KaJ manjka novemu uinemu natrtu Za Vranc-Dolganov učni načrt je bilo treba take reklame kot da se bo tiskalo delo, ki bo odscgalo najmanj 10 debelih knjig. Druga /a drugo so se vrstile anonce v našem strokovncm časopisu: »Prijavljajte se, da zamoremo pričeti s tiskom. Naročite knjigo, ki je za vsakega učitelja neobhodno potrebjia. Knjiga vam bo vodnik in svctovalec« Mar nc bi bilo pravilneje, da sc pri stvari, ki zanima in mora zanimati vsakega učitelja in vzgojitelja, postopa po oni stari: štej glavc — kuhaj kave? Kdo jc kriv, da se mora za tako važno stvar zgubljati toliko nepotrebnih besed? Učitelj? Mar si sam kroji usodo? Mar je sam kriv, da stoji pred globokimi luknjami, ki Tie ve, kako jih bo zamašil. Mar mislite, da se nc zaveda, da mu je knjiga neobhodno potrebna, da brez nje ne bo mogel slediti duhu časa, če bi se že zamogel za<lržati brez nje na nevarni strmini? Načrt je skrbno pripravljeno delo dveh naših priznanih šolnikov in šolskih reformatorjev. Kljub vsej ljubezni, s katero je delo sestavljeno, ne bo delo v razredih napredovalo kakor bi bilo želeti — to pa zaradi navidez male stvarčice, ki je v načrtu ni. Sestavljača bi morala namreč med posameznimi poglavji pustiti male odmore. Ti odmori naj bi bili označeni na primer s tremi pikami. Pri prvih' treh pikah, ki naj bi bilc takoj v začetku šolskega leta, naj bi se uboga uči teljska para malo oddahnila, da razmisli, kako bo ob skromni plači nabavil za zimo obleko, kako bo ženi, sebi in otrokom preskrbel dobro obutev. Kje si bo sposodil denar za šolskc knjige, da jih da otroku, ki ga mora šolati, ker mu kaj drugega nima dati kot izobrazbo. Premisli naj in zračuna, koliko bodo znašalc taksc za vpis v šolo, koliko bo moral mesečno odriniti za hrano in stanovanje svojega dijaka. Pri drugi skupini pik naj bi se odpočil, da skalkulira, da-li bi bilo bolje, da si sposocii nekaj denarja in si pripravi vcč hranc za zimo naenkrat — ali bo bolje, da živi od danes do jutri in je dan na dan vse bolj navezan na razne lokalne faktorje in faktorčiče. Vedeti mora namreč — in tcga se prav dobro zaveda, da je hrana jeseni ccnejša in da cena raste z mrazom, najmanj z mrazom. Pri tretji skupini naj bo dovoljeno učiteljicam - materam, da se sredi napornega dela počijejo in razmislijo, da-li bi bilo bolje. da sledijo naravnemu zakonu in udovoljijo za- htevam, ki jih postavlja materinstvo, ter si s tcm skopljejo novo brezno; ali naj zatajijo v sebi vse plemenite nagone in se posvetijo samo delu v šoli, seve v toliki meri, da bo efekt ekvivalenten z nagrado, ki jo prejemajo, četudi poleg dela, ki ga opravljajo z enako vnemo kot oni, ki so bolje nagrajeni, morajo skrbeti za otroke, ki so tu, in za gospodinjstvo. Pri četrti skupini pik naj bo dovoljeno mladim učiteljicam, da se odloeijo in premislijo, da-li bi bilo bolje, da sledijo glasu svojega srca in s tem osnujejo dom — in zgube službo, ali da varujejo skorjico kruha in zatajijo v sebi ono, za kar jih je narava določila. Tu bo odločitev enako težka, kot pri materah. Pri poslednji skupini naj bi šli v sebc mladi učitelji in razmislili in se odločili, ali bi kazalo poročiti tovarišice, ki bodo v tistem trenutku pričelc za može plačevati davek, ki ga plača malokateri veleposestnik, ali bi bilo bolje, da poročijo dekleta brez službe in brez dotc ter si s tem ustvarijo nekaj, kar bo podobno domačemu ognjišču. Šc ena možnost je, ki bo najbolj česta. Ostanejo lahko samci vse žive dni, potikajo sc lahko do smrti po tujih stanovanjih in gostilnah, da na stara leta ne bodo imeli koga, ki bi jim prinesel čašo sveže vode. Nadalje naj bi bilo v načrtu preskrbljeno, da se šolski delavec za hip otrese vseh vsakdanjih čisto materialnih skrbi in pri tej priliki v duhu samega sebe vpraša: ali ne bi kazalo, da si naročim kakšno knjigo. Tu razmišljanja ne bo. Odločitev bo padla takoj — pa bo tudi takoj razveljavljena. Denarnica je prazna. Prvega prazna kot zadnjega. Tu je dovolj en sama pika ... Nismo še na kraju! Še božič ni minil. Poglavja se vrste — vrste se tudi pike. Mnogo je tega, o čemer učitelj mora razmišljati, toliko, da se je bati, da bo v vsej knjigi videi le pike! Da bo delo v razredih »napredovalo«, je samo po sebi razumljivo! Tudi konec ni pravilen. Na koncu naj bi bil narisan Damoklejev meč, ki visi nad vsakim od nas. Učitelj sc mora zavedati, da nad njegovim ramenom stalno visi ostro orožje, ki se bo zarilo v izmučeno meso, čim bo tanko nit, na katero je obešen, preščipnil s svojim zlobnim jezikom kak »prijatelj in voditelj naroda«. Mar ni položaj današnjega učitelja rožnat? Mar ne slutite, kako naša šola »napreduje«? —pst.