Inserati so sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. če so tiska dvakrat, 15 če so tiska trikrat.
Pri večkratnem tiskanji so cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Narečnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspe-dicija, Poljanska cesta h. štev. 32.
VredniStvo
je na Poljanski cesti h. št. 32.
Po pošti prejemali velja:
Za c leto . . 15 gl. — kr Za pol leta . . 8 „ — „ Za četrt leta . . 4 „ —
Za en mesee
1
40
Političen list za slovenski narofi.
V	administraciji velja:
Za celo leto . . 13 gl. — Za pol leta . . 6 „ 50 Za četrt leta . . 3 „ 30 Za en mesec . . 1 „ 1(«
V	Ljubljani na dom pošftj velja 1 gl. več na leto.
Posamezne štev. veljajo 7
Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/s0 popoldne
llmvni zbor.
Z Dunaja, 12. decembra.
Današnja seja bila je jako enolična in dolgočasna. Ko so bile prebrane došle reči, bila je postava o pobiranji davkov potrjena še v tretjem branji, potem pa brez ugovora sprejeta postava o nabiranji vojaških novincev, kterih bo letos ravno toliko kakor lani, namreč 55.922 mož za redno vojaštvo in mornar-stvo, 5592 mož pa za dopolnilno reservo. Poslanca Caharija llermann in Portheiin sta potem vtemljevala svoj predlog, da bi se polaj-šali davki za stanovanja ubožnejših ljudi. Oglasli so se v tej zadevi še dr. Roser, \Vunn in Štourzh, izmed kterih pa se je Wurm odpovedal besedi, ker bo imel priliko govoriti o tej reči, ko bo prišla v drugem branji na vrsto. Drugi predmeti so se vršili naglo, ker so se izročili samo v pretres raznim odsekom, potem pa so se na znanje vzeli in potrdili stroški za nektere železnice, ki so se delale na državne stroške. Ob 1/.22. uri je predsednik dr. Smolka sklenil sejo in prihodnjo sejo naznanil za jutri.
Jutri bo zadnja seja pred Božičem, in liberalci so danes po zbornici trosili novico, da bode to zadnja seja sploh, ker se bode državni zbor med božičnimi počitnicami razpustil. Toda ni verjetno, da bi se to zgodilo, in večina bi kaj tacega gotovo prej zvedela, kakor manjšina. Toda možje, ki so v vedni dotiki z vlado, o tem nič 110 vedo, marveč so prav zato ravno sedaj razglasili odpoved kneza Lobkovica, ki je bil eksekutivnemu komitetu prepustil svojo odpoved, da jo objavi o primernem času, da zbornica pred božičnimi prazniki, ko je v odločni večini, izvoli novega podpredsednika in
bi po praznikih morda ne prišla v zadrego, ako bi bolj oddaljenih poslancev, kakor Dal-matincev, Bukovincev in Poljakov še ne bilo na Dunaji.
Oeski klub je za I. podpredsednika na-svetoval grofa R i h a r d a 01 a m - M a r t i n i c a, in drugi klubi večine so potrdili temu predlogu, ter bodo jutri soglasno volili omenjenega poslanca za prvega podpredsednika. Kaj bodo storili liberalci in Coroninijevci, se tudi danes šo ne ve. Ko bi toraj nameravali zbor razpustiti, bi pač tolikanj ne hiteli z volitvijo podpredseduikovo, ker bi je v tem slučaji čisto nič treba ne bilo.
Počitnice državnega zbora bodo po naznanilu »Pokroka" trajale do 22. januarija, kar je z ozirom na to neverjetno, da bodo Rusini še le 18. januarija obhajali zadnji božični praznik, t. j. praznik razglašenja Gospodovega. Precej po zadnji seji gospodske zbornice se bode razglasilo cesarjevo pismo, da ima državni zbor za nekaj tednov prenehati.
Misijoui v Afriki.
Družba sv. Avguština in sv. Monike imata namen vzdrževati misijone v Afriki, ktere je vstanovila propaganda v Rimu in ki so podložni kardinalu Lanigerie.
Razne stvari se zahtevajo sedaj od katolikov, a vendar je Afriko pridobiti krščanstvu in izobraženju tako važna stvar, da se katoliki ne morejo in ne sinejo odtegniti.
Oči vsega omikanega svetil gledajo sedaj v ta velikanski del sveta, kjer prebiva 200 milijonov ljudi, od vseh strani upirajo se na vso moč priti v Afriko. Kralji in knezi so predsedniki takih družeb, ki imajo namen vpeljati evropsko omiko v ta del sveta, po
drugi strani se pa tudi Mahomedova kriva vera razširja in svojo pot naznanuje z gnju-sobo kupčije se sužnjiini.
Sveti stol tukaj ni smel zaostati. Vsta-novil je misijon srednje Afrike pod ravnikom, kjer živi nad 100 milijonov zamorcev, pogreznjenih v malikovalvstvo in divjačnost.
Spreobrnjenje teh neznanih pokrajin, ki so bile ravnokar odkrite, je izročeno družbi misijonarjev iz Algierskega in v štirih oddelkih jih je petdeset odšlo v te kraje. L. 1878 je šla prva karavana iz Zanzibara na vzhodnem bregu v sredo Afrike, 1879 druga, 1880 tretja, za 23. julija 1883 je že četrta na potu tje. Od 49 do sedaj tje poslanih »misijonarjev iz Algierskega" jih je že 15 pomrlo vsled nezdravega obnebja in po napadih divjakov; zadnji, o. Guyot je utonil začetka avgusta v reki Kongo, in prvo prizadevanje, priti v porečje Kongo od zahoda je žalibog spodletelo. Kar jih je živih ostalo, osnovali so do danes troje različnih misijonskih okrajev v okolici jezera Nyanza in Taganjika. Zelo obširno, prostorno in dosihmal popolnoma zapuščeno polje se tukaj odpira apostolskim možem, a sila težavno in nevarno je. Karavana potrebovala je do Rubaga, na severnem bregu Nyanza leto in dan. Ni pota ne steze, vse kar se potrebuje, mora se nositi, živali ukončii muha Tsetse s strupenim pikom.
Druge dežele dajejo misijonarjem prišed-šim vendar nekaj pripomočkov, a v Afriki ne najdejo delavci, ki obdelujejo to nehvaležno polje, nič drugega, nego težav brez konca in kraja, pomanjkanja in nevarnosti. Kdor se posveti spreobrnjenju zamorcev, ta žrtvuje vse, kar mu je ljubše in draže, 011 ne zahteva ničesar, a tudi ne dobiva ničesar od surovih zamorcev, ki še sami gledajo, da jim misijonar
Kapljica.
I.
Na svetu sem, to čutim. Oziram se tudi po svetu in ogledujem zemeljsko življenje človekovo. In kaj vidim v njem ? Zemeljsko življenje človekovo vidi se mi, ko krasna slika, ki jo je naslikala inojsterska roka umetnika, umetnika vseh umetnikov: Stvarnika Boga! Na ti sliki vidim lepo vredjeno človeško življenje; vidim mladost, vidim starost in gledam, kako zemeljsko življenje vsakega človeka posebej ob-sipljo z različnimi dobrotami; gledam, čutim, da se vsaka stvar Božja srčno veseli svojega življenja in — ž njo tudi jaz — življenja zlatega.
Toda, ko dalje to podobo ogledujem, zapazim, da se lepota to krasne slike počasi nekako temni; — zapazim podobo kakor z neko
prejšnja njo lepota
senco obdano; — in tako krasna več ni.
V tem senčnem obrazcu vidim vse polno, polno nakopičenih raznovrstnih britkosti in težav, ki kakor boleča teža padajo na rame človeštva v njegovem zemskem življenji.
Je mar, predragi bralec! tudi Tebe kaj osenčila ta roka Gospodova? Čutiš li kako britkost, bodisi telesno, bodisi duševno ? — O, težko bo brez nje tudi pri Tebi, ker Gospodova roka je povsod, in nikogar ne zgreši pri svojem delu! In ko gledam Tvojo britkost, — in čutim svojo, vtiska se mi tužna misel:" „Kaj ubog si človek ti! — Pravi zemlje trpin si ti! — Vse se veseli, tebe pa britkost moril — S takimi občutki sprehajajo se po gajskih stezicah stojim pri »svojih studenčkastih povčkih na Fužinah". V to srečne in vedno vesele »pevčke" se zamislim, in »srečna si ti kapljica, kapljica vodena!" — zdihnein, —■ »ki tako ljubko pri-žubraš iz zemlje in se sladko ovijaš s svojimi tovaršicami po gladkih vodenih potih, na kterih
britkosti in trpljenja ne poznaš!" — Ali stoj! — kaj ko bi se jaz motil v svojih sanjah! — Da! da! — V resnici se motim! — Bližnji slap pri grajskih skalah vdarja s svojim močnim glasom na moje uho in ta glas mi kliče, da se motim, motim popolno. Veselo vesljajo res bistre kapljice v šumeči družbi s svojimi sestricami po ljubjanski ravnini do Fužin; ali tukaj zapre jim osiveli sovražnik s svojimi sivimi skalami lahko pot in njim močno ter ošabno kliče: „A1 i nazaj!" — »Ali pa v boj z menoj!" — I11 male, pohlevne kapljice kaj store? Kaj odgovore temu velikanu? Gledam jih; — premišljujem jih in — vidim jih neusmiljeno padati v globočino; — slišim njih. silni šum v njihovem boji — vidim jih vse, vse z menoj v boji, v trpljenji! — V te trpečo in vojskujoče se kapljice vpreni oči, odprem srce in iščem, bi li kaj za-ine našlo oko, našlo srce. Ali? — in kak jo bil pač vspeli mojemu trudu ? Kaj mi je našlo srce, ko je iskalo oko ? Naj povem. Tako-le mi je govorilo srce:
kaj dii, a s pisanim očesom ga gledajo nezaupljivi mahoraedani, on še tega ne dobi, kar apostelj dovoli, to je, vsakdanjega kruha, da se mu ne more očitati sebičnost.
Vsega tega, kar potrebujejo za se in za svoja apostoljska potovanja, pričakujejo lo od vernih katolikov, ki zapopadojo Gospodovo zapoved: „Pojte po vsem svetu in učite vse stvari". Ako osebno tega ne opravljajo, dajo pa v ta namen miloščine. Kardinal Lavigerie, nadškof v Algieru, je sprožil to misel, naj verni sprejmo kakega misijonarja za svojega in naj skrbe kakor za svojega, naj ga po-sinove.
Po posebni previdnosti Božji se je delo, njemu izročeno, razširilo na vse strani, ženo-fovo zrno je vzrastlo v lepo drevo, ki že sedaj douaša bogat sad v izveličanje nevercev. — Misijonar potrebuje za svojo borno hrano, obleko in za druge potrebe na leto 700 do 800 mark, t. j. 400 do 000 gold. Kdor more žrtvovati tako svoto, vdeleži so vseh del, vsega zasluženja misijonarja, da še eelo njegovega niučeuištva, kakor je bilo to pri tistih blago-srčnih dobrotnikih, ki so prejeli onih devet misijonarjev, umorjenih v puščavi Sahara in v osrednji Afriki. Babi se verni toliko raje vde-ležili bratovščin sv. Avguština in sv. Monike, so sv. Oče Leon XIII. vzeli ti bratovščini pod svoje posebno varstvo in so potrdili odpustke, ki so jih že Pij IX. podelili dobrotnikom teh mi-sijonov.
I. Popolnoma odpustek:
1.	V dan vstopa.
2.	Naslednje praznike: 6. jauuarija, na sv. treh kraljev dan; 2. februarija, svečnica: 19. marcija, praznik sv. Jožefa; v petek po pasi-jonski nedelji; 4. maja, praznik sv. Monike; 21. junija, praznik sv. Alojzija; 26. julija, praznik sv. Ane; 28. avgusta, praznik sv. Avguština; tretjo nedeljo v septembru; praznik sedem žalost Marije; 2. oktobra; 8. novembra, osmina po vseh Svetih; 8. decembra, praznik brez madeža spočetje Marije Device.
3.	praznik presv. srca našega Gospoda Jezusa Kristusa, ob prazniku rojstva in imena Marije.
II.	Vsi ti odpustki morejo se nakloniti dušam v vicah.
III.	Vse sv. maše, ki se berejo na željo društvenikov za umrle, imajo prednost privile-
Blstre kapljice se veselijo Sladkega življenja svojega: Bolj, ko hitre ladjice, hitijo Brzo ineiiio doma mojega.
Pač lahko pa one so vesele, Ko po vodi splava njih britkost: .Menijo, da vedno le hitele Jz radosti bodo na radost.
Zeinsko pa življenje, — tudi mirno, — Brez grenkosti. — boja nikdar ni; Tudi s kapljicami brezobzirno — Ljut sovražnik se v boj spusti.
Skalne tam stoje pečine sive, Kterih ni razglodal časa zob; Z mir so bile v boji nezmagljivo, Ko valovi trli so njih rob.
Sto in stokrat — vselej so strmine Zmagovale silno moč valov; Kapljicam pa k zmagi'up ne zgine. Kn njih sestre le zmaguje rov.
Na vse jutro že za boj unete Nove kapljice v boj hite; Priti hočejo do zmage svete: „Naj že tukaj bo, al' Bog ve: kje V"
Sveti boj bojujem v življenji Tudi jaz ubog zemlje trpin;
giranega altarja. Odpustki se zadobe pod navadnimi pogoji, ako udje molijo v braterni cerkvi ali v svoji farni cerkvi po namenu sv. Očeta. Odpustki so tim privolijo, ki dajo vsako leto miloščino za misijon.
Odlični dobrotniki so tisti, ki prevzamejo v oskrbovanje siroto na pet let, misijonarja na leto ali. ki odkupijo mladega afrikanskega sužnja.
Misijonarji iz Algiera imajo dosihmal šest naselbin ob jezerih Nyanza in Taganjika. Tam se zbirajo male krščansko občine iz odkupljenih zamorcev in zamorcev iz obližja. Misijon lep sad obeta. Vendar se potrebuje več misijonarjev in pripomočkov, vzlasti za odkupovanje zamorcev. Vsak dan se najdejo otroci, ki gi-nejo na poti, a ni dovoljeno, pobrati jih brez plače, raje vidijo, da jih hiene požro.
Tam so tudi angliČanski misijonarji, ki imajo lepih prihodkov. Da te prehiti, a tudi ubrani mohamedanstvo, ktero, žalibog! tudi Stanlej pospešuje, hoče kardinal Lavigerie misijonske postaje ob gorenjem Congo razširiti.
Tako pripoveduje misijonar iz Algiera, o. Avgust Schynse, doma iz Porenja, ta je sedaj po naročilu kardinala Lavigerie na Dunaji pri oo. kapucinih, da išče pripomoči temu velikemu in zelo važnemu misijonu.
Politični pregled.
V Ljubljani, 13. decembra.
Avstrijske dežele.
Na Dunaji in v Berolin u zagnali so glas, da se bodo selili trije česat j i in to: avstrijski, nemški in ruski. Kje in kedaj, tega nihče ne ve. ,,Politik" pa omenja, da je vsa stvar izmišljena, kajti ravno sedaj je čas za kaj tacega najmanj ugoden. Ako bi se pa morda sešli še le bodoče leto, je pa to sedaj še tajnost, ki je še nihče ne ve!
Pogodba o jtodržavljanji liu-dolfove železnice podpisala se je 12. t. m. v trgovinskem ministerstvu in se bo dotična železnica od novega leta dalje na državne stroške opravljala. Januarjev kupon izplačeval se bode še po 5 gold. v srebru, julijev pa že le po 4 gold. 75 kr. Izvanredno prejeli bodo delničarji letos po 9 gld. 75 kr. v srebru.
Iz ogerske posla,niške zbornice. Denarstveni odsek izroča poročilo o državnem predštevu za 1884. Ne oziraje se na sekcije bode prišlo poročilo v obravnavo. — Potem se izroča oznanilo (nuntium) gosposke zbornice,
S kapljicami hočem v trpljenji Srčno biti boj: ..Trpljenja sin!'
Če valovi strasti in britkosti Bi me zmagali pa kterikrat, — Takrat kliči - kapljica! - k srčnosti: „liog bojuj, — z menoj! — do groba vrat!"
Sladki glas, si mislim, ti si pač glas pravega prijateljstva, ki z menoj trpiš in me trpečega vabiš trpeti neprestano s teboj! Kdo ne ve, kako lahko in sladko je trpljenje, ako dve prijateljski srci trpite, eno za drugo, eno z drugim. Saj so še Rimljani poznali tak srčen lek v prislovici: „Solainen miseris, socios ha-buisse malorum." — V te kapljice, tako modre in prijateljske učiteljice svoje, se zaljubim; za prijateljice si jih izvolim in pozdravim, ko v njih vidim tako krasno iu natančno podobo svojega življenja; in v slovo jim tudi obljubim, da k njim hočem še priti, in pri njih si hladiti trpeče srce, kjer bom morebiti našel še ktero resnico, kakoršne potrebuje moje srce. Za danes pa, kapljice! — z Bogom!
Ljubljanski.
ki je zavrglo načrt postave o judovsko-krščan-skili zakonih brez podkrepljenja. Predsednik nasvetuje, da naj pride obravnava v tem precej jutro na dnevni red. O tem se začne daljša debata, v ktero sega tudi ministerski predsednik, rekoč, da bodo prihodnji teden po vsi deželi volitve v občinsko zastope, da bode tedaj zbor moral prenehati pred prazniki, a stvar se ne da čez praznike zavleči. — Večina sprejme nasvet predsednikov.
Iz Za/treba, 12. dec. Ban jo sprejel danes častnike deželne brainbe, ktere je vodil polkovnik Musulin, grško - zedinjonega škofa Hranilovica, podpredsednika deželnega zbora Srama iu druge odličnjako in deputacije.
Roparji so napadli v KrivoHciji orož-niško patrolo. Bilo jih je 18, žandarjev pa samo dva, ter so zahtevali orožjo od njiju. Zandarja sta pridno streljati jela in se poldrugo uro vstrajno držala, dokler jima še 6 drugih orožnikov na pomoč ne pride. Ko roparji to vidijo, utečejo čez črnogorsko mejo.
Vnanje države.
„Riforma" piše, da se Lahi vesele prihoda 11 eni škega cesarjevima. Misli se, da bode obiskal tudi sv. očeta.
Na Srbskem živi v okrožji Prokuplje kolonija Črnogorcev, ki so se prod leti ondi naselili, kterih pa Srbi zaradi nerednega in javni varnosti nevarnega življenja nič kaj radi ne gledajo. Minoli teden nastal je med to črnogorsko naselbino upor, kterega je morala srbska vlada z orožjem v roei zadušiti. Drugače je pa po celi državi red in mir. Vsaj tako se uradno iz Beligrada poroča.
Kaj je bilo vzrok poslednje srbske a staje'.' Srbski begun, radikalec inženir Pašič, pogovarjal se je z vrednikom lista ,.Slavianie", ki v Sofiji izhaja in rekel, da je pravi vzrok poslednjega srbskega upora Avstriji prijazna zunanja politika Piročancevega in Chri-stičevega kabineta. Srbski radikalci, pravi Pašič, so demokratje vseskozi in nič druzega ne žele, nego z Rusijo, Bolgarsko in Crnogoro prijatelji ostati. Dalje pravi Pašič, da ni res, da bi bila Rusija kaj pri ustaji opraviti imela, ter mu je jako žal, da je ustanek bruhnil zaradi raznih nazorov o zunanji politiki, in Srbiji ni za las koristil, pač pa sosednjim deželam.
„Glas Črnogorca" piše ob priliki sprejema ruskega diplomatičnega agenta r Četi nji o srčno prijaznih zadevah, ki obstojo in bodo obstale med Rusijo in Crnogoro, dokler bosta oba naroda živela. To razmere, pravi „Glas Črnogorca", niso od diplomatov odvisne in se tudi nikjer po protokolih ne nahajajo, pač so pa zapisane globoko v srcih obeh narodov in bodo toraj vedno trajale ter se nikdar ne spremenile. Čas vlada, in državniki se spreminjajo, sreča prevrže se v nesrečo, bratovske razmere med mogočno Rusijo in malo Črnogoro se pa ne bodo spremenile, kajti opirajo se na skupnost političnih interesov in bojnega pobratimstva.
Iz G ran a de na Špan jskem se te-legrafuje J 1. decembra: Nemški prestolonaslednik je včeraj zvečer prišel le-sem in se nastanil v hotelu. Precej po svojem prihodu je pri jasni luni ogledal „Alhambro" in pojde jutro zjutraj naravnost v Barcelono.
O pob i tj i Egipcitnov pri Suakimu pripoveduje se sedaj to-le: Črni vojaki v Mas-sanalia so se uprli, ker so bili slabo opravljeni. Poslali so jih v Suakim. 2. t. m. je poslal poveljnik 500 črncev, 200 bažibozukov, 20 rednih konjikov in nekaj gorskih topov na razgled. Ob 4 je prišel častnik z naznanilom: Sovražnika smo napadli, zmagali in preganjali. A naenkrat smo bili obkoljeni od vseh strani, črnci so se vstopili v čveterokol. isto tako tudi ba-žibozuki. Prvi so bežali bažibozuki; Arabi so potom napadli črnce, ki so komaj osemkrat vstreiili.
Mahdi v Sudanu hoče egipčansko mejo prestopiti pri Massanah; pisal je dolgo pisiuo kralju Janezu v Abesinijo, naj se zveže ž njim, ako pa tega noče, naj mu vsaj na poti ne bode. Kralj Janez mu je odgovoril, da no more biti zveza med njima, ker on je kristjan, a Mahdi mohamedan. To menda kaže, da ta dva ne
bosta združena napadla Egipta, a zaupati ne gre abesinskemu kralju, da bi se ne okoristil z nesrečo Egipčanov. Porta (Turčija) je poslala strog ukaz v Hedšar (v Arabijo) naj se zataje velike zmage Mahdijeve; oblastim v Meki in Medini se naroča, naj čujejo nad tem, da ubranijo poslancem Mahdija vstopiti v svete kraje. Turške vojne barke imajo se podati v Suakim, ki je od tam prvo turško pristanišče. — Ta Mahdi je tedaj Turkom težka preglavica, Angležem pa kaže zopet huda vojna v Egiptu, morda nevarnejša od lanske.
Pobita egipčanska vojska provzročila je v Kahiri veliko osupnjenost, in to za to, ker so bili najboljši egipčanski vojaki tepeni, in se jo bati, da cesta, ki iz Suakima v Berber pelje, ne bode morebiti tako kmalo prosta in za trgovino varna.
Angleška vlada zaukazala je šest polkov iz Indije v Egipt poslati, da bodo nilsko raz-točje varovali anarhije.
Iz Saez-a, 11. dec. Prevozna barka Tanta je prišla le sem, v Suakimu jo žandannerija pod polkovnikom Sartorinom.
Iz Suakima se naznanja 7. t. m. Angleška topovska ladija je streljala z raketi vrhu mesta, da odpodi vstaše od mesta.
Izvirni dopisi.
Z Dunaja, 11. dec. (Žalost v Izraelu. Iz mestnega zbora. Dr. Smollcova podoba.) V liberalnih. to je, judovskih listih je danes veliko tarnanje in jadikanje, da zbornica ogerskih plemenitašev ni pritrdila postave, po kteri bi bila možitev in ženitev med kristjani in j ud i dovoljena. Zlasti se hudujejo nad mladimi plenie-nitaži, ki so prišli k obravnavi ter se vstopili na konservativno in katoliško stran. Očitajo jim. da so v političnih zadevah novinci, in da ne gre, ako stari skušeni politikarji, kakor Tisza in Andrassy, propadejo pred takimi nasprotniki. Nekteri listi žugajo, da bode treba vsled tega prestrojiti ogersko gospodsko zbornico, eni pa menijo, da bo Tisza že še v kozji rog vgnal uporne plemenitaše, in da bode zbornica pred sklepom svojim morala sprejeti to postavo, ko bi jo bilo treba še enkrat ali dvakrat obravnavati. Tisza je sicer jako mogočen mož, vpraša se pa vendar le, koliko časa bodo Madjari še hoteli nositi njegov jarm, ker se od dne do dne množi število njegovih nasprotnikov in mu razun tega žugajo hude zapreke tudi še na Hrvatskem.
Dunajski mestni očetje so zopet v velikih skrbeh; še ni odpravljeno pomanjkanje vode, ki jim je belilo glave, že se je prigodila druga strašanska reč, ki jih je zdramila iz sicer mirnega in pohlevnega spanjčkanja. Zvedili so namreč, da so se od mestnih uradnikov češkim občinam pošiljala pisma, na kterih je bil poleg nemškega tudi češki naslov. Ali ni grozno! iz nemškega Dunaja pa češki napis! Mestni odbornik L o b 1 i c h in nekteri tovariši so vsled tega že sostavili interpelacijo ali vprašanje do mestnega župana, ktero mu bodo izročili v prihodnji seji, ki jo pa že danes objavljajo dunajski listi. Dunajske kokoši se od drugih namreč razločujejo zlasti po tem, da kokodajskajo, preden še jajce znesejo.
Med podobami, ki bodo kinčale novo dr-žavnozborsko poslopje, je tudi podoba predsednika dr. S molke, ki jo je po ukazu naučnega ministerstva mojstersko izdelal profesor Canon. Dr. Smolka je za naše parlamentarično življenje ne samo zarad tega znamenit, ker jo on prvi predsednik v novem poslopji, ampak ker je bil sploh prvi predsednik, ko se je pri nas pričelo ustavno življenje. Znano je, da je dr. Smolka kot mlad mož predsedoval prvemu državnemu
zboru v Kromerižu. Zato je čisto prav in spodobno, da bode njegova podoba kinčala novo poslopje.
Domače novice.
(Gosp. Močnih) je sinoči dokončal svoj govor o Afriki v katoliški družbi z veliko pohvalo.
(Mraz) je danes pritisnil ob jasnem, solnčnem vremenu. Po Ljubljani je hudo polzko, le pred maloktero hišo je kaj nasutega, kar je vendar ukazano. Za pešce je tu in tam kaj nevarno — posebno, kjer se šolski dečki iu rokodelski učenci drsajo.
(Hvale vredno.) Glasovi po časnikih niso vselej glas upijočega v puščavi. O tem smo se prepričali vsaj toliko, kolikor se to tiče našega sedanjega mostnega magistrata, kteremu na čelu je naš gosp. župan. Nedavno jo bila v našem listu priobčena pritožba zavoljo neke žganjarije „na Bregu" in ne zastonj! Zdaj je že vse drugače, tiste mlake pred njo so zginile, tudi grdi curki, ki se pozimi pred takimi prostori zjutraj in podnevi vidijo, in še celo „kon-certi" so prenehali. To je lepo, da se našemu sedanjemu mestnemu magistratu javne nedo-stojnosti ne tožijo zastonj „na uho", marveč da jih tudi posluša in po moči odpravlja, česar prej ni bilo. Veseli nas, da si. magistrat s tem pripozna, da imamo pri grajanji takih reči le dobro, ne pa slabe voljo.
Razne reči.
—	t Preč. gosp. dekan, Silvester Keše, rojen 1. 1815 v St. Petru pri Novo-mestu, v mašnika posvečen 1. 1841, je v Begunjah na Gorenjskem včeraj 12. t. m. zvečer o pol sedmih umrl. Pogreb bode v soboto o pol desetih zjutraj. R. I. P.!
—	Ogenj. Včeraj, 12. t. m., po polnoči vnelo se je v Mokrica h grajščinsko kmetijsko poslopje, ki je bilo ravno letos vse prenovljeno, iu res izgledno po notranji opravi. Razširili govejski hlevi z družinskimi stanovanji bili so v trenutku rop grozovi tega požara. Zalibog, da pri gašenji ni bilo brez nesreče; najhuje je zadelo posestnika Gustava Melherja iz velike Doline, ker zrušilo se je na njega razpadajoče postrešje, ter zdrobilo mu obe nogi.
—	V r u d n i k u na Savi poleg Zagorja so našli smrt trije rudokopi 6. t. m. — 4. t. m., na sv. Barbare dan, delavci niso delali. Nabrala se je veča množina ogljenčevega vodinca v rovu, ki je okoli 500 metrov dolg. Rov ima napravo za prezračenje, a v dan nesreče so začeli prezračevati še le eno uro, preden so šli notri. Prvi rudokop, Jože Ra-ninger, se je sicer vrnil s svetilnico za varnost, a druga dva sta imela odprte luči. Ker ni bilo mogoče predreti precej do kraja nesreče, najdli so ponesrečne še le 8. decembra 260 metrov daleč v rovu. — Izvedenci so se izrekli, da so ponesrečni sami krivi nesreče, ker so proziraje vsa predpisana pravila za varnost stopili v rov.
—	Nov b r z o vi a k se bode vpeljal 15. decembra na progi Št. Peter-Reka z vozovi vseh treh razredov, ki bode v zvezi s kurirje.') št. 1. in št. 2. ter bode posredoval naravnostno popotovanje med Dunajem, Budapešto in Reko. Kurir št. 1. pride na Pragersko ob 2 uri 25 min. ponoči ter se ob 9. uri 40 min. zjutraj že na Dunaj pripelje; kurir št. 2. pa ob 0 uri 44 min. iz Dunaja odide in ob 1 uri 44 min. iz Pragerskega proti Zidanemu mostu zapiska.
—	V Zagrebu je bil včeraj zjutraj ob 3. uri in 14 min. hud potres od zahoda na vzhod, spremljan z votlim bobnenjem.
—	Študije na modroslovni fakulteti dunajske univerze razširile se bodo od 3 na 4 leta; vzrok je od dne do dne rastoče
naprodovanje v natoroznanskih vedah, ktere pa v bodočnosti še večje razširjenje obetajo. Že sedaj je mnogo modroslovcev, ki po dokončanem šestem semestru, prostovoljno še po dva semestra poslušat hodijo nadaljevalna predavanja.
—	Tisočletni koledar, t. j. od 1. prosinca 1801 do 31. grudna 2800 izdelal je vodja c. k. cimontovalnega urada, Emil Stork v Mariboru. Koledar je v veliki obliki v dveh barvah tiskan in se lahko na steno nabije in je zelo pripraven za urade, pisarnice, gostilne, itd. Cena koledarju je 1 goldinar in se dobi pri izdajatelju.	„Slov. Gosp."
—	Daleč smo prišli! Iz Bosne se poroča, da je umoril trileten deček Pavlini svojega dvaletnega brata z nožem osuvavši ga, ker se ni hotel z njim igrati!
—	S1 o v e s n o s t r o k o d e I č i č e v na Dunaji. V Fiinfhausnu na Dunaji so praznovali 18. p. m. slovesnost, ki je vredna, da se javno razglasi, dasiravno sveta ne pretresa in ljudi ne razburja in zarad tega svet ne ve veliko o nji povedati. — Iz malega raste veliko, izvor velikim rekom se komaj pozna, a potem svet strmi nad obilo voda, ki so zbirajo v dolini, in hočejo poplaviti rodovitna polja in lepa sta-novališča. Svet premišljuje, od kod toliko nevarnih naukov med stanom obrtniškim, a malokdo se zmeni za mladi naraščaj, iz kterega prihajajo rokodelski delavci in mojstri. Sicer ne moremo reči, da bi se v tej stvari ne zgodilo nič, tudi vemo, da je sila nehvaležno delo vkvarjati se z rokodelskimi dečki, kar se tiče poduka in vzgoje, a zanemarjati se to nikakor ne sme. Tudi upamo, da se bodo sedaj, ko se snujejo obrtnijske zadruge, ozirali na rokodelske učence bolj kakor dosihmal, ko je skoraj vse šlo po dobri volji mojstrov in učencev, kar se tiče obiskovanja šolo i. t. d. Marsikaj bi imeli tukaj omeniti, posebno pa bi radi vse, kteri imajo za to dolžnost in postavno oblast, opomnili na tiste večerne šole ob delavnikih, in povedali, kako nekteri to stvar v moralno pogubo zlorabijo, mojstre in učenike za nos vodijo itd. Toda stvar bi nas spravila iz pravega tira, tedaj za danes ostanimo pri omenjeni slovesnosti.
Katoliško društvo rokodelskih učencev v Fiinfhausnu hoče pripomoči, da se reši obrtski stan in že pri korenini, t. j. pri dečkih. Poglaviten namen je izražen v § 2. pravil potrjenih 27. januvarja t. 1. in glasi se: Katoliška vera se ima ohraniti in vtrditi pri dečkih, da pridemo tako do katoliških pomočnikov in mojstrov. Dosihmal je pri tem društvu 80 dečkov. Oglaša se jih čedalje več, ki žele sprejeti biti v to društvo. Občinstvo se zelo zanimiva zanj, to se je posebno videlo na dan 18. novembra, ko so slovesno praznovali ustanovo tega društva, in je bila blagoslovljena društvena zastava. Cerkvene slovesnosti se je vdeležilo najprej katoliško rokodelsko društvo Filnfhaus, ki so sprevod pričeli s svojo zastavo v cerkev (dunajski rokodelci se tedaj niso sramovali na čelu stopati sprevodu, ki je veljal slovesnosti njih mlajših vrstnikov). Potem so šli rokodelčici z društveno zastavo, ki pa je bila še zagrnjena, in varuhi deškega rokodelskega društva. V cerkvi je že bila visokorodna gospa grofica Tige in grofica Meerfeld in veliko pobožnega ljudstva, da malo kedaj toliko. Cerkev je bila primerno ozaljšana. Slovesnost se je začela s cerkvenim nagovorom, duševni vodja društva jo toplo govoril o važnosti in imenitrtosti društva rokodelčičev, potem je g. župnik blagoslovil zastavo, ki ima na jedni strani sliko: Marija pomagaj, na drugi strani pa podobo sv. Jožefa Calasancija. Potem je bil blagoslov s presvetim Rešnjim telesom in k sklepu zahvalna pesem. Cerkvena slovesnost je bila končana in šli so potem v katoliško-rokodelsko hišo, kjer so se zbrali povabljeni gostje. Bil je navzoč preč. škof Gruša, visokorodne grofice, župan iz Filnfhausena in mnogo drugih odličnih gospodov duhovskega in svetnega stanu. Program jo bil mnogovrsten, vrstili so se govori s petjem, deklamovanjem in malo gledišno predstavo. Naposled je govoril še preč. škof dr. Gruša rokodelčičem in je k sklepu podelil apostolski blagoslov. Rokodelčiči so bili
potem nekoliko pogostovani in tako je bil končan ta veseli dan. Naj bi prinesel obilni blagoslov katoliškim rokodelčičem! — Kakor se tukaj vidi, na Dunaji je vse v veči meri; osno-vatelji teh slovesnost poznajo dobro dunajsko prebivalstvo, sijajno in na zunaj lepo mora biti, da so občinstvo ogreje, vsacega pa pre-srčno veseli, da se vendar enkrat začenja rana lečiti tam, kjer izvira.
—	O katastrofi v d u n a j skem Ri 11 g-teatru 8. dec. 1881. Prišel nam je v roke list, govoreč o tem požaru; ker razpravlja to nesrečo z verskega stališča, postavimo nektere besede sem, ker menimo, da bo našim bralcem vstreženo. „Groza pri požaru Ringteatra v praznik čistega spočetja Marijnega 1. 1881., pri kterem je poleg uradnih podatkov 500 ljudi zgubilo svoje življenje, bodisi, da so bili zmečkani, pohojeni, zadušeni ali sožgani, je bila veliko veča, kakor so pa časniki poročali. Tudi je število žrtev večje. Ta požar so imeli oni krogi ljudstva, ki so še zvesti sv. veri, za kazen Božjo. Ringteater je bil judovsko gledišče, obiskovano največ od Judov. Nekoliko dni pred požarom uganjala je v njem svojo burke parižka judiuja Sara Bernhard. Najljubša igra ji je bila smrt in sicer smrt brez Boga, ali zavraten umor ali samoumor v vseh mogočih oblikah. Da bi to videli in se nad tem radovali, hitelo je vse skupaj. Vse je bilo polno hvale za judinjo in njeno umetnost. Pa kmalu po igri s smrtjo sledila je smrt v resnici. Uvažamo li posameznosti požara, kako bi se nesreča lahko odvrnila in kako je vse pripomoglo, da je bila groza še veča: moramo reči, to je moralo tako biti, da, to je sodba Božja. Nesreča ta se je zgodila na praznik Čistega spočetja, na dan, ki je bil Dunajčanom nekdaj posebno slaven in svet; nekdaj so bila gledišča ta dan zaprta, igre prepovedane. A 1. 1881 nekoliko dni pred tem praznikom delali so se v Ringteatru norca iz te verske skrivnosti, kar bi se imelo ponoviti tudi pri večerni predstavi na praznik sam, pri predstavi, ki je storila konec toliko ljudem. Bogo-kletje je odvrnila nesreča. Tako se za gotovo trdi, a iz strahu pred judovskimi listi se ni upal nihče tega očitno povedati.
—	12 milijonov frankov je škode pri poslopji v Bruselju, rešenih je več rokopisov in narodnih slik, a zgorela je dragocena knjigarna.
—	Rimski romarji. Slikar Matejko, Cieszovski, grofa Artur Potočki in Stanko Tar-novski z dvema kmetoma podali so se 12. dec. iz Krakovega v Rim, da izroče sv. Očetu Ma-tejkovo podobo ..Sobieski pred Dunajem".
—	Kako sodijo Angleži o Lutru. Angleški konservativni list „Saturday Beviev" in liberalni „Speetatortt imenujeta Lutra revolucionarja. Prvi hvali Boga, da ni tudi v Anglijo prišla ekstravaganca Lutrove slavnosti, za ktero se ne more nihče navdušiti. Luter je le poslednje dobro storil za Anglijo, Gregor VIL pa neposrednje in vendar mu ne izkazuje nihče dolžne časti. Lord Shaftesburg je ostal osamljen s svojim poskusom vneti ljudi za Lutra in univerza v Oksfordu napravila je s svojo, nemškemu cesarju poslano adreso fiasko. Dr. Stocker-ja naziva list pustolovca. Dva pastorja, ki sta hvalila Lutra, vzbudila sta s tem med vsemi razumnimi le smeh. Nihče jima ni hotel verjeti, da bi bil „veliki reformator" ascet iu najtolerantnejši mož. Parlamentnemu udu Foster-ju jemljo zelo za zlo. da je primerjal Lutra z Vykliffom, ki je bil vnet duhoven, ko je bil Luter priprost dobrovoljček. Kako se morejo Angleži navdušiti za moža, ki je vrgel episkopat, svetinje in rešilne nauke med smeti! Navdušenje za Lutra pomenilo bi odpad od anglikanske vere. Konečno, pravi prvi list, se bodo pa protestanti zelo opekli, če mislijo, da bo segla anglikanska cerkev razpadajočemu protestautizmu pod pazduho. Drugi list pa dolži Lutra, da je bil okrut in krvoločen, da je zagovarjal mnogoženstvo in je razmero med naturnim stanjem in milostjo le preveč zasukal, ker je ljudi opominjal, naj le veliko greše, da se bo milost množila. Na zadnje pa pravi:
Luter je pokopal staro vero, da je postavil nebesa na zemljo (to jo: da bi si iz glave izbil prepričanje o sodbi po smrti).
Vabilo na naročbo
„D UHO V NE GA PASTIRJA",
Vsled prenehanja „SI o venskega Prijatelja" v Celovcu bode z novim letom jel v Ljubljani izhajati „Duhovni Pastir". Prihajal bode v zvezkih, — najmanj po tri pole
—	proti koncu vsacega meseca za naslednji mesec. Prinašal bode pridigo ali pa h o 111 i-lije za nedeljo in praznike celega leta, časih tudi osnove in posamično govore za posebne priložnosti, potem homoletična zrna, t. j. izglede, prilike in drugo za izdeljavo govorov porabljivo blago; tudi o koristnih knjigah bo kaj spregovoril in prilično ktero rekel o kaki drugi zadevi duhovnega pastirstva. Po potrebi in zadevi gospodov pisateljev in naročnikov smo pripravljeni list sčasoma še kaj razširiti.
Vljudno vabimo častito duhovščino po vseh slovenskih pokrajinah, čeravno za slovensko književnost že sicer tolikanj daruje, naj ne prezre tudi tega lista, ki je v prvi vrsti njej namenjen; brez požrtovalnosti se itak nikjer nič posebno vspešnega ne doseže; zlasti pa mora list, ako hoče častno izhajati, imeti dva trdna stebra: naročnike in pisatelje. — Naročnina ostane, kakor je bila dozdaj „Slovenskemu Prijatelju", tudi »Duhovnemu Pastirju" 4 goldinarje 1111 leto, in naj se pošilja katoliški bukvami, ki je prevzela založništvo in opravništvo. Pošilja se celoletna ali v obrokih za pol ali četrt leta skupaj z naročnino na „Slovenca" lahko tudi njegovemu opravništvu. Častiti gospodje, kteri so blage volje naš list tudi v duševnem oziru podpirati z dobrimi govori in spisi, naj se obračajo do č. g. A nt. Kržiča, kateheta v nunskih šolah v Ljubljani, Kongresni trg št. 16.
—	Da bo mogel „Duhovni Pastir" biti res dober pastir in kos svoji nalogi, prosimo obilne vdeležbe in krepke podpore.
Vredništvo in opravništvo.
Telegrami „Sloveiicn".
Lesce, 13. dec. Sinoči o poln sedmih je umrl v Begunjah č. g. dekan Silvester Keše.
Dunaj, 13. dec. Zbornica poslancev sprejela je v tretjem branji postavo o nabiranji vojaških novincev in tudi brez vsega razgovarjanja predloge o izjemnih sodnijah v Dalmaciji. Pri volitvi prvega predsednikovega namestnika oddanih je bilo 293 glasov, izvoljen je grof Rihard Olam-Martinic s 151 glasovi. Klier dobil jih je 131. Novo izvoljeni podpredsednik se zahvali za izvolitev ter obljubi nepri-stranost na vse strani.
Budapešt, 12. dec. Liberalna stranka sklenila je po predlogu ministerskega predsednika, držati se zakonsko postave načrta ter oddati ga brez vtemeljevanja gosposki zbornici. Stranka neodvisnožev bo, držeč se svojih prejšnjih sklepov, vstavljala se tej oddaji.
Budapešt, 13. dec. Zbornica poslancev sklenila je po predlogu lrany-evem, držati so svojega sklepa o zakonske postave predlogu.
T u j c i.
11. decembra.
Pri Malici: pl. Hirseh, e. k. podpolkovnik, iz Trsta. — Pavel Aehane, c. k. nadporočnik, iz Trsta. — Oskar Kapuscinski, kup. potovalec, z Dunaja. — Robert Kuehlor, kupee, z Dunaja. — Prano Weber, kupec, z Dunaja. — Izidor Fiirth, kupec, z Budjejevic. — Janez Schuntar, okr. zdravnik, iz Idrijo.
Pri Slana: Kari Blasel, glod. igralec, z Dunaja. — Pater Andrej a Vinois, duhovnik iz reda Minoritov, iz Insbrueka. — S. Schnabler in Henrik Sehnabl, kupca, iz Gorice. — Ignacij Lengyel, kupec, iz Kanižo. — I. Saxer, kupec, iz Peldkirchena.
Eksekutivnc dražbe.
17. dec. 3. e. džb. pos. Matija Košir iz Trnovega. Ljubljana. — 1. e. džb. pos. Mihael Meglic iz Loma. 2500 gl. Tržič.
20. dec. 1. c. džb. pos. Janez Klemene iz Jakobovie, 4455 gl. Logatec. — 1. e. džb. pos. Jurij Kalinšek iz Primskovega, 52 gl. Kranj. -• 1. e. džb. pvs. Janez Pnselj iz V. Lašič, 800 gl. Lašiče.
Dunajska borza,
12. decembra.
Papirna renta po 100 gld. Sreberna „ „ „ „ .
4	«/o avstr. zlata renta, davka prosta . Papirna renta, davka prosta Ogerska zlata renta 6%
„ 4 % ■
„ papirna renta 5% Kreditne akcije . . 160 gld. Akcije anglo-avstr. banke 120 gld. „ avstr.-ogerske banke „ Liinderbanke „ avst.-oger. Lloyda v Trstu „ državne železnice . „ Tramway-društva velj. 170 gl. . 4% državne srečke iz I. 1854 250 gl.
4% ., ......1860 500 „
Državne srečke iz 1. 1804 100 ., ., „ „ 1804 50 „ Kreditne srečke . . 100 „ Ljubljanske srečke	. 20 „
Rudolfove srečke	. 10 „
5	°/o štajerske zemljišč, odvez, obligac.
London ......
Srebro......
Ces. cekini.....
Praneoski napoleond. Nemške marke.....
Prav lepo in okusno vezane
Missale Romam,
(oblika mali folio),
izdaja Pustet-a v Reznem (1882),
posebno priporočamo
za sv. maše o bližnjih božičnih praznikih.
Ta knjiga ima prav pripravno obliko, trden papir, ter čist in razločen tisk.
Cena: v f tulečem šagrinu vezana z zlato obrezo 2.J gold., s pozlačenimii platnicami .'{<) gold., ravno take s posrebrcnimi okovi 37 gl. 30 kr., s pozlačenimi okovi 48 gl., posebno okusno v telečjem usnji vezane (temno-zclene barve) z lepo okinčanimi okovi SO gl. itd. itd.
Katoliška bukvama
v I >jiibljani.
Naino 3 g'ld.!
300 tucatov preprog (tepihov) po najbolj mičnih turških, škotskih in pisanih vzorih, po 2 metra dolgih, P/a metra širokih mora se prej ko mogoče s poti spraviti in veljii vsak kos le še 3 goldinarje carine prosto proti povzetju ali gotovini. Pri lična posteljna pred-grlnjftlii (plahte) par po 2 goldinarja. (1)
Adolf Sommerfeld v Draždani (Dresden).
Posredni prodajalci bi jako dobrodošli. Tisk „Katoiiškc tiskarne" v Ljubljani.
79 gl. 10			kr.
79	n	75	n
98	"	60	,,
93		80	n
120	i,	40	M
S7		40	n
85	„	25	»
281	n	20	!»,
107	n	—	
837	i>	—	M.
107	,i	50	n
014		—	n-
310	n	—	n
217		75	n
121		25	
134	n	50	»
167	n	—	
160	n	50	n
173	n	—	„
23		—	»
19	n	25	n
104	n	—	•i
121	n	—	
5	J, n	72	
9		60	t)
59	„	30