obraz z obema rokama in bistre solze so ji prikapale skozi prste.
Mohorič je vstal in stopil na prag; težko je sopel. Ozrl se je po nebu in z roko potegnil preko čela. Potem se je naglo obrnil k deklici.