99
Iz Krležine knjige: Sodobna Evropa1
Celo sam čutim, da mi tedaj ko krog mene bobnajo, kipi kri v žilah in peša možganska moč; človek je pač predolgo grizel po pragozdovih jaguarske goltance, da bi mogel pozabiti vse ono temno in zverinsko v sebi, kar ga je v poslednji konsekvenci  pravzaprav  naredilo  človeka.  Boben   je,  nedvomno,  opičji  izum  in
1 Miroslav Krleža: Evropa danas.
ž njim se je zgodilo to, kar se je z vsemi temi bednimi opičjimi izumi: vzpel se je človeku na glavo in ji zavladal. Človek je tako izmislil boga in sedaj kleči že stoletja pred njim. Izmislil je stroje in danes vladajo nad njim.  (S. 27.)
*   *   *
Od vseh sodobnih evropskih pojavov je najbolj žalosten njen razum. (S. 13.)
k    k     k
Kdor izpostavlja evropske tisočletne svetinje zasmehovanju, preobračajoč raztrgane zakone teh svetinj kot stare rokave, kdor nelogične laži postavlja na glavo kot stavke brez smisla, ta nima respekta pred sijajem nravne autoritete in ga je treba poteptati, ker je sin pekla in kaosa, kateri ogroža sodobno dovršeno evropsko harmonijo!  (S. 31.)                A   ,v   ,v
Živimo pod prokletim in težkim bremenom starinskih shem, oguljenih predstav, ponarejenih slik o resničnosti in težko se je prebiti skozi te mračne prostore do neposredne in jasne resnice: da bi človek moral biti človeku pravzaprav človek in ne delodajalec in da je človeško izravnanje tega sramotnega razmerja prvi predpogoj vsakega nadaljnjega človeškega razvoja in napredka.  (S. 52.)
k    k    k
Mi smo tako globoko zabredli v samoprevare, mi smo tako napačno dresirani, da nam povzročajo izpremenljive in odvratne laži naših shem — bitje senc, krvne nalive v možgane, trepetanje srca, znojenje dlani in ni človeka, ki se ne bi v življenju klanjal lažnjivim spomenikom in plakal nad domoljubnimi kiticami ob spremljavi pločevinaste glasbe in bobnov.  (S. 55).
•k    k     k
Danes v času kolorizma in zapadnoevropske dekadentne lirike nima beseda več organske vezi z vtisi, pobudami in zaznavami, ki so jo spočeli, ona ni več refleks, pogojen po živih in stvarnih razlogih dogajanja, ona je — kot taka — brez razloga, njena življenjestvarjalna popkovina se je odtrgala od zunanjih vplivov, ona je le še bled odliv vtisa v školjki našega ušesa, nihaj v praznem kalupu, zaprta z zrakom napolnjena žoga, mrtva fraza, šola, imitacija, spretnost. (S. 129.)
k    k     %
Besede so torej nadomestila in simboli zaznav in vtisov, one ne obstojajo „same za se" in koderkoli so začele samostojno pot po logiki lastne ritmične teže, tam je nastajalo za človeka usodno odvajanje od stvarnosti in začela se je ka-balistika, artizem, teologija, dekadenca. (S. 131.)
k     k    k
Materijalizem. — Človek, ki samodopadljivo trdi, da je materijalizem sito prase, katerega edini ideal je, da se valja po blatu ali da kruli, ta je po svojem meščanskem poklicu čarovnik ali nevednež. Čarovniki so pri vseh nizkih civilizacijah oni lokavi poedinci, ki sleparijo preproste ljudi: da so osebno v zvezi z gozdnimi demoni in bogovi, a čarovniško zvonjenje in njihovo bobnanje in prižiganje ognjev ter služba nevidnim silam je (navadno) poklic, ki prinaša dobiček. Razbijanje praznoverja pa je za čarovnike, vrače, mage in hiromante vprašanje kruha, torej globlji smisel borbe za njihove privilegije: kruhoborstvo ni v tem slučaju materijalen proces, razložljiv samo z nizko stopnjo take zaostale civilizacije. (Tolmač imen.)                                                                            Prevedel V. R.
100