79
Slovenski oglednik, *}
1. list.
Stricu Jurju, metlar ju v Rovta/i.
Preljubi stric! v serce me je veselilo viditi, de si tudi Ti par petič za Novice poslal, in pokazal, de imate tudiRovtarji glavo in serce na pravim kraji, in de mar-sikteriga mestnjana in širokoustniga bahača osramite, ki vas zaničuje. Pa tako je svet vstvarjen in ne jez, ne Ti mu ne moreva pomagati, de je večidel — narobe svet. Ne maraj nič: Ti si pokazal, de so hribovci tudi umni ljudje; zato Tebe izmed vsih družili povzdignem in Ti ta list pišem. Tode ne misli že, de si nehal Rovtar biti in de si že več ko Rovtar, če Ti pišem; metlar si in boš ostal, in ravno ker si metlar, Ti pišem: pervič de Te potolažim, drugič pa, de pameten odgovor od Tebe dobim na vprašanje, ktero na sklepu tega lista bereš.
Vem, de boš stermo gledal pri besedah „de Te potolažim", pa kaj čem, reči Ti moram, de ste Ti in vsi tvoji bratje v nevarnosti ob svoj kosčik kruha priti, kteriga si s metlami v potu svojiga obličja zaslužite. Zakaj de ste v nevarnosti, boš zdajci zvedel. — Glej ravno zdej pridem iz mesta, kjer sim imel opravek, ves oprašen kakor mlinar in prahii sit, de se ne morem odkašljati. ,?Bog se usmili, kje si bil, de si tak?" me vpraša prijatel. Rad bi mu bil odgovoril, pa kašelj mi ni pripustil. Jezil bi se bil, če bi se "plačalo, nad vsako neumnostjo jezo spušati. Misli si mojo nadlogo. Pot me je peljala po mestu ravno za dvema ženskama iz predmestja; našopirjeni ste bile in košati, de si Rovtar ni vstani misliti kako. To bi še nič ne djalo; ali krila ste imele tako dolge tudi, de si ga je vsaki ped dolgo po tleh vleklo, in ker je bil ravno silno velik prah, je bila za njima taka megla prahu, de tri pedi pred sabo nisim muhe razločil. Mislil sim si: ubogi Jurče! čimii se doma z metlami ubijaš? Ljubljana jih ne potrebuje in jih ne bo potrebovala, dokler se bodo ženske tako nosile. — Vidim Te, dragi striček, kako metle v en kot, Novice v drugi kot mečeš, de Ti kaj taciga povedo ; pa ne maraj nič, saj veš de je ženska nošnja današnji čas taka, kakor ženske misli, danes dolga, jutri pa kratka do kolen. Le pridi kmalo v Ljubljano z metlami in stavim, tistih hišinj in kuharc, kte-rim si o Trijacih svoje metle prodal, v njih dolzih novih krilih ne boš poznal več, in če drugič prideš tudi ne; verjemi mi de ne. Zakaj pobrale bodo vse, kar bo njih gospodinjam odpadlo; in to pride vse iz tega, ker hoče današnji  dan vse gospa biti,  in nej  bo komaj mesec v
*) Dajali bomo od časa do časa liste temu enake v Novice, in mislimo, de bomo z njimi marsikterimu domorodcu vstregli, akoravno vemo , de nam bo ta ali uni zabavljivost očital. Mi pa ne bomo namena Novic nikoli prezerli, kteri je: učiti, podučiti, hvaliti vsaciga, komur hvala gre, in s ker-šansko ljubeznijo in rahljimi besedami grajati napčnosti, in poboljšati, kar se poboljšati da — k pridu našiga naroda.
80
Ljubljani. In glej, Jurče, ta kuga se počasi tudi na kmete zanaša. Kaj bo iz našiga naroda, če bo šlo vse tako naprej! Pred sabo imam ravno neke nemške Novice, v kterih tole berem: „Stan vsaciga naroda se da nar bolj iz šeg pri praznovanjih, iz varčnosti in zapravljivosti v obleki in pri pojednjah prevdariti". — Kakšin je stan slovenskima naroda, če ga po obleki prevdariš ? To je vprašanje, ktero Ti dam, de odgovoriš
svojim«
stricu Mihelu v Ljubljani.
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.