X
Igo Gruden: V brezupni uri.
K
Mož in žena živita nerazdružno v tebi, ona sta tvoja spremlje* valca v duhovno univerzalnost, v duhovno očetstvo in materin* stvo, do vsakega posamnika in do vesoljnega človeštva.
®
Počastimo, bratje in sestre, Kraljico onostranstva, mater našo, mater vsega stvarstva, njeno brezmadežno čistost, prelest njene krone in razkošje njenega rožnega vela, ki lije veselo lepoto na svet.
Zapojmo pesem o njenem milostnem, ljubeznivem in radostnem pogledu, živem studencu vsem razdvojenim, izobčenim, po* nižanim in razžaljenim. Pijmo pozabljenje iz njenih darež* ljivih rok.
Zaori pesem porodnici novega človeka, luči novega sveta — večni, stvarjajoči harmoniji, ki je premagala spoznanje.
Bdimo in čujmo: Ona prihaja z zlatimi ključi!
Igo Gruden        y  ^CZUpili   1111.
Iz knjige «K daljnim bregovom«.
Ob oknu kavarniškem — ko da na bregu sem dom si postavil — valovi temno pošumevajo ... Po ulici sredi hropečega drenja ljudje se molče prehitevajo:
nad mestom se zanje nebo ne razpenja,                  rn
;,       podnebni vetrovi svetlo jim ne pevajo,                              H
oblaki jim v dušah mehko ne odsevajo na tem plašljivo nemirnem begu — zakaj, o, zakaj si ustvaril jih, bog?                        V;?
-V
Nad njimi sinjine oskrunjene sajasti krog,
obzorja nikjer in le malo neba;
pogledi, uprti brez radosti v tla,
opletajo se krog zamišljenih nog —
čemu bi se dvigale k tebi, čemu?
saj ni hrepenenja ne upa ne sna
na žalostnem dnu
trpljenja, vsakdanjih skrbi in gorja ...
zakaj, o, zakaj si ustvaril jih, bog?
In vendar so zarje nekje — o, saj sanjam njih zlate odseve'. in pesmi brnijo nekje — o, saj slutim njih mehke odmeve!
—   100   -
X                                           Miran Jarc: Črni čarodeji.                                           $L
in v solncti pod nebom oblaki z vetrovi kramljajo
kot beli golobi,
ki svojih poti in smeri ne poznajo...
Le mi smo pogreznjeni v mračni tesnobi
teh grobnic kamnitih, zazidani smo v katakombe
brezradostnih dni in se tipljemo proti izhodu
vprašanj labirintskih, vijočih od roda se k rodu:
ob mrežasta okna bijo hrepenenja
in duše nam iščejo v večnem spoznanju zaslombe,
utehe v meglah pozabljen j a ...
Le redko nam misel življenje v cvetove razneži,
v smehljaju zaljubljene žene
le redko koprena polsna nas omreži:
strasti in pohlepi kot lačne hijene
nam s kremplji razdraženih nog
teptajo cvetove, raztrgajo sanje                           •
in v dušah zapuščajo grozo, nemir in kesanje —
zakaj, o, zakaj si ustvaril nas, bog?
Usliši me, reši me, daj mi odgovor,
da žejne cisterne od tvojih besed bodo polne;
odvzemi z ramen mi vseh tajnosti tovor
in daj, da ozdravijo misli mi bolne!
Naj duša te moli potem ali kolne,
o, naj v srednjeveški ekstazi
pod mistično zvita kopreno
pred tabo ponižana v prahu se plazi,
naj pluva nate od demonov obsedena,
začarana v satanski, magijski krog
nad blaznostne, temne prepade privedena —
vseeno, vseeno:
ni strah me požara plamtečih nadlog,
samo to mi povej, zakaj si ustvaril me, bog!
.**+*.¦»¦¦*+*¦<** + ¦¦*»¦«*¦¦*¦•>¦*¦¦¦¦   -¦¦«»«¦¦»»» *<*••«••**••••••*•**••*«*"**-«»« .**3 *.*•«*.•¦******¦•»*¦¦*»**¦.
Miran Jarc:          /^        •     X             A    0Z            <Nadaljevanje.>
Črni čarodeji.
Učitelj Ivan Molj je že hotel vstati od mize in zapustiti za* dimljeno gostilniško sobo, saj se je dolgočasil; četvorica precej glasnih kvartopircev, ki jim je kumoval okrogli gostilničar — z rdečo čepico na glavi — pa se itak ni menila zanj. Ko je — osamljen — pokadil že precej cigaret in
—   101   —