Janez je zbiral orožje______
Stari Moščani zelo dobro poznajo enega prvih organizatorjev OF, ki je v Mostah že leta 1941 zbiral orožje, hrano in obleko za prve partizanske enote na Pugledu
To je Janez Rupnik, ki se je rodil leta 1905 v Čmem vrhu nad Idrijo v družini s šestimi otroki. V domačem kraju se je usposobil za tesarja, kot italijanski državljan pa je moral služiti vojaški rok na fronti v Libiji. Toda že leta 1929 je pobegnil v Jugoslavijo, kajti fašistična Italija mu ni dala ne kruha ne dela. V Ljubljani se je zaposlil v tovarni čistil za čevlje Jadran, katere tastnika sta bila Ivan Lapajne in njegov sin Drago s Poljske poti.
Janez Rupnik — ni se bal zreti smrti voči
Toda prišla je okupacija in y Ljubljano so prikorakali Italijani, ki so Janeza preganjali že v njegovem rodnem kraju. Sedaj Rupnik ni po-begnil, marveč je Italijane počakal in se že leta 1941 vključil v OF. Se-stanka prvih aktivistov julijal. 1941 v delavnici tesarskega mojstra Pavla Pavšiča na Zaloški cesti št. 181, na kateiem sta bila ustanovljena rajon-ski in terenski odbor OF Moste, se je med drugim udeležil tudi Janez Rupnik. Na tem sestanku so ugoto-vili, da je ena glavnih tedanjih nalog zbiranje orožja, obleke, hrane in drugega materiala za partizane.
Od tedaj dalje je Rupnik vsak dan vozfl s triciklom, ki je imel dvojno dno, hrano, obleko in orožje iz Ljubljane prek žične oviie v Podli-poglav. Italijani so ga sicer kontroli-rali, toda na triciklju je imel zanje
vedno naloženo čistilo za čevlje. Pod njim pa je imel npr. ob neki taki priliki na triciklu naložen mitra-ljez zbrojevko, štiri samokrese, šest bomb, puško mavzerico in večjo ko-ličino municije - in vse to peljal inimo italijanskih bunkerjev partiza-nom, na Pugledu!
Ivan Lapajne je dal za potrebe OF na razpolago v tovarni celotno skla-dišče, v katerem so lahko aktivisti vedno vskladiščili zbrani material in oiožje za partizane. Ko jc npr. od.šla v partizane skupina 12 aktivistov, med katerimi je bil tudi Anton Kxa-mar, se je predhodno v tem skladi-šču popolnoma opremila; vsakdo je poleg druge opreme dobil tudi po-polnoma novo puško mavzerico. Orožje jc preskrbel Boris Pavčič, ki je tedaj hodil še v šolo. Vse bi se srečno končalo, če ne bi prišlo do izdajstva. ltalijani so zvedeli, da se pri Lapajnetu zbira orožje in 8. no-vembra leta 1942 so v mraku tovar-no obkolili. Rupnik se je pravkai pripravljal k počitku, ko so grena-diiji na silo vdrli v skladišče. Preme-tali so vse, a našli niso ničesar. Zato so Janeza Rupnika postavili pred zid in uperili vanj tri mitraljeze. Nekaj časa so ga zasliševali, ker pa ni niče-sai izdal, so mu hoteli zavezati oči in mu grozili z ustrelitvijo. Toda Rupnik ni popustil in dejal, da se ne boji zreti smrti v oči.
Verjetno ga je to rešilo, kajti itali-janski oficir je ukazal, naj ga uklc-nejo in odpeljejo v Belgijsko ka-sarno. V njej je bil šest mesecev zaprt, nato pa odpeljan v taborišče, kjer je ostal do kapitulacije Italije.
Tedaj se je takoj vključil v parti-zanski    Idrijsko-tolminski    odred,
nato pa je bil do osvoboditve ko-mandii 3. dete zaščitnega ^iataljona pri štabu IX. Korpusa. Vojna se je bližala h koncu, toda Ncmci so po-skušali vse, da bi se izvlekli. V neki njihovi taki akciji je bila Janezova četa popolnoma obkoljena; loda vsi borci so jurišali in se rešili. Tedaj je bil Janez dvakrat ranjen.
Takoj po vojni se je zaposlil pri gradbenem podjetju Primorje v Aj-dovščini in pomagal pri gradnji po-rašenih in požganih domačij v Ce-povanu, Lokvah, Tribuši, Lokovcu in Oglarjih.
Samo v Lokvali je sam z vojnimi ujetniki spravil pod streho 45 poru-šenih domačij. Delali so odjutrado mraka, poleti in pozimi v najhujšem mrazu in snegu. ,,BUi so hudi časi, včasih tudi dva dni ni bilo hrane," je pripovedoval Rupnik. Toda kljub temu so prenekateri večer organizi-rali miting, Rupnik pa je vcdno igral na harmoniko.
Leta 1962 se je Rupnik invalid-sko upokojil. Sedaj živi sam: žena mu je umrla, sin pa je odšel na delo v tujino; njegovi vojni tovariši so v glavnem padli, veliko pa jih je po vojni že umrlo. Ima pa dobie so-sede, ki mu v težkih trenutkih pri-skočijo na pomoč.
Danes živi tiho in skromno - zo-pet v Mostah, kjer je preživel prvo poldrugo leto okupacije. Moste pa niso več predmestje z nizkimi hiši-cami in vrtovi, marveč del mesta z velikim Ln gostim prometom, v kate-rem se človek zgubi, če ga nihče ne obišče. Zato je Rupnik zelo vesel vsakega obiska in še vedno rad obuja vojne spomine.
MAKS BURGAR