------    262    ------
O deželnem zavodu za gluhomutce
goriško - isterske v Gorici.,
V izgled drugim deželam.
Res imate prav, da je treba pisatS in govoriti očitno, da ljudstvo izve nesrečen stan gluhonemih (glu-homutcev), treba je poslužiti se vseh sredstev, ki bi znala hasniti.
Gluhonemi niso tako redki, kakor bi si kdo mislil, pa tudi niso tako vsakdanja stvar,   da bii  vsak mogel
------    263    -----
pravično soditi velikost njihovih rev. Vsak naj bi se mislil gluhega samega sebe, potem bo precej razumel te besede. Kaj pomaga milo doneča pesem materina, kaj njeni sladki pozivi, kaj petje različnih ptic, kaj godbe veseli glasovi, ako jih ne slišiš? In tak človek, ki nikdar se ni slišal, ali je tudi v svoji prvi mladosti oglušel, tak človek je tudi nem (gluh). On se ne more pogovoriti se svojim sosedom, ne more nikogar klicati, in ne sliši, če ga kdo drug kliče; ne poznd niti človeških niti božjih postav; gluhonem ne poznd svojega večnega namena, — on je žival v človeški podobi!
Kdo pa čuti nesrečo gluhonemega?
V prvi vrsti on sam, kajti videti življenje, pa ga ne razumeti; videti govoriti, pa ne moči govoriti sam: to morajo biti muke, kakoršnih nas Bog obvari!
Več še kakor gluhonem sam, čuti mati njegova šibo, s kojo jej je osoda otroka tako neusmiljeno vdarila. Dobro poznamo prsi materinske in čute, ki jih nosijo za sina in hčer. Kdo se ni še čudil potrpežljivosti, s ktero mati goji mlado dete? Z angeljsko neutrudlji-vostjo mu streže, kedar je bolno, in britkost jej kolje srce, ako dete jej umira. — A smrt je majhna kazen; gluhonem je mrtev v življenji in nikdo ga ne more vzbuditi, ako ne pripravna odreja.          ^
Žalibog, da smo pa mi presamoljubni. Čutimo sicer, kedar nas čevelj tišči, al presneto malo se brigamo za blagor ali neblagor našega bližnjega. Zedinjene moči premagajo vse zapreke in težave. Na noge tedaj! se-zimo si v roke in postavimo ono najnesrečniše človeštvo, ki je je izgnala nemila osoda iz našega društva, sebi zopet na stran.
Lahko je reči, teže storiti. Vsaj ni tako hudo, ne! Gluhonemi deček ima navadno ravno take dušne in telesne moči, kakor jih imamo mi. On se da — čeravno na poseben način — omikati in postane tako vreden ud našega društva. Mesto biti šiba sebi samemu, svojcem in celi soseščini, je njen delaven ud in veselje roditeljev in sorodnikov. Podučevaoje tudi ni nobena copernija, samo rok ne križem! Na Kranjskem imate že poseben zalog, kterega obresti rabite za to, da svoje otroke v Lincu po nemški izučujete. Zapuščina Holz-apfelnova je menda vendar tudi gluhonemim namenjena? Naj bi se napravil poseben zalog gluhonemih, in primanjkljej — ako bi se kak pokazal — naj bi se poravnal iz kacega druzega zaloga. Tako si lahko napravite deželen zavod, ki bi ustrezal vsaki potrebi. Po mojih mislih je ta pot najbolja.
Statistični pregled zrejencev in zrejenk konec šolskega leta nam kaže, da v 3 razredih in v nedeljski šoli, ki obsegajo 8 let učenja, jih je bilo skupaj 62, in sicer 43 zrejencev in 19 zrejenk, med kterimi je Slovencev bilo 33, Lahov pa 29.
Poleg navadnih šolskih naukov nahajamo med učnimi predmeti tudi rokodelstvo in poljedelstvo.
Dobrotniki so preteklo leto temu prekoristnemu zavodu, čegar dobrodelnost nam je gosp. Boštjančič z malo vrsticami, a tako živo popisal, miloščine darovali 299 gold., po zapuščinah pa 1010 gold.
Mi pa sklepamo ta sestavek z iskreno željo, da bi vzlasti kranjska dežela, kader bode ustanovila sirot-nico, ne pozabila gluhonemih!