Vrtec, marec 1927/28.
Otroci se igrajo vlak.
Hej, oblaki bele pare, strašen dim in žive iskre! Vozimo kozice stare, sklede zvočne, nove piskre.
In po sejmih kot trgovci robo v štant razdevamo. Slabi časi, redki novci — staro pesem pevamo ...
Kmet je suh in glad ga tare, saj mu zemlja malo nese — in meščan, ki nima pare, se pred bedo v skrbi trese.
A gospoda, ta ie lupi! Nima toče, nima suše, vendar, kot da je brez duše, slabo plača vse, kar kupi.
Končno robo spet v vozove žalostni pospravimo pa se z upom v čase nove dalje v svet odpravimo.