ntra interesnih dejavnosti

•'■J
Številka 2 Letnik 2 Datum izida: 30. 11. 2008 Naklada: 400 izvodov
i 1

V
j
SB

»M
tri to
m
O
\
-
<
i

filEr ,

li^fi
5
ari
■«>
i	.
T H -

F
E™
L”
, •
1i-»:
mm'me-’?
Sas?
iVKKt'

—
A* '.'
Si,;' &)}



_
P* :
U r*x~:**s



— v-e/Ss&LL (L&CsVvvv
j & ypc^r i~ot!
'Paz.L $s&j pri/j/le/ld’
Ko	o vArč/ivv^frvi
v
d/^u-s y|2^rC/kwe/i^v^
(SB^^voOa
v
/Kvfce/rv]^: %&L]\oo Mi/Lcr\rC^^cr\
TlAs\rČsi/]CL — 7-
y'be/v'isLwi/lA' ku/i^u/r
v #	.
Z-UV^tJC/^vj6 p-čr^vU/ja ...
Sr^C/a za. frL -tvisCrČ/ Z/vrcrv

* -
w,‘
»i.
- F J


1


.
ha
. ~ "i" j
--SB ™




."-■ '- --•. ^
isSarSi:
i^arv
i'.‘-1
%

■
Ufe

«r.--	u • - : •3
. - - - ... .
: "•. -.

•••■ "	■'C~ V-::..,
- •#

v# **-.
' .
:


11
^ E
^ '>■' T '•	' >• L'	‘i V
wv. •• ^ rij'	' : 1
. 't	-"	-	' —	«F* • F t '
jej	~j",	:
••"e.*?	•
> y ‘V
'j"
« <F"-rF -■:■
“--‘V
Sl-

Juhu - veseli december je spet tu!
Leto je znova naokoli in začenja se veseli december, cidopisovcipa vam želimo, da ga preživite čim bolj - veselo. Želimo vam tudi prijetno brskanje za darilci, zabavno ustvarjanje voščilnic, prekrasne praznike, čim več izvirnih novoletnih sklepov, kakšen kozarček kuhanega vina, veliko sladkarij, dobre družbe, skratka ogromno lepega ... Dolge zimske večere pa si lahko popestrite s prebiranjem novega Cidopisa - tudi tokrat smo se potrudili narediti privlačno številko. Tako boste med drugim izvedeli, da se na Finskem v študentskih domovih grejejo v savnah, brali o novem predsedniku ZDA pa tudi o študentskih volitvah pri nas, potovali po Turčiji, se razvedrili ob branju naših številnih kolumn, izvedeli več o dogajanju v Centru interesnih dejavnosti in še in še. Prijetno
branje!
Polona Ambrožič, urednica Cidopisa in mentorica novinarske skupine Centra interesnih dejavnosti
Knjižni duh
Biblioterapevtsko pero o knjigi Zijalo
‘Pazi se, prišlek!’
Širok pogled in vprašujoča duša. Novica. Še preden se misel oblikuje, se usede, preden jo jaz dojame, srce podivja, pljuča potrebujejo več zraka in pot se začne nabirati pod pazduhami. Šok. Mešanica strahu in žalosti. Potem privrejo na dan še solze. V mislih pa samo eno vprašanje - zakaj?
Foto: Andrej Lamut
Piše: Maruška Samobor Gerl
Ločitev staršev je težka za vsakega otroka, tudi za starše, vendar so oni odrasli in se znajo sami spopadati s težavami, vejo o svetu in življenju več od otrok, zato se lažje spopadejo s tem. Otroci to počnejo po svoje in ob šoku na dan privlečejo vse svoje strahove, ki dajo situaciji večjo težo, kot bi bilo realno. Kreativnost pri tem nima meja. Stvar se počasi umiri, prizadeti jo sprejmejo in živijo dalje. Po določenem času pa oče ali mama privleče domov novega
partnerja. Nov šok za otroke. Prilagajanje nastalim razmeram, oblikovanje novih navad, navajanje na novega člana družine Marsikateri otrok tega ne sprejme zlahka — kdo pa misli, da je ta tip, ki se mečka z mojo mamo? A misli, da bo nadomestil mojega očeta?! Kar naj poskusi! Mu že pokažem vraga! Takšno reakcijo povzroči prišlek, ki ga Kitty razglasi za Zijalo, v istoimenski zgodbi Anne Fine.
Kitty je najstnica
ločenih staršev in s sestro živita pri mami. Izkušnje z drugimi moškimi, maminimi ljubimci, že ima, a nobeden ni bil takšen kot Gerald, ki je mami tokrat zmešal glavo. O, moj bog, kako je star! Metuzalem! Mama se vede kot opica, začela je viseti na telefonu po več ur skupaj, vsa načičkana se odpravlja ven in prihaja pozno, ne drži se dogovorov doma ... Vede se prav tako, kot mi prepoveduje, da bi se vedla jaz! S takšnimi mislimi se je opremila in sprejela Geralda Faulknerja ob njegovem prvem obisku na njihovem domu. Z bonboniero in prijaznimi besedami,
odprtostjo in potrpežljivostjo se je poskušal približati in prebiti led, vendar neprebojnega stekla prepričanj ni mogoče streti s prijaznim trkanjem. In, groza, kako konzervativna prepričanja ima ta dinozaver! Prvo srečanje je tako Kitty izkoristila za edino nesramno opazko in krst Geralda za Zijalo, preden je izginila v svojo sobo. Vendar sčasoma spremeni mnenje o človeku z lastnimi prepričanji, korektnostjo, doslednostjo in angažiranostjo pri vzgoji njene mlajše sestre. Lastnosti, ki jih pri prejšnjih maminih moških ni poznala, so Kitty najprej odbijale, nato pa je spoznala, da so lahko zelo blagodejne. Tako sklene na protestnem shodu nasprotnikov jedrskega orožja, ki se ga z mamo vsako leto udeležita. Na njem mama v zagonu in po močnih prepričanjih naredi neumnost — pusti se odpeljati za nekaj ur na policijsko postajo, kar je za deklici precejšen šok, še posebno za mlajšo sestro. Zanju tako poskrbi Gerald, vendar jima kljub soočenju s stresno situacijo ne gleda skozi prste in od njiju zahteva, da opravita vsakdanje obveznosti. Takrat Kitty spremeni mnenje o Zijalu in spozna, da si želi Geralda v svoji bližini. S to zgodbo, ki jo je pripovedovala v sobici, zaprta skupaj z objokano sošolko, je slednji pomagala prebroditi krizo, ki jo je imela zaradi prihoda novega moškega v življenje njene mame in sklenitvi poroke z njim.
Zgodba omili ločitev, saj je pisana na zelo duhovit način. Kljub soočanju z zanjo neprijetno situacijo se Kitty z nagajivostjo spopada z njo. Opisuje uporniško in izzivalno vedenje, na zoprne stvari ji uspe pogledati iz zornega kota, sprejemljivega zanjo, in se z njimi spopasti kreativno, aktivno, četudi nesramno. In pokaže nam to, da lahko na ločitev gledamo z grozo, lahko pa jo vidimo kot izziv in ostanemo odprti za sprejemanje novosti, za spremembe. Navadno so te še boljše!
V savni
Kolumna o študentski izmenjavi na Finskem
Ko se pogovarjaš o
vremenu
Piše: Živa Kokavec
Piše se november 2008. Sedim v svoji študentski sobi (za zdaj še v Ljubljani). Ura je 17.05 in zunaj je trda tema. Dan je bil meglen in mrzel. Na poti s faksa sem se zabavala tako, da sem opazovala svojo sapo, ki se je dvigovala proti nebu v mrzlem mestnem zraku. Deževalo je, ljudje oblečeni v temne in debele plašče so hiteli drug mimo drugega in se poskušali izogniti lužam, ki so se naredile na neravnih pločnikih. Ljudje kljub slabemu vremenu še
vedno švigajo mimo mene s kolesi. Tudi v Helsinkih je glavno prevozno sredstvo kolo. Z njimi se ne vozijo le v dežju, ampak tudi v snegu. Sicer pa se bom morala na tako vreme kar navaditi. Tema bo prej, namesto dežja bo sneg in temperature se spustijo tudi do več kot minus trideset. Na severu Finske imajo sirene, ki ob prenizkih temperaturah prebivalce obveščajo, naj ne zapuščajo domov, saj jim lahko zmrznejo zenice. Pa vendar na to ne gledam kot na oviro, ampak kot na novo izkušnjo, res upam, da bom kdaj med potepanjem po severni pokrajini zaslišala te sirene ©. Če ne drugače, se bom vsak dan grela v savni. V študentskih domovih ima vsako nadstropje svojo. Seznam z načrtovanimi dogodivščinami je že pripravljen in čaka, da ga uresničim. Na prvem mestu je seveda zbrati 30 ECTS (kreditne točke, s katerimi ti priznajo opravljene izpite), saj grem na študijsko izmenjavo, s poudarkom na študijsko. Potem prijava na tečaj preiskovalnega novinar-
stva, ki bo v februarju, ogled Finske, Laponske, vožnja s transsibirsko železnico, za počitnice pobeg v Rusijo, naučiti se moram voziti sani s pasjo vprego, preizkusiti tek na smučeh, spoznati vsaj osnove finskega jezika, videti po vsaj en nastop finskega in ruskega baletnega ansambla, obiskati večji koncert in izkoristiti čas, namenjen erasmus zabavam ... Preden pa začnem s kljukanjem vsak dan daljšega seznama, se moram vprašati, ali je vse pripravljeno za odhod. Vem, da imam čas do januarja, vendar meseci hitro tečejo, pred vrati so še prazniki, preden se bom dobro zavedala, bom pred seboj zagledala utripajoči napis boarding/vkrcanj e. Torej, ali je vse pripravljeno? Studijski sporazum je sklenjen, podpisan in ožigosan, finska tutorin koordinatorka mednarodne pisarne sta obveščena o mojem prihodu, vloga za štipendijo je oddana in čakam še samo na odločbo, moja nova sobica me bo sprejela takoj, ko prispem. Šal, klobuk, rokavice, debeli puloverji čakajo, da jih vzamem s seboj. Manjka mi samo še letalska karta. Enosmerna. Kako smešno bo kupiti enosmerno letalsko karto.
4
Esejistični kotiček
Cas sprememb
Foto: Andrej Lamut
Pile: Uroš Sitar
Ob analizi letošnjega leta gotovo ne bo težko ugotoviti, katera država jo je najbolj zaznamovala. Seveda je odgovor Amerika. Ta je nam je letos postregla s posledicami gospodarske krize in z zgodovinskimi ameriškimi predsedniškimi volitvami.
Ne zgodi se ravno v vsaki državi, da njeno predsedniško kampanjo, volitve ter navsezadnje pričakovanje rezultata z zanimanjem spremlja praktično ves svet. Sicer pa se bodo 44. volitve zapisale v zgodovino predvsem zaradi zmage Afroameričana. Ce upoštevamo, da rasizem v tej državi še živi in da so temnopolti šele pred nekaj več kot štirimi desetletji postali enakovredni državljani, si takšnega razpleta volitev vsaj na začetku kampanje ni upal nihče napovedati. Zmaga Baracka Obame nedvomno dokazuje, da so Američani presegli številne predsodke, ki v določenih predelih na žalost še pogojujejo družbo v tej državi.
Kljub temu da so se množično odločali za Obamo, ostajajo na drugi strani še vedno skrajne skupine rasnih nasprotnikov, ki ga zaradi barve kože nikakor ne morejo sprejeti. Prav zato ne preseneča podatek, da bo 44. predsednik ZDA eden najbolj varovanih do zdaj. Sicer pa je pot do tega položaja, če se omejimo samo na kampanjo, izjemno težka. V primerjavi z ameriško kampanjo, ki je trajala skoraj dve leti in je bila tudi zelo draga, postanejo naše parlamentarne volitve kot volitve v občino. Obama je vsekakor veliko propagiral tudi prek spleta, kar se mu je obrestovalo. Tako se je lahko dobro približal tudi mladim in jih prepričal. Znano je namreč, da se mladi — po statistiki — izjemno slabo udeležujejo volitev, vendar se zdi, da sta jih velika želja po obljubljenih spremembah in njim bližja oblika propagande prepričali, da so se odzvali v večjem številu.
V javnosti se pojavlja veliko teorij, zakaj so se ljudje odločili za Obamo, toda nekaj je gotovo: njegovemu nasprotniku podpora zdaj že predsednika v odhodu ni kaj pretirano koristila ali pa ga je celo pogubila. Med Bushevim predsedovanjem smo bili priče začetku nesmiselne vojne v Iraku, hude finančne in gospodarske krize itd.. Predvsem zaradi vse večjega nezadovoljstva so se Američani na koncu le odločili za tistega, ki napoveduje spremembe. Vse bolj pa se, ko opazuješ voditelje raznih držav, v politiko in na
vodilne položaje vključuje mladi rod politikov, ki bodo kot nova moč nadomestili stare mačke, mogoče je tudi tukaj odgovor za takšen rezultat.
Novoizvoljenega predsednika po prevzemu funkcije čaka težko delo, saj se bo moral spopasti z ne preveč bleščečo zapuščino svojega predhodnika. Prioriteta bo gotovo gospodarska kriza. Ta se je namreč začela ravno v Ameriki. Vse večje težnje človeka po bogatenju so pripeljale do stanja, v kakršnem je zdaj svet. Zaradi odobravanja astronomskih kreditov s strani bank, ki so jih ljudje najemali predvsem za nakup vrednostnih papirjev in posebno nepremičnin, predvsem pa zaradi zmotnega mišljenja, da se pregrevanje gospodarstva in njena najhujša možna posledica - gospodarska kriza - ne
moreta ponoviti, smo zdaj priče najbolj črnemu scenariju za gospodarstvo. Bankam so se namreč začele likvidnostne težave in s tem so postavili ostrejše pogoje odplačevanja, česar pa dolžniki niso zmogli. Tako so banke zasegale nepremičnine, in ker se je naenkrat močno povečal trg nepremičnin, se je ta zrušil, borzni indeksi pa so začeli strmo padati. Zdaj lahko samo še spremljamo posledice v obliki propadanja številnih svetovnih bank in podjetij ter povečevanja brezposelnih in podobno.
Ves pomp ob zgodovinski izvolitvi se bo tako počasi polegel in potem bodo na koncu vse oči samo še uprte v to, kakšen sodobni »new deal« bo pripravil Barack Obama za reševanje gospodarske krize, ki jo je svet nazadnje doživel v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Luka izza računalnika kuka
*@Banda
Piše: Uuka Cvetko
uporabniških videov na AOL Video.	vanje piratskega orožja (snemalne naprave) in obisk

Zarečeno
Intervju: Željko Milovanovič
»Najprej je treba študentsko organizacijo narediti spet študentsko, potem šele lahko začnemo zares delati za
študente«
Po parlamentarnih volitvah letos dogajanje na slovenskem političnem prostoru ne potihne, 21. in 22. oktobra so bile na ljubljanskih fakultetah tudi volitve v upravne odbore študentske organizacije v Ljubljani. Po volitvah se bi moral konstituirati študentski zbor, ki je vodilno telo študentskega sistema. Kljub temu pa je po dveh mesecih skoraj 16.000 študentov še brez svojih predstavnikov. Sov na ŠOU še traja, mi pa smo se pogovarjali z Željkom Milovanovičem, študentom obramboslovja na fakulteti za družbene vede in enim od najprepoznavnejših zastopnikov študentske demokracije.
Vise: Živa Rokavec
Številni študenti sploh ne poznajo glavne vloge Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU Ljubljana). Kakšna je?
Osnovna vloga Študentske organizacije Univerze v Ljubljani je skrb za dobrobit študentk in študentov. Predvsem se to nanaša na vse, kar se še dogaja ob študiju.
Kako bi lahko predstavniki ŠOU (natančneje predstavniki NŠM) študentom približali politiko in jim pojasnili njeno delovanje?
Do zdaj je ŠOU stavil na kulije in žogice. Osebno mislim, da bi se študentom približali že samo s tem, da bi jih vse povabili v hišo, da bi vsem omogočili možnosti, da se v organizaciji udejstvujejo. Poleg tega se lahko organizacija študentom najboljše predstavi z dobrimi projekti, ne samo prek žurov in bowlingov. Dobra projekta, za katere vsi vedo, da jih izvaja ŠOU v Ljubljani, sta prav gotovo Virus (ob dnevu boja proti aidsu) in Infodnevi.
Letos lahko spremljamo daleč najvznemirljivejši boj za oblast na fakultetah. Kakšno moč dobi študent, ki postane del ŠOU, in kako lahko pripomore k oblikovanju študentskega življenja?
Odvisno, kaj ga zanima in na kateri ravni študentskega organiziranja. Nekatere pritegne samo izvedba projektov na svojih fakultetah, druge zanima splošno kreiranje študentskega življenja, neposredno na ŠOU v Ljubljani. Kar 45 jih je takšnih, ki so izvoljeni za poslance v študentskem zboru, ti imajo kar veliko moč, čeprav se je večina premalo zaveda. Določajo smernice organizacije in razdelijo približno 5,5 milijonov evrov, toliko denarja ljubljanskim študentom pripada na leto.
Letos sta najbolj konkurenčni dve listi. Prva je Samostojna akademska skupina (SAS), bolj znana kot oranžni, druga pa je Neodvisna študentska mreža (NŠM), katere prepoznavna barva je modra. Sami ste vodja NMŠ. Za kaj se zavzemate?
V NŠM si želimo predvsem reforme ŠOU v Ljubljani. Ta organizacija je postala preveč birokratska, po drugi strani pa je vedno manj tistih, ki se držijo notranjih pravil. Kažejo se tudi primeri skorumpiranosti. Škoda, ker ima vseeno velik potencial. Predvsem bi jo morali narediti spet študentsko, vnesti vanjo in med študente nekaj romantike ter odpreti vrata vsem, ki si želijo sodelovati pri kreiranju študentskega življenja. Očitno je zdaj vstop v organizacijo dovoljen samo izbrancem. Šele ko bo dosežena temeljita reforma in ko bo organizacija spet resnično študentska, bomo lahko začeli izkoriščati njen potencial. Ampak to ne tako, da bomo organizirali še več veselic, temveč bomo dali prednost stvarem z dodano vrednostjo. To so vsebinski projekti, od katerih udeleženci odnesejo še kaj več od jutranjega glavobola.
Med volitvami se je menda zgodila kršitev pravilnika, tako je bila na šestih fakultetah onemogočena kandidatura članov NMŠ, SAS naj bi si želel zagotoviti
Željko Milovanovič, Foto: Matevž Kokol
zmago na t. i. modrih faksih in s tem tudi večino v senatu. Kaj je bilo pri ravnanju volilne komisije bolj sporno: zavrnitev kandidatur ali poznejše onemogočanje razrešitve položaja, torej sklica seje?
Že na začetku smo vsi vedeli, da ta volilna komisija ni pristojna za to, da bi izvedla volitve, saj Statut ŠOU v Ljubljani določa, da volitve izvede sedemčlanska volilna komisija, njih pa je bilo samo pet in to brez predstavnikov opozicije. Najbolj sporno je bilo seveda to, da je volilna komisija presegla svoje pristojnosti in neupravičeno razrešila 45 kandidatur članov NŠM.
Kakšni so vaši nadaljnji ukrepi? Kdaj boste nadaljevali volilno kampanjo?
Predsednik Nadzornega senata ŠOU v Ljubljani je že opravil svoje delo in sklical nadomestne volitve za fakultete, na katerih trenutno ni študentskih predstavnikov (FDV, FF in PF). Vse se je zdelo spodbudno, dokler v razpis ni posegel direktor ŠOU, ki sicer po pravilih za to nima pristojnosti, a je ponovne volitve vendarle preprečil. Volilno kampanjo bomo začeli takoj, ko se tudi ta stvar uredi, vendar za zdaj ne kaže dobro.
Za zdaj so nekateri študentje brez svojih predstavnikov. Ali se bo študentski zbor vseeno konstituiral? So njegova dela in naloge začasno zamrznjeni?
Ce se na konstitutivni seji študentskega zbora pojavi absolutno število vseh poslancev, torej 23, in se izvoli predsednika, novi zbor deluje normalno. Žalostno je, da bo sprejemal odločitve kljub temu, da je bil postavljen z nelegitimnimi volitvami, za nameček pa bo deloval brez predstavnikov skoraj tretjine študentov Univerze v Ljubljani.
Letos so volitve spopad med modro in oranžno barvo. Trendi torej sledijo polarizaciji, kot se je zgodilo tudi na predsedniških in parlamentarnih volitvah. Ali to pomeni, da se volivce in volivke že od vsega začetka privaja na takšno razmišljanje?
Dobro vprašanje. Tudi meni ni všeč, da imajo študentje v glavnem na voljo le dve opciji in takšna razporeditev nekako sili v večinski sistem. Včasih so obstajale tri velike študentske skupine, ker pa nobena ni dosegla absolutne večine, so se tvorile koalicije, kar je po eni strani vedno prinašalo večjo mero raznolikosti v študentski politiki, po drugi strani pa je bil dosežen večji nadzor nad nepravilnostmi. Upam, da trenutni trendi tako na študentski kot na državni ravni ne bodo zasidrali miselnosti, da je normalno, da izbiramo samo med črno in belo.
Menite, da je v prihodnjih dveh letih mogoče pričakovati konstruktivno sodelovanje med modrimi in oranžnimi kljub zapletom in podtikanjem med volilno kampanjo?
Menim, da osnovni interesi študentov niso in ne smejo biti dvoumni. Prav tako pravice. Študenti smo lahko v dialogu z državo močni le, če smo enotni. Zato verjamem, da bomo v prihodnosti našli skupni jezik pri teh stvareh, kot smo tudi vsa leta doslej, ne samo modri in oranžni v Ljubljani, ampak vse entitete Študentske organizacije Slovenije.
Ali je študentska demokracija mrtva?
Zadnji dogodki na volitvah za ŠOU v Ljubljani kažejo, da so poteptana vsa osnovna demokratična načela na organizaciji. Vendar še obstajamo optimisti, ki upamo, da bo pravica našla svojo pot in da demokracija med nami ne bo zares umrla.
S prstom po zemljevidu
Turčija - zibelka številnih kultur
Turčija. Človek jo vedno poveže z ogromno pokajenimi cigaretami, veliko popite kave in čaja ter seveda z izjemno močno izraženo narodno in versko pripadnostjo. Koliko to dejansko drži, smo se člani folklornega društva Lancova vas lahko prepričali letos, ko smo sodelovali na mednarodnem festivalu folklornih skupin v mestu Izmir. Na dogodku, ki se je odvijal od 10. do 15. oktobra, smo na številnih odrih po mestu s skupinami iz Albanije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Hrvaške, Črne gore, Kosova, Makedonije, Romunije, Grčije in gostiteljice Turčije predstavili del folklornega izročila.
Na pot smo se odpravili kar 2 avtobusom, in sicer dva dni pred odprtjem festivala. Pot nas je vodila skozi Hrvaško, Srbijo ter Bolgarijo vse do končnega cilja. Seveda ni treba posebej poudarjati, da je bila pot precej
Piše: Uroš Sitar vojni z Grki davnega leta 1923 ustvaril sodobno, sekularno in proevropsko republiko. Njegov portret zraven zastave je po
Foto: Arhiv FD Lancova vas
toliko letih po njegovi smrti še vedno skoraj obvezen. Prav ta voditelj je bil ustanovitelj omenjenega festivala. Dva tovrstna dogodka sta bila že v času njegovega življenja, lani
kraju, saj ta mogotec ne gradi hotelov kjer koli. Ker pa si ne moremo kar tako privoščiti ne bivanja v tem hotelu ne čezmernega zapravljanja v dragih trgovinah, smo se torej odločili za obisk tržnice. Po nekaj minutah hoje od hotela smo prišli do ulice, kjer se vije nepregledno dolg labirint. Na teh tržnicah se najde marsikaj. Prodajajo veliko tekstila, kar je mogoče povezati tudi s pridelovanjem bombaža, ki je zelo razširjeno, prav tako je razširjena tudi usnjarska industrija. Močni so tudi v pridelovanju vseh vrst sadja in začimb. Bogata je tudi ponudba vseh vrst vin, še najbolj so razširjena sadna vina. Ce k tržni ponudbi prištejemo prodajo raznovrstnih
MU
glasbi v živo v središču mesta, ampak tudi na izletih, ki jih je pripravil organizator. Eden takšnih, ki je resnično pokazal ta velik prepad med razvitim in nerazvitim delom Turčije, je bil izlet na vzpetine na obrobju mesta. Slabo grajene hiše in možje ob srebanju kave ali čaja, na videz nejevoljni, in gruče borno oblečenih otrok nemo opazujejo mesto pod seboj, ki se zdi kot zlata trdnjava in kaže čisto drugi obraz. Ob pogledu na takšne razlike se rahlo zamisliš, še posebno ko je vodnica opisala kraj z besedami: »To je zdaj tista prava tradicionalna Turčija.« Sli smo na še en zanimiv izlet, in to z ladjo po Egejskem morju, na kateri so organizatorji za vse
SCT
Turški vplivi so bili včasih enostavno premočni.
naporna, a je ob dobrem vzdušju kar hitro minila. Če kje, potem bi lahko prepričljivo trdili, da je prav v Turčiji močno prisotna narodna pripadnost. Že na mejnem prehodu in potem vso pot smo bili na vsakem koraku obdani z rdečimi zastavami s polmesecem in zvezdo v sredini. Prvi vtisi so bili, da se je ta država v zadnjih letih zelo razvila, še posebno če primerjamo razmere izpred šestih let, ko smo takrat z otroško folklorno skupino iz Lancove vasi gostovali v mestu Silivri in obiskali tudi Istanbul. Izmir je tretje največje mesto — za Istanbulom in Ankaro — ter ima danes približno štiri milijone prebivalcev. Je ob izmirskem zalivu ob Egejskem morju in je za Istanbulom drugo največje pristanišče.
Za mesto bi lahko rekli, da je izjemno liberalno in po videzu skoraj evropsko. Nad njegovo urejenostjo smo bili pozitivno presenečeni — če primerjam z Istanbulom. Prav tako se lahko pohvali z
izjemno čistočo v___________________ ___
središču. Zadnje izpostavljam zgolj zato,
ker je slika na obrobju glede razvitosti in čistoče povsem drugačna. Kot že zapisano, med prebivalci je narodna pripadnost zelo močna. Na vsakem koraku nas tudi spominjajo na zgodovino in njihovega prvega predsednika sodobne Turčije Mustafa Kemala Atatiirka. Ta je živel med letoma 1881 in 1938 in je po
pa so festival ponovno obudili z željo, da postane tradicionalen.
V petih dneh se je po številnih lokacijah po celotnem mestu predstavilo okrog 450 nastopajočih iz enajstih držav, ki so v ta prostor kot svetovno zibelko kultur primešali še del svoje kulture in izročila. Čeprav smo imeli dnevno po dva nastopa na različnih prizoriščih, smo vseeno našli tudi čas za
Amfiteater za približno 2500 ljudi v Efezu
Ostanki knjižnice v Efezu
potepanja in izlete. Eden prvih, če ga lahko tako imenujem, je bil zagotovo obisk tržnice v središču mesta. Čeprav je ta razvit in ima tudi številne druge trgovine, so zadnje vendarle cenovno na višjem nivoju. Že samo dejstvo, da se v mestu nad drugimi stavbami bohoti razvpiti hotel Hilton, pove nekaj o samem
vodnih pip in tobaka ter vseh drugih njihovih spominkov, potem velikost tržnice niti ni več tako veliko presenečenje. Sicer pa ne priporočam, da bi po tržnici hodili sami, saj _ so možnosti, da sc med TTATAj vsemi temi spominki in drugim kičem izgubiš, resnično velike. Nate pa prežijo tudi številni »referenti za marketing«, ki te za vsako ceno hočejo prepričati, da bi pristopil k njihovi tržnici. Ob številnih nagovorih, kot so: »Dobar dan!, Come here my friend, good priče for you,« znajo biti včasih ■'•jr-	prav nadležni. So pa vsi
mec[ seboj »poslovno« izjemno dobro povezani. Če prodajalec nima določenega izdelka, bo takoj priporočil prijatelja , ali ti kar sam od drugod prinesel željeno. Prav tako so nam hitro ustregli ob prvi žeji, čeprav pijač, sploh alkoholnih, naj ne bi bilo v bližini mošej. Tako sem prvič dobil občutek, da se vendarle tako strogo ne držijo načel zakona in vere. Za dobro ceno, če človek vendarle najde kaj zase, je seveda obvezno barantati.
Udeleženci festivala se nismo družili samo ob nastopih in obedih v veliki dvorani ob
nastopajoče pripravili tudi obed. Čeprav gre za pristaniško mesto in morje zato ni ravno primerno za kopanje, je kljub temu videti kar čisto. Kot smo pozneje izvedeli, so velik napredek pri večji čistoči dosegli predvsem v zadnjih desetih letih.
Kot zanimivost naj zapišem, da je naša skupina obiskala tudi patra Martina Kmetca, rojaka iz Lancove vasi, ki kot misijonar že vrsto let živi in deluje v tem predelu Turčije. Ob prisrčnem sprejemu v cerkvi in pogostitvi v župnišču nam je med drugim zaupal, da je od 75 milijonov prebivalcev, kolikor jih živi v tej državi, samo 80.000 kristjanov in da so zato prava manjšina. Ker pa je Turčija domovina številnih civilizacij, smo si ob koncu našega gostovanja ogledali še ostanke starodavnega mesta Efez. To je bilo ustanovljeno tisoč let pred našim štetjem, in sicer kot eno izmed dvanajstih mest s strani jonskih Grkov po zmagi nad Trojanci. Zaradi izjemno rodovitne zemlje in nahajališč srebra in zlata so nekateri kraji postali bajno bogati. Efez je skozi zgodovino doživljal številne pretrese, tako da se je iz nekoč glavnega antičnega mesta z 200.000 prebivalci do srednjega veka skrčil v malce večjo vas, dokler ni dokončno izginil s svetovnega zemljevida. Čeprav so se izkopavanja začela že precej zgodaj, in sicer že ob koncu 19. stoletja, je vendar zapuščina dokaj klavrna. Zraven stalnih sovražnikov, torej sonca in dežja, so veliko škode naredili predvsem potresi. Od mogočnega mesta so danes dobro ohranjeni morda le še amfiteater za približno 2500 ljudi, knjižnica in nekatera svetišča.
Kva dogaja?
O Lublan skoz moj uc
Življenje ponuja...
In je štartalo tudi študijsko leto, ne samo študentsko. Profesorji, ki so z začetkom oktobra že delali s polno paro, saj so svoje kolesje podmazali že septembra, so nas zasuli z obveznostmi že prvi teden.
Prebujanje iz poletnega transa in oktobrskega žuranja ni trajalo prav dolgo. Pravzaprav sem ga dojela kot strelo z jasnega, ki me je zadela na sredo čela, mi zavozlala živce in povzročila lepo količino stresa. Tako sem v november zakorakala s hudim mačkom, skladovnico težkih in debelih knjig v naročju, podočnjaki, z bolečimi rameni in hrbtom. Žuljev na riti ne obetam ravno, kozmodisk si pa včasih že prav zaželim. Se sreča, da odbojka, jazz balet in joga poskrbijo, da ukrivim hrbtenico še v drugo stran.
Maruška Samobor Gerl
Izpolnjevanje obveznosti za faks je trenutno sicer v mojem prvem planu, vendar sem letos začela opažati, da to ni vse, kar bi tvorilo študentsko pot. Tlakovanje življenjske poti poteka tudi skozi študentska leta, zato je polaganje tlakovcev čim širše zlata vredno. Kot študentje si lahko odpiramo vrata v različne intelektualne sfere in segmente zaposlitvenih možnosti ter si tako povečamo možnost izbire pri odločanju, za katerim pragom bomo začeli graditi pot, po kateri bomo lahko trdno stopali. Tega prisostvovanje na predavanjih in vajah po mojih izkušnjah ne omogoča. Zato različne fakultete ponujajo malo morje možnosti za obštudijsko udejstvovanje na izbranem področju. Od najbolj znanih izmenjav Erasmus do manj znanih izmenjav v tujino, raznih kongresov, seminarjev, izobraževanj, predavanj gostujočih predavateljev, možnosti aktivnega članstva v društvih, ki delujejo na faksu, študentskem svetu in organizaciji, možnosti ustanavljanja lastnih društev in krožkov ter številnih drugih dejavnosti. Iz tega bom
potegnila sklep: življenje ponuja, nesrečnik zamuja. Zakaj nesrečnik? V razredu opazujem sošolke in sošolce, ki zraven faksa ne počnejo ničesar, razen obvezne telovadbe in priložnostnega kofetkanja. So zelo konformni, držijo se ustaljenih vzorcev, vestno izpolnjujejo obveznosti in imajo varno zaslombo na terenu, ki ga zelo dobro poznajo. Imajo trdno postavljene meje, skupaj z njimi pa plašnice na očeh in sami sebi predstavljajo jezdeca s trdno zategnjenimi vajetmi. Ce bi vajeti popustili, bi tvegali, da poberejo šopek sočne trave s tal in okusijo sočnost in svežino nepoznanega, stopili bi zunaj mej na majav teren in izgubili občutek varnosti. Zato je bolje, da ostanejo na varnem, trdno sedeči v sedlu z zategnjenimi vajetmi, ki omogočajo kontrolo, in plašnicami, da ne opazijo stvari, ki bi jih utegnile zamamiti. In sedijo na predavanjih in poslušajo. In delajo seminarske naloge in gredo na kavo in domov. In so. Pika. So. Spraševati sem se začela, ali je to tisto, kar želim. Obstajati, da lahko izpolnjujem predpisane naloge in želje drugih ljudi. Ne! Želim obiskati kongrese, pokazati svoj obraz ljudem svoje stroke, dati
vedeti, da obstajam, da se zanimam za to, kar študiram, pokazati, da me zanimajo še druge stvari, ne zgolj guljenje kavbojk na riti v učilnici. Hočem zašvicati na telovadbi, uživati v gibanju in opazovanju lepote izvajanja gibov pri jazz baletu, začutiti kolektivni duh in se zabavati na odbojki ter se poglobiti vase in zliti dušo s telesom na jogi. Hočem brati literarno estetiko, gledati art filme, poslušati glasbo, ob kateri lahko čutim. Hočem čutiti življenje, hočem ga živeti!
Študentsko življenje tistim, ki smo se zanj odločili, ponuja opeke in malto za tlakovanje poti. Imamo dve izbiri. Lahko položimo opeke, jih utrdimo z malto, sklenemo poglavje 'faks' s potko za sprehajanje in po njej stopamo. Lahko poiščemo špahtlo, hruško, bager, žerjav in delovno silo, da iz opek in malte položimo avtocesto in si ustvarimo podlago za pospeške in veter v laseh. Po življenjski poti se lahko betežno opotekamo ali uživamo v njeni širini ter šibamo z enega konca na drugega. Življenje ponuja, nesrečnik zamuja. Odločitev je v vsakem primeru naša.
Na prepihu
Sreča za tri tisoč evrov
Piše: Barbara Penic
Dolgčas mi je bilo, priznam. Nekateri temu pravijo kreativno lenarjenje, s čemer se ob preveliki lenobi prav rada strinjam. Čeprav nekateri res priznavajo, da je stranišče najboljše za najbolj nore ideje ... No, pustimo zdaj to. Zadnjič sem po čistem naključju prebirala članek v časopisu, ki ga sicer berem res in samo, če mi tako veleva službena dolžnost. Skratka, z bombastičnim naslovom v rdečem so napovedali razkrinkanje ženice, ki se je — roko na srce, zelo simpatično — znašla in odkrila prefinjen način, kako zaslužiti za vsakdan. Odločila se je vedeževati. In to ne kar tako, da poveš nekaj floskul o zdravju, da morajo ljudje paziti na hrbtenico in kolena, da se bo njihova zadeva na sodišču v letu 2009 nekako le premaknila, da bo sin diplomiral pri sedemindvajsetih in podobne puhlice. Ne, samooklicana vedeževalka se je spomnila genialnosti! No, saj vemo, da že navadni jasnovidci, raznorazni Dannyji, mastno služijo na račun linij 090 in podobnih naročil, ta ženska pa se je odločila iti še dlje. Izkoristiti slovenčevsko naivnost do konca!
Dogajalo se je, če se prav spominjam, po Prekmurju. Potrkala je na vrata in ponudila svoje znanje. Da napoveduje prihodnost, se je predstavila. Ljudje, zmerom polni skrbi in še bolj firbčni, le kaj jih še čaka, morda pa bo kak žarek sonca, so jo sprejeli in ji zaupali teh par evrčkov za napoved. In tu se začne farsa. Ženica je popolnoma vsem napovedala črno prihodnost. Nesreče, tragedije, umrla bosta sin in tašča, zgorelo vam bo gospodarsko poslopje (pa že to je eden izmed elegantnih
načinov, kako se lahko kot zvezda znajdete na straneh omenjenega časopisa; le hrano morate pozabiti na prižganem štedilniku in poklicati gasilce ...) utopil se bo vaš muc Miki (če ga ne bodo že sami prej, ampak to je že popolnoma druga zgodba). Seveda je imela prebrisanka pripravljeno rešitev. Če boste sodelovali z mano in s skromnim prispevkom spodbudili moje sposobnosti, lahko skupaj spremenimo potek usode. Lahko odženem temne oblake nad vašim življenjem in prikličem srečo in radost, je prepričevala. In prepričala! Za to svojo dobroto je pokasirala povprečno tri tisočake evrskih bankovcev, in to od vsakega! Genialka! Ljudje so ji kakopak nasedali. Ko so potem po hudih mukah razmišljanja le ugotovili, da jih je pošteno nategnila, so jo šli, vrli, pošteni in kleni Slovenci, prijavit. No, ne vsi, nekateri so le sramežljivo potegnili odejo čez glavo in se skrili v domači hiši, saj se niso hoteli blamirati pred vesoljno domovino. Niso se želeli izpostavljati in priznati, da jih je naplahtala uboga ženica. Da so bili morda tudi oni pred slabimi dvajsetimi leti člani zloglasnih piramidnih denarnih iger, kjer so na koncu tisti na vrhu itak vse pobrali, za druge pa kakopak nikoli sploh ni bilo možnosti prilesti do vrha. In da so eni izmed tistih, ki redno, dvakrat na teden, igrajo loto, upajoč, da tokrat pa res bo, čeprav bi raje tistih 208 evrov na leto, dobesedno vrženih proč, porabili za svoje otroke in jih poslali na morje. Da jih je opetnajstila? O tem bi lahko govorili. Naivni so, kaj pa. In to je nekdo pač elegantno izkoristil. Ne razumite me napak, ne strinjam se s tem, da je treba ljudi naplahtati, če se le da, in jih obrati do zadnjega centa, pa če si vzamejo kredit za to. A kaj to pove o Slovencih? Da s (m) o tako obupani ali enostavno neumni?
8
Cidogodki
CftD
PTUJ
Center interesnih dejavnosti Ptuj Osojnikova 9, SI - 2250 Ptuj
tel VSO 55 40 in 041 604 778 www. cid. si cid@cid. si
Program v decembru 2008
petek, 5. decembra 2008, ob 20. uri
Klubski programi
nedelja, 21. decembra 2008, ob 16.30 in 18.00:
lutkovna predstava TOBIJA
KONCERT ETNO MALESH (Makedonija)
Miljaim Destanovski - zurla Ervin Destanovski - zurla D j afer Destanovski - tapan Nehru Demirovski - tapan
Skupino sestavlja srednja generacija glasbenikov družine Destanovci, ki tradicijo zurle in tapan a ohranjajo že več kot osemsto let. Predstavili bodo bogat avtorski repertoar svoje družine, ki ga zaznamuje edinstveni, tako imenovani zurlaški stil. V Makedoniji je njihova veja poznana pod imenom ratevski zurlaši.
petek, 12. decembra 2008, ob 19. uri
POTOPIS: JUGOVZHODNA TURČIJA
Ivana Viher in Mitja Krempl sta junija letos obiskala del Turčije, kjer se meša turško, kurdsko in arabsko prebivalstvo in lokalnih navad še ni odpravil množični turizem. Gori Ararat in Nemrut, mirujoči vulkan Nemrut, Kapadokija, kraji ob meji s Sirijo in ob reki Tigris, podzemno mesto Derinkuyu in še veliko drugih zanimivosti, ob koncu pa tudi degustacija turškega čaja
in turške sladice!
petek, 19. decembra 2008, ob 20. uri
KONCERT:	DECEMBRSKA PRODUKCIJA MLADIH
GLASBENIKOV
Nastopili bodo mladi kitaristi, ki obiskujejo tečaj kitare pri Samu Salamonu, basisti, ki svoje znanje pridobivajo pri Luku Gaiserju, bobnarji, kijih poučuje Aleš Zorec, in mladi glasbeniki, ki igrajo v glasbenih zasedbah pod mentorstvom Marka Korošca.
V decembru bo na ogled razstava
UTRINKI 2008
Na ogled postavljamo izbor vsega, kar se je v tem letu dogajalo v CID Ptuj in naokrog, kjer smo izvajali svoje programe in pomagali društvom in organizacijam pri izvedbi projektov za otroke in mlade. Razstavo je pripravila ekipa CID skupaj s prostovoljko iz Francije, Aurelie Aguettaz.
Vsi klubski dogodki so brezplačni!
Prostovoljstvo
Mlade prostovoljce vabimo k sodelovanju v projektu Veseli december, ki ga pomagamo izvajati Društvu prijateljev mladine Ptuj. Prijavite se lahko po e-mailu ali telefonu, najpozneje
do 8. decembra 2008.
Skupnostni programi
VESELI DECEMBER
Društvo prijateljev mladine Ptuj v sodelovanju s CID Ptuj in Mestnim gledališčem Ptuj
sobota, 13. decembra 2008, ob 17. uri na Mestnem trgu:
PRIHOD DEDKA MRAZA S SPREMSTVOM
torek, 23. decembra, ob 17. uri v Mestnem parku pri Dravi:
POSLOVILNO RAJANJE Z DEDKOM MRAZOM IN NJEGOVIM SPREMSTVOM
Veseli december je za otroke brezplačen, pri čemer pa potrebujejo tudi najmlajši vstopnico, ki jim zagotavlja sedež v dvorani. Vstopnina za odrasle je 3 EUR.
Predprodaja vstopnic:
Mestno gledališče Ptuj od 8. decembra 2008, vsak delavnik od 9. do 13. ure, ob sredah do 17. ure
in pol ure pred vsako predstavo v gledališču.
Družine, ki stanujejo v bližini, vabimo, da na prireditev pridejo peš in se tako izognejo prometni gneči!
Neformalno učenje
LIKOVNE CIDARIJE
Likovne delavnice za osnovnošolce so namenjene spodbujanju njihove likovne ustvarjalnosti, usvajanju novih znanj in veščin na področju likovne umetnosti ter razvijanju samostojnega izražanja.
V decembru pripravljamo ob četrtkih popoldne PRAZNIČNE DELAVNICE. Vodi jih Lea Kolednik, študentka likovne umetnosti na PF Maribor, udeleženci pa bodo iz različnih materialov plastično oblikovali okraske za jelko, okrasne kipce, figurice za jaslice in nakit kot darilo.
Januarja se lahko udeležite SLIKARSKE DELAVNICE. Vodila jo bo Aleksandra Vidovič, profesorica likovne umetnosti. Obsegala bo štiri srečanja ob četrtkih, na katerih bodo udeleženci podrobno spoznali različne slikarske tehnike. Slikali bodo na papir, platno, steno in izložbeno okno. Cena slikarske delavnice je 30 EUR. Prijave zbiramo do zasedenosti mest oziroma najpozneje do konca decembra.
Informiranje
Nova številka Cidopisa je na voljo v CID Ptuj, v knjižnici, na osnovnih in srednjih šolah, v kavarni KPŠ in drugih točkah na Ptuju. Svoj brezplačen izvod lahko dobite pri nas.
Odpiralni cas
•	Od ponedeljka do petka od 9. do 18. ure,
•	kavarna, ki jo vodi Klub ptujskih študentov, je odprta med klubskimi dogodki ob petkih in sobotah od 18. ure naprej.
SPREMEMBA ZARADI PRAZNIKOV!
V prazničnih dneh bo CID Ptuj zaprt, odprt pa bo od 29. do 31. decembra od 9. do 13. Ure, 26. in 27. decembra kavarna CID ne bo obratovala!
petek, 19. decembra 2008, ob 16.30 in 18.00 v MG Ptuj: lutkovna predstava KROKI PRAZNUJE
sobota, 20. decembra 2008, ob 16.30 in 18.00:
lutkovna predstava MIŠJE ZGODBE
Tečaji, delavnice, seminarji in druge oblike dela se izvajajo tudi zunaj tega časa.
Čas brez organiziranih dogodkov je namenjen druženju, igranju namiznega tenisa, pikada, družabnih iger, poslušanju glasbe, zabavi ter pobudam mladinskih skupin in organizacij, ki lahko prostore in opremo uporabljajo brezplačno.
Mladi, ki imate idejo za dogodek, zabavo, projekt - oglasite se v CID Ptuj!
Kolofon
Številka 2 Letnik 2
Datum izida: 30. 11. 2008 Kraj izida: Ptuj
Cidopis je glasilo Centra interesnih dejavnosti Ptuj.
Izdal: CID Ptuj
Zanj: Jurij Sarman
Naklada: 400 izvodov
Foto na naslovnici: Andrej Lamut
Tiskarna: Grafis
Urednica Cidopisa in mentorica novinarske skupine v Centru interesnih dejavnosti: Polona Ambrožič Oblikovalec in tehnični urednik: Andrej Lamut
Novinarji: Andrej Lamut, 17 let, gimnazijec; Barbara Perčič, 23 let, absolventka; Jasmina Kokol, 16 let, gimnazijka;
Luka Cvetko, 13 let, OŠ Velika Nedelja; Maja Kračun, 24 let, absolventka; Maruška Samobor Gerl, 22 let, študentka; Uroš Sitar, 21 let, študent; Živa Rokavec, 21 let, študentka
Lektorici: Barbara Perčič in Maja Kračun