1
IZ SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI
O
3. BELEŽKA O ANALITIČNEM SLOVSTVUQ
. pozoriti nameravam na neko novo in svojevrstno lice novejšega svetovnega slovstva ob književnem delu Marcela Prousta, Jamesa Jovcea, Virginije \Voolfove in Itala Sveva. Zavedam se, da je vsako primerjanje ali vzporejanje slovstvenih del in slovstvenikov nekaj samovoljnega in nasilnega. Zato priznam, da bi utegnil prikazati isto stvar prav tako, če bi vzel na pomoč morda Dostojevskega, Andrea Gidea, Francoisa Mauriaca itd. Radi tega ni pričakovati od te beležke toliko ponazoritve posameznih navedenih pisateljev, kot poskus ugotovitve nekega še nedoločenega, morda celo prenagljenega in v nobenem primeru ustaljenega pojmovanja njih skupnih teženj.
Pri osvajanju  novine  nas ovirajo zlasti v oblikovnem   pogledu   privzgojena   in   ustaljena   mnenja. -»t Presenečeni  stojimo   pred   njo  in  nismo   sposobni 1\| izmeriti njeno ceno in pomen z orodjem in merili, ki smo jih vajeni uporabljati. Stvar bi bila lahka, če bi bilo mogoče razporediti in spraviti v kakšen q sistem  vse notranje  (vsebinsko)   in zunanje  (obli- Jj kovno)  tako različne struje in osebnosti.  Brez  sistema  pa  za  nas  ni  pregleda  in  nesistematičnost plodovitega književnega proizvajanja našega časa je kriva njegove nepreglednosti.
Pojmovanje novine je torej nujno navezano le na intuicijo, ker bodo šele bodoča podrobna raziskovanja privedla do neke relativne jasnosti. Še bolj kot raziskovanja pa pripomore do jasnosti vedno napredovanje in neukrotljiva iznajdljivost človeškega duha, ki brez konca ustvarja vedno nove pojme, tako da postanejo prejšnje pridobitve tudi -i-^ brez tolmača — že po zakonu razvoja — dognane \_) in sprejemljive.
Zaenkrat se moramo zadovoljiti z orisom tistih potez, ki se nam nudijo s pomočjo sklepanja. Na prvi pogled zapazimo pri predstavnikih sodobnega    svetovnega    slovstva    neko    nenaklonjenost O napram enemu najvažnejših elementov starejšega ^ slovstva: to je fabula. Najprej bi si kdo mislil, da je izumrla fabulistika radi pomanjkanja možnosti IT' variacije. A to ne more biti res. Tudi v najnovej- *^-šem   slovstvu  je   še  mnogo   fabulistike.  Preseneča nas pa dejstvo, da moramo prišteti te vrste slovstvene proizvode ponajvečkrat h kvalitativno manj vrednim.   Obsodba   pa   ne   izhaja   iz   ocene   dobre ali  slabe   fabulistike,  marveč  iz  tega,   da   smo  — morda še nezavedno — že pod vplivom »nefabuli- 'T stičnega« slovstva. Prva značilna poteza tega slov- ^ stva namreč je,  da   odreka  fabuli kot tvorbi  človeške domišljije   možnost   resničnosti   ter jo radi tega zametuje.
Gonja  za  resničnostjo  in  pravilnostjo  v   sodobnem slovstvu   je   naravnost  mrzlična,  pretirana.  Ne   le ~rr preteklost človeka, človeške družbe in človeškega JV
duha, tudi njega sedanjost v nehistoričnem, brezpomembnem posamezniku je podvržena pregledu, popravku in nekakemu »nedvomnemu, na podlagi nepobitnih dejstev pridobljenemu dognanju«. ako se pojavljajo na kupe življenjepisi znamenitih zgodovinskih osebnosti, katerih avtorji stremijo za čim popolnejšo resničnostjo in točnostjo. Tako se je na novo pojavil nekak vzgojni roman (a kateri roman ni vzgojen?), da prikaže sodobno dorašča-nje človeka v luči brezobzirne resničnosti. Tako poznamo nazadnje  še dela, katerih poglavitni na-
men je osvetliti resničnost človeka v zamotanosti kontinuitete njegovega življenja. onja zoper fabulistiko se nazadnje razbubi kot odpor proti idealiziranju (in mnogokrat tudi proti idealizimu). Prvo, česar bi se pri tej v bistvu zdravi in prirodni reakciji smeli bati, je, da zaide tako daleč v nasprotje idealiziranja, da udari spet po drugi strani prav tako daleč od resničnosti, ki jo ima pred očmi. Ta bojazen nikakor ni neutemeljena. Več kot upravičena je radi tega, ker stoji resnična umetnina kot sam svoj svet in kot samo svoja resnica, ne pa kot reprodukcija neke stvarne resničnosti. Ako torej pričakujemo pravih umetnin v tej novi slovstveni smeri, moramo biti pripravljeni, da bodo taka dela prav tako oddaljena od stvarne resničnosti kakor idealizirana fabuli-stična. Je pa spet res, da moreš izmeriti stvarno resničnost, ki v nji tja v en dan živiš, šele s pomočjo idealizirane ali karikirane slike. aravno protitežje idealiziranju je analiziranje. Če je možno ustvarjati umetnine z idealiziranjem stvarne resničnosti, zakaj bi ne bilo možno ustvarjati enakih z analiziranjem?
pet imamo predsodek: analiza je po splošnem pojmovanju bistven atribut kritike. Duh, ki veje iz analize, je — kakor radi poudarjamo — pretežno negativen. Bojimo se, da bi nam v pojmovanju življenja zmanjkalo pozitivnih vrednot. Bojimo se zmede, ki bi nastala, če razrušimo vso skrbno, tisočletja grajeno stavbo pozitivnega idealiziranja, ki nam tvori urejeni doan pametnega in lepega življenja. Ali ne diši iz te bojazni, odkod se je vzel odpor zoper to zgradbo? Da je v tej in taki lepi ureditvi mnogo laži in prevare — tega bi za nobeno ceno ne hoteli pripoznati. osedanje idealistično usmerjeno umetniško ustvarjanje je dalo človeku le nekak fiktiven etos. Spričo moralne nepoboljšljivosti človeka smerno pričakovati morda od analitičnega dela vse prej kakega stvarnega približevanja idealnosti (ki si je pa brez predhodnega odkritja v fabulistično idealiziranem svetu nemara sploh ne bi mogli predstavljati). starim pripomočkom parabole bi skušal povedati, kar naj iz sledečega prikaza imenovanih pisateljev stopi stvarno na svetlo, takole:
o se je trudil človeški um in genij predstavljati si paradiž ter gnati slabotnega človeka vanj, se je zdelo človeku nemogoče slediti temu klicu. Zavedal se je svoje moralne nesposobnosti za nebeško življenje spričo svojih nedostatkov, o katerih ni smel niti govoriti, kaj še da bi si zanje poiskal pripravnega leka.
daj pa, ko se trudi človek prodreti s svojim genijem v pekel, ki mu je resnični, vsakdanji svet nekak vzor, je verjetnejše, da se v slabotnem človeku pojavi čut  za  resnični  etos,  brez  krinke in
brez hinavstva.
s
o je dne 20. novembra 1922. umrl v svojem enain-petdesetem letu Marcel Proust, je bilo njegovo ime znano le ozkemu krogu osebnih prijateljev in ljubiteljev lepega slovstva. Dotlej je skoraj neopažena stala njegova knjiga »Les plaisirs et les jours«, dasi ji je bil leta 1896., ko je izšla v tisku, napisal sloviti Anatole France za uvod: »Son livre est comme un jeune visage plein de eharme rare et de grace fine. II se recommande tout seul, parle de lui meme et s'offre malgre lui.« In poleg nje še »Pastiches et melanges« — v kateri si je dovolil podobno hudomušno igro kakor Izidor Cankar  v  svojem  romanu   »S poti«,  ko posnema pod
16?
B
C
M
N
R
Julijinim balkonom v Veroni način izražanja naših pisateljev: povsem novinarsko kronistični »L'affaire Lemoine« služi Proustu za pretvezo, da se čudaško zasveti kot neprekosljiv posnemovalec najznamenitejših francoskih pisateljev od Balzaca, preko Flauberta (vmes ne manjka niti kritika tega Flau-bert - Proustovega spisa v Sainte-Beuveovem podlistku v »Constitutionnelu«), llenria de Regniera, »journala des Goncourt«, Micheleta, dramatičnega feljtona Emila Faqueta, Ernesta Renana — pa do memoarov Saint-Simona (tega zadnjega pa Proust nikakor ni smel prezreti, bomo tudi videli, zakaj). olj kot po teh svojih knjigah je bil znan Proust kot prevajalec Johna Ruskimi, dasi je bilo že pred njegovo smrtjo objavljenih precej zvezkov njegovega mojstrskega dela »A la recherche du temps perdu«... Leta 1913. je izšla prva knjiga tega cikla: »Du cote de chez Swann«. Šele leta 1919. je sledilo nadaljevanje: »A 1'ombre des jeunes filles en fleurs«, nato »Le cote de Guermantes« ter »Sodome et Gomorrhe«. Po njegovi smrti je pod skrbnim vodstvom Jacquesa Rivierea, urednika znamenite »Nouvelle Revue Francaise«, izšel ciklus do konca: »La prisonniere«, »Albertine disparue« ter zaključek »Le temps retrouve«.
im je stal ciklus ves pred čitatelji, se je mahoma razširila Proustova slava. Kdor je imel ob čitanju odlomkov pomisleke glede pisateljevega smotra, je na koncu šele prav spoznal ves Proustov umetni načrt, na katerem je slonela ena najbolj organič-aifa stavb vsega svetovnega slovstva. ahoma, pravim, je Proust zaslovel in takoj so mu francoski kritiki — kot je pač že njih navada — postavili za duhovnega očeta okrutnega razčlenje-valca človeške duše iz dobe Louisa XVL — Saint-Simona.
ašli so podobnost med njima že v zavozlani gradbi stavkov, ki temelji na pretirani previdnosti in v bojazni, da bi kaka trditev ne učinkovala preveč absolutno. A kar še bolj izraža njuno podobnost, je dejstvo, da sta si obadva izbrala neko gotovo skupino ljudi za predmet opazovanja: Saint-Simon dvorno družbo, Proust pa »svetno« ali mondeno, to se pravi, pristno aristokracijo. Obadva gledata historično; a dočim se Saint-Simon le redkokdaj dvigne do posploševanja, se pomika Proust stalno v pravcu absolutne psihologije — seveda vselej le po poti analize.
adi tega je dojeni, ki ga prejmeš ob čitanju tega ogromnega dela, ta, da je od konca do kraja resnično. Prousta prav nič ne zadržuje od namena, da bi bil vselej popolnoma resničen, niti ne važnost, ki jo na videz pripisuje svetnemu življenju. rousta so krstili za fanatika psihologije in analize. Njegova psihologija nikakor ni navezana na kak sistem — niti na Bergsona, niti na Freuda, kakor mu mnogi podtikajo, marveč ima en sam smoter: razkroj tvarine, ki tvori osebnost. Temu smotru pa se Proust ni približal z znanstvenimi, marveč s pesniškimi sredstvi — in to poslednje je nazadnje postalo odločilno ne le za njega in za njegovo analitično delo, marveč tudi za vse ostale pisatelje, ki so v tem načinu pisanja dosegli kak uspeh. ogon, ki izproži v Pronstovem delu tvarino, je asociacija. Tvarina pa ni drugega nič kot zopetno predočenje najrazličnejših verig drobnih dogodkov, oprto na spekulativno kritiko istih. Ni moči trditi, da bi bili opisani in hkrati nekaki preizkušnji pomena podvrženi dogodki nanizani v kakem določenem namenu.
*
R
A
Č
A
C
azgalil je vzroke naših dejanj do poslednjega dna, kjer ni več sledu kake konvencionalnosti, kamor sami le z bojaznijo gledamo in v kar se obotavljamo prosto verovati. Edini namen Proustov je ugotovitev resničnosti teh — po večini bežnih, podzavestnih — dogodkov. Saj ni zastonj imenoval svoj ciklus: »Iskanje izgubljenega časa«. Iz kakšnih drobnih koščkov je bilo neki sestavljeno to življenje, ki ga ni več nikjer, a ga vendar nosiš v nekem zmislu kot varno shranjen spomin neprestano in do konca v sebi? To davno minulo življenje, ki si ga sam ne veš kje izgubil in ki se ti košček za koščkom neprestano, od asociacij gnano, na novo spovrača v zavest ter s sedanjostjo meša.
ni vse v tem. Baš Proustu se je kakor malo kateremu pisatelju posrečilo zabrisati načrt, n a -m e r a v a n o s t svojega dela. Neprisiljenost nizanja tvarine — podobna blodnji za izmikajočimi se veščami — je naravnost imenitna krinka čez ogrodje nameravanega kompleksa: ponazoritve raznih dob človeka in — zakaj bi tudi pri analitiku ne smeli tvegati zloglasne besede: — simbolično: vsega človeštva.
o zadnje se mi vidi še prav posebno pomembno poudariti, ker sem zasledil tudi v ostalih delili (Joyce, Woolf, Svevo), katerim je pričujoči poskus namen jen, isti temeljni smoter: ponazoritve raznih dob človeka (simbolično: človeštva). e se nam kaže v »Du cote de chez Svvann« kot otrok, ki ga čuvstvene pustolovščine mikajo, a v njih dražljivost kot v nedolžnost njeno veruje, naravnost bolno oklepajoč se sveta, ki si ga je v svoji domišljiji ustvaril in podprl z nekaterimi prav resničnimi bitji in predmeti — se ne smemo čuditi, da je zrastla potom asociacije iz spomina na to dobo neskaljene, dasi bridko trpinčene vere, nenavadna Swannova ljubezenska zgodba. Saj v ljubezni Swanna do Odette se le ponavlja tisto, kar doživlja dete ob materinem večernem poljubu .. . v podrobnosti tega dela se ne morem izgubljati — saj bi se iz nieandra ne izmotal. Ostanem kar površno pri naslovih in postavim »A 1'ombre des jeunes filles en fleurs« kot dobo petošolstva, »Le cote de Guermantes« kot dobo junaškega, viteškega (kar zapišimo: srednjeveškega) razvoja, ki pelje v »Sodome et Gomorrhe«, a od tam v zrelost, ki je ena sama: po preizkušnjah življenja, v »La prisonniere« ... A še ves trud, zbrano usmerjen v eno samo točko: imenuje jo Proust »Albertine«, mi ji bomo dejali »sreča«, je jalov. Giklus se historično zaključuje z begom sreče — »Albertine disparue«. e sem torej prej dejal, da se loteva Proust analize s pesniškimi sredstvi, sem imel v mislih baš to skrbno skrito in s simbolizmom vendar le prepojeno ogrodje njegove umetnine. orabim pa to priliko, da pripomnim glede Prousto-ve duševne analize — in to velja tudi za druge pisatelje, ki ustvarjajo s pomočjo analitičnega obravnavanja — da nima s psihoanalitično Aedo, kot jo je Siegmund Freud utemeljil, nobenega neposrednega stika, ker spada vsaka v svoje področje. Je pa gotovo omembe vredno, da je Freudova psi-hopatologija vsakdanjosti zelo blizu namenom, ki jih, reciimo, Proust polaga kot temelj svojim umetniškim tvorbam.
M
ed slovstvenimi kritiki še dolgo ne bo rešena pravda o umetniški ceni irskega pisatelja Jamesa J o v c e a. Njegovo ime ima okus po prepovedanem   sadu   —   saj   je   bilo   njegovo   glavno   delo,
168