SeTerin Šali I Tečerna tišina
Kako lahno je vse v svetlobi, sijaj, ko voda se igriva med dnevom in nočjo preliva, odseva v meni in po sobi.
Je to pomlad že? Njeni zvoki? Ne vidim več, zavit v prosojnost. Vse moji se odmika roki, potapljam v mehko se opojnost.
Pod oknom v vejah ptič prepeva. Somrak po hribih luč ugaša. Spokojen sem in brez odmeva. Kdo rože k vzglavju mi prinaša?
Tako sem dvignjen iznad vsega, zapuščam žalost in nemir; oddaljen klic me vabi z brega, bo miren dom — bo lep večer.
9
121