108predstavitevnačrtovana stolpnica znotraj mestnega središča ne bo višja od ljubljanskega nebotičnika, ki je bil zgrajen sredi tridesetih let prejšnjega stoletja. Že tedaj je bil nebotičnik stvaritev domačega kapitala oz. skupine poslovnežev, ki so hoteli iz Ljubljane narediti sodobnejše evropsko mesto po svetovljanskih vzorih. To je mera 72 metrov, ki ni bila uvožena, na primer iz Dubaja. Poleg tega je potrebno poudariti, da je samo v ožjem ljubljanskem središču bilo že zgrajenih kar 24 stolpnic, visokih od 30 do 75 metrov. Višinsko merilo mesta je torej že bilo nastavljeno, mi mu le sledimo. Ne razumem pa, zakaj bi to merilo zniževali, saj se ne sklada s strategijo mestne prenove, ki naj bi okrepi- la mestno središče, kamor je treba pripeljati nove ljudi, ustvariti primerno gostoto prebivalstva in dejavnosti. To je namreč osnova urbanosti. Ljubljana je še vedno dokaj zaspano mesto, ker nima kritične mase, ki šele ustvarja primeren utrip in živahnost. Premalo je nenadejanih dogodkov in srečevanj, Ljubljana živi urbano življenje le na obrežju Ljubljanice. Skratka, točkovne vzidave so primeren način oživljanja mesta, ki se ga da utemeljiti s teorijo sodobnega upravljanja mest in dokazati s strokovnih merili. Iz intervjuja za spletni portal Siol, David Kos, Pripravljen sem prevzeti odgovor- nost za gradnjo v višino, maj 2008. VII. Ali si lahko v Ljubljani obetamo tudi gradnjo stolpnic, ki bi bile visoke več kot 30 etaž? Glede na relativno razpršeno postavljene poslovne stolpnice, ki so trenutno v igri, ali si lahko Ljubljana obeta tudi kakšno bolj skoncen- trirano območje stolpnic? Izven mestnega središča je dovoljena gradnja nebotičnikov do višine 100m. Ta višina odgovarja velikosti mesta in njegovemu merilu ter se sklada s primerljivimi evropskimi mesti. Najvišje stavbe bodo zaznamovale pred- vsem glavna križišča oziroma vozlišča, ki so poleg velikomestnega merila tudi pomembne točke orientacije v mestu, še posebej pri večjih hitrostih. To so vstopne oziroma prestopne točke iz obvoznice oziroma avtoceste na mestne vpadnice.V zasnovi oblikovanja mestne podobe je poleg zgostitve na omenjenih vstopnih točkah, tako kot so na Bavarskem dvoru oblikovana Severna vrata, predvidena zidava krajših nizov stolpnic še vzdolž Dunajske in Šmartinske ceste. Pri umeščanju in dimenzioniranju nebotičnikov bomo upoštevali nasled- nja merila: 1. vpliv na mestno sliko-razmerje višinskega poudarka do mestnega obrisa (spoštovanje podobe mesta v krajini), 2. vpliv stolpa na staro mestno jedro (spoštovanje identitete), 3. razmerje nebotičnika do drugih višinskih poudarkov-stolpov: hierahija višin-programov-pomenov (tematsko-netematsko), 4. varovanje pomembnih mestnih vizur (čitljivost), 5. povezovanje stolpov v linije, grozde, snope ali dvojice (grupiranje), 6. odnos do sosednjih stavb v vplivnem območju oziroma v stavbnem otoku (prilagoditev lokalnemu merilu), 7. pripadajoč odprt javni prostor (prostornost), 8. izkoriščenost zemljišča (FIZ, parkirna mesta), 9. določila o stavbni črti oz. gradbeni meji in odmikih glede na osončenje- senčenje, 10. prometno obremenitev obodnih cest in križišč. Iz intervjuja za Svet nepremičnin, april 2008. VIII. V glavnem atriju Mestne hiše je meščankam in meščanom na ogled razstava projekta Kolizej, ki še vedno močno polarizira strokovno in laično javnost in ob katerem ste rekli, da se odpovedujete profesuri, če bo zgra- jen tak, kot ga predlaga investitor. Boste držali besedo? Če me že kdo drži za besedo, moram povedati, da nisem več samo profe- sor, ki bi lahko gledal na mesto iz primerne akademske razdalje in načelnih opredelitev. Sedaj imam še drugo nalogo, skrbeti za prenovo tega mesta in še posebej za oživljanje mestnega središča z iskanjem možnih kompromisov med idealnim in stvarnim. Tudi zame je zadržana rešitev finskih arhitektov primernejša od vpadljive zasnove holandskih kolegov. Smisel moje izjave je bil, da v primeru, če bi bodisi investitor bodisi njegovi projektanti sami postavili pravila o tem, kaj in kako graditi na tem mestu, potem ne bi mogel več biti profesor za urbanistično oblikovanje, katerega naloga je iskati pravila za oblikovanje mestnega prostora. Konkretno o Kolizeju sem tedaj dejal, da ne glede na to, kakšno arhitekturno vrednost ima stara stavba, je nesporna njena kulturnozgodovinska in simbolna vrednost, kar pa ne pomeni, da bi morali objekt ohraniti. Nasprotno, najti bi morali, skladno z zgodovinskim pričanjem, novo vsebino in novo zazidavo. Nič nimam proti, če bi na mestu, kjer se je podrl del Kolizeja, stala stolpnica. Lahko bi ohranili samo del lupine starega in dodali ustrezno velik del novega, ki lahko pokrije stroške prenove. Nekaj fizičnega mora ostati kot pričevanje, neka materialnost, povezana z novim. Problem prvo nagrajene rešitve je, da briše spomin in ne poskuša ustvariti dialoga s starim, čeprav ima za to ogromno možnosti. Na prošnjo investitorja, da določim pogoje za gradnjo Novega Kolizeja, sem vztrajal na zmanjšanju merila stavbnega telesa in na omejitvah o višini zazidave na robu mestnega središča, na odprtem pogledu na Grad s Celovške ceste in na spoštovanju evangeličanske cerkve. Po mojem mnenju so arhitekti prvotno preveliko in previsoko stavbno gmoto uspeli sorazmerno zmanjšati in jo z robno zazidavo povezati z okolico.Toliko lahko dosežem v svoji novi funk- ciji, kjer moram na eni strani spoštovati strokovna načela, na drugi pa tudi skrbeti, da se mesto razvija s tem, da ne postavljam investitorjem, ki gradijo mesto, nepremagljivih ovir. Vsekakor pa jaz ne odločam o tem, kdo naj bo projektant in kakšna naj bo arhitektura, na to lahko sicer vplivam, vendar pa moram upoštevati tudi želje investitorjev in se z njimi dogovarjati. Iz intervjuja za revijo Ljubljana, Vsi projekti so v teku, a vsak je nepredvidljiva zgodba zase, februar 2007. VIII. Kako ste doživeli reakcijo meščanov ob napovedani gradnji garažne hiše pod tržnico? Že pred časom ste dejali, da je v Ljubljani vsak poskus ure- janja sprejet na nož, da gre za večno nezaupanje, nenaklonjenost spre- membam. Kakšni so po vašem razlogi za to držo? Gre za meni nerazumljivo reakcijo, saj sploh še nismo zasadili lopate, ampak smo le odprli prostor za razpravo. Del politike očitno poskuša s širjenjem dez- informacij ustvariti ozračje, ki ne bi bilo naklonjeno našim načrtom. Ljubljana tako že dolgo živi v navzkrižju interesov in je po moje najbolj konfliktno mes- to v Sloveniji. Stalno se sprožajo situacije onemogočanja uveljavljanja zamis- li, ki bi bile morda prodornejše, ves čas se ustvarja nezaupanje v kakršenkoli razvoj, ki ga začrtajo oblasti ali investitorji. Slabe izkušnje? Gotovo tudi to, a kaj je slabša izkušnja od tega, da se pomembni razvojni pro- jekti mesta niso izvedli že pred petindvajsetimi leti? Če bi Ljubljana doživela zaporedje zgrešenih mestnih investicij ali vsaj takšnih, ki bi se pokazale za ne- funkcionalne, potem bi verjel v tezo o slabih izkušnjah. A desetletja se ni nič naredilo- ne dobrega, ne slabega. V Ljubljani enostavno prevladuje težnja, da naj se nič ne spremeni, naj se varuje status quo, četudi vodi v propadan- je. Mesto ni muzej, kjer ohranjaš stvari nedotaknjene, če ga hočeš ohraniti, ga moraš spreminjati, ne moreš ga prepustiti niti stihijskemu razvoju niti propadanju. V Mariboru so branjevke zaradi obnove tržnice pravkar prestavili dva kil- ometra proč, pa ni bilo nikakršnih protestov, gotovo pa niti vaši kritiki ne verjamejo, da bi kot ugledni arhitekt šli z buldožerjem nad Plečnika? Seveda ne, ljudje so enostavno nasedli demagogom, temu je sledila sku- 108predstavitevnačrtovana stolpnica znotraj mestnega središča ne bo višja od ljubljanskega nebotičnika, ki je bil zgrajen sredi tridesetih let prejšnjega stoletja. Že tedaj je bil nebotičnik stvaritev domačega kapitala oz. skupine poslovnežev, ki so hoteli iz Ljubljane narediti sodobnejše evropsko mesto po svetovljanskih vzorih. To je mera 72 metrov, ki ni bila uvožena, na primer iz Dubaja. Poleg tega je potrebno poudariti, da je samo v ožjem ljubljanskem središču bilo že zgrajenih kar 24 stolpnic, visokih od 30 do 75 metrov. Višinsko merilo mesta je torej že bilo nastavljeno, mi mu le sledimo. Ne razumem pa, zakaj bi to merilo zniževali, saj se ne sklada s strategijo mestne prenove, ki naj bi okrepi- la mestno središče, kamor je treba pripeljati nove ljudi, ustvariti primerno gostoto prebivalstva in dejavnosti. To je namreč osnova urbanosti. Ljubljana je še vedno dokaj zaspano mesto, ker nima kritične mase, ki šele ustvarja primeren utrip in živahnost. Premalo je nenadejanih dogodkov in srečevanj, Ljubljana živi urbano življenje le na obrežju Ljubljanice. Skratka, točkovne vzidave so primeren način oživljanja mesta, ki se ga da utemeljiti s teorijo sodobnega upravljanja mest in dokazati s strokovnih merili. Iz intervjuja za spletni portal Siol, David Kos, Pripravljen sem prevzeti odgovor- nost za gradnjo v višino, maj 2008. VII. Ali si lahko v Ljubljani obetamo tudi gradnjo stolpnic, ki bi bile visoke več kot 30 etaž? Glede na relativno razpršeno postavljene poslovne stolpnice, ki so trenutno v igri, ali si lahko Ljubljana obeta tudi kakšno bolj skoncen- trirano območje stolpnic? Izven mestnega središča je dovoljena gradnja nebotičnikov do višine 100m. Ta višina odgovarja velikosti mesta in njegovemu merilu ter se sklada s primerljivimi evropskimi mesti. Najvišje stavbe bodo zaznamovale pred- vsem glavna križišča oziroma vozlišča, ki so poleg velikomestnega merila tudi pomembne točke orientacije v mestu, še posebej pri večjih hitrostih. To so vstopne oziroma prestopne točke iz obvoznice oziroma avtoceste na mestne vpadnice.V zasnovi oblikovanja mestne podobe je poleg zgostitve na omenjenih vstopnih točkah, tako kot so na Bavarskem dvoru oblikovana Severna vrata, predvidena zidava krajših nizov stolpnic še vzdolž Dunajske in Šmartinske ceste. Pri umeščanju in dimenzioniranju nebotičnikov bomo upoštevali nasled- nja merila: 1. vpliv na mestno sliko-razmerje višinskega poudarka do mestnega obrisa (spoštovanje podobe mesta v krajini), 2. vpliv stolpa na staro mestno jedro (spoštovanje identitete), 3. razmerje nebotičnika do drugih višinskih poudarkov-stolpov: hierahija višin-programov-pomenov (tematsko-netematsko), 4. varovanje pomembnih mestnih vizur (čitljivost), 5. povezovanje stolpov v linije, grozde, snope ali dvojice (grupiranje), 6. odnos do sosednjih stavb v vplivnem območju oziroma v stavbnem otoku (prilagoditev lokalnemu merilu), 7. pripadajoč odprt javni prostor (prostornost), 8. izkoriščenost zemljišča (FIZ, parkirna mesta), 9. določila o stavbni črti oz. gradbeni meji in odmikih glede na osončenje- senčenje, 10. prometno obremenitev obodnih cest in križišč. Iz intervjuja za Svet nepremičnin, april 2008. VIII. V glavnem atriju Mestne hiše je meščankam in meščanom na ogled razstava projekta Kolizej, ki še vedno močno polarizira strokovno in laično javnost in ob katerem ste rekli, da se odpovedujete profesuri, če bo zgra- jen tak, kot ga predlaga investitor. Boste držali besedo? Če me že kdo drži za besedo, moram povedati, da nisem več samo profe- sor, ki bi lahko gledal na mesto iz primerne akademske razdalje in načelnih opredelitev. Sedaj imam še drugo nalogo, skrbeti za prenovo tega mesta in še posebej za oživljanje mestnega središča z iskanjem možnih kompromisov med idealnim in stvarnim. Tudi zame je zadržana rešitev finskih arhitektov primernejša od vpadljive zasnove holandskih kolegov. Smisel moje izjave je bil, da v primeru, če bi bodisi investitor bodisi njegovi projektanti sami postavili pravila o tem, kaj in kako graditi na tem mestu, potem ne bi mogel več biti profesor za urbanistično oblikovanje, katerega naloga je iskati pravila za oblikovanje mestnega prostora. Konkretno o Kolizeju sem tedaj dejal, da ne glede na to, kakšno arhitekturno vrednost ima stara stavba, je nesporna njena kulturnozgodovinska in simbolna vrednost, kar pa ne pomeni, da bi morali objekt ohraniti. Nasprotno, najti bi morali, skladno z zgodovinskim pričanjem, novo vsebino in novo zazidavo. Nič nimam proti, če bi na mestu, kjer se je podrl del Kolizeja, stala stolpnica. Lahko bi ohranili samo del lupine starega in dodali ustrezno velik del novega, ki lahko pokrije stroške prenove. Nekaj fizičnega mora ostati kot pričevanje, neka materialnost, povezana z novim. Problem prvo nagrajene rešitve je, da briše spomin in ne poskuša ustvariti dialoga s starim, čeprav ima za to ogromno možnosti. Na prošnjo investitorja, da določim pogoje za gradnjo Novega Kolizeja, sem vztrajal na zmanjšanju merila stavbnega telesa in na omejitvah o višini zazidave na robu mestnega središča, na odprtem pogledu na Grad s Celovške ceste in na spoštovanju evangeličanske cerkve. Po mojem mnenju so arhitekti prvotno preveliko in previsoko stavbno gmoto uspeli sorazmerno zmanjšati in jo z robno zazidavo povezati z okolico.Toliko lahko dosežem v svoji novi funk- ciji, kjer moram na eni strani spoštovati strokovna načela, na drugi pa tudi skrbeti, da se mesto razvija s tem, da ne postavljam investitorjem, ki gradijo mesto, nepremagljivih ovir. Vsekakor pa jaz ne odločam o tem, kdo naj bo projektant in kakšna naj bo arhitektura, na to lahko sicer vplivam, vendar pa moram upoštevati tudi želje investitorjev in se z njimi dogovarjati. Iz intervjuja za revijo Ljubljana, Vsi projekti so v teku, a vsak je nepredvidljiva zgodba zase, februar 2007. VIII. Kako ste doživeli reakcijo meščanov ob napovedani gradnji garažne hiše pod tržnico? Že pred časom ste dejali, da je v Ljubljani vsak poskus ure- janja sprejet na nož, da gre za večno nezaupanje, nenaklonjenost spre- membam. Kakšni so po vašem razlogi za to držo? Gre za meni nerazumljivo reakcijo, saj sploh še nismo zasadili lopate, ampak smo le odprli prostor za razpravo. Del politike očitno poskuša s širjenjem dez- informacij ustvariti ozračje, ki ne bi bilo naklonjeno našim načrtom. Ljubljana tako že dolgo živi v navzkrižju interesov in je po moje najbolj konfliktno mes- to v Sloveniji. Stalno se sprožajo situacije onemogočanja uveljavljanja zamis- li, ki bi bile morda prodornejše, ves čas se ustvarja nezaupanje v kakršenkoli razvoj, ki ga začrtajo oblasti ali investitorji. Slabe izkušnje? Gotovo tudi to, a kaj je slabša izkušnja od tega, da se pomembni razvojni pro- jekti mesta niso izvedli že pred petindvajsetimi leti? Če bi Ljubljana doživela zaporedje zgrešenih mestnih investicij ali vsaj takšnih, ki bi se pokazale za ne- funkcionalne, potem bi verjel v tezo o slabih izkušnjah. A desetletja se ni nič naredilo- ne dobrega, ne slabega. V Ljubljani enostavno prevladuje težnja, da naj se nič ne spremeni, naj se varuje status quo, četudi vodi v propadan- je. Mesto ni muzej, kjer ohranjaš stvari nedotaknjene, če ga hočeš ohraniti, ga moraš spreminjati, ne moreš ga prepustiti niti stihijskemu razvoju niti propadanju. V Mariboru so branjevke zaradi obnove tržnice pravkar prestavili dva kil- ometra proč, pa ni bilo nikakršnih protestov, gotovo pa niti vaši kritiki ne verjamejo, da bi kot ugledni arhitekt šli z buldožerjem nad Plečnika? Seveda ne, ljudje so enostavno nasedli demagogom, temu je sledila sku- 110predstavitevdom, Novi Kolizej in Center sodobnih umetnosti v tovarni Rog smiselno pov- ezali mestno središče s starim mestnim jedrom ter razširile prostor namenjen sodobnemu kulturnemu turizmu. Stadion je nujen! Vendar – ali sta potrebna dva? Bolje dva kot nobeden! Ta hip v prestolnici ne moremo prirediti niti ene mednarodne nogometne tekme, kar močno kvari ugled glavnega mesta. Za- nimivo, da je bil nov nogometni stadion načrtovan v Stožicah že leta 1985. Vendar od takrat ni bilo narejeno prav nič! Odkar je bila opuščena gramozni- ca niti vseh zemljišč niso odkupili! Iz intervjuja za časopis Dobro Jutro, Lovro Kastelic, Omahljivcem je pot prekrižal profesor, 2008. XI. Bi se bilo na račun sodobnega nogometnega stadiona mogoče odpove- dati kateri od Plečnikovih arhitekturnih prvin? Po moji oceni (tudi Plečnik sam je pisal o tem) stadion za Bežigradom ni eno od najbolj uspešnih mojstrovih del, kar lahko pripišemo tudi neugod- nim okoliščinam gradnje, ki ni bila nikoli dokončana in zato ves čas začasna, provizorična arhitektura. Določajo jo podkvasta oblika tribun, glorieta, obod- ni zid in vhodna lopa (stoa). Se vam zdi Plečnikov stadion brez razvite programske strukture sploh uporaben? Seveda, če bi bil na primer v celoti v lasti občine, bi se dalo najbolj nujne servisne prostore in razpadajoči zid obnoviti ter stadion uporabljati za (atlet- sko) rekreacijo in razne prireditve kot javni športni park. Iz odgovorov v seminarski nalogi Prenova Plečnikovega stadiona za Bežigradom, Mojca Ukmar, FDV, 2008. XII. Se v Ljubljani začenja kulturni boj med urbanizmom in arhitekturo, ki naj bi jo zastopali prav vi? Nekateri, ki sprožajo to dilemo, očitno ne poznajo sodobnega mesta, ki postaja živ organizem in se ga ne da več primerjati z mestom iz zgodovine. Sodobni urbanizem ne ukazuje, ne vlada ljudem, to ni več urbanizem do- voljevanja, ampak pogojevanja. Sodobni urbanizem je torej dogovorni. Za posebne razmere je treba najti stvarno rešitev, ki je vedno kompromis. Iz intervjuja v Sobotni prilogi Dela, 9.10.2007. XIII. Po kakšnih urbanističnih dokumentih pa se ravnajo primerljiva evropska mesta? Povsod si prizadevajo za zelo podobne cilje, saj urbanizem nikjer in nikoli povsem ne sledi razvoju, niti v teoriji, še manj v praksi. V praksi poznamo razne vrste urbanizma, ki podpirajo diferenciran pristop do urejanja mesta: gre za infrastrukturni urbanizem, tipomorfološki urbanizem, upravljavski urbanizem, komunalni, krajinski ... Znotraj vsakega od teh se preizkušajo različne kombinacije norm in razvojnih mehanizmov, za vsak primer drugače, ker sodobno mesto ni več v vsem obvladljivo kot celota, ampak po delih. Gre za odprt in dinamičen sistem različnih omrežij, ki ni več hierarhično urejen. To je razlog , da iščemo za vsako obliko mesta primeren urbanizem, instru- mentov in ukrepov, ki odgovarjajo določeni urbani situaciji. Eni na primer bolj ustrezajo Stari Ljubljani, drugi BTC, in so med sabo lahko popolnoma različni, a vendar vsi znotraj celostne predstave o mestu. Drugod mesta naredijo strategijo veliko bolj preprosto kot splošen koncept, diagram o tem, kako in kam naj se mesto razvija, in potem poskušajo na različnih ravneh iz- vedbeni del bolj precizirati, da bi se izognili krizi neučinkovitega urbanizma. Kakšne odzive pričakujete ob razgrnitvi dopolnjenega osnutka prostor- skega načrta s strani investitorjev in širše strokovne in zainteresirane javnosti? Pridružujem se tistim, ki mislijo, da je plan sistem komuniciranja z javnostjo, z vsemi akterji v mestu, s civilno družbo, z vsemi javnostmi, strokovnimi in drugimi, zato pričakujem njihov odziv, in to buren odziv na določila in pogo- je gradnje, ker je plan zdaj res prizemljen, vezan na parcelo. Zdaj se bo res videlo, kaj je splošno razmišljanje v viziji in kako se potem ta odslika v kon- kretnem prostorskem načrtu. V planu je ena pomembnih strateških odločitev, da gradimo mesto navznoter, da gradimo na prenovi, na zgoščevanju. Zdaj se bo to preizkusilo, saj lahko ljudje šele zdaj prepoznajo, kaj podrobno načrtovanje pomeni v luči dolgoročnih ciljev. Zato pričakujem, da bodo iz- koristili svojo pravico, da se zares odzovejo v javnih razpravah na to, kaj je plan prinesel, kako so bile njihove pobude vrednotene. Po drugi strani zdaj zares računam na velik odziv, ker se ljudje zavedajo, da je izvedbeni prostor- ski načrt lahko že osnova za projektiranje oziroma za gradbeno dovoljenje. Če smo bili doslej vizionarski do smeri razvoja našega mesta, nekateri so rekli futuristični in so bil v tem smislu prizanesljivi, bodo zdaj videli, kako se plan- ske ravni povezujejo. Plan namreč uresničuje vizijo v praksi, ko jo prevaja v prostor. Iz intervjuja v glasilu Ljubljana, Nada Šumi, Sodobni urbanizem ne določa, am- pak predvsem omogoča, april 2008. XIV. Prostorski načrt Mestne občine Ljubljana, ki časovno opredeljuje razvoj mesta do leta 2020, si kot enega od ključnih ciljev zadaja oživeti mesto navznoter. Ljubljana je danes eno od t.i. »shrinking cities«, mest, ki se krčijo, saj se njeni prebivalci še vedno izseljujejo v sosednje občine na podeželje in se vsak dan vozijo v mesto v službo. Takšne razmere povzročajo prometno gnečo, pa tudi sicer ustvarjajo še druge težave pri funkcioniranju mesta. Na drugi strani je v Ljubljani še vedno zelo veliko nezazidanih, opuščenih ali slabo izkoriščenih stavbnih zemljišč; po študiji, ki smo jo opravili pred leti, je takšnih površin kar 13 odstotkov vseh urbaniziranih površin. Mi želimo odločno preusmeriti gradnjo v ta območja, prenoviti mestno središče in vsaj ustaviti izseljevanje, s čimer bi povrnili mestu prebivalce in prebivalcem mesto.V ta namen mora- mo ponuditi nove razvojne površine za več stanovanj in nove poslovne cone. Ker je površin za gradnjo stanovanj v strogem centru malo, se kot rešitev ponuja gradnja v višino. Kako so idejo sprejeli meščani? Prepričati ljudi, da je gradnja v višino tudi v javnem interesu in v smeri tra- jnostnega razvoja, je od naših najtežjih nalog. Stanovanja so se nekdaj gradi- la v stanovanjskih soseskah na robu mesta, kjer novogradnja ni vplivala na ustaljeno okolje tamkajšnjih stanovalcev, se ni srečevala z njihovimi prob- lemi in zahtevami. Tudi nova gradnja stanovanj na večjih območjih opuščene industrije ni problematična. Ko pa se lotimo vzidave v zazidana območja, moramo najprej računati na dodatne stroške, povezane za rušitvami oziro- ma pripravo zemljišč, potem pa še na odpor okoliških stanovalcev. Ker so sredi mesta parcele relativno majhne, se za nova stanovanja ponuja grad- nja visokih, vitkih stavb, ki omogočajo zapolnitev različnih vrzeli v strnjeni zazidavi, puščajo več odprtega prostora in zagotavljajo več sonca, vetra in prostih pogledov tako novim stanovalcem kot obstoječim prebivalcem. Po- leg tega je prednost stolpnic tudi v tem, da so večinoma hibridne stavbe, ki so v pritličju namenjene komercialnim dejavnostim, v spodnjih nadstrop- jih poslovnim prostorom med tem, ko so gornja nadstropja rezervirana za stanovanja. Takšna ureditev ima številne prednosti, med drugim zmanjšuje število voženj in spodbuja mestni utrip. Tako se zgoščujejo vsa večja mesta po Evropi in drugod. Kljub vsem argumentom je gradnja stanovanj v višino naletela med prebivalci na največ nerazumevanja in negodovanja, četudi jo srečamo vsepovsod po mestu. 110predstavitevdom, Novi Kolizej in Center sodobnih umetnosti v tovarni Rog smiselno pov- ezali mestno središče s starim mestnim jedrom ter razširile prostor namenjen sodobnemu kulturnemu turizmu. Stadion je nujen! Vendar – ali sta potrebna dva? Bolje dva kot nobeden! Ta hip v prestolnici ne moremo prirediti niti ene mednarodne nogometne tekme, kar močno kvari ugled glavnega mesta. Za- nimivo, da je bil nov nogometni stadion načrtovan v Stožicah že leta 1985. Vendar od takrat ni bilo narejeno prav nič! Odkar je bila opuščena gramozni- ca niti vseh zemljišč niso odkupili! Iz intervjuja za časopis Dobro Jutro, Lovro Kastelic, Omahljivcem je pot prekrižal profesor, 2008. XI. Bi se bilo na račun sodobnega nogometnega stadiona mogoče odpove- dati kateri od Plečnikovih arhitekturnih prvin? Po moji oceni (tudi Plečnik sam je pisal o tem) stadion za Bežigradom ni eno od najbolj uspešnih mojstrovih del, kar lahko pripišemo tudi neugod- nim okoliščinam gradnje, ki ni bila nikoli dokončana in zato ves čas začasna, provizorična arhitektura. Določajo jo podkvasta oblika tribun, glorieta, obod- ni zid in vhodna lopa (stoa). Se vam zdi Plečnikov stadion brez razvite programske strukture sploh uporaben? Seveda, če bi bil na primer v celoti v lasti občine, bi se dalo najbolj nujne servisne prostore in razpadajoči zid obnoviti ter stadion uporabljati za (atlet- sko) rekreacijo in razne prireditve kot javni športni park. Iz odgovorov v seminarski nalogi Prenova Plečnikovega stadiona za Bežigradom, Mojca Ukmar, FDV, 2008. XII. Se v Ljubljani začenja kulturni boj med urbanizmom in arhitekturo, ki naj bi jo zastopali prav vi? Nekateri, ki sprožajo to dilemo, očitno ne poznajo sodobnega mesta, ki postaja živ organizem in se ga ne da več primerjati z mestom iz zgodovine. Sodobni urbanizem ne ukazuje, ne vlada ljudem, to ni več urbanizem do- voljevanja, ampak pogojevanja. Sodobni urbanizem je torej dogovorni. Za posebne razmere je treba najti stvarno rešitev, ki je vedno kompromis. Iz intervjuja v Sobotni prilogi Dela, 9.10.2007. XIII. Po kakšnih urbanističnih dokumentih pa se ravnajo primerljiva evropska mesta? Povsod si prizadevajo za zelo podobne cilje, saj urbanizem nikjer in nikoli povsem ne sledi razvoju, niti v teoriji, še manj v praksi. V praksi poznamo razne vrste urbanizma, ki podpirajo diferenciran pristop do urejanja mesta: gre za infrastrukturni urbanizem, tipomorfološki urbanizem, upravljavski urbanizem, komunalni, krajinski ... Znotraj vsakega od teh se preizkušajo različne kombinacije norm in razvojnih mehanizmov, za vsak primer drugače, ker sodobno mesto ni več v vsem obvladljivo kot celota, ampak po delih. Gre za odprt in dinamičen sistem različnih omrežij, ki ni več hierarhično urejen. To je razlog , da iščemo za vsako obliko mesta primeren urbanizem, instru- mentov in ukrepov, ki odgovarjajo določeni urbani situaciji. Eni na primer bolj ustrezajo Stari Ljubljani, drugi BTC, in so med sabo lahko popolnoma različni, a vendar vsi znotraj celostne predstave o mestu. Drugod mesta naredijo strategijo veliko bolj preprosto kot splošen koncept, diagram o tem, kako in kam naj se mesto razvija, in potem poskušajo na različnih ravneh iz- vedbeni del bolj precizirati, da bi se izognili krizi neučinkovitega urbanizma. Kakšne odzive pričakujete ob razgrnitvi dopolnjenega osnutka prostor- skega načrta s strani investitorjev in širše strokovne in zainteresirane javnosti? Pridružujem se tistim, ki mislijo, da je plan sistem komuniciranja z javnostjo, z vsemi akterji v mestu, s civilno družbo, z vsemi javnostmi, strokovnimi in drugimi, zato pričakujem njihov odziv, in to buren odziv na določila in pogo- je gradnje, ker je plan zdaj res prizemljen, vezan na parcelo. Zdaj se bo res videlo, kaj je splošno razmišljanje v viziji in kako se potem ta odslika v kon- kretnem prostorskem načrtu. V planu je ena pomembnih strateških odločitev, da gradimo mesto navznoter, da gradimo na prenovi, na zgoščevanju. Zdaj se bo to preizkusilo, saj lahko ljudje šele zdaj prepoznajo, kaj podrobno načrtovanje pomeni v luči dolgoročnih ciljev. Zato pričakujem, da bodo iz- koristili svojo pravico, da se zares odzovejo v javnih razpravah na to, kaj je plan prinesel, kako so bile njihove pobude vrednotene. Po drugi strani zdaj zares računam na velik odziv, ker se ljudje zavedajo, da je izvedbeni prostor- ski načrt lahko že osnova za projektiranje oziroma za gradbeno dovoljenje. Če smo bili doslej vizionarski do smeri razvoja našega mesta, nekateri so rekli futuristični in so bil v tem smislu prizanesljivi, bodo zdaj videli, kako se plan- ske ravni povezujejo. Plan namreč uresničuje vizijo v praksi, ko jo prevaja v prostor. Iz intervjuja v glasilu Ljubljana, Nada Šumi, Sodobni urbanizem ne določa, am- pak predvsem omogoča, april 2008. XIV. Prostorski načrt Mestne občine Ljubljana, ki časovno opredeljuje razvoj mesta do leta 2020, si kot enega od ključnih ciljev zadaja oživeti mesto navznoter. Ljubljana je danes eno od t.i. »shrinking cities«, mest, ki se krčijo, saj se njeni prebivalci še vedno izseljujejo v sosednje občine na podeželje in se vsak dan vozijo v mesto v službo. Takšne razmere povzročajo prometno gnečo, pa tudi sicer ustvarjajo še druge težave pri funkcioniranju mesta. Na drugi strani je v Ljubljani še vedno zelo veliko nezazidanih, opuščenih ali slabo izkoriščenih stavbnih zemljišč; po študiji, ki smo jo opravili pred leti, je takšnih površin kar 13 odstotkov vseh urbaniziranih površin. Mi želimo odločno preusmeriti gradnjo v ta območja, prenoviti mestno središče in vsaj ustaviti izseljevanje, s čimer bi povrnili mestu prebivalce in prebivalcem mesto.V ta namen mora- mo ponuditi nove razvojne površine za več stanovanj in nove poslovne cone. Ker je površin za gradnjo stanovanj v strogem centru malo, se kot rešitev ponuja gradnja v višino. Kako so idejo sprejeli meščani? Prepričati ljudi, da je gradnja v višino tudi v javnem interesu in v smeri tra- jnostnega razvoja, je od naših najtežjih nalog. Stanovanja so se nekdaj gradi- la v stanovanjskih soseskah na robu mesta, kjer novogradnja ni vplivala na ustaljeno okolje tamkajšnjih stanovalcev, se ni srečevala z njihovimi prob- lemi in zahtevami. Tudi nova gradnja stanovanj na večjih območjih opuščene industrije ni problematična. Ko pa se lotimo vzidave v zazidana območja, moramo najprej računati na dodatne stroške, povezane za rušitvami oziro- ma pripravo zemljišč, potem pa še na odpor okoliških stanovalcev. Ker so sredi mesta parcele relativno majhne, se za nova stanovanja ponuja grad- nja visokih, vitkih stavb, ki omogočajo zapolnitev različnih vrzeli v strnjeni zazidavi, puščajo več odprtega prostora in zagotavljajo več sonca, vetra in prostih pogledov tako novim stanovalcem kot obstoječim prebivalcem. Po- leg tega je prednost stolpnic tudi v tem, da so večinoma hibridne stavbe, ki so v pritličju namenjene komercialnim dejavnostim, v spodnjih nadstrop- jih poslovnim prostorom med tem, ko so gornja nadstropja rezervirana za stanovanja. Takšna ureditev ima številne prednosti, med drugim zmanjšuje število voženj in spodbuja mestni utrip. Tako se zgoščujejo vsa večja mesta po Evropi in drugod. Kljub vsem argumentom je gradnja stanovanj v višino naletela med prebivalci na največ nerazumevanja in negodovanja, četudi jo srečamo vsepovsod po mestu.