Gérard Herberichs 278 Gérard Herberichs ZGUBLJENI V PROSTORU NAŠE SETVE NAŠE ŽETVE naša oranja naše setve naše žetve brazda ki jo zareže plug v septembrska polja sled ki jo naši koraki puščajo v cestnem prahu čas naših dni in noči letnih časov let in ljubezni žetve? 279 ZGUBLJENI V PROSTORU nobena nam ni bila dana vnaprej vse smo izvojevali v muhastih letnih časih in proti njim na teh poljih in proti njim tukaj kjer orjemo tukaj kjer sejemo NAŠI PROLOGI naši brezkončni prologi -besede ki govorijo besede nič drugega kot besede iščoč eno samo ki bi lahko spočela začetek pogovora ki bi vzdržala vsaj malo vsaj toliko kakor vzdih kot en sam letni čas eno samo življenje ne mislimo večno živeti ne pišemo ne v granit ne v beton ki vanju ponos vrezuje svoje ime izpovedujemo meje zarisane v nas zastor izpovedujemo in prepovedana vrata nedoumljiv epilog ki ga namesto nas vkleše drugje Nekdo drug MI DRUGI KI BIVAMO mi drugi ki bivamo ob robu teh vmesnih prostorov kjer vzhajajo Gérard Herberichs 280 zore neskončna veriga dni in noči gorkota poletij trdota zim - mi smo spomin prihajajočega časa mi smo pozaba tega kar je sled in znamenje v brazdi dnevov ki se vrstijo hitijo in trajajo dlje kakor mi mi smo čuvaji mogočih svitov mi smo up prihajajoče resničnosti POČITNIŠKA HIŠA IMENOVANA STARO MESTO »nosim te v sebi kot ranjeno ptico« aragon staro mesto revisited some fifteen or twenty years later leta nič ne pomenijo ker čas je tam zmeraj negiben za zmeraj prekinjen za zmeraj neraben kakor ti slamniki ki so že odslužili vsa svoja poletja a še zdaj ganejo vaše srce toplota dni mi pripada kadar je sonce na jugu 281 ZGUBLJENI V PROSTORU in horizont mi pripada ob osmih zvečer ko sonce stoji nad orehom in pripada mi ta koliba ki jo je deček samoten postavil ne vem več v katerem odvečnem poletju smešno zavetje zoper ne vem več kateri zoprni letni čas zoper otroško trpljenje ta nerabna koliba mi pripada odslej in ta preveč človeški otrok - ta otrok z mojim trpljenjem z mojim drobovjem ki ga nosim v sebi kot ranjeno ptico 9. julija 1979 TEGA DNE V TEM POLETJU za a. tega dne v tem poletju ko smo se izselili iz gradov v oblakih ki smo jih vse dotlej smatrali za trdnjave tega dne v tem poletju ko smo se naučili odkrivati onkraj meglenih septembrov lapor drugačen od literarnega in filozofskega Gérard Herberichs 282 trajati je dejal joffre trajati proti času in smrti tega dne v tem poletju ko smo se naučili plovbe brez obzorja in zvezde in smo odkrili da navsezadnje živimo in umremo za nič tega dne v tem poletju ko so vsi zapustili svoja polja in hiše samo ti si ostala da bi trpela umirala vztrajala z nami TUKAJ ZGUBLJENI V PROSTORU tukaj zgubljeni v prostoru tujci v času tukaj doma ko končno razbiramo to kar je naše besedo zapisano v pesek sled odtisnjeno v času ta vir za katerega vemo da je konec in pot 283 ZGUBLJENI V PROSTORU ZATO KER SMO REKLI zato ker smo rekli samo enemu izmed njih da je nekje na koncu zadnje poti gostilna kjer ga bodo pričakali s soljo in vodo s kruhom in vinom - jih je šlo sedemkrat sedem tisoč iskat luč sredi noči pribežališče v času zavetje v prostoru vrata ki se odpro glas ki bo odgovoril ženski otroški nasmeh iskat navsezadnje tako malo in kljub temu toliko TA LJUBEZEN UBOGIH ta ljubezen ubogih ki je oblečena zgolj v svojo nežnost in svoje uboštvo ta kraljestva zunaj časa ki jih zidamo v času te besede večne in enodnevne ki jih šepecejo naše ustnice ko prisegamo moja ljubezen zdaj moja ljubezen na vekomaj Gérard Herberichs 284 ZUNAJ ZAKONA izbrati si pot se je vztrajno držati reči kar misliš biti kar si ne imeti partijske knjižice kaj šele potnega lista zasmehovati oblast in proti-oblast ustoličeno ustoličeno skratka biti prost kot ptica pod nebom kot potepuški cigan - ali kdove kot kunec v goščavi ki nanj vsi in vsak lahko strelja brez tveganja: »gott mit uns« ustoličenci imetniki plastificiranih dovolilnic za bivanje STANCE skozi neznane dežele vsega kar se zdi da je naše je zarisana sled cesta ki ne pelje drugam kotle k temu drugje k temu istemu ki je nam vsem usojeno k tej domovini k temu izgnanstvu k tem nedosegljivim obzorjem vendar pa našim neodtujljivo našim 285 ZGUBLJENI V PROSTORU prebivamo v tistem česar še ni lastimo si kar ne bo nikdar naše hodimo mimo in skoz tista ranjena pesem smo tista grenka uporna beseda ki bi rada zjecljala smisel ljubezni NEKEGA DNE »deposuit potentes de sede et exaltavit humiles« magnificat nekega dne boš vedel zakaj kraljestvo pripada preprostim ubogim njim ki ne vejo ne za pot ne za smer in na postajah čakajo čakajo vlake ki nikdar ne pridejo nekega dne boš vedel zakaj kraljestvo pripada njim ki od vsake ljubezni okusijo zgolj grenkobo in žalost in ki mogoče še zmeraj jočejo s sirenami ladij ki plovejo na odprto nekega dne boš vedel zakaj je kraljestvo obljubljeno norcem otrokom svetnikom tatovom vlačugam beračem nam ki zaman pričakujemo vlake ladje ljubezen Prevedel Kajetan Kovič