110
Povestice.
Veliki petek.
Bil je zaspan, oblačen dan. Goste snežinke padajo izpod sivega neba in belijo rumeno-zeleukasto trato in pisaui gojzd. Goste smreke se šibijo pod težko odejo, le stare verbe ob potoku šterle svoje ravne šibe v pušobni zrak.
Veliki petek je, — in akoravno zunaj mete in ojstra burja piše, je vendar farna cerkev skorej polna pobožnih, pa skorej bi rekel, da bilo je več možkih kot ženskih. Al kdo se bo temu čudil, ker vsak dobro ve, koliko imajo ženske o teh dnevih opraviti, preden je vse za praznike pripravljeno.
Pa ko bi kdo z menoj v Bu kovico šel, vidii bi dekle, kteremu ni ravno viditi, da bi imelo posebno veliko opraviti. — Bukovica je ozka dolinica kake pol ure od fare. Sam ne vem, zakaj ji pravijo Bukovica, ker bukve skor v nji najti ni. Na koncu dolinice je pa gojzdnarjeva hišica in v hiši pri oknu tisto dekle, ki že praznuje, akoravno je ragla pri fari še le k večeruicam odraglala.
Deklica ni vesela, — z nepremaknjenim očesom gleda rumene sternade, ki se pod oknom klaverno skupej tise, in včasih ji celo kaka solza izpod dolžin obervi uide. Dekle je Anka, starega gojzdnarja Martina edina hči. Pa zakaj je neki danes tako žalostna? saj se ji ni nič hudega pripetilo,
marveč bi mislil, da bi mogla biti vesela, ker o prazuicih ima Janez priti.
Janez je zal, pošten fant, Anki uobro znan. Pa kako bi ji ne bil znan, saj sta od mladih let, kar so Janezu starši odmerli, vedno skupej bila. Gojzdnar Martin je dečka k sebi vzel, otroka sta se pod verbami skupej igrala iu se ko brat in sestra ljubila.
Kar sta si otroka bila — tudi fant in dekle nista pozabila.
Zdaj se pa že skorej eno leto nista vidila; šel je Janez v gojzdnarsko šolo; hotel je biti gojzdnar. Prosto življenje v zelenem gojzdu mu je kaj zelo dopadlo in tudi Martinu je bilo to všeč, ker leta so mu že branile svojo službo opravljati. Janez bo moj zet in moj naslednik — si je stari gojzdnar vesel mislil.
Ne vem, koliko časa bi Kila še Anka rumene sternade gledala, ako bi ne bili oče , ki so ravno iz gojzda prišli, v hišo stopili.
„No, Anka! kaj ti je, da se tako klaverno deržiš, kakor da bi ti bile pute kruh snedle ?
j5jjNic, oče! saj nisem žalostna; sem le mislila, kako je bilo lani osorej vse drugač.""
;,Se ve da Janez je bil še doma! No, pa le poterpi; saj v nedeljo ima priti. Do Mlinarjevih mu morem iti z vozom naproti; pot je gerda, sneg jo je zametel.
Ko bi ne bil gojzdnar ravno puške nabijal, bi bil lahko vidil, kako je Anko pri njegovih zadnih besedah rudečica oblila.
„Pa mi je že prav ljubo, da Janez pride"—nadaljnje Martin — „saj se že ne morem več uperati. Vse bi že bilo, ako bi le toliko jeze ne vžil s temi potepuhi. Sinoč so celo sultanu zavdali in mi ovco z jagnjetom odnesli, — se ve, tudi ciganu — o praznicih pečenka diši. — Ne bi rekel dvakrat, da ni bil spet Turkov Boštjan, — pa naj mi le spet pride, jaz mu bom že posvetil; gotovo bo pomnil, kdaj je zadnjo  pečenko iz mojega hleva jedel."
Anka očetovega kreganja ui poslušala, ker se je spet na okno naslonila.
„Oče! jaz nikdar ne pomnim še take žalostne velike noči"   —  poprime spet Anka besedo.
„„Zakaj je žalostna?""
5,Vsako leto so na moji gredici že velikonocnice cvetele; le letos jih je mraz zaterl in tudi stara verba pri studencu ui še pognala rumenih mačic, akoravno je cvetna nedelja že minula."
„„Stara verba tudi menda nikoli več cvetela ne bo; saj komaj še po koncu stoji, in če burja ne odjenja, jo morebiti piš še nocoj podere.""
„Prav smili se mi ta verba — stara moja prijatlica; ako bi nje ne bilo, bi mi zmiraj kaj manjkalo."
,,„Kakor vsaki stvari, ljuba moja, je tudi njeni čas prišel, in —  —   —
,.Oče! li slišite sovo, kako uka v starem dobo; tako strašno še nikoli  ni ukala."
„„Kaj ti je danes, dekle! da si tako plašno? Naj sova uka, če se ji ljubi.""
„.Jaz sama ne vem, pa nepopisljiva tesnoba mi serce teži in  zadnjih sanj  se nikakor ne morem  odkrižati."
„,?Oj, pusti to! Ni dobro, če si človek sam serce teži. Moli in pojdi spat.""
„Mar Vi še ne greste?
„2 Je z še ne; je še le devet ura, in danes ga moram v pest dobiti; hočem mu pečenko zasoliti.""
„0 ljubi oče, ne hodite, saj danes ne! Le pomislite veliki petek je in ponoči!"
„„Ravno zato grem danes, rokovnač me ne bo pričakoval, in jez strahu ne poznam.""
„ Vendar, lepo Vas prosim, ostanite doma, za volj mene ostanite!"
„„Morebiti kmalo spet pridem, gledat pa vendar Je morem iti. Lahko noči""
111
To reče in obleče kožuh; dene kučmo na glavo, vzame pušo na ramo, in gre počasi iz hiše.
Anka, ko svojo molitev opravi, gre k pokoja. Prijeten sen jo kmali izmakne težavam vsakdanjega življenja.
Že čez dve uri je stal Martin na preži, pa žive duše bi slišati. Gosti oblaki so zakrivali polno luno. Bila je trna kot v rogu. Martina je jelo že zebsti in že je mislil stražo zapustiti — kar se zaslišijo hitre stopnje po zmerznjenem snegu.
Martin sapo na-se vleče in posluša, — stopnje se bližajo in Martin vidi černo podobo pred seboj. ,,Kdo si!" zavpije. Podoba obstoji, molči in stopi en korak nazaj. „Kdo si!" Martin še enkrat zavpije, pa zadnja beseda se skorej ni več slišala, ker puška je že počila in tri prav drobne kroglice so iz cevi zletele.
Pa tudi drobna kroglica pot do serca najde.
„0 Jezus in Marija !a — se zasliši in podoba se zverne na tla.
^Čigav glas je to?a zakriči gojzdnar in skoči bližej.
„Oče Martin!" zastoče ranjeni.
„Si li ti Janez!"
jjDa, jaz sem; o Bog! o Anka — moja mila Anka!" — To so bile njegove zadnje besede.
Gojzdnar osterini; kot siva skala stoji zraven mertvega in potem se poleg njega zgrudi.
Gosti oblaki se pretergajo, luna pomoli iz njih svoj bledi obraz in obsije dvoje bledih obličij, v kterih ni več življenja., -
Cez sneženo polje jezna burja brije; ie gojzda se sliši čuden vriš; stare smreke stočejo in s svojimi verhovi stra-hobno kimajo in v votlem dobu sova žalostno uka: uhu, u-hu-i.
Iz farnega zvonika se pa razlegajo počasni udarki dvanajste ure.
Eno leto je minulo. Prišla je spet velika noč, — pa je bolj prijazna memo lanske. Lastovke so že priletele od joga in pripeljale sabo milo pomlad; kukovica v gaji že ku-kuje. Le v Bukovici ni pravega veselja; sicer rumeni ster-nadi še skaklajo, pa se ne derže več tako klaverno in na zapušeni gredici tudi velikonočnice spet cveto; — le hišica je zaperta in zapušena. Velika sabota je. Zvonovi vabijo k slovesnemu ustajenju; pojmo tje; zuabiti, da tam najdemo svoje znance.
\Ta griču leži cerkev in na njeni desni strani leže ti-koma grobi trije. Stranska dva imata modra križica in nad njima raste rožmarin, na srednjem rastejo pa velikonočnice in na belem križu je napisano: „Anka, v miru počivaj!"
Fr. Erjavec.