85
Narodno blago.
Doneski k slovanski mitologiji.
Spi8uje Davorin Trstenjak.
V. Kačji kralj.
Našel sem med slovenskim ljudstvom pravljice o kačjem kralji. Na Jurjevo kačji kralj zbere vse kače okoli sebe. One se okoli njega ovijejo lik klob-čeču, in le sikajoče glave ven lukajo. Kačji kralj ima zlato krono in bleščeče oči, da od bleska se temna noč razsveti. Krono so kačjemu kralju skovali peklen-ščeki. Po letu, kedar je vroče, gre se kačji kralj kopat, krono odloži na zeleno trato, in srečen je ta, ki jo ukrade in ž njo uide. Skusil je enkrat pastir, ki je videl kačjega kralja kopati se , s krono uiti, a kačji kralj zasiče, in neizmerno dosti kač pribeži, ki se okoli pastirja ovijejo, in vso kri izzizajo, tudi goveda so mu kače poklale.
Druge pravljice govore* o beli kači, ki ima žlahni kamen na glavi. Ta kamen se sveti ko solnce, in pravijo, da takošen kamen na kresovo iz solnca pade.
Znamenito je, da take povesti imajo tudi Latvičani. Pri njih se kačji kralj veli: uzikuningas, kar po-menja: ožji knez. Litovsko - latovski jezik rabi za izraz kača: oze, 6žis, uze = sansk. ah i za aghi, pers. ažis, lat. an g-v-i s, starosl. mb (beri: anžB — onžB) novosl. 6ž, s predstavljenim: v — vož*) (primeri: slepo voz, Blindschlange), nemški: unke. Ku-n ing a s pa = staroslov. KHA3L (knenz), novosl. knez.
Po litovskih pravljicah se na Markovo toliko kač okoli „uzi kun ing a s a'' nakopiči, da je kup velik, kakor navel (Heuschober).   Na Markovo ne orjejo, ker
*) Gorenci in Korotanci govore tudi: gož ali guž, in glasnik g je tukaj tako predstopil, kakor v besedi gorenjski: gun = un — on, ille. Tudi Pohorci pred vokale radi stavijo glasnik: g, in lahko slišiš govoriti: Garnuš, za: Ar-nus = Arni, Jernej,                                                      Pis.
86
ta dan je kačjemu kralju posvečen , in če bi orali, bi lim vsi voli počepali (Kreutzwald, „Aberglaub. Gebrauche der Esthen" itd., Petersburg 1854, str. 77. 85.)
Med slovenskim ljudstvom so pravljice, da se v spomladi ne sme prvič orati, dokler S i vice ne velevajo. Tako mi je povedal velečastiti naš slovenski pesnik gosp. J. Hašnik, ki je več let v Trbovljah živel, da tam kažejo pečevnato duplo, v kateri so nekdaj Si-vice stanovale. Prišel jih je enkrat kmet vprašat, je li bi uže smel bob sejati. Sivica mu reče: sij, sij, sij! in ko jej kmet odgovori, da še je sneg, mu reče Sivica: „To nič ne de", — in kmet je sejal bob na sneg, in mu je obilno obrodil. Sivica gotovo ni druzega, nego ostanek boginje Sive, ki se pri Polacih veli: Seja ali Sej vina, o kateri poljski bajeslovec Szyc pripoveduje (Slow. Bogowie, str. 24), da „opiekowala sie siejba" (da se je pečala sejbo (seminatione).
Pa podajmo se nazaj h kačjemu kralju. O njem nahajamo pravljice tudi pri druzih narodih. Tako v okolici solonjski (Sologne) na Francoskem se 13. maja vse kače in modrosi na nekem travniki zberejo, in vse vkup delajo na žlahnem kamnu diamantu. Vsaka kača izbljuje tečevino, katero dve kači mesite in gnjetete tako dolgo, dokler iz tega testa ne postane svitel diamant (Erkerinann, Lehrbuch der Religionsgescb. III. 73). V kakošnega božanstva mitus spadajo te pravljice? Mi imamo v njih dvojni moment v ozir jemati, — kačo in zlato krono — ali žlahni kamen.
Krona zlata, žlahni kamen sta simbola solnca. To pričuje slovaška narodna pasem, ki se začne:
Veverunko — Veverunko!
Let* do nebicky!
A dones' mi zlatu krunu —
Ukaz' mi zlate slunečko! Uže Grimm je iz staroškandinavskega poznameno-vanja: „G i ms tein hi min s", gemma coeli, — za solnce, — sklepal, da so si starodavni narodi s o 1 n c e predstavljali kot svitel bliščeč kamen, in grški pisatelji opiraje se na enake stare predstave solnce imenujejo: „\ivdQov dianvQov", durchgiiihter Steinu (Grimm „Myth. 665. Xenopkon, Memorab. IV. 7. 7.), Rusi pa kamen alatir, in Indi: dinamani. Solnce ob Jurjevem in Markovem zopet dobi žarečo moč, njegova toplota vzbuja kače iz zimskega spanja, od tod pravljica, da kače kujejo žlahni kamen za kačjega kralja. Kačji kralj torej ni drugo, nego bliskajoče solnce. Pri vseh starodavnih narodih se je kača rabila za simbol bliska, ia staroškandinavski O d hi m, bog solnca ima priimek: Ofnir in Svafnir, in ti besedi se raoite za pozoamenovanje kače. Tudi troglavno božanstvo med retranskimi starotinami ima kačo za atribut, mi pa smo v tem božanstvu spoznali troedno solnce — jaro, poletno in zimsko. Tudi feniška kača Surmubel in egiptska Kneph sta soinčna simbola, to že potrjuje njini mitus, da, kedar pogledate, vse napolnite s svitlobo, če pa oči sklenete, postane ves svet teman. Učeni Schwartz spozna v beli kači z diamantom: „die blitzende Sonne, namentlich die Friihlingssonne, die nach dem Ge witter neustrahlt^. — Tudi v staroindij-skih himnah nahajamo, da so si bliskajoče solnce mislili kot kačo. (Obširno beri: Creuzer „Symb. III., 247. seq. Mowers, Phoenizier I, 508 seq,). Slovaki kačjega kralja imenujejo: rohata vaka. Ta kraljevski gad je imel na glavi rogovoma podobno krono. Krasota barv in krone je bila neizrekljiva. Prekosil je z velikostjo vse druge kače. Napaden je zažvižgal, in na njegov žvižg mu je prišlo tisuč kač na pomoč. V rogati kači zna biti osebljeni blisk, toda Rohata vaka je Typhonu podobno bitje.