|lp Slovensko Ljudsko Gledališče Celje
1

.m
i*. it«
Thornton Wilder
NAŠE MESTO
Liza Marija Grašič, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Bojan Umek, Igor Žužek, Manca Ogorevc, Tarek Rashid, Aljoša Koltak, BlažSetnikar, Barbara Medvešček, Damjan M. Trbovc, Mario Šelih, Igor Sancin, Renato Jenček
Thornton Wilder
NAŠE MESTO
(OUR TOWN)
Drama
Prevajalka Tina Mahkota	Sodelavec za gib Branko Završan
Režiser Matjaž Zupančič	Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak
Dramaturginja Tatjana Doma	Koi epetitor Simon Dvoršak
Scenograf Alen Ožbolt	Lektor Jože Volk
Kostumografinja Bjanka Adžič Ursulov	Svetovalka za znakovno govorico
Avtor glasbe in priredb Jani Kovačič	^uhih Gabriela Jurkošek
IGRALCI
Režiser Branko Završan Doktor Gibbs Renato Jenček
Joe Cromwell Aljoša Koltak Howie Newsome David Čeh Gospa Gibbs Lučka Počkaj Gospa Webb Jagoda George Gibbs Blaž Setnikar Emily Webb Liza Marija Grašič Profesor Willard Igor Žužek Gospod Webb Bojan Umek
ženska Tanja Potočnik
Bojevit moški Igor Sancin Dama, Mrtva Barbara Medvešček Simon Stimson Mario Šelih Gospa Soames Manca Ogorevc Stražnik Warren Tarek Rashid Svatje, Mrtvi Zvone Agrež, Rastko Krošl, Damjan M. Trbovc, Tanja Potočnik, Barbara Medvešček Sam Craig Vojko Belšak Joe Stoddard Igor Sancin
OUR TOWN© 1938, 1957 The Wilder Family LLC Copyright agent: Alan Brodie Representation Ltd www.alanbrodie.com
Vodja predstave Anže Čater • Šepetalka Simona Krošl • Lučni mojsterjernej Repinšek
•	Tonski mojster Matjaž Jeršič • Vodja projekcije Drago Radakovič • RekviziterSvetislav Prodanovič • Dežurni tehnike Aleksander Abraham • Šivilji Marija Žibret, Ivica Vodovnik
•	Frizerki Marjana Sumrak, Andreja Veselak Pavlic • Garderoberki Melita Trojar, Mojca Panič • Odrski mojster Gregor Prah »Tehnični vodja Miran Pilko • Opravnica mag, Tina Kosi
PREMIERA 21. februarja 2014
Renato Jenček, Lučka Počkaj
Tatjana Doma
THORNTON WILDER, VEČNI POPOTNIK
Ameriški dramatik, romanopisec in novelist Thornton Wilder (1897-1975) je v svojih delih raziskoval povezavo med našim vsakdanjikom in kozmično izkušnjo našega bivanja. Prejel je številne ugledne literarne nagrade in več častnih naslovov. Dva izmed njegovih sedmih romanov sta bila nagrajena s prestižnimi nagradami - za roman Most svetega kralja Ludovika (The Bridge of Sari Luis Rey, 1927) je prejel Pulitzerjevo nafrado leta 1928, njeepv predzadnji roman The Eighth Day pa mu je prinesel nafrado National Book Award (1968), za drami Naše mesto (Our Town, 1938) in Zaenkrat smo se izmazali (The Skeen of Our Teeth, 1943) je prejel Pulitzerjevi nagradi, njeepva iga Ženitna mešetarka (The Matchmaker, 1954) pa je na Broadwayu doživela kar 486 ponovitev (1955-57), kar je bil Wilderjev rekord na Broadwayu. Wilder je bil uspešen tudi kot predavatelj, prevajalec iz francoščine in nemščine, avtor dveh opernih libretov, igralec, scenarist (njegov scenarij za Hitchcockov psihološki triler Shadow of the Doubt velja za klasiko). Je avtor priredb dramskih besedil Ibsena, Sartra in drugih.
Ena izmed njegovih strasti in nuj je bilo tudi pisanje pisem, ki ga je dojemal kot zabavo in pomemben del svojega umetniškega ustvarjanja. Preko pisem je vse življenje ohranjal stike z družino in prijatelji. Napisal je več kot sedem tisoč pisem, ki so izšla v več knjigah.
Thornton Niven Wilder se je rodil 17. aprila 1897 v Madisonu, v Wisconsinu, kot drug otrok Isabelle Niven (1873-1946) in Amosa Parkerja Wilderja (1863-1936). Njeepv oče je bil novinar, lastnik in urednik časopisa The Wisconsin State Journal, zelo karizmatičen govornik in ameriški diplomat, generalni konzul v Hone;kongj in Šan^haju. Oče je bil dominantna oseba, zelo stroe; kongegacionalist1, z doktoratom iz ekonomije iz Yalea. Otrokom je od najzgodnejših let bral klasiko, poleti pa so morali,
1 Pripadnik protestantske verske skupnosti; kongregacionalizem, ki je bil ustanovljen v 16. st.r je priljubljen v ZDA, Vzhodni Evropi in Veliki Britaniji.
namesto da bi preživljali brezskrbne počitnice, delati na kmetijah, saj je menil, da lahko le s trdim delom zrastejo v odgovorne in zrele osebe.
Mama Isabella Niven je bila neodvisna, inteligentna in izobražena ženska, oboževala je poezijo, gledališče in glasbo. Ljubezen do literature, dramatike in jezikov je prenesla tudi na svoje otroke. Veliko je brala, pisala poezijo, prevajala poezijo iz francoščine in italijanščine, zelo dobro je igrala klavir, oboževala je dramatiko, bila je aktivna v lokalnem kulturnem življenju in tekmovala na lokalnih teniških turnirjih. Želela si je študirati medicino ali poučevati, želela si je samostojno kariero. Njen oče je bil sicer ponosen na hčerine sposobnosti, vendar seje držal tedanjega konvencionalne^a prepričanja o tem, kje je ženski primerno mesto v družbi.
Isabella in Amos sta se poročila decembra 1894. Istega leta je Amos kupil delež časopisa The Wisconsin State Journal, kjer je bil urednik do leta 1906. Že pred poroko je Amos svoji bodoči ženi dal jasno vedeti, da ni njeepva piva izbira za ženo. Prej je bil že dvakrat zaročen, vendar sta obe zaročenki razdrli zaroko, kar ^a je zelo prizadelo. Sedemletno dvorjenje z nesrečnim koncem je navajal kot razloe, da ni zmožen več ljubiti. Isabella si je tri dni pred poroko zaželela, da bi lahko poroko odpovedali, vendar je bilo prepozno, saj je bilo povabljenih osemsto epstov in ni želela prizadeti staršev.
Isabella je bila pivih šest let zakona kar štiri leta in skoraj štiri mesece noseča. Rodila je štiri žive otroke, Thorntonov brat dvojček pa seje rodil mrtev. Zaradi porodov in obremenjenosti s skrbjo za otroke je bila zelo izčrpana, z možem nista imela toplega in ljubečega odnosa. Večino svojega zakona sta preživela ločeno, vsak na svojem koncu sveta. Amos Parker je bil odsoten zaradi svoje službe, Isabella pa je z najmlajšima hčerkama živela v Evropi ali v Združenih državah, starejši trije otroci so bili po internatih in šolah, poletja pa so preživljali na kmetijah, kjer so na željo očeta spoznavali trdo kmečko delo in življenje. Thornton je zelo pomešal svojo družino, predvsem mamo, brata in sestre. Z očetom sta imela rahlo napet odnos, ki sta ^a vzdrževala preko pisem. Oče je služil denar, mama je skrbela za otroke, dokler niso odšli v šolo. Oče je predstavljal dominantno figuro v življenju otrok, saj je določal, v katero šolo ali na katero univeizo se bodo vpisali, kaj bodo počeli med počitnicami, kar je za Amosa in Thorntona pomenilo, da sta delala na kmetijah in v uradih, ki jih je izbral oče. Oče ni imel občutka in posluha za umetnost. Thorntonu je dejal, naj se namesto z umetnostjo ukvarja s čim resnim, s čimer si bo izoblikoval značaj. Vse življenje ^a je skrbelo, kaj bo v življenju počel Thornton in kako si bo služil kruh.
Kot šahist je premikal ženo in pet otrok po svetu, jih nekaj pošiljal v Evropo, nekaj v Ameriko in nekaj v severno Kitajsko - vedno v korist izobrazbe mladih ljudi.
Thorntonov starejši brat Amos se je rodil leta 1895, nekaj več kot devet mesecev po poroki staršev. Ko je bil Amos star devetnajst mesecev, sta se rodila dvojčka, Thornton
in njeepv mrtvorojeni brat. Thornton je bil zelo slaboten dojenček, prve mesece življenja so ^a previdno prenašali naokrog na blazini. Mrtvorojeni brat dvojček je v Thorntonu pustil doživljenjski občutek nepopolnosti in krivde.
Motiv dvojčkov se zelo poepsto pojavlja v njegovih romanih in dramah, tudi v Našem mestu, najbolj očiten je v romanu Most svetega kralja Ludovika in v njegovem zadnjem romanu Theophilus North (1973), ki ^a je v posameznih delih napisal kot izmišljeno zepdbo svojega mrtveca brata dvojčka. Njegovemu bratu dvojčku je hotel oče Amos dati ime Theophilus po svojem dedku in drugih prednikih s tem imenom.
Ko je bil Thornton star šestnajst mesecev, Amos še ne tri leta, se je leta 1898 rodila sestra Charlotte, leta 1900, ko je bila Charlotte stara osemnajst mesecev, pa še Isabel. Najmlajša sestra Janet se je rodila leta 1910.
Vseh pet Wilderjevih otrok je bilo izredno nadarjenih in izobraženih. Prav skrb, kako finančno omogočiti vsem petim otrokom izvrstno izobrazbo, je bila vse življenje očetova glavna preokupacija. Njeepv brat Amos je leta 1933 doktoriral na Yaleu, postal izredno uspešen profesor, predavatelj novega testamenta, pronicljiv esejist, pesnik in teniški prvak, leta 1922 je nastopil na teniškem prvenstvu v Wimbledonu. Sestra Charlotte je bila profesorica angleščine in večkrat nagrajena pesnica. Charlotte je imela razmerja z ženskami, trpela je za depresijami, leta 1941 je doživela živčni zlom. □iagiosticirali soji shizofrenijo in je do konca življenja bivala po psihiatričnih bolnišnicah. Finančno skrb za njeno zdravljenje je v celoti prevzel Thornton. Isabel je bila diplomantka pive^a letnika študentov drame na Yaleu, napisala je tri uspešne romane in bila upravnica gledališkega arhiva na univerzi Yale. Najmlajša Thorntonova sestra Jenet je bila profesorica biologije in priznana okoljevarstvenica. Thornton je bil najbolj povezan s sestro Isabel, ki je bila njeepva tajnica, menedžerka in literarna svetovalka, po smrti staršev pa sta skupaj živela v družinski hiši v Hamdenu.
Mati Isabella Niven je vse svoje neuresničene literarne ambicije uresničila preko uspehov in dosežkov otrok, tudi uteho pred razočaranjem nad svojim zakonom je našla v ljubezni in predanosti do otrok.
Maja 1906 se je družina Wilder preselila v Hone;kone;, kjer je Thorntonov oče nastopil službo generalnega konzula. Diplomatsko službo, najprej v Hone;kone;u, kasneje v Šan^haju, je opravljal do leta 1914, ko je moral službo zaradi slabega zdravstvenega stanja pustiti in se je vrnil v Združene države. Tam je vodil privatno neprofitno organizacijo Yale-in-China Association, ki seje ukvarjala z izobraževanjem na Kitajskem in o Kitajski, in se spet začel ukvarjati z novinarstvom. Oče je bil velik nasprotnik pitja alkohola, celo na diplomatskih sprejemih, ki jih je organiziral, niso stregli alkoholnih pijač, v tem duhu je vzgajal tudi svoje otroke.
Thornton je v Hongkongu začel obiskovati šolo, kjer so poučevali v nemščini. Oktobra 1906 se je mati Isabella z otroki vrnila v Združene države. Naselili so v Berkeleyu v Kaliforniji. Thornton je začel obiskovati državno šolo, hodilje gledat gledališke predstave na Kalifornijsko univerzo. Bilje izredno nadarjen za glasbo. Igral je violino, orgle in klavir, pel je v zborih in bral glasbene partiture za zabavo. Zelo je bil ponosen na svojo sposobnost, daje lahko v glavi slišal celoten orkester.
Spomladi 1909 je njegov oče postal generalni konzul v Šanghaju. Thorntonova najmlajša sestra Janet se je rodila leta junija 1910. Decembra tega leta je Isabella s štirimi otroki odpotovala k možu v Šanghaj, najstarejši Amos pa je ostal v Združenih državah. Starša sta Thorntona vpisala v China Inland Mission Boys School, v krščansko šolo z internatom, ki je bila 450 kilometrov oddaljena od Šanghaja. Tam seje učil nemščino, francoščino in latinščino in geometrijo. Na šoli ni bilo pouka kitajščine, česar sije zelo želel. Thorntonu seje v šoli pridružila še leto mlajša Charlotte, vendar sta se lahko videla le eno uro in pol ob sobotah. Tam sta preživela tudi poletne počitnice. Učencem šole ni bilo dovoljeno, da bi se družili z lokalnim prebivalstvom. Thornton je bil star devet let, ko je leta 1906 pivič odpotoval na Kitajsko, dokončno pa jo je zapustil leta 1912, ko je bil star petnajst let. Življenje tam je v njem okrepilo občutek, da je outsider in tujec.
Leta 1911 seje mati Isabella z mlajšima hčerkama Isabelo in Janet preselila v Italijo, oče Amos, Thornton in Charlotte pa so ostali na Kitajskem, kjer so se politične razmere poslabšale. Leta 1912 sta Thornton in Charlotte odpotovala nazaj v Združene države. Thornton se je pridružil starejšemu bratu Amosu na Thacher School v mestu Ojai v Kaliforniji. Amos je na šoli veljal za izvrstnega študenta, bil je atletska zvezda in zelo priljubljen v svojem razredu. Thornton je na šoli živel v senci slave in priljubljenosti svojega brata. Charlotte sta starša vpisala na šolo v Claremontu v Kaliforniji.
V tem obdobju je začel Thornton pisati kratke dramske igre. Ni se vklopil v razred, sošolci so ga imeli za pretiranega intelektualca. Svoje pribežališčeje našel v knjižnici, kamor se je zatekel pred ponižanjem in nerazumevanjem. Thornton je bil v mladosti plašen, sramežljiv in zadržan. Družina seje vseskozi spopadala s finančnimi težavami, živeli so zelo skromno, pogosto je bil slabo oblečen, v stare obleke, ki jih je podedoval od brata. V tem obdobju je napisal dramo The Russian Princess (1912-13), ki so jo uprizorili na šoli in velja za njegovo prvo znano uprizorjeno dramo. Na Thacher School je ostal eno leto, potem pa je nadaljeval šolanje v Berkeleyju, kjer je leta 1915 zaključil gimnazijo. Jeseni istega leta je nadaljeval študij na Oberlin Collegeu v Ohiu, kjer je študiral grško in rimsko klasično književnost. V dveh letih študija na Oberlinu je napisal nekaj krajših iger, ki so bile kasneje objavljene pod naslovom The Angel That Troubled the 1/l/aters, leposlovje in poezijo pa je objavljal v univerzitetnem časopisu Oberlin Literary Magazine. Med poletnimi počitnicami je na očetovo željo delal na kmetijah, v kratkem prostem času pa je pisal. Leta 1917 seje prepisal na Yale, kar si je vseskozi zelo želel.
Tarek Rashid, Blaz Setnikar, David Ceh
Njegov starejši brat Arnos se je pridružil ameriškim vojakom in odšel v Evropo, kjer je v Franciji služil kot šofer v času 1. svetovne vojne. V letih 1918 in 1919 se je tudi Thornton za šest mesecev pridružil vojski. Že pred tem so ga večkrat zavrnili zaradi njegove dioptrije. Ves čas je kolebal, ali bi se pridružil vojski ali ne. Ko se je končno odločil, da bo tako kot brat Arnos odšel v Evropo, se je vojna končala. Vrnil se je na Yale. V Yale Literary Magazine je bila leta 1920 objavljena njegova prva celovečerna igra The Trumpet Shall Sound, zanjo pa je prejel tudi univerzitetno nagrado Bradford Brinton Award, vendar igra ni bila uprizorjena vse do leta 1926.
Junija 1920 je diplomiral na Yaleu in se jeseni vpisal kot izreden študent na American Academy v Rimu, kjer je študiral arheologijo in začel pisati roman Memoirs of a Roman Student, ki je kasneje izšel pod naslovom The Cabala. Rim ga je popolnoma očaral s svojo zgodovino in kulturo in ga popolnoma posrkal vase.
Leta 1921 seje vrnil iz Rima in se zaposlil kot učitelj francoščine na elitni srednji šoli za fante Lawrenceville School v bližini Princetona, New Jersey. Poleg tega je predaval primerjalno književnost na University of Chicago, kot gostujoči profesor na University of Hawaii, na Haiwdu pa je predaval poezijo. Tudi ko je postal uspešen kot pisatelj in dramatik, je Wilder sam sebe dojemal najprej kot učitelja, predavatelja in šele potem kot pisatelja.
Poleg nabitega urnika v šoli je ves čas neumorno pisal. Med letoma 1925 in 1926 je prenehal poučevati in nadaljeval magistrski študij francoščine na Princeton University, kjer je leta 1926 magistriral iz francoske književnosti. Magisterij je bila zadnja stopnja njegove formalne izobrazbe, do konca svojega življenja seje neumorno izobraževal. Bral je v angleščini, francoščini, nemščini, govoril pa je tudi špansko in italijansko. Predaval je v angleščini, nemščini in francoščini. Zelo je bil ponosen, daje Don Kihota prebral v štirih jezikih - angleščini, francoščini, nemščini in španščini. Leta svojega življenja je porabil za poglobljeno preučevanje nemških gledaliških arhivov, za študij Joyceovega Finneganovega bdenja, iger Lopeja de Vege in poslikave grških vaz.
Poletje 1925 je bilo pivo izmed mnogih, ki jih je preživel v umetniški koloniji MacDowell Colony2 v Peterboroughu, New Hempshire, kjer je končal roman The Cabala, ki je izšel aprila 1926 in prejel večinoma ugodne kritike.
Poletje in jesen 1926 je preživel v Parizu z zelo skromnimi finančnimi sredstvi. Pariz mu nikoli ni bil preveč všeč. Preko Sylvie Beach, ki je bila založnica in lastnica angleške knjigarne Shakespeare and Company, je v Parizu spoznal Ernesta Hemingwaya in Jamesa Joycea. Sylvia
2 Umetniška kolonija, ustanovljena leta 1907 in je nemoteno delovala tudi v času dveh svetovnih vojn in velike depresije; gostila naj bi preko 6000 umetnikov od tega dobitnike vsaj 61 Pulitzerjevih nagrad; kolonija je gostila pisatelje, pesnike, dramatike in skladatelje od petih tednov do dveh mesecev in jim nudila brezplačno bivanje.
Beach je bila ena vodilnih figur med emiganti, živečimi v Parizu, v času med 1. in 2. svetovno vojno. Njena založba je leta 1922 objavila kontroveiznega Joyceovega Uliksesa (Ulysses).
Decembra 1926 so uprizorili njegovo pivo celovečerno igro The Trumpet Shall Sound v American Laboratory Theatru v New Yorku. American Laboratory Theatre je bila gledališka šola, subvencionirana z javnim denarjem.
Leta 1927 seje Wilder vrnil na Lawrenceville, tokrat kot predstojnik šole. Novembra istega leta je izšel njegov drugi roman Most svetega kralja Ludovika, s katerim se je uveljavil kot pisatelj. V romanu je raziskoval usodo petih popotnikov, ki doživijo skupno smrt v padcu z mostu v Peruju v 18. stoletju. Decembra je odšel na počitnice na Florido, kjer je spoznal boksarja težke kategorije Gena Tunneyja, s katerim sta postala prijatelja.
Za roman Most svetega kralja Ludovika je spomladi leta 1928 prejel svojo prvo Pulitzerjevo nagrado. Romanje doživel izreden uspeh, tako pri kritikih kot pri bralcih, in ga ustoličil med uspešne ameriške avtorje. Z denarjem, ki ga je zaslužil z romanom, seje izkopal iz revščine, s katero seje spopadal vse življenje.
Konec šolskega leta je prenehal z delom na šoli in jeseni 1928 sta z Genom Tunneyjem odšla na potovanje po Evropi. Jeseni je izšla zbirka njegovih kratkih iger pod naslovom The Angel That Troubled the Waters.
Januarja 1929 seje vrnil s potovanja po Evropi. Kupil je posestvo na Deepwood Driven v Hamdenu, Conneticut, in dal zgraditi hišo za starše, sestro Isabelo in zase. Njegova družina je končno dobila skupen dom, o čemer je v letih, ko so živeli ločeni drug od drugega, nenehno sanjal. Sam v družinski hiši nikoli ni dolgo zdržal, tam je zelo težko zbrano delal. Čeprav je ves čas hrepenel po bližini svoje družine, je bil navajen na samoto in potovanja. Zelo rad seje selil iz kraja v kraj, včasih niti dva dni ni zdržal na istem mestu. Thornton je hišo uporabljal kot domačo bazo, iz katere seje podajal na svoja popotovanja posvetu, včasih je bil zdoma tudi dvesto dni na leto. Najlažje je pisal med potovanji po različnih mestih, najraje pa je pisal med čezoceanskimi potovanji na ladjah. Ko je njegov oče zbolel in ni mogel več finančno skrbeti za družino, je finančno skrb za celotno družino prevzel Thornton. Ves čas je potoval po Ameriki in predaval, v prostem času pa je pisal.
Leta 193 0 je sprejel mesto gostujočega predavatelja na University of Chicago. Spomladi je izšel njegov tretji roman The Woman ofAndros. Oktobra ga je v reviji New Republic literarni kritik ostro napadel, da je v romanu ignoriral socialne probleme sodobne ameriške družbe. Leta 1931 je izšla zbirka njegovih enodejank The Long Christmas Dinner.
Novembra 1934je spoznal Gertrude Stein, ki seje po tridesetih letih življenja v tujini za šest mesecev vrnila v Ameriko in kot predavateljica med drugim gostovala tudi na
Bojan Umek, Vojko Belšak, Jagoda, Barbara Medvešček
University of Chicago. Njen modernistični roman The Making of Americans (1925) naj bi ga navdahnil pri pisanju drame Moje mesto. Steinova v romanu raziskuje rodovnik, zgodovino in psihološki razvoj članov izmišljenih družin Hersland in Dehaning, v to pa vpleta metafikcijsko razmišljanje o pisanju romana.
Prav tako kot Steinova tudi Wilder v drami Naše mesto opisuje otroštvo, snubljenje, poroko in smrt Emily Webb in Georgea Gibbsa, v središče dramskega dogajanja pa postavlja vsakdanje življenje običajnih ljudi v mestu Graver's Corners, New Hampshire. Izmišljeno mesto je nastalo po mestu Peterborough, New Hampshire, kjer je Wilder preživljal poletja v MacDowellovi umetniški koloniji.
Januarja 1935 je izšel njegov četrti roman Heaven's My Destination, pivi izmed njegovih romanov, ki se dogaja v Ameriki in predstavlja Wilderjev pogled na takratno ameriško družbo.
Spomladi 1935 se je Gertrude Stein vrnila na University of Chicago. Thornton jo je z njeno tajnico, asistentko in ljubico Alice B. Toklas, povabil, da lahko stanujeta v njegovem stanovanju v Chicagu. Aprila 1935 si je Wilder vzel dopust in odpotoval v Evropo, kjer je nekaj časa preživel z Gretrude Stein in Alice B. Toklas, na Dunaju pa je spoznal Sigmunda Freuda. Ta ga je povabil, naj ga obišče v njegovi vili. Skupaj sta prebila uro in pol in se pogovarjala o Shakespearu in veri. Freudu je bil najbolj všeč Wilderjev Most svetega kralja Ludovika. Pogovarjala sta se tudi o Freudovi hčerki Anni, ki je takrat ni bilo doma. Freudu se je zdel Wilder primeren kandidat za njenega moža. Anna Freud je bila takrat že uveljavljena psihoanalitičarka in naj bi imela lezbično razmerje z Dorothy Burlingham. Freud in Wilder sta se srečala še enkrat, čez deset dni, ko je Wilder Freudu zaupal svoje skrbi glede sestre Charlotte. Vso družino je namreč skrbelo za njeno duševno zdravje.
Na Dunaju je Wilder srečal tudi Maxa Reinhardta in Pabla Picassa. Konec oktobra 1935 se je vrnil v Ameriko. Njegov oče je bil zelo bolan, njegova mama in sestra Isabel pa izmučeni od skrbi za bolnika. Wilder je začel kmalu po božiču spet predavati, saj je potreboval denar za vzdrževanje družine in visoke stroške očetovega zdravljenja. Zelo je bil utrujen od predavanj in ni več videl smisla svojega početja. Aprila 1936 je dal odpoved na University of Chicago, pogodba ga je veza la še do septembra. Ni točno vedel, kaj bo delal v prihodnosti, niti kje bo živel. Želel pa si je, da bi se lahko posvetil samo pisanju.
2. julija 1936 je po dolgi bolezni umrl njegov oče. Jeseni je začel pisati dramo Naše mesto, poleg tega pa se je ukvarjal še z adaptacijo Ibsenove Hiše za punčke. Aprila 1937 je bil končno prost vseh obvez poučevanja in predavanj. Poleti je spet odpotoval v Evropo, najprej v Pariz na konferenco, potem pa je dva tedna preživel z Gertrude Stein in Alice B. Toklas v najeti hiši na francoskem podeželju v Biligninu. Od tam je nadaljeval pot v Salzburg na festival, potem pa v Zurich, kjer se je posvetil pisanju drame Naše mesto.
V začetku septembra mu je Steinova pisala, da je v Bilinginu pozabil površnik in da mu ga bo v Zurich poslala preko svojega prijatelja, mladega pisatelja, pesnika in profesorja, osemindvajsetletnega Samuela Stewarda. Samuel Steward je akademsko kariero zamenjal za kariero tatoo umetnika in pornografa, bilje neuradni sodelavec seksologa Alfreda Kenseyja, kateremu je med drugim podaril tudi obsežno zbirko zgodnjih polaroidnih seksualnih fotografij, ki jih je posnel na homoseksualnih zabavah v svojem stanovanju. Glede na Stewardowe izjave, naj bi se takrat začelo njuno poznanstvo, ki je trajalo do leta 1948, v Zurichu pa naj bi imela tudi spolne odnose. Thornton Wilder je bil zelo zadržan človek, svojo slavo je pogosto doživljal kot motnjo in vdor vsvojo zasebnost in je svoja spolna nagnjena skrbno skrival pred javnostjo.
Samuel Steward je štiri leta po Wilderjevi smrti in tiiinštirideset let po njunem pivem srečanju objavil pivo pričevanje o svoji seksualni izkušnji z Wilderjem, leta 1981 pa je to pričevanje vključil še v avtobiografijo. Steward je v avtobiografiji zapisal, da naj bi skupaj preživela šest ali sedem popoldnevov in večerov. Po srečanju z Wilderjem pa je 15. septembra 1937 Steinovi in Toklasovi napisal, da sta z Wilderjem skupaj preživela dva dni in se pogovarjala kot nora. Med drugm naj bi mu Wilder predaval tudi o veri in o tem, kako naj se spopade s svojo homoseksualnostjo. Wilder pa je v pismu Steinovi napisal, da je Steward pri njem ostal dva dni in pol. Pričevanje Stewarda je edino pričevanje o Wilderjevi seksualnosti, pa še to je bilo objavljeno po njegovi smrti. Wilderjevo zasebno življenje je bilo popolnoma skrito pred javnostjo, celo tako zelo, da o njem ni bilo niti govoric. Razen tega pričevanja ni nobenih dokazov o njegovi spolni usmerjenosti, ni dokazov o tem, ali je imel seksualne zveze z ženskami, ki so ga ljubile, in z moškimi, ki jih je srečeval na svojih potovanjih. Wilder naj bi sicer imel ljubezenske zveze z mlajšimi moškimi, vendar o svoji seksualnosti ni nikoli javno govoril, v njegovih delih se tematika seksualnosti skoraj ne pojavlja. V njegovi privatni korespondenci je zaslediti zapise o seksualni stiski, zatiranju čustev in lastne seksualnosti ter o občasnih obdobjih, ko seje odločil za spolno vzdržnost. Seksualno energijo je dojemal kot vitalno energijo, ki jo lahko preusmeri v kreativno ustvarjanje.
Imel je široko mrežo prijateljev, katerim seje posvečal.
Srečanje Wilderja in Stewarda v Zurichu naj bi po pričevanjih Steinove, Tolkasove in Stewarda Wilderja navdihnilo, da naj bi jutro po skupni noči napisal tretje dejanje Našega mesta. Temu pa nasprotujejo Wilderjeva pisma, ki dokazujejo, da je tretje
dejanje Našega mesta začel pisati že junija 1937, da je dramo, vključno s tretjim dejanjem, končal šele decembra 1937 in jo popravljal vse do januarja 1938.
V začetku decembra se je Wilder vrnil v Združene države. Decembra je bila na Broadwayu uprizorjena njeepva adaptacija Ibsenove Hiše za punčke, ki sojo igali do maja 1938 in je doživela 144 ponovitev.
Gledališki producent, režiser in filmski scenarist Jed Harris je pritiskal nanj, naj čim prej konča Naše mesto. Številni prijatelji so Wilderja svarili pred Harrisom, daje zelo vzkipljiv, da ni preveč pošten in da se mu ne da zaupati. Harris je Wilderju najel hišo s kuharjem in butlerjem v snobovskem predelu na Lone; Islandu, da bi lahko dokončal dramo. Z vajami za Naše mesto so začeli 2. januarja 1938 in igralci so ob branju tretjega dejanja jokali. Wilder je v času vaj ostal v New Yorku, popravljal dramo in prisostvoval na vajah. Kmalu pa sta se producent in režiser uprizoritve Jed Harris in Wilder sporekla e;lede teksta, luči, igalcev in celo e;lede gledališča v New Yorku, kjer naj bi dramo igali. Wilder ob začetku vaj niti ni imel podpisane poepdbe. Bal se je, da bo Harrisova uprizoritev uničila njeepvo dramo, da bo razpadla na trivialna dejanja.
Drama Naše mesto je svojo krstno uprizoritev doživela 22. januarja 1938 v Princeton McCarter Theatru v New Jerseyju in doživela velik uspeh, tudi Wilder je ob uprizoritvi napisal, daje bila uprizoritev nedvomen uspeh.
Po krajšem uprizarjanju v Princetonu in Bostonu je Naše mesto 4. februarja 1938 doživelo premiera v Morosco Theatru na Broadwayu v New Yorku in prejelo mešane kritike. Thornton Wilder je dva tedna nastopal v vlog Režiserja v broadwayski uprizoritvi. Spomladi 1938 je drama Naše mesto prejela Pulitzerjevo nagado, s tem je Wilder postal edini ameriški avtor, kije dobil Pulitzerjevo nagado tako za roman kot za dramo. Zaradi nagade se je zanimanje za dramo zelo povečalo. To se je poznalo pri prodaji vstopnic za broadwaysko uprizoritev in Našemesto\e postalo broadwayska uspešnica, za dramo pa so se začela zanimati tudi amaterska gledališča. Piva amaterska uprizoritev Našega mesta je bila 5. aprila 1939 v Salt Lake Cityju, v dvajsetih mesecih po drug amaterski uprizoritvi Našega mesta 8. aprila 1939 v Tusconu so dramo uprizorili v vsaj 658 amaterskih skupinah v Združenih državah, Kanadi in na Havajih.
Zaradi uspeha svojih gledaliških ie;er je Wilder spremenil svoj poejed na življenje. Samu Stewardu je v pismu napisal, da ne dela nobenih načrtov, da je gledališki cigan, pride in ge, brez doma, naslova ali državljanstva. Uspeh Našega mesta je povečal tudi zanimanje za njeepva zepdnejša dela. V intervjuju septembra 1938 je izjavil, da je bilo vse, kar je napisal do tedaj, le priprava za dramske tekste.
Marca 1938 se je Wilder umaknil v Arizono, da bi si odpočil od konfliktov z Jedom Harrisom (njuno prijateljstvo je razpadlo, njuno sodelovanje je bilo eno najbolj stresnih
poslovnih sodelovanj v Wilderjevi karieri) in pisal. Ukvarjal se je z ig o The Merchant of Yonkers, nad katero je bil navdušen Max Reinhardt, ko je prebral osnutek ige. Wilder je o sodelovanju z Reinhardtom sanjal že od najstniških let. Žal Reinhardtova postavitev Wilderjeve komedije ni bila uspešna. Komedija je bila uprizorjena na Broadwayu 28. decembra 1938, prejela je večinoma negativne kritike in doživela le 39 ponovitev.
Pivo polovico leta 1939 je spet potoval po Evropi, v Združene države se je vrnil poleti, da je nastopal v vlog Režiserja, tokrat v uprizoritvah v Pensilvaniji in Massachusettsu. Lotil se je pisanja filmske veizije Našega mesta. Film je bil premierno prikazan maja 1940.
Poleti 1940 je spet nastopal v vlog Režiserja v kar štirih različnih gledališčih s štirimi različnimi zasedbami, jeseni pa je začel pisati novo dramo The Skin of Our Teeth (.Zaenkrat smo se izmazali).
Od marca do maja 1941 je potoval po Južni Ameriki za Ministrstvo za zunanje zadeve, v poletnem semestru je spet predaval na University of Chicago, jeseni pa sta skupaj z radikalnim ameriškim romanopiscem in umetnikom Johnom Dos Passosem odpotovala v London kot ameriška predstavnika na konges pisateljev, ki ga je organiziral mednarodni komite združenja PEN. Spomladi 1942 ga je k sodelovanju povabil Alfred Hitchcock. V Hollywoodu sta šest tednov skupaj pisala scenarij za Hitchcockov film The Shadow of a Doubt. Junija se je pridružil letalstvu kot stotnik zračne obveščevalne službe. Šest tednov seje uril na Floridi, potem pa se je še en mesec usposabljal na šoli za obveščevalno službo.
□rama Zaenkrat smo se izmazali v režiji Elie Kazana je doživela krajše uprizoritve v New Havenu, Baltimoru in Philadelphiji, 18. novembra 1942 pa je bila premierno uprizorjena v New Yorku v Plymouth Theatru in dobila večinoma naklonjene kritike. V decembrski številki tednika Saturday Review of Literature je izšel članek, v katerem Wilderja obtožijo, da naj bi večino svoje nove ige ukradel iz Joyceovega Finneganovega bdenja. V drami naslika pet tisoč let v življenju Georgea in Maegie Antrobus, para iz izmišljenega kraja v predmestju New Jerseyja, ki se z otroki in služkinjo prebijata skozi poplave, lakoto, mraz in vojne. Drama je bila Wilderjev odgovor na ameriško pridružitev 2. svetovni vojni. Čeprav so mnog zapustili gledališče po pivem dejanju, je za dramo spomladi 1943 prejel svojo tretjo Pulitzerjevo nagado.
Maja 1943 je odpotoval v letalsko bazo v Alžirijo, od tam pa v Italijo, kjer je pripravljal načrte za zavezniške pristanke v Italiji. Povišan je bil v polkovnika. Vojski je služil vse do maja 1945, ko se je vrnil v Združene države, septembra pa so ga razrešili iz letalstva.
Naslednje leto, junija 1946, je umrla njegova mama. Leta 1947 so mu na Yaleu podelili častni doktorat. Marca 1948 je po trinajstih letih spet izšel njeepv roman, tokrat zgodovinski roman o Juliju Cezarju The Ides of March (Marčeve ide), ki je bil njegov najbolj eksperimentalen roman.
Poleti 1948 je spet igral v gledališču, tokrat v vlog Doktorja Antrobusa v poletni uprizoritvi Zaenkrat smo se izmazali. Jeseni seje odpravil v Nemčijo, kjer je potoval, pisal in predaval.
Leta 1950 je sprejel profesuro poezije na Haivardu in imel v študijskem letu 1950-51 šest javnih predavanj pod skupnim naslovom Ameriške značilnosti v klasični ameriški literaturi. Junija 1951 sta mu univerzi Harvard in Northwestern podelili častna naziva, maja 1952 pa je prejel nagrado Ameriške akademije za umetnost in literaturo, oba z bratom Amosom pa sta prejela častna naziva Oberlin Collegea.
V petdesetih letih 20. stoletja je napisal priredbo Evripidove Alkestide (1955) ter dramski besedili The Wreck of 5:25 (1957) in Bernice (1957). Svojo adaptacijo Nestroyeve igre, ki jo je leta 1938 objavil pod naslovom The Merchat of Yonkers in je takrat v režiji Maxa Reinhardta doživela le 39 ponovitev, je predelal z mislijo na igralko Ruth Gordon in jo naslovil Ženitna mešetarka (The Matchmaker). Avgusta 1954 je bilo besedilo premierno uprizorjeno na festivalu v Edinburghu. Uprizoritev so kasneje preselili v londonski Royal Theatre, kjer sojo igrali še eno leto, novembra 1955 pa sojo premierno uprizorili na Broadwayu. Glasbena verzija Ženitnemešetarke\e doživela svojo premiera pod naslovom Hello, Dolly! 1 6. januarja 1964 na Broadwayu in prejela deset nagrad tony. Wilderju je prinesla finančno varnost do konca življenja.
Marca 1967 je izšel njegov roman The Eighth Day, ki ga je napisal med letoma 1962 in 1963, ko je dvajset mesecev preživel v izolaciji od družine in prijateljev v mestu Douglas v Arizoni. Roman se je kar petindvajset tednov obdržal na lestvici najbolje prodajanih romanov in Wilderju prinesel National Book Award for Fiction.
Oktobra 1973 je izšel njegov avtobiografski roman Theophilus North in ostal na lestvici najbolje prodajanih romanov enaindvajset tednov.
Thornton Wilder je umrl v spanju na svojem domu na Deepwood Driven v Hamdenu, 7. decembra 1975.
Bibliografija
•	Penelope Niven: Thornton Wilder, A Life, HarperCollins Publishers, New York, 2012.
•	Christopher J. Wheatley: Thornton Wilder Cr Amos Wilder, Writing religion in Twentieth-Century America, Oniversity of Notre Dame, Notre Dame, Indiana, 2011.
•	Thornton Wilder: Nase mesto, prevedla Tina Mahkota, tipkopis SLG Celje, 2013.
•	Conversations with Thornton Wilder, Oniversity Press of Mississippi, Jackson and London, 1992.
Blaž Setnikar, Liza Marija Grašič
Tatjana Doma
"IN KAJ OSTANE, KO SPOMINA NI VEČ, KO NI VEČ IDENTITETE?"
Thornton Wilder, Naše mesto
□rama Naše mesto je ameriška klasika, ena najpogosteje uprizarjanih ameriških iger dvajsetega stoletja, tako na profesionalnih kot na amaterskih odrih, in je doživela številne priredbe za radio, televizijo, film in celo opero. V ZDA odigrajo Naše mesto vsaj enkrat na dan.
□rama Našemesto\e bila krstno uprizorjena 22. januarja 1938 v gledališču McCarter Theatre v Princetonu v New Jerseyju, producent in režiser uprizoritve je bil Jed Harris. Igralci so takoj po premieri odšli v Boston, kjer so igro odigali 25. januarja 1938 v Wilbur Theatru. Bostonska premiera je bila po Wilderjevih besedah velik polom. Dan pred njo je takratna ljubica Jeda Harissa, Rosamond Pinchot, s katerim sta imela turbulentno ljubezensko razmerje, naredila samomor. V garaži na Long Islandu seje zastrupila s plinom. Mediji so njen samomor povezali z uprizoritvijo igre in se razpisali, da naj bi si želela nastopiti v Našem mestu. Čeprav ni bilo dokazov, da bi si Rosamond Pinchot res želela nastopiti v igri, seje pojavila povezava med njenim samomorom in Našim mestom, saj so na bostonski premieri v Emilyjin poslovilni govor vključili eno izmed poslovilnih pisem Rosamond Pinechot. Premiera na Broadwayuje igia doživela 4. februarja 1938 v gledališču Hemy Miller's Theatre. Kasneje so uprizoritev preselili v gledališče Morosco, kjer so igro igrali do 19. novembra 1938 in je doživela 336 ponovitev. Broadwayska uprizoritev je prejela mešane, večinoma pa naklonjene kritike. V njej je Thornton Wilder dva tedna nastopal v vlogi Režiserja.
Dogajanje drame je postavljeno v izmišljeno ameriško mestece Graver's Corners v New Hampshiru blizu Massachusettsa, med letoma 1901 in 1913 ter prikazuje življenje običajnih meščanov z njihovimi vsakodnevnimi življenjskimi zgodbami in njihovo smrt.
Navdih za Graver's Corners je bilo mesto Peterborough v New Hampshiru, kjer je Wilder preživel več poletij v MacDowellovi umetniški koloniji.
Osrednje dogajanje se plete med družinama doktorja Gibbsa in založnika ter novinarja Webba. Otroško prijateljstvo Georepa Gibbsa in Emily Webb preraste v ljubezen, ki se sklene s poroko. Ko Emily pri porodu umre, se sklene njen življenjski krog ki ga je Wilder opisal v treh dejanjih - odraščanje, odrasla doba in smrt. Polee; članov teh dveh družin nastopajo še številni drug liki, ki s svojimi usodami ustvarjajo baivito atmosfero malega mesta. Dramo začne Režiser, ki nastopa kot pripovedovalec, komentator, povezovalec in vodič skozi Graver's Corners in se občasno tudi vključi v dodajanje.
Pivo dejanje Vsakdanje življenje je postavljeno v leto 1901 in prikazuje dan v malem mestu: ljudje odhajajo na delo, gospodinje obešajo perilo, pripravljajo zajtrk, fantje raznašajo časopise in mleko ... Sin doktorja Gibbsa, Georep Gibbs, in hčerka založnika Webba, Emily Webb, sta v pivem dejanju še šolarja. Drug) dejanje Ljubezen in poroka se odvija tri leta kasneje, leta 1904. V gmnaziji so podelili spričevala. Georep Gibbs in Emily Webb se pripravljata na poroko. Ljudje obžalujejo, ker bo Georep Gibbs zaradi poroke pustil športno kariero. Režiser prekine dogajanje in nas popelje leto nazaj, ko sta se Georep in Emily dogovorila, da Georep ne bo nadaljeval študija v druepm mestu, maiveč bo ostal doma in si bosta ustvarila družino. Tretje dejanje Smrt in večnost se odvija leta 1913. Mesto se je spremenilo, ljudje so začeli ponoči zaklepati vrata svojih domov, saj so slišali za vlomilce. Režiser nas popelje na pokopališče v bližini mesta in pove, kdo vse je umrl v zadnjih devetih letih, ki so minila od konca druepga dejanja. Emily Webb je umrla med porodom, znajde se v svetu mrtvih, kjer sreča svoje sorodnike in prijatelje. Zaželi si, da bi se lahko za en dan vrnila v svet živih, vendar ji to odsvetujejo. Emily se kljub vsemu želi vrniti, zato ji njena tašča, epspa Gibbs, svetuje, naj si izbere kar najbolj navaden dan. Izbere si svoj dvanajsti rojstni dan. Prepoznava ljudi iz svoje mladosti, dobiva darila, hkrati pa ugotovi, da je vrnitev med žive zanjo preveč boleča in da bi morali ceniti vsako minuto življenja, ko ga živimo.
V drami Naše mesto je Wilder raziskoval življenje povprečnih ljudi. V predgovoru k zbirki iepr Three Plays (Naše mesto, Zaenkrat smo se izmazali, Ženitna mešetarka) (1957) je Wilder zapisal, da je Naše mesto poizkus, da bi našel neprecenljivo vrednost malih dogodkov našega življenja1. Preprosta ljubezenska zepdba razkriva vprašanja o pomembnosti družine, pomenu in smislu ljubezni, življenja in smrti. Emily se lahko po svoji smrti za en dan vrne v svet živih in ugotovi, kako ni znala ceniti vse^a, kar je imela, dokler te^a ni izgibila. Wilder se v drami ukvarja z navidez enostavnimi temami. Družina predstavlja zelo močen simbol v vseh njeepvih romanih in dramah ter prav tako zaseda pomembno mesto tudi v Našem mestu. Ne le posamezna družina, temveč velika človeška družina, povezana v lokalni
1 Christopher J. Wheatley: Thornton Wilder ¡j Amos Wilder, Writing Religion in Twentieth-Century America, University of Notre Dame, Notre Dame, Indiana, 2011, str. 124.
skupnosti. Oder je naselil z ameriškimi družinami, njihova navidez preprosta in običajna življenja odsevajo duh časa in prostora, v katerem živijo. V drami avtor poudari tudi dejstvo, da ne umirajo samo posamezniki, temveč izgnjajo cele kulture, kot so izumrli predstavniki plemena Kotahačijev, ki so naseljevali ozemlje Graver's Cornersa.
Leta 1939 je Dayton Kohler v svojem članku o Našem mestu zapisal, da je Wilder ritualu vsakodnevnega življenja pripisal skoraj mističen pomen iz prepričanja, da običajna dejanja in verovanja ljudi predstavljajo dolgoletno tradicijo človeške civilizacije. Wilder je v drami iskal način, da bi popolnoma običajna življenjska opravila in dogodke, kot so kuhanje, trebljenje fižola, poroka, rojstvo, prikazal tako, da bi jih gledalci videli v novi luči in jim pripisali vrednost, ki jim pr ¡tiče. Osebe Našega mesta živijo, kot bi imeli ves čas tega sveta in imajo zato posledično manj od življenja, kot če bi se zavedali minljivosti in kratkosti življenja. Wilder želi poudariti, da moramo življenje živeti z občutenjem smrti in končnosti, da bi ga v polni meri izkusili.
Zelo pomembno je tudi Wilderjevo prepričanje, da je naključje ena temeljnih značilnosti življenja, prav tako tudi uspeha igre Našega mesta. V intervjuju leta 1974 je spregovoril o neuspehu igre ob premieri v Bostonu in poudaril, da so igro preselili v New York, ker je bila brez scenografije in zato poceni za selitev na drug oder. Kdo ve? Če bi igra imela scenografijo, je mogoče sploh ne bi preselili in bi bila popoln polom.2
Wilder je Naše mesto pisal med letoma 1936 in 1938 na različnih lokacijah - poletje 1937 je preživel v Peterboroughu v MacDowellovi umetniški koloniji, dramo pa naj bi intenzivno pisal in skoraj končal v Zurichu jeseni 1937.
Wilder je 13. septembra 1937 v pismu Steinovi in Tolkasovi zapisal: Ne morem vama več prikrivati, da pišem najlepšo igro, kar sijih lahko zamislita. Sporočil jima je, da je napisal že dve dejanji; da gre za majhno ig o z vsemi velikimi temami in veliko ig o o drobnih življenjskih stvareh. Napisal je še: igra je poglobitev v mesto v New Hampshiru. Drami je naslov Naše mesto, tretje dejanje igre pa je osnovano na vajinih idejah, kot na velikih stebrih: če vesta ali ne, sta do nadaljnjega globoko vpleteni v pisanje igre.' Ideje, ki so ga navdihovale pri pisanju, so izhajale iz romana Steinove The Making of Americans (1925). Steinova je svoj roman označila za družinsko sago, ki ponuja opis vsakega, ki živi, je živel ali bo živel. Wilder je prav tako zelo dobro poznal njeno knjigo The Geographical History of America or The Relation of Human Nature to the Human Mind ( 193 6), za katero je napisal tudi predgovor. V knjig so zbrani prozni teksti, filozofska razmišljanja in kratke igre. V knjig seje Steinova ukvarjala z razumevanjem in dojemanjem časa in identitete v literaturi in v nadaljevanju, v življenju samem - kaj ostane, ko spomin na osebo zbledi? Kot v tretjem dejanju Našega mesta vpraša Režiser: In kaj ostane, ko spomina ni več, ko ni več identitete, gospa?
2	Ibid.
3	Penelope Niven: Thornton Wilder, A Life, HarperCollins Publishers, New York, 2012, str. 440.
Tudi Wilder seje v Našem mestu poigral s časom in dramske like osvobodil linearnega poteka časa ter jih podvrgel raztegljivemu, dinamičnemu toku časa in bivanja. V navidezni preprostosti njihovih življenj v izmišljenem mestu je Wilder junake Našega mesta obdal z osnovnimi in bistvenimi vprašanji, ki jih je raziskoval že vrsto let: Kako živimo? Kako preživimo? Kaj je ljubezen? Je ljubezen dovolj da se posameznik sprijazni in sprejme tegobe življenja?
V začetku leta 1937 je poslal osnutek Našega mesta dramatiku Edwardu Sheldonu (1886-1946), ki mu je v odepvor napisal, da je pri pisanju te drame prekršil vsa pravila dramskega pisanja. Ni suspenza, ni odnosa med dejanji, ni razvoja; ampak vsakih sedem minut - ne, vsakih pet minut - si izmisliš kakšno novo stvar - kakšno novost - v postopku pisanja, ki takoj pomeni užitek v doživljanju drame in istočasno prispevek k vsebini igre. Večina iger se razvija v času, ta pa se razvija v globino. Dovoli nam, da mesto bolj in bolj spoznamo.1*
Wilder je upošteval Sheldonov nasvet da je celo druep dejanje posvetil poroki Emily Gibbs in dogodkom, ki so vodili do
poroke, preden se pojavi mrtva v tretjem dejanju.	—. ^
, J Tanja Potočnik, Igor Sancin, M ari o Seli h, Renato J en če k, Aljoša K o Itak, Barbara Medvešček, u Blaž Setnikar, Bojan Umek, Liza Marija Grašič, Branko Završan, Igor Žužek, Damjan M. HTrbovc, Vojko Belšak, Manca Ogorevc, Zvone Agrež, Rastko Krošl
Wilderja je pri pisanju Našega mesta navdihnilo tudi raziskovanje metafizike ponavljanja Steinove, kar je tudi sam v svojem pisanju poepsto raziskoval. Zanimalo ^a je ponavljanje običajnih dogodkov in tem v življenju posameznika.
Wilderju ni bilo všeč gledališče tistega časa, zdelo se mu je neiskreno. Zato seje določil, da bo v drami uporabil metateatrski stil pisanja. Pripovedovalec, povezovalec in komentator dodajanja, Režiser, se popolnoma zaveda svojega odnosa s publiko, razbija četrto steno in direktno nagovarja publiko. Prevzame tudi kontrolo nad dodajanjem na odru, prišepetava igralcem in napoveduje spremembe prizorov.
Avtor drame je jasno zapisal, da naj se drama uprizori na praznem odru, brez zavese in scenografije, z minimalnimi rekviziti, igralci pa odigrajo predmete oz. rekvizite, ki jih potrebujejo. Za scenografijo oz. scenske elemente se lahko uporabi stole, mize, stopnice in lestve. Wilder je nekoč izjavil, da so naše zahteve, želje, upanje in obup v naših glavah, ne v predmetih in ne v scenografiji.
Že v svojem tretjem romanu iz leta 1930 The Woman ofAndros]e Wilder obravnaval teme, ki jih je osem let kasneje razvil v drami Naše mesto. Dodajanje romana je postavljeno v čas pred Kristusovim rojstvom na skrit gški otok. Izredno lepa in inteligentna skrivnostna kurtizana in odpadnica Chiysis preko srečanj z moškimi z otoka odkriva, kaj je v življenju pomembno, kako živimo in umremo v surovem svetu.
Wilder je Naše mesto ustvaril s svojo domišljijo in spomini na doživetja s svojo družino in prijatelji, ustvaril ga je z ljubeznijo do domovine, zaradi skrbi nad svetovnimi doepdki in iz ljubezni do gledališča. Gledališče je vzljubil že v otroških letih, ko je tja zahajal z mamo. Ko je zakorakal v trideseta leta se je v njegovem odnosu do gledališča nekaj spremenilo. Opazil je, da v gledališču ne uživa več, da pa se nikoli ne naveliča vzdušja v njem. Prepričan je bil, da je gledališče največja izmed vseh umetnosti, vendar je z gledališčem nekaj narobe, saj naj bi po njegovem mnenju gledališče izkoriščalo le majhen delček svojega potenciala. Menil je, da so napisane tri dobre ige vsakih pet let.
□ramo Naše mesto je pisal v času velike depresije (v svojem drugem nastopnem govoru leta 1936 je ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt poudaril, daje ena tretjina državljanov slabo nastanjena, slabo oblečena in slabo nahranjena, brezposelnost v ZDA pa je bila 14,3-odstotna), v času naraščajočega konflikta v Evropi in vzponu Hitlerja in Mussolinija. Wilder je menil, da v času velike depresije in bližajoče se vojne v Evropi, ki bo uničila svet, kot so ^a poznali do takrat, Američani potrebujejo razvedrilo in upanje.
V drami seje osredotočil na vsakdanje življenje povprečnih ljudi v izmišljenem mestu. Nekatere prizore v Našem mestu so navdahnili resnični dogodki iz življenja njegove družine - bratova poroka, očetova bolezen in smrt, njegovo in njegovih sester hrepenenje, veselje, razočaranja, zanesljiva prisotnost njegove mame v družini in njene
Damjan M. Trbovc, Zvone Agrež, Branko Završan, Igor Sancin, Renato Jenček, Mario Šelih, Tanja Potočnik, Vojko Belšak, Rastko Krosi, Manca Ogorevc, Bojan Umek,Tarek Rashid, Lučka Počkaj, Jagoda, AljošaKoltak, BlažSetnikar, Igor Žužek
neizpolnjene sanje. Fragmenti dialoga so nastali v pogovorih ali preko pisem s starši, bratom, sestrami in prijatelji. Wilder je bil dober poslušalec in opazovalec in je prisluškoval pogovorom in tudi načinu epvora ljudi na svojih brezštevilnih potovanjih na ladjah in vlakih, v barih, hotelih, trgovinah, univerzitetnih učilnicah in prebivalcem Peterboroue;ha v New Hempshiru, kamor se je poepsto umaknil čez poletje, daje pisal.
Leta 1988 so obeležili petdesetletnico Našega mesta s premiera na Broadwayu, uprizoritev pa je prejela nafrado tony za najboljšo obnovljeno predstavo sezone.
Blbllografija
•	Penelope Niven: Thornton Wilder, A Life, HarperCollins Publishers, New York, 2012.
•	Christopher J. Wheatley: Thornton Wilder Cr Amos Wilder, Writing Religion in Twentieth-Century America, University of Notre Dame, Notre Dame, Indiana, 2011.
•	Thornton Wilder: Nase mesto, prevedla Tina Mahkota, tlpkopis SLG Celje, 2013.
•	Conversations with Thornton Wilder, University Press of Mississippi, Jackson and London, 1992.
Intervju z režiserjem Matjažem Zupančičem
GLAVNI JUNAK TE IGRE JE SKUPNOST, MNOŽICA; SKRATKA, NAŠE MESTO
Matjaž Zupančičje vsestranski gledališki ustvarjalec - režiser in dramatik - poleg tega tudi redni profesor na AGRFT na oddelku za dramsko igro in gledališko režijo. Na oder je postavil več kot 60 predstav, v skoraj vseh slovenskih profesionalnih gledališčih, ter zanje prejel več nagrad na domačih in tujih gledaliških festivalih. Napisal je štirinajst dram, pet jih je prejelo Grumovo nagrado - Vladimir (1998), Goli pianist (2000), Hodnik (2003), Razred (2006), Shocking Shopping (2011), kar ga uvršča med vodilne slovenske sodobne dramatike.
Tokrat se vračaš v SLG Celje z režijo Našega mesta, ameriške klasike, ki je ena najpogosteje uprizarjanih ameriških iger dvajsetega stoletja. Kaj je tisto, kar tebe kot režiserja najbolj vznemirja v tej igri?
Igra po nekaterih potezah spominja na Dogville Larsa von Trierja, čeprav je bila napisana več kot pol stoletja prej. Res je, da ima status klasike, vendar je hkrati zelo netipična za ameriško dramatiko; na poseben način odpira prostor transcendence in v zadnjem delu celo sooči žive in mrtve osebe. To stori na intriganten način -resnično življenje in njegov konec, torej smrt, poveže s fenomenom gledališkega, torej z ustvarjanjem in minevanjem scenske iluzije. Kjer smo priča zanimivemu paradoksu - da je igralčev doživljaj na neki način resničen in to kljub temu, da je vse okrog njega fikcija. Kljub Pulitzerjevi nagradi je v dramaturškem smislu igra čisti
eksperiment; ob nastanku je bila celo označena za "eno samo napako", ki pa kljub temu vleče od začetka do konca. Če pa je res, da je Naše mesto tudi iga o gledališču -zgodbo namreč pripoveduje gledališki režiser potem o njej ne moremo misliti drugače kot skozi vprašanje, kaj je gledališče danes.
Naše mesto je na videz zelo preprosta igra o popolnoma povprečnih ljudeh. Kje se po tvojem mnenju skriva razlog za pogosto uprizarjanje te igre?
Morda ravno v tem, da se obče človeških tem, kot so rojstvo, ljubezen, umiranje - in ravno smrt je v tej igri absurdna, če že ne tragična ne loteva naduto, pa tudi ne z nekimi eksplicitnimi dramatičnimi klicaji, temveč jih riše mehko, poetično, kot del neke večne zgodbe; skratka, brez moraliziranja. Kot nekje pravi režiser: Tako smo odraščali, tako smo živeli in tako smo umirali.
Avtor Thornton Wilder je o drami Naše mesto izjavil, da je to majhna igra z vsemi velikimi temami in velika igra o drobnih življenjskih stvareh. Se strinjaš z njim? Kakšno je tvoje branje in razumevanje te igre?
Že na uvodni vaji sem igralcem povedal, da je zame - kljub izpostavljenim protagonistom dveh družin - glavni junak te igre skupnost, množica; skratka, Naše mesto. Drama spremlja zgodbo nekega izmišljenega kraja iz začetka dvajsetega stoletja. V tem smislu ima igra skoraj romaneskno strukturo. Hkrati pa se ves čas poigrava z gledališkim medijem; ga vzpostavlja in ukinja, včasih groteskno poudarja... Zato mislim, da se Wilderjeve partitura ne da samo realistično ponazarjati ali celo ilustrirati, temveč je verjetno treba iskati drugačen gledališki jezik - izumiti nek gledališki pristop, kjer se bo vsak prizor in vsak detajl hkrati vedno utemeljeval v celoti. Ampak vse te stvari na koncu potrdi ali ovrže samo predstava.
Avtor drame je zapisal, da naj se drama uprizori na praznem odru, brez zavese in scenografije, z minimalnimi rekviziti, igralci pa naj odigrajo predmete oz. rekvizite, ki jih potrebujejo. Boš pri svoji režiji upošteval avtorjeve napotke? To je pomembno izhodišče, ki ga je treba seveda vedno znova premisliti. Tudi sam mislim, da so rekviziti, kulise in s tem povezana pretirana konkretnost v Našem mestu odveč. Je pa treba ravno zato na drugi strani razviti koncept vizualne interpretacije in seveda - fizične prezence, giba, geste - torej telesnega izraza. V tem smislu smo iskali dva principa: prvi je v funkciji distance, znaka, s katerim igralec performer neposredno ponazarja zgodbo gledalcu; tukaj smo se delno ukvarjali tudi z znakovno govorico, ker v pojmovnem svetu transcendence, kot ga raziskuje naša predstava, nagovarja gledalca s tišino. Na drugi strani iščemo gib, ki je v funkciji posameznega lika, njegovih opravil in predvsem njegove eksistence; ta mora biti organsko zlit z njim - vendar ne kot čista pantomima.
Si izredno aktiven gledališki ustvarjalec. Poznamo te kot režiserja, dramatika in pedagoga. Kaj je tvoja največja ljubezen? Ali so morda vsa tri področja tvojega umetniškega delovanja neločljivo povezana?
Na to vprašanje večkrat odgovarjam in priznam, da se vedno znova počutim precej negotovo. Zdi se mi, da moraš vse, kar počneš v polju umetnosti, vedno početi iz neke želje - in kjer je želja, je blizu tudi ljubezen. Enostavno bi rekel, da sebe pojmujem kot gledališkega avtorja. Sem nekdo, ki rezina in ki piše za gledališče. Delo s študenti je posebna zgodba, zelo zanimiva in odgovorna. Čeprav pedagoški talent ni nujno povezan z umetniškim, vseeno mislim, da v to zgodbo težko vstopiš, če prej nimaš sam neke svoje osebne, intimne umetniške zgodbe in profesionalne izkušnje.
Si eden najbolj prodornih slovenskih dramatikov, v svojem pisanju se hitro odzivaš na aktualno problematiko. Kaj te najbolj zanima pri pisanju?
Pisanje dramatike je čisto oseben dialog- in hkrati obračun s časom, v katerem živim. In seveda tudi obračun s samim seboj. Tukaj se ne oziram na nič. Aktualno? Mogoče, ne pa aktualistično; zame je drama vedno tudi poskus ustvariti neko sliko sveta. Zato se v resnici ne ukvarjam z vprašanjem, ali so moji teksti aktualni; čeprav morda včasih izgleda tako. Živim in diham v sodobnem času, vse gre skozi mene. To zadostuje. Verjamem pa, da sodobnega, živega gledališča ni brez novih dramskih tekstov. Gledališče, ki ne išče in ne uprizarja tudi sodobne dramatike, je zame mrtvo gledališče.
Pogosto si tudi režiser krstnih uprizoritev svojih besedil. Je to tvoja želja ali zgolj slučaj?
Bolj želja. Predvsem pa to ni nič posebnega. Tako kot lahko filmski režiser posname film po svojem scenariju, tudi gledališki režiser lahko rezina po svoji dramski paitituri. Pisanja nekaterih svojih gledaliških iger (recimo Hodnika) sem se lotil z zelo jasno režijsko vizijo. Je pa potem igra na voljo tudi druejm režiserjem in gledališčem. Če do tega pride, verjetno pomeni, da ima neko širšo, objektivno vrednost ki ponuja več interpretacij. Skoraj vse moje drame, ki sem jih režiralsam, so bile potem uprizorjene tudi v tujini, s tujimi režiserji. Pa tudi sicer precej svojih dram nisem režiral sam - Nemir, Ubijati muh, Razred...
Rajši režiraš sodobno besedilo ali klasiko?
Ni pravila. V dramatiki ni nič tako staro, da ne bi kdaj morda spet postalo novo - in za nobeno novo stvar ni mogoče zanesljivo reči, da se ji bo uspelo postarati. Rad tudi delam gledališče brez besed; veselim se naslednje režije z mednarodno plesno skupino En knap Iztoka Kovača. Morda je samo ena majhna razlika. Ko rezinam nov ali še ne uprizorjen tekst, čutim neko večjo odgovornost do avtorja - če to seveda nisem jaz. Klasiki so bolj trpežni; veliko gledališke kilometrine je šlo čez njih. V vsakem primeru pa najraje delam tekste, ki jih prepoznam in čutim kot dramske umetnine.
Takrat vidim moč režije v sposobnosti uprizarjanja, v sveži in avtentični gledališki interpretaciji, ne pa v dopisovanju in lomastenju po partituri.
V kakšni formi je danes slovensko gledališče?
Hm. Vedno znova ponavljam, da se mi zdi slovensko gledališče kvalitetno. Se pa v zadnjem času sprašujem, ali je to sploh še res in kaj mi dopušča tako vehementno sodbo. Kakorkoli že, pretirana samovšečnost nikoli ni dobra; slovenski teater - pa nič manj vse tisto, kar ga spremlja - bi po moji sodbi potreboval več (samo)kritike. Domači gledališki javni sektor bi se - ob vseh drugih problemih - lahko recimo včasih vprašal, zakaj celo redke predstave, ki doživijo pomemben uspeh v tujini, doma praviloma hitro obvisijo v omari odsluženih repertoarnih obešalnikov, z vso lokalno festivalsko garderobo vred. Ali pa celo stran od nje.
Kulturi in posredno gledališču se namenja vedno manj denarja, tako za produkcijska sredstva kot za honorarje za ustvarjalce. Kaj to pomeni za slovensko gledališče?
V vsebinskem smislu to pomeni osnovno nerazumevanje tega, kako nastaja živo gledališče in na kakšen način se ustvarja scenska umetnost; v perspektivi pa to
Bojan Umek, M jnr jOgorevc, Damjan M.Trbovc,LučkaPočkaj,ZvoneAgrež,BrankoZavršan, Barbara Medvešček, Igor Sancin, David Čeh, Tanja Potočnik, Tarek Rashid, Blaž Setnikar, Rastko Krošl, Renato Jenček, Mario Šelih, Liza Marija Grašič, Jagoda
pomeni čisto katastrofo. Pred leti sem bil v nekem gledališču v Srbiji. Vsi zaposleni -od vratarja do direktorja, z vsemi igralci vred - so se sprehajali po teatru in pili kavo, da bi oddelali svoje ure. Za živo produkcijo namreč ni bilo več denarja. Ali se naj v gledališčih zaposli še scenografe, dramatike, skladatelje, kostumografe, koreografe, lučne oblikovalce, prevajalce itd. ali pa naj se končno neha do nezavesti klestiti in udrihati po avtorskem delu, ki ga ne brani noben sindikat.
Kakšni so tvoji (kot režiserjevi in dramatikovi) argumenti proti popolnemu osiromašenju in komercializaciji slovenskega gledališča? Zakaj bi se morali boriti zanj?
V socialno povampirjeni in duhovno shirani družbi, v kateri naj bi umetnost služila samo še grobi neoliberalni logiki profita s kislim žegnom kakšnih nacionalnih stebrov kulturne tradicije, nima kvalitetno gledališče kaj početi. Bolje, da ga sploh ni, kot da v lastni bedi pomaga vzdrževati fasado, da je vse v redu. Če bi šla vsa stvar radikalno v tej smeri, bom razmislil o samoukinitvi. Če bo to sploh potrebno ...
Spraševala Tatjana Doma.
Blaž Setnikar, Branko Završan
Jani Kovačič
0 GLASBI ZA PREDSTAVO NAŠE MESTO
Thornton Wilder je v drami Naše mesto uporabil takrat vsem znane pesmi in priljubljene glasbene motive. Pri priredbah sem se naslonil na standardni zapis t. i. 'himen1. Po ameriških virih so nastale konec 18. in v začetku 19. stoletja. Kot v večini protestantskih cerkva so se tudi v ZDA pele. Zanimivo, daje Wilder uporabil himne različnih protestantskih ločin. 'Himna - hymn' se, zlasti v anglikanski cerkvi, uporablja za pesem čaščenja v kiticah z rimo in ponavljajočo upraviljeno metriko. V nekaterih virih zasledimo za taiste pesmi tudi poimenovanje epspel. Za časa češkega verskega reformatorja Jana Husa (1369-1415) so izdali pivo protestantsko pesmarico s himnami. Petje himen iz pesmaiicseje nato razširilo v Nemčijo in v naslednjem stoletju v Anejijo. Odtod pa dalje v ZDA. Veliki popularnosti teh himen je botrovala uporaba ljudskih napevov in motivov ter tedaj popularnih melodij. Še danes je prodaja notiranih priredb cerkvenih himen v ZDA velik posel.
Wilder je v drami uporabil Blest Be the Tie ThatBinds] (Blažena, ti vez, ki spajaš) iz leta 1766, ki jo je pri 26 letih zapisal baptistični pastor John Fawcett (1739-1817). Služboval je v vasi Wainsgate v Angliji. Hoteli so e;a premestiti v London, vendar se ni moe;el ločiti od svojih faranov in je raje ostal v vasi. Himna naj bi nastala ravno zaradi tega dogodka. Ta himna se poje, kot kažejo podatki, na več različnih melodij. Najpopularnejša je na melodijo Dennis, ki jo je na začetku 18. stoletja zložil takrat popularni Švicar Hans Geore; Nadeli (1773-1836). Ravno pri tej himni so verniki ali pevovodje uporabili priljubljen napev na verski tekst. Za marsikatero peto himno v ZDA odkrijemo take kontrafakture2. Wilder tej pesmi pripiše središčno vlog) v svoji drami.
1	V starejših pesmaricah je zapisana oblika 'Blest' in ne 'Blessed', kotje zapisano v sodobnejših izdajah. Tudi pri ostalih 'himnah' je uporabljen starejši zapis, npr. 'Art thou' za 'Are you'.
2	Kontrafaktura (lat. contrafactum) pomeni v vokalni glasbi zamenjavo besedila pesmi brez posega v glasbeno strukturo.
Art Thou Weary? Art Thou Languid? (Si utrujen, si brezvoljen?) je nastala po melodiji iz 8. stoletja meniha Štefana (Stefanos, 725-794/6) iz znamenitega puščavskega samostana Mar SabeJ, ki jo je priredil anglikanski duhovnik John. M. Neale (1818-1866) in izdal v zbirki Himne Vzhodne cerkve (1862). Neale je bil eden ustanoviteljev Anglican and Easteren Churches Associations (Združbe anglikanske in ortodoksne cerkve), ki si je prizadevala za zbližanje teh cerkva in pomembno pripomogla k razširitvi pravoslavnih himen na Zahod. Neale je prevedel še nekaj pomembnih in še danes petih himen.
Love Divine, All Loves Excelling (Ljubezen božja, ki v ljubezni vse prekašaš) je ena od neštetih, ki jih je zložil 'sladki bard metodizma' Charles Wesley (1707-1 788). Charles Wesleyje bil bolj zbiralec pesmi in kompilator kot avtor. V omenjeni Love divine, All Loves Excelling komentatorji najdejo Drugo pismo Korinčanom 2, Psalm 106 itd. Izhodišče je nedvomno Diydenova pesem Fairest Isle, all Isles Excelling, ki jo je Wesley opremil s 'pravimi besedami'. Melodija je variacija na angleškega baročnega skladatelja Heniyja Purcella (1 659-1 695). Wesleyje bil zelo načitan in naj bi napisal preko 6500 himen, zbranih v zbirkah Collection of Psalm and Hymns (1738), Hymns and Sacred Poems (1739) do zadnje A Pocket Hymn Book (1786). Wesleyje z bratom Johnom, kot piše v biogafiji, obiskal Ameriko leta 1735.
Thornton Wilder se naslanja tudi na klasične motive. Poročna koračnica je ena izmed splošno znanih tem. Nemški skladatelj Felix Mendelssohn Baitholdy (1809-1848) jo je napisal med letoma 1842 in 1843 za spremljavo k Shakespearovemu Snu kresne noči. Operni skladatelj Richard Wagaer (1813-1883) je v operi Lohengrin (1850) uporabil izhodiščno Mendelssohnovo temo za nevestin zbor oz. prihod. Poročna koračnica se še vedno uporablja pri porokah v obeh variantah, vendar ju večina ljudi ne loči. Priredil sem ju za bendžo in harmonij. Slišita se le bežno. Na kratko uporabim to temo v enem od ragimov.
Druga, še pomembnejša tema Georga Fridericha Handla (1685-1759) je Largo. To je kratka pesem, znana tudi kot Ombra mai/iT, ki jo je zložil za opero v treh dejanjih Serso (Xerxes). Geore; Friderich Händel je opero napisal med letoma 1937 in 1938. V 1. dejanju Xerxes v senci platane zapoje Ombra maipiu ali Ombra maifü, nakar se začno spletke na perzijskem dvoru, tako ljubavne kot politične ... Pesem je popularna še danes, saj jo izvaja večina najpomembnejših mezzosopianistk. Zelo rade jo izvajajo za bis. Variacije in priredbe na temo Larga so tudi osišče glasbene podloge predstave.
3	Samostan Mar Sabaje nastal l. 483 v dolini hidron, hi je znana po puščavskih menihih. Samostan še danes naseljuje preko ducat menihov.
4	Besedilo je v originalu italijansko in gre v prevodu takole: Mehki, čudoviti Usti / moje ljubljene platane, / radostenje usode moje. / Ne grom ne strele ne nevihte / ne načno tvojega, meni ljubega, miru, / naj še tako bridki vetrovi brijejo. // Nobeno drevo mi ne daje/take drage sence, / Ijubeznivejše in ljubše / in čarobnejše.
Ostala glasbena spremljava je v duhu ameriške glasbe na prelomu prejšnjih stoletij.
Polka je bila na prehodu v 20. stoletje nedvomno najpopularnejši ples. Ta ples v 2/4 taktu je potrjenega slovanskega izvora, na polovici 19. stoletja pa je okužil tudi Ameriko. Za podlago sem vzel nekaj meni ljubih variacij na bendžu.
Ragtime (ragtime ali ragtime) je prav tako značilen za to obdobje in je zato tudi delspremljave v tem ritmu. Ragtime je popularna zvrst klavirske glasbe v ZDA, ki je največjo popularnost doživel med letom 1895 in začetkom I. svetovne vojne. Ob koncu vojne njegova popularnost in pomen ugasneta, celo izgneta. Leta 1970 se obudi zanimanje za tak način igranja in danes velja ragtime za pomemben stil, s katerim pianist dokazuje svojo veščino.
Thornton Wilder v tekstu poimensko navaja zgoraj omenjene pesmi, tako da se jim ne moremo izogniti. Z režiserjem Matjažem Zupančičem sva sprejela njegov izziv in jih priredila za bendžo, ki se nam iz Evrope sliši še najbolj ameriško.
THORNTON WILDER V LETNICAH
1897	17. aprila rojen v Madisonu v Wisconsinu.
1906	Selitev v Hongkong (maj), kasneje v Berkeley v Kaliforniji (oktober).
1906-10	Obiskuje Emerson Public School v Berkeleyju.
1910-11	Obiskuje China Inland Mission Boys School, Chefoo (Yantai) na Kitajskem.
1912-13 Obiskuje Thacher School v Ojaiu v Kaliforniji.
Napiše The Russian Princess, Wilderjeva piva znana uprizorjena igra, doživi premiera v izvedbi dijakov Tacher School.
1915	Konča šolanje na Berkeley High School; dejaven v šolski dramski skupini.
1915-17	Obiskuje Oberlin College; redno objavlja svoje prispevke v šolskem glasilu.
1918	Za krajši čas se priključi ameriškim vojaškim enotam.
1920	Diplomira na Yale College; veliko objavlja.
1920-21	Kot izreden študent obiskuje American Academy v Rimu, študira arheologijo.
1920 Začne poučevati na Lawrenceville School v Lawrencevillu v New Jerseyju; poučuje med leti 1921-25 in 1927-1928.
1924 Piva rezidenca v umetniški koloniji MacDowell Colony v Peterboroughu v New Hampshiru.
1926	Magistrira iz francoščine na Princeton University.
Uprizorjena igra The Trumpet ShallSoundv New York Off-Broadway Laboraton/ Theatre.
Izide njegov pivi roman The Cabala.
1927	Izide njegov drug roman Most snetega kralja Ludovika (The Bridge of San Luis Rey).
1928	Prejme Pulitzerjevo nagrado za roman Most svetega kralja Ludovika
Izide The Angel That Troubled The Waters, piva zbirka njegovih kratkih iger.
1930 Honorarno predava primerjalno književnost na University of Chicago, predava sirom ZDA.
1934 Prvič obišče Hollywood, veliko časa preživi v tujini.
1930	Izide roman The Woman ofAndros.
1931	Izide šest enodejank pod skupnim naslovom The Long Christmas Dinner and Other Plays.
1932
1935
1937
1938
1942
1943
2-45
1948
1-52
1952
1953
1955
1957
1961
1962
1963
1964
1965
1967
1973
1975
Na Broadwayu premierno uprizorijo Lucrece s Catherine Cornell (njegov prevod igre Andreja Obeyja Le Viol de Lucrece).
Izide roman Heaven's My Destination.
Priredi Ibsenovo Hišo za punčke za Broadway, v glavni vlogi Ruth Gordon (Broadwayski rekord te igre v številu ponovitev do leta 1999).
□rama Naše mesto (Our Town) doživi premiera na Broadwayu, Wilder dva tedna nastopa v vlogi Režiserja; drama prejme Pulitzerjevo nagrado.
□rama Zaenkrat smo se izmazali (The Skin of Our Teeth) doživi premiera na Broadwayu
Prejeme svojo tretjo Pulitzerjevo nagrado za dramo Zaenkrat smo se izmazali. Napiše scenarij za psihološki triler Alfreda Hitchcocka The Shadow of a Doubt
Pridruži se vojaškemu urjenju pri letalski obveščevalni službi v Severni Afriki in Italiji.
Izide roman The Ides of March. Igra v poletnih uprizoritvah svojih iger.
Kot izredni profesor predava poezijo v okviru predavanj Charles Eliot Norton Lectures na Harvardu.
Prejme nagradi Gold Medal for Fiction in American Academy of Arts and Letters. Pojavi se na naslovnici revije Time (12. januarja).
Na Broadwayu premierno uprizorijo igro Ženitna mešetarka (The Matchmaker) z Ruth Gordon v glavni vlogi (gre za predelano verzijo njegove igre The Merchant of Yonkers izleta 1938).
Napiše priredbo Evripidove Alkestide, The Alcestiad.
Kot prvi Američan prejme nagrado German Booksellers Peace Prize.
Premiera operne veizije igre The Long Christmas Dinners Mannheimu, v Nemčiji, 20. decembra avtor glasbe Paul Hindemith, avtor libreta Thornton Wilder.
Premiera kratkih iger (Someonefrom Assisi, Infancy in Childhood) pod naslovom Elays for Bleeker Street v gledališču Circle in the Square Theater v New Yorku. Premiera operne verzije Alkestide v Frankfurtu 28. februarja, avtorica glasbe Louise Talma, avtor libreta Thornton Wilder.
Prejeme nagrado Presidential Medal of Freedom.
Premiera mjuzikla Hello, Dolly! na Broadwayu (glasbena vemjaŽenitnemešetarke), mjuzikel prejme deset nagrad tony.
Prejme nagrado National Book Committee's Medal for Literature.
Izide roman T he Eighth Day; prejme nagrado National Book Award for Fiction.
Izide roman Theophilus North.
7. decembra umre v spanju na svojem domu v Hamdenu v Connecticutu.
Vir http://vwwv.thorntonwilder.com/about/chronology.html
Prvič v SLG Celje
ALEN OŽBOLT,
scenograf
Alen Ožbolt seje leta 1983 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu in študij nadaljevalna Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1997je na oddelku za kiparstvo diplomiral pri prof. Luju Vodopivcu in prof. dr. Tomažu Brejcu. Kot gostujoči umetnik se je izpopolnjeval na SFAI - San Francisco Art Institute (2001) ter se udeležil mnogih umetniških rezidenc (Fulbright Grant, Institute of International Education, New York; SCCA - Sorosev center sodobne umetnosti, Ljubljana; Umetniška delovna štipendija, MZK Republike Slovenije); Artis in Residence programi (Studio Program ACC Gallerie, Weimar; ArtsLink, CEC International Partners, New York; Atelje New York, MZK Republike Slovenije).
Med letoma 1984 in 1995 je deloval v umetniški skupini Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D.), od leta 1996 pa ustvarja samostojno. Realiziral je številne in raznovrstne umetniške projekte in razstave doma in v tujini. Za samostojno razstavo Rob, Igra solz, Ek/oje, Še (Moderna Galerija, 2002)je leta 2003 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 2002je prejel priznanje pomembnih umetniških del, ki ga kot najvišje priznanje za umetnost podeljuje Univeiza v Ljubljani.
Objavil je več avtorskih 'vizualnih esejev', krajših člankov in nekaj daljših teoretskih tekstov o umetnosti, umetniških prostorih in pojavih (umetniški katalogi, revija Mladina, Rival, Eseji, Problemi, M'Ars, Maska, Likovne besede, PlatformaScca, Sobotna priloga Dela).
Med letoma 1996 in 1997 je pripravil, izbral in izdal knjigo umetniških izjav, tekstov in vizualnih tekstov z naslovom Beseda slike (VSSD v besedi), Zbirka Analecta (2006), skupaj z Žigo Kaiižem in Primožem Cučnikom pa knjigo umetnika Ljubezen je bojno polje, Zbirka Šerpa (2007), publikacijo VSSD, 20. let pred tem, Galerija SKUC (2007), in knjigo Ensembles - prostorski erebusi/Kamen na nebu, Zavod za kiparstvo (2010).
Od leta 2006 predava na oddelku za kiparstvo ALU0. Deluje tudi kot scenograf (EG Glej, Plesni Teater Ljubljana, SNG Drama, MGL, LGL) in oblikovalec. Od leta 1990 oblikuje zbirko Analecta in Probleme.
38
Spet v SLG Celje
JANI
KOVAČI C,
avtor ^iasbe in priredb
Foto Osebni arhiv
Naj bralcu predstavimo tega kantavtorja za hude in težke čase le z njegovim teatrskim ustvarjanjem.
Za gledališče zanimivejša sodelovanja in projekti
1981 Leriora; avtor glasbe in besedila, Studio za sodobni ples, režiser in koreograf Damir Zlatar Frey
1981 Emil Filipčič Ujetniki svobode; avtor songov, SMG, režiser Janez Pipan 1983 Shakespeare Troilus in kresida; avtor glasbe, songov in priredbe besedil, PDG Nova Golica, režiser Dino Radivojevič
1983	Belokranjska legenda; avtor glasbe in besedila, Plesno gledališče Celje
1984	Jordan Plevneš Erigon; avtor songov, PDG Nova Gorica, režiser Ljubiša Georgijevski
1984	Venedikt Jerofejev Moskva - Petuški; avtor songov z besedili, EG Glej, avtor priredbe in režiser Igor Likar
1985	Po motivih Petra Weissa Življenje in smrt Jeana-Paula Marata; avtor glasbe in songov, SLG Celje, avtor priredbe in režiser Matjaž Zupančič
1985	Collodi-Svetina Ostržek, avtor glasbe, SMG, režiser Janez Pipan
1986	/02. internacionala; avtor glasbenega izbora in priredbe glasbe, Cankarjev dom, režiser Matjaž Zupančič
1993 Jan Wilkowski Trdoglavček; avtor pesmic za lutkovno igrico, Lutkovno gledališče
Ljubljana, režiser Matija Milanski 1993 Milan Jesih Ljubiti; avtor songov, SNG Drama Ljubljana, režiser Matjaž Zupančič 1996 David Mamet Pen/erzija v Chicagu; avtor glasbe, SNG Drama Ljubljana, režiser Matjaž Zupančič
2002 Milan Jesih Srebrno rebro; avtor glasbe, MGL, režiser Matjaž Zupančič 2002 Hans Christian Andersen, Jani Kovačič Princesa na zrnu graha, rock opera; avtor priredbe, besedila, songov in glasbe, SSGTrst, Koreodrama; režiser Damir Zlatar Frey 2011 Hanoh Levin Aškava (Rekviem)-, avtor glasbe, MGL, režiser Matjaž Zupančič
Prvič v SLG Celje
GABRI ELA JURKOŠEK
svetovalka za znakovno govorico ^iuhih
Foto Osebni arhiv
Po končani Srednji zdravstveni šoli v Celju seje zaposlila v Splošni bolnišnici Celje, kjer dela kot medicinska sestra. Posebnost njenega življenja je vez z gluhimi osebami, s katerimi se srečuje že od rojstva. Opravila je izpit slovenskega znakovnega jezika in je poklicna tolmačica za slovenski znakovni jezik, vpisana v register na Ministrstvu za delo družino in socialne zadeve. Sodeluje z društvi gluhih in naglušnih po Sloveniji, z javnimi ustanovami in z gluhimi posamezniki, predstavlja vez pri komunikaciji med gluhim in slišečim svetom.
40
In memoriam
Primož Bebler (1951-2013)
Režiser Primož Beblerje bil umetniški vodja SLG Celje od 1.3. 1994 do 28.2. 1997.
V Zbornik ob 55-letnici SLG Celje je zapisal: Čeprav je bilo SLO Celje že četrto, ki sem ga umetniško vodil, sem se tu pravzaprav počutil zelo mlad. Verjetno sem imel ta občutek, ker so bile okoliščine tako zelo drugačne od tistih, na katere sem bil navajen. Ni šlo le za razliko med Beogradom in Celjem, temveč še za razliko med sistemi, namreč tisti miselni izhod iz samoupravnega socializma sem jaz opravljal tu, v tem novem okolju. Torej, mladost kot polet, zagnanost, ambicioznost na eni strani in naivnost, zmedenost in trma na drugi. !Saj to ni Pariz!1 me je Alujevič vedno opozarjal, no res sem si želel velikih Bobnov v noči - naredili smo pa vsaj eno Ukročeno trmoglavko za Borštnikov grand prix in še živeči Oderpododrom, tako da Eksplozija spomina ne bi bila prekratka.
Marjanca Krošl (1931-2014)
J| t V Dramska igralka Marjanca Krošl je bila članica ___našega ansambla od 1. 9. 1953 do 31. 1 0. 1982.
Marjanca Krošl se je rodila 30. oktobra 1931 v Mariboru. Dramsko igo je študirala na takratni AIU v Ljubljani, nato pa je bila stalna članica našega igalskega ansambla. Zadnjih deset let aktivnega ustvarjanja je bila članica SNG Nova Gorica, kjer se je leta 1992 upokojila.
41
PIA ŽEMLJIC
Severjeva nagrada
Nagrado za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih prejme Pia Žemljic, članica umetniškega ansambla SLG Celje, in sicer za vloge v SLG Celje in v Mini teatru.
V	Celju je nastopila kot Meg v komediji Sleparja v krilu Kena Ludwiga (režiser Boris Kobal, premiera 30. 1 1. 2012), Vdova Quin v komediji Največji frajer zahodnega sveta Johna
Millingtona Synga (režiser Janez Pipan, premiera 22. 2. 2013), Laina v ljudski igri Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti Bertolta Brechta in Paula Dessaua (režiser Nebojša Bradic, premiera 10. 5. 2013) in Vodja v praizvedbi drame Krči Mika Bartletta (režiser Jure Novak, premiera 13. 9. 2013), v Ljubljani pa je bila Pia v komorni uprizoritvi Zapiranje ljubezni Pascala Ramberta (režiser Ivica Buljan, premiera 25. 8. 2013).
UTEMELJITEV
Pia Žemljic že leLa dokazuje, da je naLančna, šLudiozna in zanesljiva inLerpreLka širokega dramskega razpona.
Na pivi pogled puriLansko in sramežljivo Meg v Sleparjih v krilu oblikuje s spremenjeno lego glasu in umirjenimi, mehkobnimi, skoraj upočasnjenimi gibi - Lako ustvari videz prostodušne in naivne provincialne lepotice, ki zarisuje vzporednice s filmom Nekateri so za vroče. A Meg je vse kaj drugega koL puhloglava naivka, kar nam da Pia Žemljic vedeLi, ko recitira Shakespeara - LakraL uzremo njen "pravi jaz", nadarjeno, bistro in odločno žensko, ki prerašča provincialne okvirje.
Povsem drugačna, mesena in izkušena je njena Vdova Quin v Največjem frajerju zahodnega sveta. Igralka vaške odpadnice ne zasnuje koL žrtev, Lemveč koL zagoneLno in preLkano samohodko, koL samozavestno žensko, ki sicer hrepeni po moškem, a hkrati moč črpa prav iz samoLe In izoliranosti. Pia Žemljic zahLevno Syngovo besedilo podaja z govorno bravuro, naravno In Lekoče.
V	vlogi dekle Lalne v BrechLovI ljudski Igri se Izkaže koL InLerpreLka songov Ler zabavljaška, agILaLorska, ostia in polemična komenLaLorka, koL Vodja v Krčih pa je vseskozi hladna In obvladana, prava poosebILev razčlovečenja v multinacionalkah, a ob Lern Lud! povsem realna oseba. ObčuLek groze nas navda prav ob njeni umirjeni aitikullianosti In vljudni brezosebnostl, ob odsoLnosti vsake stiasLi In empatije.
Izjemno sodobno, vznemirljivo, Intimno kreacijo Pia Žemljic zasnuje koL Pia v uprizoritvi Zapiranje ljubezni. V pivem delu je nema priča partnerjevega brutalnega slovesa, je Telo, ki besede sprejema kakor udarce, ki lahko le ječi, se krči v histeriji, se skuša umiriti, umakniti, na mesLu ubežati - otrpniti v bolečini. Drugi del predstave je uro Liajajoč Plin monolog. V njem je zares mojsLrska - suvereno, nlansiiano In nezmoLljlvo se giblje med čustvi In besedami ljubezni, jeze, prezira, Ironije, strasti, posmeha, obžalovanja, razkrinkavanja... Pia nas povsem prepriča - koL lik, koL Ženska in koL Igralka.
Žirijo za Severjevo nagrado 2013 so sestavljali Alenka Bole Vrabec, Damjana Černe (predsednica), Staša Mihelčič, m t>\ Tea Rogelj in Branko Šturbej.
Pripravljamo
PREMIERA maja 2014
Yasmina Reza
KAKO POVEŠ, KAR SI ODIGRAL
(COMMENT VOUS RACONTEZ LA PARTIE) Drama • Prva slovenska uprizoritev
Prevajalec Aleš Berger Režiser Janez Pipan
Francoska dramatičarka, pisateljica in scenaristka Yasmina Reza (1959, Pariz) v svoji najnovejši drami Kako poveš, kar so odigral (Comment vous racontez la partie, 2011), kije bila krstno uprizorjena oktobra 2012 v gledališču Deutsches Theater v Berlinu, razkriva nejasen položaj pisatelja v sodobni družbi.
Uspešna pisateljica Nathalie Oppenheim se odzove povabilu ljubitelja literature, knjižničarja Rolanda Boulangerja, da bi na prireditvi Literarna sobota Vilan-en-Volena predstavila svoj roman Dežela naveličanosti, za katerega je pravkar prejela nagrado. V njem pripoveduje zgodbo o pisateljici Gabrielli Gorn, ki v svojem romanu Kako poveš, kar si odigral opisuje načrtovanje umora ljubice svojega ljubimca. Skrivnostna Nathalie Oppenheim, ki se le redko odzove povabilom na predstavitve svojih del, naj bi na prireditvi odgovarjala na vprašanja vsestranske novinarke in televizijske zvezde Rosanne Ertel-Keval ter prebrala nekaj odlomkov iz svojega romana. Novinarka začne z neprijetnimi in nesramnimi vprašanji vrtati v zasebnost pisateljice, na vsak način pa želi iz nje izvleči priznanje o avtobiografski povezavi med njo in njenim delom.
Drama Kako poveš, kar si odigral govori o položaju pisatelja v sodobni družbi ter o vlogi literature, soočene z realnostjo. Izjava ameriškega pisatelja in vojnega dopisnika Michaela Herra (1940), s katero je sicer opisal dogajanje v Las Vegasu: Ni tako pomembno, ali dobiš ali izgubiš, arnpak kako poveš, kar si odigral, odlično osvetljuje problematiko Rezine izvrstne verbalne drame, ki v ospredje postavlja napetosti v pogovoru med štirimi osebami, ko postane jasno, da ni važna realnost dogodka, temveč način, kako o dogodku spregovorijo govorci, ter zastavlja vprašanje o položaju pisatelja, njegovem odnosu do realnosti, nejasnosti v odnosu pisatelj-pripovedovalec pri sodobnih avtorjih, ki so postali razlagalci lastnega dela. Inteligentna, komična in kruta igra o kulturni sredini sodobnega časa, smešna in malo hudobna igra o pisateljici umetnici in provinci - francoski, evropski, katerikoli.
nT Slovensko Ljudsko iV Gledališče Celje
SPONZORJI IN PARTNERJI SLG CELJE V SEZONI 2013/14
SPONZORJI SLG Celje
VEČER
glavni medijski pokrovitelj
€
prsni ena
plVOVA«MA
I^iK©
1825

PARTNERJI SLG Celje
M
altenlO THERMATMA cl£y7t
Laško
center
Vttnapsal^t
SlC ^SVET KNJIGE
mediaspeed.net
TDPFiT
SLOVENIJA
Kavarna^
i
■.I F.'iljl I .h
Z vašo pomočjo smo še uspešnejši. Hvala!
Thornton Wilder
OUR TOWN
TranslatorTina Mahkota Director Matjaž Zupančič Dramaturg Tatjana Doma
Set Designer Alen Ožbolt Costume Designer Bjanka Adžič Ursulov
Composer and Music Arranger Jani Kovačič
Actor Movement Consultant Branko Zavrsan
Lighting Designer Andrej Hajdinjak
Vocal Coach Simon Dvorsak
Language Consultant Joze Volk Sign Language Instructor Gabriela Jurkosek
CAST
Stage Manager Branko Završan Dr. Gibbs Renato Jenček Joe Cromwell Aljoša Koltak Howie Newsome David Čeh Mrs. Gibbs Lučka Počkaj Mrs. Webb Jagoda George Gibbs Blaž Setnikar Emily Webb Liza Marija Grašič Professor Willard Igor Žužek Mr. Webb Bojan Umek Woman Tanja Potočnik
Belligerent Man Igor Sancin
Lady, One of the Dead Barbara Medvescek
Simon Stimson Mario Selih Mrs. Soames Manca Ogorevc
Constable Warren Tarek Rashid
Wedding Guests, The Dead Zvone Agrez, Rastko Krosl, Damjan M. Trbovc, Tanja Potocnik, Barbara Medvescek
Sam Craig Vojko Belsak
Joe Stoddard Igor Sancin
OUR TOWN © 1938,1957 The Wilder Family LLC Copyright agent: Alan Brodie Representation Ltd www.alanbrodie.com
Set in the fictional American small town of Graver's Corners, Our Town tells the story of an average town's residents in the early 20th centuiy through their eveiyday lives and deaths. The main plot revolves around the members of two families, the Doc Gibbs', and the family of a newspaper editor and publisher Mr Webb. Many minor characters appear in the play to create a colorful atmosphere of a small American town. The play opens with the Stage Manager's appearance. He acts as a narrator, commentator, master of ceremony and some sort of a guide to Graver's Corners. Occasionally he gets involved in the action of the play too.
Our Town remains of the most frequently produced 20th centuiy American plays. It has been adapted numerous times for radio, television, film and even for the opera.
Zvone Agrež, Renato Jenček, Barbara Medvešček, Liza Marija Grašič, Rastko Krošl