LETO XXXV / ŠTEVILKA 11, NOVEMBER 2003 / POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 2380 SLOVENJ GRADEC / CENA 500 TOLARJEV GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC UVODNIK Narava nič ne »Šenka« oziroma ni nikdar dolžna. Vedno vrača v dobrem ali slabem. Za sušnim obdobjem pride vedno, a v različnih časovnih presledkih, obdobje padavin. Letošnje leto je bilo sušno, kot izgleda pa bo narava nadomestila »manjkajočo« vodo v tleh v obliki deževnih in snežnih padavin. Zima nas že opozarja, da prihaja njen čas. Vrhovi planin so bili v oktobru in novembru kar nekajkrat beli, 24. oktobra pa je sneg pobelil tudi nižinske predele. V dolini je zapadlo do 5 cm snega, v višjih predelih pa 20 do 40 cm. Da je bila še konec oktobra zemlja polna sončne energije in še zelo topla, smo se lahko prepričali pri opazovanju topljenja snežne odeje. V dolini je sneg skopnel takoj, v višjih predelih pa se je sesedal in topil od tal proti vrhu snežne odeje. Listavci kljub snežnemu obdobju še niso popolnoma odvrgli listja, pa tudi macesnom še niso odpadle zlatorumene iglice. Nevarnost, da bo moker sneg povzročil poškodbe na listavcih in macesnu, je bila velika. Sneženje ni bilo dolgotrajno, zato večjih poškodb zaradi snegoloma ni bilo. Upognjeno je bilo drevje in grmičevje na brežinah gozdnih cest in gozdnih robovih. V sestojih je sneg neenakomerno obtežil posamezno drevje, ki ima neenakomerno razvite krošnje. Poškodovana so posamezna drevesa, površinskih snegolomov v območju pa ni bilo. Zima prihaja, čeprav si želimo snežnih dni šele okoli božiča in novega leta. Vrhovi Uršlje gore, Pece, Pohorja in drugih okoliških planin v koroški regiji ostajajo zasneženi - zima nas resno opozarja, da jo pričakamo pripravljeni! co o 3 o C . O CL o > °-o cr> E O ._ O -S« .1 E N _Q 3 £ c O 12 IWJWjW obdelovalnega zemljišča. Na Dobrnikovo meji ob zgornjem potočku in se v širokem pasu, v loku proti zahodu, razteza nad dolino. Kot je zapisal Ivan Kordež (1960), je bil v času prvih dveh Kordežev lastnik Arnikovega neki Madille, Italijan po rodu. Ta je bil po poklicu gradbenik in je od predhodnega lastnika, nekega Nemca Dagnerja, odkupil opekarno, ki je obratovala na prvem delu Arnikovega grunta. _V tej opekarni so izdelovali strešno in zidno opeko tudi za Železarno Prevalje z vsemi dimniki in podzemnimi kanali. Bila je zelo kvalitetna, kar se je ugotavljalo še po likvidaciji te železarne, in razni graditelji so jo izkopavali za svoje gradnje. Sam se spominjam, da so iz zadnjega dimnika te železarne, ko so ga okrog leta 1930 podrli, zgradili stavbo - vilo Dr. Senčarja, ki stoji nad nogometnim igriščem na Prevaljah. Tudi strešna opeka je trajala do sto let. Kordež pove, da je imel Madille pri opekarni zaposlene samo italijanske delavce. Peč za žganje opeke je imela pet odprtin - kurišč in je stala pod bregom posestva, liovica, ki so jo kopali tudi na zemljišču Arnik, je bila zelo kvalitetna in ta kraj še danes imenujemo Ciglanca. Domnevam, da je bil Madille tudi lastnik stavbe Ahac, zgrajene v stilu časa fevdalne dobe v obliki črke U, z velikim notranjim dvoriščem in vrtom, do katerega z javne ceste prideš skozi obokan vhod skozi enonadstropno stavbo. Stavbi je pripadal še velik hlev za konje in vprego ter večji ograjen travnik. Na sredi dvorišča sta bila veliko vodno korito in črpalka za talno vodo. Verjetno je stavba služila za upravo in služinčad, hlev pa za konjsko vprego za dovoz materiala in prevoz izdelane opeke. Zraven so spadala še skladišča za material in orodje onkraj Meže. V teh stavbah sta do druge svetovne vojne še stanovali dve hčerki z imenom Madille. Ker so Dobrniki leta in leta kot sosedje pomagali spravljati pridelke iz druge polovice Arnikovega posestva, je, ko je opekarna prenehala obratovati, vdova Madille v zahvalo Petru Kordežu kot prvemu kupcu ponudila Arnikovo naprodaj. Po pripovedi očeta Petra je Ivan v svojem življenjepisu podrobneje opisal dogodek kupoprodaje. Vdova Madilie je dala Petru zelo ugodne plačilne pogoje (in tudi sam se je znašel), tako da je z ostankom opekarne, posekom nekaj lesa in s pridelki na razširjenem posestvu zlahka poravnal kupnino. Pogodbo je sklenil leta 1893. Z delavci, Italijani, ki so še pospravljali in planirali delovišče opekarne, se je dogovoril, da so mu izdelali še toliko opeke, da je je bilo dovolj za izgradnjo velikega hleva (30 x 10 m) ter pozneje še za gradnjo prostorne stanovanjske stavbe in še jo je lahko prodal. Na Arnikovem ni bilo kmečkega stavbišča, ker je pred tem pogorelo in ga niso več obnovili. Zgradili so le »šupe« za izdelavo opeke, te pa so delavci morali pospraviti in splanirati zemljišče tako, da je nastala lepa ravnina, večja od enega hektarja. To je tudi edino ravno polje na sedanjem Dobrnikovem. Seveda so z Arnikovega že pred odkupom, pri gradnji železnice, odvzeli celotni spodnji strmejši del zemljišča, tako da se danes celotno Dobrnikovo v spodnjem delu ob železniški progi razteza v dolžino enega kilometra. Prehod oziroma podhod onstran železniške proge do Prevalj pa je možen le skozi oba viadukta. Tu skozi sta speljani tudi cesti, ki vodita proti Strojni. Ob tem je treba še povedati, da so od Dobrnikovega grunta v letu 1918 odvzeli še spodnji strmi rob velike njive, ko je Rudnik Mežica zgradil ozkotirno železniško postajo Prevalje. Peter je z družino dobro gospodaril sedemintrideset let. Umrl je leta 1937, žena pa devet let pozneje. Rodilo se jima je dvanajst otrok: šest sinov in šest hčera. Od fantov je eden umrl mlad, vsi ostali, razen naslednika, pa so se poročili in ustvarili svoje družine. Se pred tem pa so morali fantje v vojsko. Začela se je prva svetovna vojna. Dva mlajša, Peter in Jože, ter starejši Ivan, ki predstavlja četrti rod Dobrnikov - Ivan Kordež. Ta v svojem življenjepisu obširno opisuje, kako je doživljal vojno, v katero je bil vpoklican oktobra 1914 in se je vrnil po razpadu Avstrijske vojske, 2. novembra 1918. Prva svetovna vojna Podrobno piše, da je bil najprej poslan na rusko fronto proti Rusiji. Tam je bil marca 1915 ranjen v roko, ko mu je sovražni šrapnel raztrgaj puško. Po ozdravljenju v bolnici na Moravskem in v Gradcu na Štajerskem je moral na Soško fronto. Dodeljen je bil k planinskemu bataljonu. »Obrajžal« je znane frontne planine ob gornji Soči, v zadnji ofenzivi pa še nekaj italijanskih krajev (Trijent, Montana, Rovereto, Asjago - kot jih navaja j. Od tam se je konec maja 1916 preko Avstrije spet znašel na fronti v Karpatih proti Rusiji. Tam je bil 3. julija 1916 ujet in je skozi Bukovino in preko Kijeva še z drugimi ujetniki prišel na neko veleposestvo s tisoč tristo orali zemlje, v lasti Adama Franka, po rodu iz Nemčije. Tam se je uveljavil, tako da je v odsotnosti nadomeščal upravnika. Omenja, da je bilo takrat v Rusiji kljub vojni dovolj hrane. S tega veleposestva je sporazumno odšel na sosednjo malo manjšo ekonomijo »Adamov-ka«. Lastnik te je bil Jakob Rehar, svak Franka. Ta mu je ponudil celo ekonomijo, če se poroči z njegovo hčerko. Tako je prišel Ivan v silno zagato: ali domači kraj, aii bogata ekonomija. Te hude notranje stiske, kako se odločiti, ga je rešila revolucija, vstaja v Rusiji, ko so posestnikom odvzemali zemljo. Februarja so vsi znanci na posestvu, ki so ga poznali, žalovali, ko se je poslavljal, Melita, hčerka posestnika, pa je jokala. Z drugimi ujetniki se je Ivan preko Madžarske in Leobna v Avstriji vrnil domov na začasni dopust. Doma se je tako preobjedel, da je bil, ko se je vrnil v vojsko v Celovec, deset dni zadržan na zdravljenju. Vtem pa je prišel razglas, da je vojne konec. Ker ni takoj dobil odpustnice, sta z nekim prijateljem preslepila stražarje in pobegnila. 2. novembra 1918 je izstopil na prevaljski železniški postaji. Čez nekaj dni sta iz vojske prispela tudi brata Peter in Jože. Vse to je Ivan opisal na dvainštiridesetih straneh. Prevzem posestva in ženitve Ko so se fantje vrnili iz vojske, je bilo dovolj pridnih rok, saj so tudi dekleta že dorasla, da so dobro obdelali s pridobitvijo Arnikovega povečano posestvo, ki je merilo pet hektarjev travnikov in njiv v širokem pasu nad železniško progo in nad tem pas slabih šestih hektarjev gozda.Vsega je bilo dovolj, saj so vtem kraju vojno preživeli sorazmerno mirno. Še pred popolnim mirom so spomladi 1919 pridrveli na Dobrnikovo domačijo nemški »folksverovci«, ki so pospravili vse zaloge jestvin, mošta in žganja. Pijančevali so in se obnašali kot zavojevalci, dokler jih niso pregnali orožniki oziroma pozneje oblast razdvojene Koroške. Ker je še vedno gospodaril oče Peter z vsemi družinskimi člani, so odrasli iskali svoj priložnostni zaslužek pri raznih delih na železnici, žagi Korotan, lomljenju ledu, gospodinjskih uslugah in podobno. Postopno so se tudi poročali in odhajali od doma. Najstarejši sin Ivan, ki je čakal na prevzem posestva, je po prestani daljši bolezni složno pomagal očetu, dokler oče ni spoznal, da je čas, da mu preda grunt, saj se je sin že bližal štiridesetim letom in je bil še neporočen. To zgodbo je Ivan zapisal na dvanajstih straneh. Meseca oktobra 1929 sta z očetom Petrom šla na sodišče, kjer sta sklenila izročilno pogodbo, s katero je s 1. 1. 1930 Ivan prevzel posestvo in postal njegov lastnik. Oče, ki mu je žena umrla leto prej, se je na Silvestrovo 1929 z vsem pohištvom, posteljnino in večino kuhinjske posode preselil v še starem stilu grajeno kočo (»Dobrnikovo bajta« ), ki je stala ob potočku onstran železniške proge nad malim viaduktom. Tudi en voz raznega žita in živila je naložil. Tako je ostal dom skoraj prazen. Odstavil si je tudi dober hektar gozda, ki ga je lahko po svoji volji koristil do smrti. In še določeno vsoto gotovine si je »zasigural«, za katero ga je večkrat poterjal, je zapisal sin. V hlevu pa mu je oče pustil deset glav živine in nekaj prašičev ter v kašči nekaj živeža in pijače. Pri novem gospodarju Ivanu sta ostala sestra Trezika kot gospodinja in začasno brat Franc. Za pomoč je najel še služkinjo in pastirčka. Manjkala pa mu je duša družine - prava gospodinja in žena. Pri tem je imel Ivan precej smole. Že v Rusiji ponujena Melita seveda ni prišla v poštev. Še pred prevzemom posestva se je zaljubil v kmečko dekle iz ugledne kmetije na Breznici. Tudi deklica in njeni starši so bili pripravljeni, da se vzameta, toda sin neke velike kmetije v soseščini, ki je prišel od vojakov in prav tako prevzel grunt, jo je zasnubil in odpeljal na svoj dom. Razočaran Ivan je poskusil z drugo. Ker je bil v takih rečeh sramežljivega značaja, se je najprej pismeno obrnil na hčerko bogatega kmeta v Guštanju. Ker ni dobil odgovora, je pozneje osebno obiskal to družino, se pogovoril in odpeljal izvoljenko na oglede na Dobrnikovo. Ob razgovoru jima je oče (Peter, ki je takrat še gospodaril dejal): »To leto bom še jaz delal, prihodnje leto pa prevzameta vidva.« To pa je nestrpno nevesto tako užalilo, da je rekla: »Potem pa nič,« odklonila zaroko in zapustila Dobrnikovo. Spet razočaranje in skoraj obup. Ker pa ◄ sta ga starost in kmetija priganjala, si je našel dekle s prav tako ugledne kmetije na Dobrijah. Poročil se je po prevzemu posestva marca 1931. Zena mu je rodila hčerko, na žalost pa je pri porodu umrla. Ostalo mu je malo dete. Ker ga je medtem zapustila sestra Trezika, je zaprosil mlajšo sestro Micko, da mu neguje otroka. Sedaj je bil Ivan star devetintrideset let in že dve leti se je kot gospodar boril z velikimi težavami, saj je bil poleg preužitka očetu vsem dedičem dolžan dediščino v gotovini; pri tem je nastopila še splošna gospodarska kriza: les in živina nista imela cene. Le z veliko težavo je v desetih letih izplačal dediščino. Vse bolj je bila v hiši potrebna gospodinja. In tako se je v drugo odpravil na Breznico, zasnubil Angelo in se še istega leta poročil. Seveda si je v tem času moral vso opremo nabaviti na novo (ker mu jo je odpeljal oče) in tudi davek je moral biti plačan, vendar je bilo v sožitju z ženo vse lažje. Žena mu je rodila šest otrok: dva fanta in štiri hčerke. Glavni vir dohodkov je bila oddaja mleka na domu, prirejena živina, les in še kakšen pridelek. Težav pa s tem še ni bilo konec. Leta 1937 je umrl oče, ki se je eno leto prej še vdrugič poročil. Tako je premičnine in denar za njim podedovala žena. Za izpraznjeno stanovanje v bajti ga je sedaj nagovarjal brat Franc (še neporočen). Z Ivanom sta se dogovorila, da če brat ne bo imel lastnih otrok, ob smrti prepusti bajto Ivanovim otrokom. Žal pa Franc ni držal besede. Poročil se je na manjše posestvo, kočo pa je prodal tujemu kupcu. Tako je Dobrnikovo ostalo brez koče in pripadajočega vrta. Druga svetovna vojna Leta 1939 so prišli Nemci in zasedli vso Jugoslavijo. Ivan je zapisal v svoj življenjepis: »K sreči sem dobro znal nemško govorico in sem se z novimi oblastniki lahko sporazumeval (uradno je bi zahtevek: govori nemškol), da sem imel kolikor toliko mir vkljub zaznambi, da sem Slovenec in kot tak nezanesljiv. Seveda so vedeli, da sem bil od leta 1936 do 1939 občinski odbornik za kmetijstvo ter par let celo podžupan. A ker sedaj v občini Prevalje niso našli primernega človeka, ki bi zastopal kmetijstvo in znal govoriti oba jezika, so prišli po mene, da bi prevzel to funkcijo. Gestapo me je seveda stalno nadziral, vendar mi razen štirinajstdnevnega zapora (kot sumljivemu Slovencu) niso mogli naprtiti nič sovražnega.« Kakor vsi Slovenci, se je tudi Dobrnik oddahnil, ko je leta 1945 prišla svoboda. Pa tudi ta svoboda mu je prinesla več težav kot veselja. Že nekaj dni po končani vojni na Poljani so prihrumeli ustaši, katerih vojska se je umikala in bežala čez te kraje. Seveda so pri kmetu Dobrniku našli zaloge jestvin in pijače. Pretaknili so vse omare in klet ter vse, kar je bilo živeža, pijače in oblek ter obutve, pobrali. Spravili so se tudi v klet ter pili in piii. Ko so ustaši odšli, so čez nekaj dni prišli partizani s številnimi konji, ki so jih zaplenili premagani Lohrovi armadi na Poljani. Pokrmili so vso seno, ko je tega zmanjkalo, so pokosili še deteljo in lucerno ter se lotili še travnikov. Kmet je moral nekaj živine oddati, ker ni imel več krme. Četrta nesreča za kmeta je prišla pri proslavljanju osvoboditve 11. avgusta 1945. Tovarniški delavec, ki je pri njih stanoval, mu je nekako vsilil raketno pištolo, da bi z njo izstrelil par raket ob tem splošnem slavju. Že prva izstrelitev je gospodarju Ivanu raznesla levo roko, hčerki je delček pištole prebil levo čeljust, delavcu pa izbil levo oko. Krivdo za to nesrečo je delavec pripisal gospodarju Ivanu. Po ozdravljenju je od gospodarja zahteval odškodnino. Zahteval je celo del grunta in prišlo je do sodne obravnave. Po dolgotrajnem tožarjenju je gospodar dokazal, kako je prišlo do tega tragičnega dogodka in je bil popolnoma oproščen. Delo v zadrugi in zadružništvu: Na straneh J 43 do 249 je Ivan podrobneje opisal svojo dejavnost zadružnika. Že leta 1936 je bil izvoljen v upravni odbor Hranilnice in posojilnice Prevalje. Odbornik je bil vse do likvidacije hranilnice leta 1947. Deloval je tudi v odboru novoustanovljene Kmetijske zadruge Prevalje od leta 1934 naprej, dokler ni bil s prihodom okupatorja razrešen vseh funkcij. Takoj, ko so Nemci leta 1945 odšli, so krajevne oblasti po nalogu višjih organov postavljale razna podjetja in organizacije. Tako je bila na Prevaljah ustanovljena zadruga (Naproza), ki je delovala za vso Mežiško dolino. Ko je prišel Dobrnik z obvezano roko iz bolnice (amputirano levo roko do komolca), so ga v Krajevnem ljudskem odboru (KLO) imenovali za referenta za kmetijstvo. O stanju o kmetijstvu je seveda moral poročati tudi na okrajnih sejah. Vse to se mu je zdelo dirigirano in nestrokovno. Leta 1948 pa je od novih oblasti prišla direktiva, da se morajo pri vseh KLO ustanoviti kmetijske zadruge (KZ). Naproza in z njo povezano zadružno delovanje je bilo razpuščeno. Sele po drugem poskusu je »aktivistom« uspelo marca 1948 organizirati občni zbor kmetov in Ivan Kordež je bil soglasno izvoljen za predsednika Kmetijske zadruge Prevalje. Čeprav z bojaznijo, je prevzel službo predsednika zadruge, ki je bila takrat plačana. Prevzel pa jo je tem lažje, saj je imel le eno sposobno roko, otroci pa so tudi že dorasli in za delo na kmetiji je bilo dovolj rok. Plača pa je bila dobrodošla. Ni se zavedal, da ga čakajo velike težave. KZ Prevalje je od Naproze prevzela dve trgovini (bivši »rdeči« in »črni« konzum), prevzela je tudi odkup kmetijskih pridelkov, imela je živinorejski, poljedelski in kreditni odsek. To je moral voditi in nad vsem imeti pregled predsednik zadruge. Težave so nastale že s tem, da niso prejeli naročenega blaga oziroma, da so nenaročeno blago dobili vsiljeno. Primanjkovalo je enkrat enega, drugič drugega. Splošna parola je bila čimveč združevati v zadruge. Tako je morala KZ prevzeti nabavo in prodajo mleka, trgovino z železnino, »prostovoljno« se jim je pridružila mehanična delavnica Pačnik v Preva- Dobrnikovo Ijah. Morala je prevzeti dve kmetiji brez gospodarja: Bromanovo in Račelovo (osemindvajset hektarov). Ob vsem tem pa čim bolje gospodariti po socialisfičnih načelih direktive od »zgoraj«. Kot poštenjak in varčen človek je skušal Ivan stvari čim bolje urejati, kar pa spričo splošne gospodarske nepovezanosti in povojnem pomanjkanju seveda ni bilo mogoče. Imel je težave z glavnim knjigovodjem zaradi nepravočasnega stanja in težave zaradi nestrokovnih »aktivistov«, ki so se silili v ospredje in jih je pošiljala Okrajna zadružna zveza (OZKZ). Ta je zadrugi pošiljala nenaročene vagonske pošiljke nekega molja kot umetno gnojilo, ki ga noben kmet ni hotel kupiti in so ga morali zavreči. Na železniško postajo Prevalje so dobili več vagonov nenaročene zidne opeke. Vse to jim je povzročalo nepotrebne stroške. Iz obvezne oddaje so aktivisfi v dveh dneh izterjali sto glav goveje živine in predsednik zadruge jo je moral nenapovedano razporediti na ekonomije. Ostalo jih je še dvaintrideset, ki jih je zadruga spravila na pašnik Macigoj, katerega je pred tem tudi prevzela. Tako je bilo na tem pašniku preveč živine in kljub ograji je napravila škodo na nanovo zasajenih sadikah iglavcev. Za povzročeno škodo ga je gozdno gospodarstvo tožilo in predsednik zadruge je bil sodno kaznovan na štiri mesece prisilnega dela - pogojno za dve leti. Ne glede na to je zadruga organizirala šolarje, da so pod nadzorstvom gozdarjev posadili manjkajoče sadike. Za KZ še ni bilo dovolj, da je prevzela dve ekonomiji, vse kmete (ali vsaj čimveč) bi morala organizirati v kmetijsko obdelovalno zadrugo (KOZ). Tudi ta naloga je zadevala predsednika Ivana. Okrajni aktivisti, predvsem pa oblastniki na OZKZ, so ga silili, da bi moral kot prvi vstopiti v KOZ in tako pritegniti še druge. Pri tem pa Ivan ni videl ekonomske utemeljitve in ► 14 mmaum napredka - glede na raztresenost kmetij po bregovih, med seboj ločenih po jarkih, hribih in gozdovih. Ni videl smotrnosti takega združevanja in se je temu odkrito uprl. Kljub temu se je na prevaljskem območju organizirala KOZ »Stražišče«, ki je životarila nekaj let. To vse je Ivan opisal v svojem aktu od 143. do 190. strani. Tri pritožbe in kazen Od strani 233 do 265 je opisal, kako so ga kmetje vzpodbujali, da je na oblastne organe poslal tri pritožbe o prevelikih obremenitvah kmetov in nemogočem napredku. Prvo pritožbo je napisal še kot predsednik zadruge leta 1950, drugo že izven te funkcije leta 1955 in tretjo 1956. V prvi in drugi se je v imenu kmetov pritoževal zaradi obvezne oddaje živine in prašičev, češ da se hlevi praznijo. Podpisalo se je nad petdeset kmetov, ki jih je obhodil njegov sosed. Drugo je podpisalo nad sto petdeset kmetov in v njej se pritožujejo nad davkom, obveznim socialnem zavarovanjem, gozdnim skladom in prometnim davkom, ki ga mora plačevati tudi kmet za lastno porabo lesa. Ti vlogi so poslali v Beograd. Potom občine so dobili tolažilni odgovor, da se bodo stvari izboljšale, oddaja prašičev pa je bila ukinjena. Tretja pritožba je bila sestavljena v obliki resolucije občnega zbora KZ Prevalje - kmetov Mežiške doline, ki je v sedmih točkah naštela nespremenljive težave kmetov glede visokih cen umetnih gnojil, velikih odbitkov pri prodaji lesa, spet plačila prometnega davka za domačo porabo lesa, šablonskega odmerjanja socialnega prispevka najete delovne sile, nezadovoljive podpore KZ, pozabljene aktivne vloge kmetov za čas NOB, itd. To resolucijo so natipkali v več kot dvajsetih izvodih in jo odposlali na razne naslove zadrug po Sloveniji, da bi tudi druge zadruge podobno postopale. To pa je, z domnevo, da gre za nekakšno zaroto, sprožilo alarm pri oblastnih organih. Skoraj dva meseca so po vsej Mežiški dolini iskali pisalni stroj in ga končno našli. Aretirali so Ivana, Franca in Pavla ter jih odvedli v Maribor. Po zaslišanjih, raznih raziskavah in pridobljenih podatkih so ugotovili, da ti trije niso nikakršni zarotniki proti državi in so vse tri po sedmih tednih izpustili. Vsi trije pa so morali 19. 9. 1954 na obravnavo pred sodišče. Senat je vsakega obsodil na osem mesecev zapora in plačila vseh stroškov. Pritožba advokata, katerega je že prej najel Dobrnik in mu je moral odšteti precej »jurjev«, baje ni nič zalegla. Kordež trdi, da je sam k svojem zagovoru priložil svoj življenjepis in beležke o svojem delu v zadružništvu, kar je zaleglo bolj kot advokatovo govorjenje. Poziva na vzdrževanje kazni ni prejel nobeden od teh treh, pač pa je sodišče menda imelo še eno zaprto obravnavo, na katero ni bil vabljen nihče. Vsem trem pa so znižali kazen na tri mesece zapora, pogojno na eno leto. S to odločbo je konec decembra 1957 Ivan odšel v Maribor in na zahtevo prejel vrnjen tudi svoj življenjepis in beležke, ki jih je pri zaslišanju oddal. S tem je Ivan Kordež končal svoje zadružno delovanje - kariero, ko si je dvajset let prizadeval, po svojem prepričanju, za boljši obstoj kmetov in pri tem dosegel več razočaranja kot uspehov. Živel je v najbolj razburljivi dobi dveh svetovnih vojn in štirih gospodarsko-političnih režimov: v dobi cesarstva Avstroogrske, kraljevine Jugoslavije, tirana Hitlerja in komunistične Titove Jugoslavije. Gospodaril je enaintrideset let. Peti rod Dobrnikov - Ivan Kordež, rojen 1933. leta Leta 1960 je prevzel posestvo. Oče in mati sta se preselila v novo zgrajeno stanovanjsko hišo, postavljeno na skrajnem oglu Dobrnikovega grunta. V njej sta nameravala preživeti mirna stara leta. Kot delovna človeka pa z ženo tam nista imela vedno kaj početi in sta se pogosto vračala na stari dom in še tam postorila eno in drugo. Sin, ki je bil ob prevzemu posestva star osemindvajset let, se je isto leto poročil. Čeprav sta bila mlada in sta prevzela urejeno kmetijo, je bilo za dva človeka dela vsekakor kar preveč. Kaj kmalu pa so se pojavile še težave. Mladi gospodar je po dveh letih hudo zbolel za pljučnico. Moral je na zdravljenje v Topolšico. Tam so ga zadržali deset mesecev. Starša sta uvidela, pa tudi mlada sta ju prosila, da bo sinu treba pomagati. Preselila sta se nazaj na stari dom, kjer sta pomagala pri vsem. In tako so složno gospodarili naprej. Ko se je sin vrnil z zdravljenja, mu je zdravnik odsvetoval težko delo na kmetiji. Začasno se je zaposlil pri gradbenem podjetju v Prevaljah kot skladiščnik. Redni zaslužek je bil zelo dobrodošel pri skromnejšem gospodarjenju na kmetiji. To še posebno, ker je oblast leta 1963 nacionalizirala dobra dva hektarja veliko in najboljšo njivo na kmetiji Dobrnik, ki je ležala pod železniško progo. Sedaj je ostala na Dobrnikovem le še polovica nekdanje kmetijske površine. Za odvzeto zemljišče (na njem je bilo zgrajenih nad trideset privatnih stanovanjskih hiš) je Dobrnik (že star) dobil plačilo ter še odškodnino za zadnji posevek; tega je vložil v banko in z denarjem izplačal dediščino štirim dedičem, ena hčerka je dobila stanovanjsko hišo, sin Ivan pa neobremenjeno kmetijo. Ob izgubi najboljše njive so se odločili, da opustijo vse poljščine, razen koruzne silaže. Redili naj bi samo krave mlekarice in teleta. Tretjino mleka oddajajo na domu, ostalo pa v odkupnem podjetju. Da bi dosegli čimvečji in čimboljši pridelek travine, je bilo treba nabaviti stroje, urediti prostore in okolico. Tako so se stvari postopno urejale; nabava strojev (večji traktor s prikolico in priključki, kosilnica, cisterna za gnojnico in črpalka, nakladalec in trosilec gnoja -hlevskega in umetnega, sejalnik koruze in zapraševalec, nakladalec travinje in silo-kombajn in seveda primeren plug za oranje dveh večjih njiv koruze, in nazadnje še balirka in dvigalo oz. viličar), urejanje prostorov (gradnja dveh silosov, preureditev hleva na več stojišč, šupa za stroje, higienski prostor za oddajo mleka na domu, prekritje strehe hleva, centralna kurjava, zunanji prostori), izboljšanje dovoznih poti, zgornji potoček je bil v sodelovanju s komunalo speljan v cevni vod, s čimer je preprečen nanos potočnega kamenja, na gornjem robu travnika je Komunalno podjetje postavilo razbremenilni bazen, od katerega se napaja voda za celotne Prevalje, za varnejšo pašo živine ob železniški progi se je postavil električni pastir in na parceli »Ciglanca« je bila speljana drenaža zaradi zamakanja. Z vsemi temi ukrepi in primernim gnojenjem se je prešlo na trikratno košnjo. S tem je v hlevu več krav, več mleka in več telic. Iz vsega naštetega se tudi vidi, koliko mora sorazmerno mala kmetija investirati, da si olajša delo in da pravočasno pospravi vse pridelke. Danes gospodari na Dobrnikovem Ivan Kordež in če bo usoda naklonjena, bo čez nekaj let prevzel gospodarjenje na grun-tuJDamjan. Šesti rod Dobrnikov - Damjan Kordež, rojen 1960. leta Damjan se je izučil za kmetijskega mehanika. To mu bo prišlo zelo prav, saj bo manjše okvare strojev tudi sam popravil. Po pridobitvi kvalifikacije je stopil v redno zaposlitev v podjetje »Gradis« na Ravnah. Ko je to podjetje objavilo potrebo po taki zaposlitvi v tujini, se je Damjan prostovoljno prijavil. In tako je bil tri leta zaposlen v Avstriji, kjer je pri_podjetju pridobil sloves najboljšega vozača z buldožerjem. Že ob tem delu na tujem je pomislil na domači grunt z mnogimi robovi, grbinami, strminami in vdolbinami, ki bi se dale z buldožerjem poravnati. In sklenil je, da brez buldožerja ne gre domov. In res, ko se je vrnil, je s seboj pripeljal tudi srednje velik buldožer. S tem je v zadnjih dveh letih izravnal mnoge grbine, strme robove spravil v položnejše lege in tako pripravil zemljišče za lažjo obdelavo s stroji. Pred leti se je poročil s hčerko z ugledne kmetije, ki ima prav tako veselje do kmetovanja. Z možem imata hčerko in sina. Tako je rod Dobrnikov zavarovan za nadaljnji, sedmi rod Kordežev. A Viadukt Dobrnik ZDRAVO S PROJEKTOM "ŽIVIMO ZDRAVO1 ŽIVETI V LIBELIČE! NADA KADIŠ, dipl. med. sestra, vodja projekta Zavod za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem je organizator projekta »Živimo zdravo«, ki ga bomo v času od decembra do aprila izvajali v lokalni skupnosti Libeliče. Namen projekta je preko spremembe življenjskega sloga zmanjšati obolevnost, invalidnost in smrtnost za kroničnimi nenalezljivimi obolenji, med katerimi so najpogostejša srčno-žilna obolenja, rakave bolezni, sladkorna bolezen, debelost, bolezni gibal itd. Program, ki so ga zdravstveni delavci v Prekmurju povzeli od Ircev in ga prilagodili našim razmeram, so lani uspešno izvedli v enajstih pomurskih lokalnih skupnostih in v eni madžarski. Primer dobre prakse letos prenašamo tudi v ostale slovenske regije. Projekt financira Ministrstvo za zdravje RS in občina Dravograd. Program temelji na rezultatih zdravstvenega stanja slovenske in lokalne populacije, sloni na zmanjšanju dejavnikov tveganja preko spremembe življenjskega sloga, dosego ciljev pri izboljšanju lastnega zdravja pa zagotavlja z aktivnim sodelovanjem posameznika in lokalne skupnosti kot celote. Zdravstveno stanje Slovencev ni spodbudno. Zbolevnost za kroničnimi nenalezljivimi boleznimi je precej višja od evropskega povprečja, povprečna doba preživetja Slovencev pa je za dobra tri leta krajša. Razlike v dobi preživetja so zaznavne tudi znotraj Slovenije. Tako npr. Prekmurci umirajo v poprečju dve leti prej, kot prebivalci kraške regije. Po analizi vseslovenske razi- skave »Z zdravjem povezan vedenjski slog« je razvidno, da imamo Slovenci zelo slabe prehranske navade, da preveč kadimo in popijemo preveč alkohola, ob tem pa je primerno telesno aktivna le ena tretjina prebivalcev. Izobraževanje bo potekalo v obliki delavnic, izvajali pa jih bodo lokalni strokovnjaki, ki tu živijo in delajo, zato poznajo posebnosti in življenje ljudi teh krajev. Vsebine delavnic: RR spoznavanje dejavnikov tveganja in njihov vpliv na zdravje; RR določanje osnovnih dejavnikov tveganja udeležencem programa na začetku in na koncu izobraževanja (krvni tlak, holesterol, krvni sladkor, telesna teža, indeks telesne mase, procent telesnih maščob in telesna zmogljivost); RR preko promocije zdrave prehrane znižati porabo maščob celodnevnega energetskega vnosa, znižati porabo nasičenih maščob, povečati porabo škrobnih živil (žita in žitni izdelki), povečati porabo zelenjave in sadja (v vsakem obroku sadje in zelenjava), zmanjšati porabo sladkorja, zmanjšati porabo soli, omejiti prekomerno pitje alkohola, znižati prekomerno telesno težo ter spodbuditi večjo pridelavo zelenjave predvsem na zdravju prijazen način; RR spodbuditi čim več ljudi za redno telesno dejavnost; RR poučiti ljudi o telesnih spremembah v smislu zgodnjega odkrivanja vseh vrst raka, vključno z učenjem samopregledovanja dojk in mod na specialnih modelih. Organizatorji upamo, da se bo projekt vrasel v lokalno okolje in izboljšal kvaliteto življenja ljudi v Libeličah in okolici. ▲ PRAZNUJEMO RAVNIK NA PERNICAH RUPERT KRAJNC 80 L ET N IK K. VALTL Kmet in človek z veliko začetnico! Rodil se je pred osemdesetimi leti na Napečnikovi domačiji, na eni najbolj strmih, kar iomeni zelo težavno kmetijo, i zahteva klene ljudi, kjer preživetje iz človeka izmozga zadnje trohe moči, domačijo, kjer so samo pridne roke premalo in je treba tudi razumnih, pretehtanih odločitev. Je bil morda med drugim tudi to vzrok, da so iz te hiše šli v svet po znanje že skoraj pred dvema stoletjema? Pred osemdesetimi leti je pomenilo, da je imel mladi Rupert Krajnc že v zibelki srečo, saj je prišel na tukajšnji strmi svet po tisti prvi vojni, ki je tudi tem krajem pobrala veliko večino fantov in mož. Tako je na domači kmetiji preživljal takrat za kmetijstvo izjemno kruti čas, ko je kmetija za kmetijo letela »na boben«, ko so ugašale kmetije in nastajale »hube« takratnih mogočnikov. Je eden zadnjih, ki pomni trde skorje takratnega kmečkega kruha, ve, kako težko je bilo priti do novega »gvanta« in ve, kako malo je bilo razvedrila. Nekoč je dejal, da je vendarle imel v življenju poln »krušjenk« sreče. Domači so ga poslali v šolo in bil je eden prvih šolanih kmetov v širši krajini, saj je uspešno končal takratno kmetijsko šolo, ki je času primerno dala veliko znanja. Zal pa je za svojo polnoletnost dočakal drugo svetovno vojno. Podobno kot vsi fantje teh krajev je bil vpoklican v nemško vojsko. Nič dopustov, nič domačega kraja! Tu so bili partizani in vojaki v te kraje niso Ata Ravnik v krogu svojih najdražjih. smeli na dopust. Kazen za nekaj, za kar niso bili krivi. Pa je preživel fronte in kot so pravili takrat ljudje se je po vojni »napol živ« vrnil na domačo kmetijo. Vse pušča v človeku ◄ sledi, nagrize zdravje, pa tudi izostri modrost in naredi človeka preudarnega, vztrajnega, Nekaj let po vojni se je priženil kar na sosedovo -Ravnikovo domačijo. V njegovih »muzikantarskih« krogih so ga radi dražili, da je dolgo izbiral. To je kar priznal, ampak vedno je dodal, da je od daleč naokoli izbral najboljše in najbolj pridno dekle! Bil sem na njegovi štirideseti obletnici poroke, ko je pred otroki potrdil, da je to bila to zelo kratka doba. Da je štirideset let kratka doba, je mogoče samo v družini, ki se je znala razumeti, potrpeti drug z drugim in si pomagati. V kul- turi, še posebej v Perniški godbi na pihala, ima svoje častno mesto in ob letošnji stoletnici godbe so mu zapisali posebno posvetilo. Vsekakor zasluženo. Bil je med obnovitelji godbe po drugi vojni in je ostal njen aktivni član v pozna leta oziroma dokler ga niso zamenjali sinovi in vnuki. Ja, tudi za godbo je bil njegov dom vedno odprtih vrati Starejši ga bodo poznali tudi kot akterja v raznih igrah, predvsem pa kot poznavalca raznih kmečkih običajev in starih plesov. Pri folklorni postavitvi in zapisu le-te je veliko pomagal. V njegovem življenju je še ena, že skoraj poz- abljena doba. Takoj po izgradnji HE Vuzenica so pričeli z elektrifikacijo Pernic in širšega območja. Za današnji čas domala neverjetno, a bilo je tudi veliko nasprotovanj: » Če so lahko oče, bomo še mi brez teh nevarnih drotov, ko ti rado pogori, povsod udari strela pa še bi lahko naštevali«. Bil je med soorganizatorji, med delavci, ne samo pri elektriki tudi pri izgradnji cest, in ko smo leta 1968 gradili novo šolo, smo jedli Ravnikov kruh. Do današnjih dni smo marsikaj pozabili, vendar ne toliko, da ne bi znali ceniti njegovega dela za Pernice, Gortino, Mlake in seveda tudi za njegovo družino. Otroci morajo nekaj znati, imeti vsaj poklicno izobrazbojn če se le da čimveč znanja. Že njegovi predniki so čutili, so vedeli za to nujno potrebo, on pa jo je poizkušal nadgrajevati. »Kdor ničesar ne naredi, ni vredno, da živi« je bil le eden od njegovih pogledov na življenje. Čeprav ga zdravje že daje, mu najbrž mnogi želijo še mnogo let. Samo, da bi bil med nami. Pa še en rekord hrani. Tu in daleč naokoli je bil zaželen in znan »camer«! Pozna običaje, zna zastaviti besedo in povedati tako, da je polna smeha in da hkrati nikogar ne zaboli ali prizadene. A ZLATA POROKA MILKE IN TINETA KI PETER CESAR, inž. gozdarstva V mesecu novembru sta praznovala 50 let skupnega življenja Milka in Tine Knez iz Starega trga. Ona, nekoč Se-lanka - Sularjeva Milka, on -eden številnih otrok na Gor-jakovi domačiji nad Starim trgom, sta se spoznala pred mnogimi leti, v času povojne obnove dežele. Spoznavala sta se na Selah - pri Roku, na poteh na Uršljo goro in pri Sularju, kamor je Tine sprva hodil k Milkinemu očetu po lovske nasvete. Vzklila je medsebojna ljubezen med dvema mladima, ki jima ni manjkalo življenjske energije in načrtov za prihodnost. Civilno sta se poročila v Slovenj Gradcu, čez tri dni pa so se svatje zbrali na Selah in opravili še cerkveni obred pri Sv. Roku, z blagoslovom g. Ksaverja Meška. Tine je bil na domačiji izbran za naslednika, zato je Milko pripeljal na Gorjakovo domačijo. Prevzela sta strmo in zahtevno kmetijo, saj že domače ime »pri Gorjaku« pove, da je delo na tej kmetiji pravo gorje. Poslopja so bila dotrajana, dajatve velike, dohodki skromni. Kljub vsem težavam sta vztrajala in zmogla vse kar sta si zastavila. Obnovila sta hišo, hlev in ostala poslopja, ustvarila družino, z leti nakupila stroje, z veliko volje, medsebojnega razumevanja in ljubezni do zemlje sta premagala vse ovire, ki so ju čakale na poti življenja. Kljub občasni bolezni zdaj enega, zdaj drugega sta še vedno vitalna dočakala svoj visoki jubilej. Pred leti je Tine praznoval svojih 80 let. S svojim vnukom Francijem tu in tam še vedno rad gre na lov. Milka je do pred kratkim še vozila avto. Oba pa sta najbolj vesela, kadar ju obišče kdo od številnih prijatel- jev in znancev. Gorjakova domačija na grebenu nad Starim trgom, od koder je lep razgled na mesto, je vedno odprta prijaznim ljudem. Danes na kmetiji gospodari hčerka Ida z družino, njen mož Slavko hodi v službo, sin Franci študira, hčerka Kristina je srednješolka, po svojih močeh pa na domačiji še vedno rada pomagata Milka in Tine. V krogu sorodnikov, prijatelje' in znancev sta v cerkvi Sv. Radegunde v Starem trgu obnovila zaobljubo izpred 50-ih let ter se sproščeno poveselila pozno v noč. Naj jima zdravje služi še na mnoga leta! - mm mm 17 UUDJE NASMEH za srečo vseh LIDUA JEROMEL, dipl. ekon. Kako naj otroci koristno preživijo jesenske, pogosto imenovane tudi prvonovembrske počitnice, je vprašanje mnogih staršev, ki so v teh dneh v službi. Na to vprašanje smo mladi animatorji odgovorili in hkrati oblikovali ter prvič izpeljali prireditev imenovano oratorij. Tako se je prvi dan, v ponedeljek, 27. oktobra, v Slomškovem domu v Mislinji zbralo okoli šestdeset otrok, drugi dan pa že sedemdeset. Od ponedeljka do četrtka, 30. oktobra, so otroci v dopoldanskem času gledali lutkovno igro o Kekcu, nato pa pokazali svoja znanja in sposobnosti v delavnicah. Ustvarjali so z volno, s semeni, spoznavali novinarstvo, plesali, delali izdelke iz gline, oblikovali stenske slike, barvali različne risbice in izdelovali hostije. Popoldanski čas pa je bil vsak dan nekaj posebnega: prvi dan so potekale igre brez meja, naslednji dan lov za zakladom in obisk glasbenega gosta Stanka Beštra. V sredo nas je obiskal čarovnik Mirko Pihler, ki pa nas ni začaral in po končanem programu smo se sprehodili do bližnje cerkve sv. Ahaca, kjer smo skupaj oblikovali otroško - mladinsko mašo. V četrtkovem popoldnevu so se otroci predstavili svojim staršem in najbližjim kot tudi sponzorjem ter vsem ostalim, ki so se udeležili zaključne prireditve v Kulturnem domu Šentilj. Zahvala je bila namenjena vsem otrokom, njihovim staršem, animatorjem, koordinatorjem in seveda sponzorjem, ki so pripomogli, da je oratorij 2003 z geslom NASMEH ZA SREČO VSEH, kar najbolje uspel. V Šentilju pri Mislinji so otroci tako preživeli nepozabne dneve v krogu svojih vrstnikov in koristno izkoristili počitnice. ▲ RADO JEROMEL Prostovoljno gasilsko društvo Mislinja je za mesec požarne varnosti pripravilo program aktivnosti na področju opreme in preverjanja znanj in ravnanj ob nevarnostih požarov in drugih naravnih katastrof. Gasilsko dejavnost smo predstavili našim občanom, na primeren način pa tudi našim najmlajšim. V okviru usposabljanja so člani PGD Mislinja sodelovali na gasilski vaji GZ Gornje Mislinjske doline, kjer je bilo potrebno v razdalji slabega kilometra pripeljati vodo na požar, seveda s predpostavko, da na kmetiji ni vode in da je ni mogoče pripeljati s cisterno. Poveljnik Branko Smrtnik je vajo dobro ocenil. Med vajo so gasilci ugotovili, da so nekatere cevi že v slabem stanju in da prepuščajo vodo. .... Take cevi so med vajo izločili in teh vaj manj, ne smemo pa nan- jih zamenjali z drugimi, kar je podaljšalo čas do začetka gašenja. Vajo gašenja so izvedli v nočnem času z uporabo plinskih mask. To vajo so simulirali v opuščenem tunelu železniške proge tako, da so uporabili dve dimni bombi. Ob tej vaji je poveljnik ocenil, da je novo gasilsko vozilo, ki ga je gasilsko društvo dobilo letos ob stoti obletnici obstoja, nudilo veliko koristnih aktivnosti pri prevozu opreme in gasilcev. Ob vaji so gasilci ugotovili, da bodo morali čim več vaditi, da ob nesreči ne bo prišlo do nepotrebnih zapletov ali neljubih nesreč reševalcev. Gasilci PGD Mislinja so del časa namenili tudi druženju z drugimi gasilskimi društvi, s katerimi so izvedli nekaj manjših vaj o pripravljenosti. Na našem območju gozdni požari niso pogosti, zato je bilo je pozabiti. Našim najmlajšim smo v gasilskem domu predstavili vozilo in gasilsko opremo. Osnovnošolci so na natečaju, ki ga je razpisalo PGD Mislinja sodelovali z risbami in pesmimi na temo gasilstva. V osnovni šoli Mislinja deluje tudi krožek mladi gasilec pod vodstvom učiteljice mentorice Sonje Blažun, pomoč pa jim nudijo poveljnik društva Rudi Krebel in mentorji mladine. Ob pomoči gasilcev je bila na osnovni šoli Mislinja izvedena gasilska vaja evakuacije ob požaru. Za občane je bil organiziran pregled gasilskih aparatov. Gasilci smo v glavnem prostovoljci, zato je potrebno večkrat letno organizirati vaje, na katerih ugotavljamo pomanjkljivosti tako na področju znanja kot na področju opremljenosti. Tako tudi lažje planiramo nakup opreme in potrebne izobraževalne programe za svoje člane. ▲ 18 tumum MARTINOVI DNEVI V ŠMARTNEM FRANC JURAC V Primestnih vaških skupnostih Šmartno, Legen in Turiška vas so lepo praznovali martinove dneve. V dneh praznovanja so se zvrstile številne kulturne in športne prireditve, najbolj zaslužnim krajanom pa so podelili priznanja in plakete. Plaketo je med drugimi prejelo tudi Društvo upokojencev Šmartno. Martinovih dnevov pa so bili veseli krajani Brd, ko so svojemu namenu predali asfaltirano cesto od kmetije Filar do kmetije Vi-narnik v dolžini eneaa kilometra. ▲ 1. Ob asfaltirani cesti so krajani Brd naredili še gasilski posnetek. 2. Asfaltirano cesto na Brdah je odprl kmet Peter Vinarnik 3. Tudi letos je Društvo upokojencev Šmartno pripravilo zanimivo razstavo. Foto Franc Jurač MARTINOVA PRIREDITEV MOŠT, VINO IN GLAS STANKO HOVNIK Kulturno društvo Pameče-Troblje pri Slovenj Gradcu je 9. 11. 2003 v telovadnici osnovne šole v Pamečah organiziralo tretjo martinovo prireditev Mošt, vino in glasba. V času okrog Svetega Martina je povsod veselo in vse se vrti okrog mošta in vina, zato so se v Pamečah odločili, da ga počastijo še z glasbo. fHumorist Kori, preoblečen v Miha, je pomagal pri spremembi mošta v vino. Poskrbel je tudi za smeh in dobro voljo. Na tej prireditvi, ki je privabila številne ljubitelje polk in valčkov, so igrali: Modrijani z Dobrne, dvojčici Vesna in Vlasta z Janezom iz okolice Poljčan, Najlepši cvet iz Zagorja, Koroški jeklarji iz Raven na Koroškem, Stil 5 iz Radelj ob Dravi, Rosa iz Slovenj Gradca, Polka punce iz Vojnika in Vitezi Celjski. Program je povezovala in vodila Darja Vrhovnik. Prireditev je dobro uspela, saj je vsako leto bolj obiskana in je postala že tradicionalna. Zahvala gre Kulturnemu društvu za dobro organizirano in uspelo prireditev. ▲ Foto Stanko Hovnik mmmm4 19 POGORELO GOSPODARSKO POSLOPJE FRANC JURAČ MOTIVI VŽGANI V LES FRANC JURAČ V sredo, 5. novembra, je okoli pol devete ure zjutraj v Gorčah pri Libeličah pričelo goreti gospodarsko poslopje Stanka Rožeja. Gasilci, ki so nemudoma prišli na kraj dogodka, so s pomočjo domačinov na varno spravili živino in del kmetijskih strojev. Gašenje je bilo dolgotrajno in naporno, saj so morali preprečiti, da bi se ogenj razširil na druge objekte. Se pred prihodom gasilcev naj bi bil Rožejevim na pomoč priskočil 75-letni sosed Pavel Kramer, med nameščanjem vodovodnih cevi pa je menda doživel infarkt in tako umrl. ▲ Pogorelo gospodarsko poslopje Rožejev/h Foto Franc Jurač Motive iz narave ali okolice radi spravljamo na papir. Vžiganje motivov v les pa je za mnoge prijeten in zanimiv konjiček. Jože Kotnik in Alojz Tič (na sliki z leve) iz Završ nad Mislinjo se s takim graviranjem, kot sama pravita, ukvarjata že lep čas in ustvarila sta že nekaj lepih motivov. Jože Kotnik jih je izdelal že preko dvesto, nekaj manj pa jih ima tudi Alojz Tič. Da bi v les vžgane motive pokazala tudi drugim, sta svoje izdelke razstavila na razstavi Društva upokojencev Mislinja v dvorani v Šentilju. ▲ Foto Franc Jurač ZVEZA HRANILNO KREDITNIH SLUŽB SLOVENIJE, p.o. LJUBLJANA POSLOVNA ENOTA SLOVENJ GRADEC Telefon 02 883 93 00 Blagajniška mesta: Slovenj Gradec, Celjska 7 Mislinja Dravograd Radlje ob Dravi Prevalje tel. 02 88 39 313 tel. 02 88 50 210 tel. 02 87 70 140 tel. 02 87 70 150 tel. 02 87 50 220 V naši hranilno kreditni službi vam nudimo zaupno, zanesljivo, varno in gospodarno urejanje vaših denarnih zadev. Poslujemo s posluhom za vsakega komitenta. VARČEVANJE Ponujamo ugodne obrestne mere za vse vrste vezanih tolarskih depozitov. TRANSAKCIJSKI RAČUNI: • za samostojne podjetnike, društva • za imetnike dopolnilnih dejavnosti na kmetijah • za fizične osebe NOVA PONUDBA: HRANILNA KNJIŽICA OBROČNEGA VARČEVANJA KREDITI: • vse vrste dolgoročnih in kratkoročnih kreditov, ugodno tudi za nakup kmetijskih zemljišč DODATNA PONUDBA. • MAGNA kartica • plačilna kartica ACTIVA - možnost dviga gotovine na bančnem avtomatu • vplačilno mesto za vzajemne sklade KD Investments (GALILEO, RASTKO, KD BOND) • zavarovalniške storitve za zavarovalniško hišo SLOVENICA OHRANJAMO TRADICIJO IN SKRBIMO ZA RAZVOJ! ZAVAROVALNICA MARIBOR PE Podružnica SLOVENJ GRADEC tel.: (02) 88 12 700, (02) 88 12 730, fax: (02) 88 12 737 IZBERITE MODRO SVOJO POT V 365 DNEH JE LAHKO SAMO EN DAN NESREČEN. NE PUSTITE SE PRESENETITI. Vaša Zavarovalnica Maribor d.d. KONCERT OB STOLETNICI SMRTI SKLADATELJA HUGA WOLFA STANKO HOVNIK Društvo Hugo VVolfa Slovenj Gradec je 6. in 7. novembra 2003 v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec ob stoletnici smrti skladatelja Huga VVolfa pripravilo dva koncertna večera. Mladostna komorna dela Huga Wolfa je izvajal komorni zbor Carinthia Cantat pod vodstvom zborovodje Toneta Gašperja ter s solistkama Aljo Primožič in Bojano Jordan, na klavirju pa jih je spremljala Maja Kastra-tovnik. Zbor je zapel tudi nekaj skladb tujih in domačih skladateljev, Wolfovih sodobnikov. Prireditev je obiskalo veliko ljubiteljev komorne glasbe. Drugi dan je bil v okviru koncertnega cikla »Wolf povezuje 2003« večer samospevov, ki so jih izvajali: Andreja Zakonjšek - sopran, Marcos Fink - bas in Nataša Valant - klavir. Oba koncertna večera je snemal Radio Slovenija. A SPOMENIK JOŽETU TISNIKARJU : IDA ROBNIK Mestna občina Slovenj Gradec je s pomočjo donatorjev postavila spomenik svojemu največjemu umetniku, slikarju Jožetu Tisnikarju, sredi mesta pred Koroško galerijo likovnih umetnosti. Slavnostna otvoritev spomenika je bila ob peti obletnici smrti slikarja, 29. oktobra 2003. Ob tem se je zbrala množica njegovih prijateljev in ljubiteljev njegovih del. Veličino svojega bivanja nam je Jože Tisnikar pustil v svojih neprecenljivo vrednih delih, ki jih je včasih podarjal za trenutek dobrega razpoloženja ali za zahvalo neki bolnišnici, za ozdravitev dobre mame, ki je nikoli ni poznal in svojemu mestu, ki ga ljudje prepoznajo po njegovem imenu. Spomenik Jožeta Tisnikarja izpolnjuje mestno jedro v podobo kulturnega središča, ki ga je ovekovečil slikar s svojim življenjem v njem. A Tisnikarjev spomenik sta odkrila ministrica za kulturo Andreja Rihter in župan Mestne občine Slovenj Gradec Matjaž Zanoškar. Mimm H 21 OTVORITEV PRENOVLJENE VORANČEVE POTI V KOTLJAH GORAZD MUNSEK, univ.dipl.inž.gozdarstva (T Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Letos je minilo sto deset let od rojstva Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Pri Kotniku v Podgori se je rodil avtor številnih literarnih del, v katerih je opisoval življenje kmetov in železarjev pod Uršljo goro in Peco. Svojo mladost je Lovro Kuhar preživljal v okolici Kotelj, pa tudi kasneje se je kot Prežihov Voranc rad vračal pod Uršljo goro. Mnogo poti spoznamo iz njegovih črtic. Letošnjo jesen so Kotuljci ob pomoči občine Ravne v spomin na koroškega pisatelja prenovili pred leti narejeno Vorančevo pot. Otvoritev prenovljene Voran-čeve poti je bila 19. oktobra v sklopu letošnjih Kuharjevih dnevov. V času od 19. do 25. oktobra so v Kotljah in na Ravnah potekale številne kulturne prireditve na temo iz življenja in dela Lovra Kuharja. Osnovnošolci iz Kotelj in ravenske osnovne šole Prežihovega Voranca so v parku v Kotljah ob bronastem kipu pobiča s solzicami, ki gleda proti Preške-mu vrhu, pripravili lep kulturni program. Kip je ustvaril akademski slikar Stojan Batič. Obiskovalci so se po končanem programu podali po obnovljeni Vorančevi poti iz Kotelj mimo Rimskega vrelca in Kotnikove domačije - Kuharjeve rojstne hiše - v Pekel, mimo Kogelnika, Ivarčkega jezera, Sratneka, Prežihovine, kotu-Ijskega pokopališča in nazaj v Kotlje. Pot je označena z lepimi lesenimi smerokazi, za boljše spoznavanje okolice ob poti, ki jo je opisoval Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, pa se lahko poslužimo slikovite zloženke - vodnika po Vorančevi poti. Vsem, ki so vložili veliko truda v nastanek in prenovitev te zanimive poti čestitam! ▲ SVOJEVRSTEN MUZEJ JOŽETA KERBIŠA LUDVIK MORI Že dolgo je v meni tlela tiha želja, da bi »porajžal« v oddaljeno Kaplo, da spoznam njene naravne lepote in morda še kakšno etnološko zanimivost. Ta želja se mi je letos junija nepričakovano izpolnila, ko se mi je za spremstvo s svojim jeklenim konjičkom ponudil domačin Blaž Cojzer iz Spodnje Kaple, po domače Sušter. Najprej sva se udeležila službe božje, po maši pa sva obiskala pesnika in pisatelja, kaplana Aleksandra Reuterja ter dekana Igorja Glasenčnika, ki je tudi vnet pisatelj, pesnik, režiser in igralec v številnih lepih igrah. Prijetno je bilo klepetati z njima. Ogledala sva si še vse razgledne točke Kaple, pozno popoldne pa sva prispela do obmejne kmetije Cuman, kjer prebiva Jože Kerbiš, mojster izdelovalec umetnih predmetov in prijatelj narave in vsega lepega, kar uvrščamo v vrednote kulturne krajine. Jože je tudi vnet zbiralec starin, ki jih je zbral več kot petsto šestdeset in jih hrani v podstrešni sobi. To je njegov lastni muzej. Tu ima skoraj vse pripomočke, ki so jih prebivalci podeželja uporabljali pri vsakdanjih opravilih. Med njimi so tudi stvari, stare več kot sto petdeset let, precej predmetov pa je v pomanjšanem merilu izdelal sam. Tudi zunaj v naravi ima nedaleč od doma čudovit muzej, kjer ima miniaturne, ročno izdelane žage, mline in stope, ki na posebne vzvode tudi delujejo. V bližini je čudovito, idilično jezero, kamor si umetnine hodijo ogledovati domači in tuji turisti, med katerimi je precej Avstrijcev, kar potrjujejo vpisi v spominske knjige s čudovitimi verzi in pohvalami. Tudi njegova tristo let stara hiša, ki je zelo dobro ohranjena in urejena, je pravi čar za kraj. Vsega tega ne morem opisati, ampak si je treba ogledati. Jože Kerbiš gospodari na svoji kmetiji, ob tem pa priskoči na pomoč, kjerkoli je treba. To dokazujejo tudi številna priznanja, ki jih je v zadnjih letih rejel za svoje udejstvovanje v rajevnih ter širših skupnostih. Med njimi je ponosen na »Priznanje za izreden čut do narave in okolja«, priznanje za 3. mesto najlepše urejenega doma in okolice, priznanje lovske družine za dolgoletno sodelovanje ter priznanje župnije Kapla za trud ob posvetitvi zvonov, priznanje občine Ribnica - Podvelka ob 940-letnici Kaple za doprinos k razvoju kraja, priznanje Prostovoljnega gasilskega društva pri njegovem razvoju in še na katero. Ta zapis želim končati z željo, da bi Jožetu zdravje še naprej služilo in da bi še dalje uspešno bogatil svoj muzej. ▲ Jože Kerbiš je izdelal lepe okvirčke za skrivnosti rožnega venca. Čumanov muzej Foto AV Ludvik Mori K tej misli bi dodal še pregovor: »Kdor poje, slabo ne misli.« Na Koroškem in morda še kje je navada, da si pred božičem voščimo blagoslovljene in lepe praznike ter zdravjem in srečo obdarovano novo leto. Se ne tako davno so ljudje na podeželju opravljali vsa dela za pridelavo hrane, kurjave, krme, čiščenje in pranje ročno ali s pomočjo živine. Mnoga izmed teh opravil so bila naporna in utrudljiva, kljub temu pa so ob delu zapeli, da so pozabili na utrujenost in skrbi, ki so jih spremljale. Starejši so pravili, da je bilo tam, kjer so več prepevali, manj družinskih sporov. To drži še danes, le da se pesem doma bolj poredko sliši. Pomislite na stare čase, zapojte in lepo vam bo pri srcu, pa tudi na tistie, ki so v vaši bližini, boste prenesli dobro razpoloženje. A Perniške pevke Foto Ludvik Mori z 1912 + 2003 kA V SPOMIN MARIJI PODLINSEK - BIČI MARICI Pokalo je drevje v mrazu in pokala so naša srca od bolečine, ko smo se v začetku februarja na pokopališču Barbara poslavljali od Podlinšekove biče Marice. Le dober mesec pred tem, v prelepem božičnem času, smo se zbrali pri Marinu v Šentanelu in skupaj z Marico praznovali njen visoki jubilej, 90-letnico. Skupaj s svojimi najbližjimi je proslavljala do jutranjih ur. Zato smo toliko težje sprejeli novico, da je zbolela in kmalu zatem je njeno šibko telo izgubilo svoj poslednji boj. Marica ni bila velika ženska. Nikoli je niso pokazali na televiziji ali pisali o njej v časopisih, vendar je za nas, ki smo jo poznali in smeli z njo deliti njeno življenje, bila velika in mogočna. V tej drobni ženici se je skrivala neizmerna moč in velika ljubezen. Doživela je dve svetovni vojni, štiri države, tri kralje in nekaj predsednikov. Marica se je rodila 26. decembra 1912. leta v bajtarski družini pri sv. Duhu. Mati je ni mogla položiti v mehko zibel in ji omogočiti varne prihodnosti. »Njena zibel so bili razgoni, brazde, žare, kjer jo je žgalo sonce in močil dež, ob njeni zibelki so popevale tutujke in prepelice, svetila ji je strela, budil jo je grom«, bi zapisal Prežihov Voranc. Otroštvo in mladost je preživela na pašnikih in v družbi dekel. Menjavala je strehe in domove, dokler ni našla svoje sreče. Leta 1936 se je poročila s Tonijem in skupaj sta poprijela za delo, da bi čimprej uredila domovanje za prihajajočo družino. Na Encnovem sta našla streho in ustvarila dom. Toni je težko delal v rudniku, njena služba pa je bila doma pri otrocih in na dnini. Njen delavnik ni meril ur, vstajala je prva, legla zadnja, tudi ponoči je večkrat vstajala in bedela. Ni ji bilo težko, tako kot ni težko nobeni materi, ki ji je dano gledati kako odraščajo otroci. Mogočen rod stoji danes na njenih koreninah; rodila je tri otroke: Elico, Franca in Florjana, z njimi je prišlo devet vnukov, enajst pravnukov in prapravnukinja. Vso njeno dobroto in ljubezen so ji njeni najbližji vračali v zadnjih letih. Sin Florijan ji je nudil topel dom in oskrbo. Njen dom so bila vedno odprta vrata, kjer sta te pričakala smeh in dobra volja. Dobrodošli smo bili vsi, sorodniki, znanci ali le obiskovalci. Nismo prihajali po darove, vendar nikoli nismo odšli prazni, za vsakega od nas je imela prijazno besedo in od nje smo odhajali z veliko dobre volje in optimizma. Vsak po svoje smo v dneh po njeni smrti prebolevali bolečo izgubo. Slovo je bilo težko, vendar bodo ostali lepi spomini. Samo teh človeku nihče ne more vzeti. Veronika Kotnik Letos, 22. avgusta 2003, je minilo pet let od smrti BERNARDA KRESNIKA, po domače Krenkerjevega Nadija, z Legna pri Slovenj Gradcu. Ko zaželimo si bližine, gremo tja v mirni kraj tišine. Tam srce se tiho zjoče, da te ni, še vedno verjeti noče. Vsi njegovi Ob boleči izgubi naše drage mame in orne GABRIJELE STRNAD se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem, ki ste jo pospremili na njeni zadnji poti, ji darovali cvetje, sveče in svete maše, nam pa ustno in pisno izrazili sožalje. Hvala nadžupniku gospodu Rataju za lepo opravljen pogrebni obred in sveto mašo, g. Mrzdovniku za ganljive besede slovesa, g. Ridlnu in cerkvenemu pevskemu zboru, moškemu pevskemu zboru Podgorje in g. Repniku za odigrano Tišino. Iskrena hvala Komunalnemu podjetju Pogrebne službe, g. Andreju Gregorju. Vsem in vsakemu posebej - iskrena hvala! Žalujoči: sin Marjan z družino. Zaradi neljubih napak v priimku in besedilu ponovno objavljamo zahvalo in se vsem prizadetim opravičujemo! Uredništvo Ob smrti naše drage mame, babice in prababice MARIJE KNAP Iz Podgorja pri Slovenj Gradcu se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki ste nam v trenutkih žalosti pomagali, nam stali ob strani in darovali sveče, cvetje in svete maše ter jo pospremili na njeni zadnji poti. Hvala gospodu župniku Leopoldu Koratu za pogrebni obred, pevcem za zapete žalostinke, govornici Anici Meh za poslovilne besede in izvajalcu Tišine. Žalujoči vsi njeni Ko smrt iz naše sredine iztrga dragega moža, očeta, soseda in prijatelja, se šele tedaj zavemo, da je bila njegova življenjska pot le kratek sprehod skozi čas, katerega smo preživljali skupaj z Albertom Verdnikom, gospodarjem Lakovnikove kmetije v Šmiklavžu. Sredi najlepših let življenja je moral umreti pod težo bolezni, ki mu je že pred leti načela zdravje. Niti domači, še manj pa prijatelji, niso pričakovali, da se bo njegova življenjska pot tako hitro in nepričakovano končala. Alebret Verdnik se je rodil 2. oktobra leta 1933 na Lakovnikovi kmetiji, kjer je preživljal otroška in pozneje fantovska leta. Že tedaj je neizmerno ljubil zemljo, zato je po starših nasledil kmetijo. Ker pa je kmetija za dobro gospodarjenje zahtevala pridne roke, se je leta 1956 poročil in z ženo Kristo sta si na Lakovnikovi kmetiji ustvarila lepo družinsko ognjišče, v katerem sta se jima rodili hčerki Majda in Jožica. Lakovnikova kmetija, na kateri je pokojni dolga leta gospodaril, je velika in vseskozi je vanjo veliko vlagal. Ker je vedel, da brez vlaganja v njen napredek nima prihodnosti, je na kmetiji veliko postoril in posodobil, da je bilo delo še lažje in hitro opravljeno. Pri gospodarjenju pa mu je precej pomagal tudi Maks. Albert je bil dober sosed in prijatelj. V stiski je vedno priskočil na pomoč. Nikoli in nikdar ni poznal odklonilne besede. Bil je odprtega srca in na njegovi kmetiji so bila vrata odprta za vsakega, če pa se je pri hiši oglasil popotnik, je zanj imel lepo in prijazno besedo. Ko se je pred leti poročila hčerka Majda, je k hiši prišel zet Janko. Pokojni Albert jima je predal posestvo in vesel je bil, da je kmetija prišla v pridne roke, saj lepo nadaljujeta in sodobno gospodarita. Na pokojnega Alberta bodo ostali lepi in nepozabni spomini. Njegovo vse prehitro slovo je huda izguba za vse domače in za lepo urejeno Lakovnikovo kmetijo, katere vrata gorice so se za njim za vedno zaprla. V spomin mu naj zvonijo zvonovi šmiklavške cerkve, katerih boter je bil tudi on. Franc Jurač ZAHVALA Ko življenje tone v noč, še žarek upanja si išče pot, ostala pa je bolečina in tiha solza večnega spomina. Ob boleči izgubi dragega moža in očeta ALBERTA VERDNIKA, Lakovnikovega očeta iz Šmiklavža, se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki so ga spremljali na zadnji poti, nam pomagali, izrekli sožalje, darovali vence, cvetje^ sveče in za svete maše. Iskrena hvala patronažni sestri Andreji Save, govornikoma Jožetu Mirkacu in Vinku Smonu za ganljivo izrečene beseda slovesa, gospodu župniku Tinetu Tajniku za opravljen pogrebni obred, graškogorskim in domačim cerkvenim pevcem za zapete žalostinke, praporščakoma in zastavonoši, godbeniku za odigrano Tišino ter pogrebni službi Jerneja Zaveršnika iz Šentilja pri Mislinji. Žalujoči: žena Kristina ter hčerki Nada z Jankom in Jožica z družino. Ostalo grenko je spoznanje, to je resnica, niso sanje, da te nazaj nič več ne bo, ker si za vedno vzel slovo! Spočij si žuljave dlani, za vse še enkrat hvala ti, dobrota tvojega srca, nikdar ne bo pozabljena. Ob vse prerani izgubi našega dragega sina, brata in nečaka IVANA DVORJAKA iz Gornjega Doliča 75 se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, znancem in prijateljem, ki so ga spremljali na prezgodnji zadnji poti ter mu darovali vence, cvetje, sveče in za svete maše. Hvala govorniku Francu Juraču za izrečene besede slovesa, gospodu župniku Mirku Horvatu za pogrebni obred, cerkvenim pevcem za zapete žalostinke, godbeniku za odigrano Tišino ter pogrebni službi Jerneja Zaveršnika iz Šentilja pri Mislinji. Žalujoči: mama Elizabeta, oče Vinko, sestra Tatjana, teti Jožica in Elica ter stric Miran z družinami. 24. junija 2003 nas je po hudi in neozdravljivi bolezni v triinsedemdesetem letu starosti za vedno zapustil naš dragi oče, dedek in tast STANKO OGRIZ, z Legna 155 Kruta usoda pa je hotela še več, vzela nam je tudi mamo. 31. oktobra 2003 je za vedno odšla od nas naša draga mama, babica in tašča ANGELA OGRIZ, rojena FIŠER, z Legna 155. Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom ter vsem dobrim ljudem, ki ste nam v hudih trenutkih priskočili na pomoč, darovali vence, cvetje, sveče in svete maše. Še posebej pa se zahvaljujemo vsem tistim, ki ste nam materialno in z delom olajšali trenutke nemoči. Posebno zahvalo izrekamo osebju kirurškega oddelka 2 Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in govorniku Radu Kresniku za v dno duše segajoče besede slovesa. Žalujoči: hčerka Cvetka z družino, sin Peter z družino in sin Rajko. 1 Drugega julija bo minilo dve leti, odkar nas je zapustil naš dragi 1 1 mož, oče in dedek 1 JOŽE RAMŠAK, Tumorjev Jože. I Hvala vsem, ki se ga spominjate, se ustavite ob njegovem grobu 1 I in prižgete svečko. I Žalujoči njegovi BRANKO GABRIJEL KLEMEN PIJANČEK Che Ho jo! Je bil pozdrav Branka Klemna. Le kdo ga ni poznal, tega vaškega posebneža s temnimi očali, črno usnjeno rokavico na eni roki in kravato na golih prsih. Mnogokrat tudi s poraščeno brado ter čepico na glavi. V očeh nekaterih je bil res posebnež, a za druge čisto navaden preprostež, ki se mu je življenje obrnilo, človek z grehi, s kakršnimi živi mnogo ljudi na tej naši zemlji in je vsak po svoje posebnež. Le da so napake pri enih vidnejše ali pa so vidne na nepravih ljudeh. Na nepravih takrat, ko le-ti izhajajo iz preproste »raje« in jim vsi drugi, ki mislijo, da že nekaj več veljajo, prekleto zamerijo, jih obsojajo in ponižujejo. Malokdo si po tihem prizna, da tudi sam ni brez greha; a svojih napak ni lahko videti, še manj pa jih priznati. Zato želim ovekovečiti spomin na takšno osebo, na preprosteža z mehko dušo in edino veliko napako, da je z napačnega vidika ljubil življenje in njegove dobrine, ki so ga s svojo omamo zapeljevale in ga počasi, a vztrajno potiskale k tlom. Alkoholi Moj korak tiho drsi po tlakovani poti pokopališča in išče gomilo. Z malo truda jo najdem in nanjo položim droben cvet k drugim, ki so jo bogato zastrli. Pokrili so zadnji dom človeka, ki ga je usoda tako nenadoma in nepričakovano iztrgala iz naše sredine. Le koga neki? Njega, našega posebneža BrankaI Ko nemo stojim ob grobu in strmim v svežo zemljo, mi skozi možgane kot »brzi« vlak drvijo spomini. Spomini na otroštvo in prva šolska leta in skupno pot, ki naju je vodila v hišo učenosti. Spominjam se nagajivega svetlolasega fantiča, ki mi je večkrat nosil torbo, ko sem imela zlomljeno roko. Skupaj sva se smejala, si nagajala (kot vsi otroci) in se po otroško veselila življenja. Po končanem šolanju naju je pot popeljala vsaksebi in le redkokdaj sva se srečala. Jaz z družino, on še vedno sam. Zadnja leta pa so se najine poti spet križale in njegova je BERNARDA že bila omadeževana z besedo pijanček. Nisem mogla dojeti te besede in je še danes ne morem. Ob njej me vedno stisne v prsih, tako kruta in zoprna je! Kaj vse jo spremlja: kletvice, sovraštvo, žalitve. Če je že beseda tako poniževalna, kaj je potem šele s človekom, ki jo nosi? Vem, da je bil tudi on mnogokrat omadeževan, ponižan in obtožen. Velikokrat tudi po kriveml Delal je in bil izkoriščan! Pa kaj zato, je le ubogi pijanček! Prosil je in so mu dali s posmehom na ustih. Naj mu bo, saj je pijančekl Kadar ni uspel izprositi, je vzel sami In sledila je kazen, klofuta okrog ušes! On tega ne sme, ker je pijanček! Norčevali so se iz njega, ga dražili in ga za kozarec pijače ali par cigaret vzpodbujali k neumnostim! Vse le zato, ker je bil pač čisto navaden človek; niti človek ne, ampak pijanček! Pa se je kdaj kdo izmed nas vprašal, kako se je počutil on ob vsem tem in zakaj je postal vse to, kar ga je bremenilo? Je bila krivda res samo njegova? Smo tudi mi, družba, ki smo ga obkrožali, pripomogli k temu. Mislim, da je v vsakem izmed nas kanček krivde, le da se tega ne zavemo. V svojem egoizmu smo bili gluhi in slepi za njegova čustva. Kaj nas brigajo drugi! Mogoče bi pomagala prijazna beseda in topel stisk roke, ko je bil obupan. Mogoče bi zadostovalo pet minut, da bi prisluhnili njegovim težavam! Mogoče ravno takrat ni bilo prijatelja in je zato žalost utopil v sladki omami pijačel Mogoče bi ... Kaj vse je lahko mogoče, in kaj bi lahko bilo drugače, manj boleče zanj in za njegove, ki so ga kljub vsemu imeli radi. Mnogo je domnevanj sedaj, ko je prepozno. Branka je življenje vodilo po svoji poti, ga neusmiljeno premetavalo, padal je, se pobiral in spet padal. Vedno globlje je padal v brezno opojne omame, iz katere se kljub vsem prizadevanjem ni uspel izvleči. Mnogokrat, ko sva se pogovarjala mi je dejal: »Boš videla, da se bom pobral in vsem dokazal, kaj zmore KGB!« To je bil njegov psevdonim, ki si ga je sam nadel. Bile so le začetnice njegovega imena in priimka: Klemen - Gabrijel - Branko. Vesela bi bila, če bi mu uspelo, a sem vedela, da je njegova volja mnogo prešibka in da je krog njegove istoimenske bratovščine prevelik. Lahko je nekaj želeti in obljubiti v prazno, a mnogo težje je to storiti in brez veliko truda tudi ni uspeha. Večkrat se mi je zasmilil, ko sem _ga opazovala v njegovem propadanju. Se zlasti takrat, ko je bil grajan in včasih še tepen za malenkosti, ki jih je zagrešil. Pač zato, ker je bil pijanček, ki ni bil maščevalen. Mnogi ga niso mogli sprejeti takšnega, kot je bil. In pred leti se je tudi meni zgodilo to, kar še danes obžalujem in me je sram, čeprav mi je on že zdavnaj odpustil in pozabil. Tudi sama sem se mu pustila spraviti ob živce (za kar je bil strokovnjak) in sem mu pripeljala krepko zaušnico. Vedno se bom spominjala tistih njegovih oči, polnih solza, pripravljenih, da zdaj zdaj spolzijo po licu, in žalostnega pogleda, ko mi je dejal: »Ti me kar udari, jaz sem srečen, da se me le dotakneš!« Te besede so me razorožile za vselej in nikoli niti pomislila nisem več na kaj takega, pa čeprav mi je še tako »hodil« po živcih. Marsikdo mi je očital, zakaj ga prenašam in ga ne vržem iz lokala, ampak zame je bil kljub vsemu ČLOVEK. Človek, ki je bil s svojim litrom vina tako hvaležen za nekaj minut toplega kotička v mrzlih zimskih dneh; minut, ki so se ponavadi razvlekle v ure. Mogoče res ni bilo prav, da sem mu to dovolila, a nisem imela srca, da bi ga spodila, kajti tudi on je bil oseba, potrebna prijazne besede in pomenka, za kar mi je bil hvaležen. Včasih je bilo prijetno klepetati z njim in obujati stare spomine, zame pa tudi izkušnja več ob pripovedovanju o njegovi zablodi, ki sem jo skušala razumeti. Sedaj počiva v prezgodnji gomili, brez sovraštva in zaničevanja, mogoče le s kapljico kesanja, ki se porodi v srcih tistih, ki smo ga kdaj prizadeli. S seboj je odnesel vse skrivnosti in navade svojega življenja in za seboj zabrisal sled, po kateri mu je sledilo ime PIJANČEK! A NOCOJ Pustim, da psa me vlečeta po cesti, noge premikam togo kot Ostržek, odkar te ni, se čutim kot izvržek, ne ljubi se mi ne besed, ne misli presti. Zdim se kot klovn v prazni dvorani, ki več ne joka, na tla se sesede in gleda mačko, ki v kotu prede, a se še ta iz nje tiho odstrani. Dvorana mu je še najbolj prijazna a meni prostranstvo, večerno nebo, kot da nocoj me zvezde stoično zro. Spustim psa, da drvita kot blazna, kaj bi ju mučila, težke kot skala so moje misli, rada bi se zbrala. MILENA CIGLER GREGORC IZ NAŠIH KRAJEV PRAZNOVANJE FARNEGA "PATRONA" ALI LEPA NEDEUA God farnega »patrona« ali lepo nedeljo so že nekdaj v vsakem kraju ali fari zelo slovesno praznovali. Za ta dan je marsikdo prej celo leto varčeval, samo da se je lahko takrat pokazal s čim novim na sebi. Posebno mladi fantje in dekleta so se pri procesiji radi postavljali z novo obleko ali s tistim, kar so si pač lahko privoščili. Tudi pri nas na Razborju smo vedno slovesno in s spoštovanjem obhajali praznik in god našega farnega patrona sv. Danijela, ki je 21. julija vsako leto. Na ta dan smo se pripravljali že nekaj časa prej, posebno cerkvena ključarja, ki sta bila odgovorna, da je svečanost potekala po programu. Organist in pevovodja, ki je vodil petje pri slovesni maši in procesiji pa se je moral še posebej potruditi s svojim zborom, saj se je slavnost v veliki meri odražala v lepem in ubranem petju pri maši in procesiji. Na ta dan so radi prišli tudi ljudje iz sosednjih krajev in far, sploh če je bilo lepo vreme, zato je bilo treba kraj in cerkev še posebej urediti. Dekleta so morala očistiti in okrasiti cerkev, fantje pa vse štiri kapelice in pot, kjer se je odvijala procesija, da je bilo vse v cvetju in v zelenju, kar je še posebno poudarjalo slovesnost dneva. Razborski cerkveni pevski zbor je bil že nekdaj, še v mojih šolskih letih, eden izmed najboljših v starotrški dekaniji, posebno v času, ko ga je vodil danes že prek devetdeset let star organist in pevovodja Jože Lesjak, ki je prišel k nam iz Mozirja. Solarji smo se morali vedno skupinsko udeleževati procesij in z velikim spoštovanjem in radovednostjo smo opazovali potek slovesnosti. Mene je vedno prevzelo lepo in ubrano petje cerkvenega zbora in želel sem sodelovati v njem, a ta želja se mi je uresničila šele po vojni. God sv. Danijela, farnega patrona, se praznuje vedno na nedeljo, ki je temu datumu bližja. Ta čas je bila po hribovskih kmetijah košnja navadno že končana, pa tudi že velik del žetve ozimnega žita, če je bilo lepo in ugodno vreme. Ljudje so se v cerkev radi prišli zahvalit za dobro letino in lepo vreme, po cerkvenih slovesnostih pa so vsi radi zavili v gostilno k Pečolarju na kozarček vina in pogovor o vremenu, delu in letini ter o raznih drugih dogodkih, ki so se zgodili. Da bi obudili spomin na tiste lepe čase in praznovanja, objavljam sliko razborške farne cerkve in vseh štirih kapelic ob poti, kjer je procesija hodila že pred stoletjem. Spomnili se bomo vseh tistih, ki smo nekdaj s pesmijo sodelovali pri tem in tako pripomogli k slovesnosti dneva in kraja. ▲ To so posnetki Razborške farne cerkve sv. Danijela ter vseh štirih kapelic, kjer je ob slovesnostih šla procesija in se je prepevalo, ob kapelicah pa se je bral in pel evangelij. 1. Razborška farna cerkev Sv. Danijela. 2. Ramška kapelica Matere božje, kjer se je bral prvi evangelij. 3. Zuželova kapelica sv. križa, kraj drugega evangelija. 4. Končeva kapelica Matere božje, molitev in petje tretjega evangelija. 5. Kapela sv. križa pri cerkvi in branje zadnjega, četrtega evangelija. Tekst in foto RUDI REBERNIK NEVERJETEN ULOV SILVO JAŠ ZLATA JESEN BERNARDA »Zlata jesen« radi rečemo temu tretjemu obdobju leta, ki nas zasuje s številnimi darovi in prelepimi barvami, ki krasijo naravo. Z umetniškimi oblikami in barvami prekosi vse slikarje, pa naj se še tako trudijo vrteti čopiče. Jesen je tudi čas, ko pospravljamo pridelke in se tako pripravljamo na zimo. Med takimi pridelki so tudi korenčki, s katerimi se je narava nagajivo poigrala. Meni so se zdeli tako lepi in zanimivi, da jih želim pokazati tudi drugim. Dala sem jim tudi imena, a vam jih ne bom izdala. Prepuščam vas vaši domišljiji. ▲ Jože Kos iz Pameč pri Slovenj Gradcu je že vrsto let ribič z dušo in srcem. Že v otroških letih se je srečeval z vodami, ko je odrasel pa je kmalu postal član Koroške ribiške družine. V svoji pestri ribiški karieri je na suho spravil že veliko kapitalnih sladkovodnih rib in mnoge krasijo njegov ribiški kotiček, saj jih je pred leti sam tudi prepariral in so sedaj kot nekakšni življenjski mejniki in spomini na nepozabne trenutke, preživete ob vodi. Jožetu pa se je v letošnji ribiški sezoni nasmehnila še posebej velika, izredna ribiška sreča. V Pamečah, kjer je bila nekoč mala vodna elektrarna, je iz reke Mislinje na suho spravil samca potočne postrvi - še s tistimi pravimi rdečimi pikami. Seveda je v krogu zapriseženih ribiških prijateljev »strokovno ocenjeval« njegove dimenzije. Kazaici na tehtnici so pokazali kar 2.44 kg, v dolžino pa je meril 62 cm. Ribiška druščina je ocenila starost med deset in enajst let. Na suho ga je spravil z »muho potezan-sko«, imenovano tudi »princ«. To je njegova življenjska trofeja sal-monidnih voda in zaradi njegovega iskrenega odnosa do voda in ribjega življa v njih mu jo še kako privoščimo. Jožetova »potočnica« iz Mislinje pa je doslej tudi največji uplenjeni primerek rek Meže, Mislinje in Suhodol-nice v Koroški ribiški družini. ▲ Foto SILVO JAŠ ■I "N/ Foto BERNARDA