poševnih fosilnih galerij, katerih velikost nakazuje močan pretok vode, ki Jih je izdolbla. Galerije so danes skoraj v celoti zasute s sedimentirano poplavno Ilovico, ki je večinoma sprana s sedanjimi vodnimi curki. Te galerije prečkajo Se zdaj aktivni sistemi mlajših brezen in meandrov, ki jim sledimo v globino. Stene brezen so po celotni jami prekrite s fino plastjo poplavne ilovice, kar kaže, da je bilo med taljenjem ledenikov kanlnsko podzemlje v celoti zalito. To fino plast ilovice najdemo tudi v drugih jamah na podih. Galerije in tudi aktivni vodni rovi so ponekod presekani in podrti zaradi neotekto-nike različnih intenzivnosti. V Domekčevem breznu so na globini 120
metrov našli zelo dobro ohranjene fosile polža, podobnega božjemu voleku. Fosili so zelo verjetno mlajši od trtasnih kamnin, ki prekrivajo kaninsko pogorje in so trenutno še v fazi analiziranja.
Raziskave Skalarjevega brezna so pionirsko delo jamarjev v okviru poznavanja in raziskovanja podzemlja Kanina. Zaenkrat je to samo drobec notranjosti tako velike gore, kot je Kanin. V prihodnosti se nam bo ob trdem delu in trudu ta slika jasnila. Drobci bodo povezani v jamski sistem med vhodnimi brezni na podih in izvirnimi jamami v dolini.
ZGODOVINA JAMARSKIH RAZISKAV NA KANINU
400 BREZEN KANINSKEGA POGORJA
LEON DRAME
Kaninsko pogorje, ki je vzhodni del Julijskih Alp, je na zahodu in na severu omejeno z državno mejo z Italijo, na jugu s Soško kotlino In na vzhodu z dolino Krnice.
Na tem območju so se začela jamarska raziskovanja leta 1950, ko so na planinskem pohodu na vrh Kanina jamarji raziskali dve jami. Raziskave so se nadaljevale šele leta 1963, ko so jamarji registrirali 30 jam, medtem ko so naslednje leto našli pet novih jam in še leto dni pozneje naslednjih pet. Leta 1966 so raziskali 24 jam in leta 1967 kar 47, Vse te raziskave so bile vezane na bližino stare planinske koče Petra Skalarja ter na najbližje zaledje slapa Boke In Gli-juna.
Raziskave so se prenehale po letu 1968, ko so jamarji raziskali eno jamo, in se nadaljevale šele leta 1974, ko so na novo registrirali 48 jam. Raziskovali so jih v bližini stare koče Petra Skalarja in na območju smučišč na Škripjh, Leta 1976 so registrirali 25 jam na območju Škripov in pod brunarico SGG Tolmin, ki jim je takrat služila za bivališče. Še leto dni pozneje so na istem območju registrirali prav tako 25 novih jam. Od leta 1950 do 1976, se pravi v dobrega četrt stoletja, Je bito na Kaninu registriranih 213 jam, ki jih je raziskovalo Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Raziskave te Jamoslovne enote so se po tem letu sicer nadaljevale, vendar jamarji niso oddali zapisnikov raziskav v jamski kataster. Od leta 1978 do 1981 so na Kaninu raziskovali člani Jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin in raziskali šest jam na grebenu Stadorja, Velikega Skednja in Kope. Leta 1985 so tam začeli raziskovati
še člani Inštituta za raziskovanje krasa Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti In umetnosti iz Postojne, za njimi pa so prišt! na kaninsko območje jamarji Jamarskega društva Rakek, Jamarskega odseka Slovenskega planinskega društva Trst, Jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin in Jamarskega društva Koper, vsi skupaj pa so registrirali 24 novih jam. Raziskave so se nadaljevale leta 1986, ko so se tem jernoslovnlm enotam pridružili še člani Društva za raziskovanje jam Kranj, Društva za raziskovanje jam Luka Ceč iz Postojne, Društva za raziskovanje jam Ribnica, Jamarskega društva Logatec in Speleološkega društva Istra Iz Pazlna, Vsi skupaj so tedaj registrirali 19 jam.
Ze leto dni pozneje so se raziskave nadaljevale; tisto teto so jamarji na novo našli 32, leta 1988 pa 28 jam. V celoti je zdaj na Kaninu registriranih 321 jam. Med največje uspehe spada seveda odkritje in raziskovanje Skalarjevega brezna, ki Je z 911 metri nov jugoslovanski globinski rekorder in je skupno delo vseh društev, ki so doslej raziskovala na Kaninu. Veliki uspehi jamarjev na Kaninu so tudi jama Klng Kong, v kateri so jamarji prišli do globine 260 metrov, Cergo-lovo brezno (240 metrov vertikale) in Čo meander (160 metrov). Vsekakor je treba omeniti raziskave v sedemdesetih letih, ko so jamarji raziskali izvir Velike Boke in v njem preplavali 80 metrov sifona, Malo Boko, kjer so našli in raziskali 1500 metrov rovov, in Srnico, kjer so izmerili 400 metrov rovov. Število raziskanih jam na Kaninu je vsekakor večje od 321, kolikor jih Je zdaj registriranih, saj so jamarji tam zanesljivo našli približno 400 jam, ki so jih sicer izmerili, vendar dokumentacije niso oddali
v kataster Jamarske zveze Slovenije. Veliko je tudi jam, ki so jih jamarji sicer pregledali, vendar jih zaradi razmeroma majhne globine (manj kot deset metrov) sploh niso izmerili.
Slovenski jamarji so izdelali poseben kataster kaninskih jam, v katerem so zapisniki jam po delovnih območjih. Kanin so namreč jamarji že leta 1965 razdelili na delovna območja, in sicer po planinskih poteh, grebenih, jarkih in prelomnicah.
vsako deiovno območje pa je označeno s črkami. Jame so označene z delovnim območjem In zaporedno številko, na primer S-19; to je delovno ime jame in je z rdečo barvo, z mlnijem, narisano ob vhodu. Izdelane so tudi fotografske povečave Temeljnega topografskega načrta 1:10 000 na merilo 1:2500, na katerem so vrisane lege vseh raziskanih jam. Osnovni podatki o teh jamah so vneseni v računalnik »atari«.
JAMARSTVO NI SAMO PODZEMNI ALPINIZEM
VOTLE GORE, VOTEL KRAS
TOMA2 BUKOVEC
Z jamarstvom sem se začel ukvarjati na nenavaden način, ko sva s prijateljem alpinistom želela spoznati podzemni svet v bližini najinega doma. Z alpinistično opremo in brez potrebnega znanja sva se spustila 30, 45, 70 metrov. Šele po več kot pol leta takega jamarstva sva se nato pridružila novomeškim jamarjem, ki so naju popeljali v plodnejši in predvsem varen način raziskovanja podzemlja. Ravno najino neznanje me je spodbudilo, da napišem ta članek. Kako je takrat potekalo najino raziskovanje? Najina obleka je biia primernejša za gore kot za jame, vsaj v začetku. Stane se je na prvo raziskovanje podal kar v novih pumparicah in gojzarjih, jaz pa v trenirki in škornjih. Alpinistične čelade na glavo, baterijske svetilke v roke — in hajd po »dinamlku« v podzemlje! Seveda sva imela tudi alpinistične pasove. Spuščala sva se po »dilferju« in hkrati varovala s pruslkovim vozlom. Vzpenjala pa sva se s pomočjo prusikovih vozlov na stopnih zankah. Kljub močnemu nihanju (zaradi dinamika) se je to pokazalo kot hiter način vzpenjanja. Težave so nastopile le v blatnih jamah, saj so prusiki drseli po blatni vrvi. Tudi baterijske svetilke so se pokazale kot pomanjkljive. Po slabih dveh urah nama je popolnoma nov baterijski vložek že odpovedal in sva tako morala imeti vedno rezervne s seboj. Najina največja napaka je bila, da sva se spuščala po dinamični vrvi, ki sva jo enostavno privezala na vrhu brezna in jo vrgla noter. Ob spuščanju In še bolj ob vzpenjanju pa je prihajalo do trenja vrvi ob steno in sreči se morava zahvaliti, da je vrv vedno zdržale.
)n ko sva začela obupavati nad najino opremo in znanjem, sva vzpostavila stik s pravimi jamarji. Dali so nama pravo opremo, naju naučili opremljat! jame In ne nazadnje tudi meriti In risati načrte teh jam.
OSEBNA OPREMA JAMARJA
Slovenski jamarji uporabljamo metodo plezanja po eni vrvi z DED tehniko. Pas je podoben alpinističnemu, imamo posebno kolutno zavoro za spuščanje (s samodejnim ustavljanjem alt brez njega) in dve prižemi, prsno In nožno, za vzpenjanje. Prsna je togo vpeta v pas, nožna pa ima stopno zanko.
Vzpenjanje poteka na naslednji način: vse-demo se v pas (prsna prižema), dvignemo roke in noge (nožna prižema) in se dvignemo. Zopet sedemo, se dvignemo ... Kot polž, ki pa pleza tudi 200 metrov na uro. Potem imamo še dodatne vrvice, ki jih imenujemo popkovina. Služijo nam predvsem pri prepenjanju skozi vmesna pritrdišča. Po pravilu mora biti jamar vedno dvojno pripet na vrvi, razen pri spuščanju. Za razsvetljavo uporabljamo karbidke — ecetilenske svetilke. Kljub napredku na tem področju so to še vedno najboljše in naj-ekonomičnejše luči. Čelni gorilec je na čeladi, tako da imamo pri plezanju proste roke. Če nam odpove karbidka, imamo še električno svetilko, ki je prav tako na čeladi. Acetilenke zagotavljajo prostorsko svetlobo, medtem ko je baterijska luč bolj točkovna. Z enim polnjenjem zdrže karbidke šest do dvanajst ur, pač odvisno od tipa.
Obleka za jame je bila vedno problem. Sedaj uporabljamo kombinezone, največkrat nepremočljive ali pol premoči jive, pod te pa oblečemo posebne podkombinezone. Temperatura se v jamah giblje od 0 pa do 9 stopinj Celzija. Ob dokaj visoki vlagi te tako že ob krajšem mirovanju začne zebsti, pa tudi do podhladitve lahko hitro pride. Ravno zato posvečamo obleki posebno pozornost. Noge ščitijo srednje visoki gumijasti škornji, roke pa močne nepremočljive rokavice z visokimi zapestnikl.
OPREMLJANJE JAME
V jamo plezamo po eni vrvi, ki je statična, kar pomeni, de naj bi bil njen raztezek